Nina Jelovšek Sam na Luni 1. prizor: VESOLJE, LETO 2852 Plovilo Curiosity se bliža Luni. Radio V ŽIVO: Prvič bomo poleteli na Luno! Raziskali skrivnosti, ki jih ponuja naš satelit. Dogodek, ki se bo zapisal v zgodovino. BAZA CURIOSITY Aaron: Ne morem verjeti, da smo že tako blizu. Maize: Kar verjemi. Nash: Celo življenje gledaš tisti luknjasti sir na nebu, zdaj pa se bomo sprehajali po njem. Maize: Ste vsi fantje takšne sentimentalne jokice? Fay: (Se zasmeji.) Prava poeta. Aaron: Solze mi stopijo v oči, ko se približujem tvoji lepoti. Dih mi zastane, vid zaslepi ... Maize: Dobro, dobro. Sem dojela. RiVi: (Robotski glas.) Pristanek čez deset minut. Fay: Bolje, da se pripravimo. Wren: (Priteče iz svoje kabine, ves pomečkan od spanja in še vedno v pižami.) Pristali bomo, pristali bomo! Aaron: Saj že vemo. Če ne bi ves čas spal ... Wren: Ne morem pomagati. Vesolje je uničilo moj bioritem. Prištimal bom drone. Maize: Zakaj rabimo drone? Fay: Merili bodo fizikalne lastnosti podnebja. Maize: Ha. Važno da me bodo fotkali na Luni.
2. prizor: LUNA Vrata plovila se odpro. Ven stopijo mladostniki v naprednih vesoljskih oblačilih. Droni preizkujejo vlago, tla in merijo temperaturo na različnih območjih lune. Wren jih nadzira preko tabličnega računalnika. Maize išče popoln postor za fotko. Aaron in Nash se premikata v počasnem posnetku. Nash: Toooo jee taaakooo noorrrooo! Aaron: Leeetiiim! Wren: Bi se nehali zafrkavati? To je pomemben zgodovinski dogodek! Aaron: Pa kaj še. Naslednji teden bodo tu že zgradili lunarsko postajo in turistični hotel. Wren: (Prebledi.) Zato pa moramo še toliko bolj užiti naravne zaklade. Maize: (Očarano.) Tukaj je vesolje še bolj prostrano in še bolj oddaljeno. Aaron: Če smo pa sredi vesolja samega! Nash: Glejte, črna luknja!
Aaron: Kje? Nash: (Se smeji.) Ne vidiš je, tepček. Ker je črna! Aaron: Tako bedne šale pa še ne. Maize: Slikajmo se skupinsko. Za spomin! (Pomaha fotografskemu dronu, da bi jih fotografiral.) Fay: Vsi recite sir! Vsi: Siiiiiir! (Dron jih slika.) Nash: Zakaj se sploh reče sir? Maize: D. Ker smo na Luni in izgleda kot sir. Wren: (Premisli.) Ne, res nima nobenega smisla. Aaron: Ja. Zakaj se ne reče .... Mavrica!? Nash: Ja, recimo mavrica! Vsi: Mavricaaaaa! (Dron jih spet slika.) Fay: Mavrica? Zakaj ne ... Wren: (Pogleda na tablico.) Nekaj so našli! Fay: Kaj pa? Wren: (Zaskrbljeno.) Tole si moramo iti pogledat. Maize: Je daleč? In to kar peš? Nash: Na Luni smo! Saj lahko kar odskačemo! VSI: (Smejoče odskačejo.)
3. prizor: LUNA (Strmijo v rdečo zastavo z belimi črtami in modrim kvadratkom, zraven so odtisi stopal.) Aaron: Je to, kar mislim, da je? Nash: Vesoljci? Wren: Nenavadno. Tole bomo poslali v URSO, da si pogledajo. Nash: Vesoljci so bili na obisku, pa sploh nismo vedeli? Wren: Sprašujem se, kako je možno, da so odtisi samo eni. Aaron, poskusi hoditi. (Aaron ga uboga. Hodi kakor igračka vojaček.) Odtisi ne ostanejo. To so pustili z namenom. Nash: Kaj pomeni ta zastava? Fay: (Opazi drona, ki samotno nekaj preiskuje. Odloči se mu slediti. Opazi premikanje za hribom.) Družba ... (Pritečejo bližje.) Nash: Vaaaav! Wren: Tale pa ni prišel z nami. (Pred njimi stoji dvometrski robot. Malce je sramežljiv in zarjavel. Pomaha jim in se prijazno nasmehne.) ET: Ne morem verjeti! Maize: Mi smo tisti, ki ne moremo verjeti. ET: Človečki so živi! Človečki so preživeli! Fay: (Začudeno.) Kako to misliš?
ET: (Zahrešči.) Ne veste? Wren: (Nestrpno.) Ne vemo česa? ET: Umrli ste. Vsi do zadnjega. Celo človeštvo. (Otroci začudeno mežikajo.) Fay: Kako? Kdaj? ET: Najbolj grozno leto. 2030. Tam sem stal. Prišel je velika skala. (Raztegne roke, da bi pokazal kako velik) Iz Zemlje ogromne rakete, da bi ga raztrelile. Niso pričakovali, da bo tako velik. Pa so kosci padali na Zemljo in ... (Težko mu gre iz jezika.) Vse izbrisali. Maize: Vse? ET: Vse. Wren: Kaj točno? ET: Ljudi, živali. Morje je pogoltnilo morje, vse. Fay: Praviš, da so pred nami živeli še ljudje? Mislim ... Saj sploh ne vem, kako vprašati. ET: Tudi meni se kdaj zatakne. Pogovarjam se z zvezdami, kometi, ki pridejo kdaj mimo, in z Zemljo. Prekrasno Zemljo. Ves čas jo gledam in ona mene gleda nazaj. Ampak nikoli ne odgovori. Aaron: Šepne Nashu. Tale je zmešan. ET: Mislil sem, da vas ni več. Čisto sam. (Žalostno skloni glavo.) Fay: Zakaj so te poslali sem? ET: Prišel sem 16. julija 1969. Na dan, ko so Neil Armstrong, Michael Collins, Edwin Aldrin prvič stopili na Luno. Ampak oni so bili večji od vas. (Namršči se. Pokaže za vsakega astronavta, do kam je segal v višino.) Odrasli. »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,« je rekel. Maize: Potem nismo prvi na Luni? ET: Tukaj sem moral biti, slikati Luno, meriti podatke, gledati v vesolje in podatke pošiljati v NASO. Nash: Kaj je NASA? ET: Ne veš, kaj je NASA? Nimate NASE? Fay: Do nedavnega sploh nismo vedeli, da je bilo 700 let nazaj sploh kaj pred nami. ET: Pa piramide pa dinozavri ... Aaron: Kaj je to? Wren: Še vedno si vsak dan tukaj in meriš podatke? ET: Tako. Tako. Maize: Pa Zemlje ne pogrešaš? ET: Pa še kako. Fay: Potem pa se vrni z nami. ET: (Zmaje z glavo.) Ne, ne morem. Sem so me poslali z nalogo. Tukaj bom, dokler ne bom imel vseh podatkov. Vseh od prvega dne in vseh do mojega zadnjega dne. Luna je moj dom. Nikamor ne grem. Fay: Škoda. Več me je zanimalo o naših prednikih. ET: (Si začne brundati. Odpre zadnji del glave in ji da mikročip.) Moje darilo in v spomin, da smo se spoznali. Tukaj je vse, kar so mi dali vedeti o svetu. Mogoče bo koristno. (Zaprl je loputo in si mrmral. Počasi se je odpravil naprej in jih pustil presenečene, zmedene.)
V mesečini se lesketa, od sreče drgeta. Človek je stopil na luno, človek na luni. Nihče ni vedel, da zraven je bil še ... bil še robot.