POHUJŠANJE V DOLINI LJUBLJANSKI Maruša Sirc
1. PRIZOR PISARNA: Dogajanje se začne v pisarni, polni ljudi. Tipkajo na računalnike. Med njimi hodi mlado dekle, ki pobira papirje z njihovih miz. INES: (glas v ozadju) Sem Ines Cerar, dvajsetletno dekle, in poleg študija slavistike delam za časopis Slovenska resnica. Obožujem dramatiko in pisanje na sploh. Ta ljubezen se je začela že v zgodnjih letih … DOM: Vse, o čemer govori, je prikazano na sliki. Vas, hiša … INES: Kot otrok sem odraščala v majhni vasici na Gorenjskem. Živeli smo v majhni hiši ob klancu, ki je vodil do reke Kokre. Kot otrok sem bila pridna, ampak sem sovražila šolo. Učiteljica je spraševala prelahka vprašanja, jaz pa sem jo rada popravljala. SPOMIN: Učilnica 2. razreda. Učiteljica stoji pred klopjo male Ines. UČITELJICA: No Ines, Ivan se je vstal ob sedmih in Oton 15 čez sedem. Koliko minut kasneje se je vstal Oton? Ines ne odgovori, učiteljica pa jezna ponovi vprašanje. INES: Koliko minut kasneje JE vstal. Brez se. Otroci v razredu se smejijo, učiteljica pa se razjezi in jo pošlje k ravnatelju. POD MOSTOM: Otroci se igrajo, kopajo, pogovarjajo. INES: Veliko raje sem pisala in se igrala s prijatelji pod mostom, blizu doma. Ampak življenje ni bilo samo igra … MAMA: Posnetki mame, ki kuha, pospravlja in pomaga otrokom, jih ošteva, ko naredijo nekaj narobe.
Oče je delal v tujini in za otroke je skrbela naša mama. Bili smo samo štirje, ampak nas je bilo težko ukrotiti. Moja mati je glavni razlog, da danes sem to, kar sem, in za to sem ji neizmerno hvaležna. OKOLICA: Posnetki njenega doma, okolice, gora, reke … INES: Sicer ljubim svoj dom, družino in kraj, kjer živim, ampak me nikoli ni osrečil. Vedno sem sanjarila o Ljubljani, o ulicah, ki pokajo po šivih od življenja, o možnostih, ki jih ponuja, in ljudeh, ki jo naredijo bolj prefinjeno, omikano in sodobno … SOBA + PRIHOD V LJUBLJANO: Ines vzhičena pakira v kovček obleke, pisalne bloke in zvezke. Poslovi se od domačih. Z vlakom pride v Ljubljano. INES: …in ko sem dopolnila devetnajst let, so se mi sanje izpolnile. Preselila sem se v Ljubljano, da lahko začnem študij slavistike, in dobila sem študentsko delo, ampak odkar sem tu, se mi svet slika v popolnoma drugi luči in želim si, da bi se lahko zopet igrala ob reki. PISARNA: Ines prinese papirje, ki jih je pobrala, h glavni urednici. Položi jih na mizo in želi oditi, a jo urednica zadrži. UREDNICA: Ines, sedi. (Ines sede) Slišim, da ti gre v pisarni dobro, in rada bi, da do konca tedna sestaviš intervju z osebo po svoji želji. Deset zanimivih vprašanj. Zanimivih za ljudstvo, seveda. INES: (prestrašeno prikimava) Z veseljem. Do petka bo intervju na vaši mizi. Odide iz pisarne glavne urednice, vzame svoje stvari in odide skozi vrata časopisa. ULICA: Vesela se sprehaja po ulici do stanovanja, kjer živi. Opazuje promet in ljudi, ki ji hitijo naproti. Zdi se srečna. STANOVANJE: Odklene vrata stanovanja in vstopi v razmetan prostor, poln papirjev in slikarske opreme. Izza platna se prikaže postava mladega fanta z brki. INES (glas v ozadju): To je moj sostanovalec. Vinko. Je mlad, obetaven slikar. Fant si obriše roke in sname od barve umazan predpasnik.
VINKO: Živijo! Kako je bilo pri časopisu? INES: (pregleduje pošto) Vse isto… (vzhičeno) No, sem pa dobila svojo prvo novinarsko nalogo. Narediti moram zanimiv intervju. VINKO: O izjemno! Res sem vesel zate. (objameta se) In … koga boš intervjuvala? INES: Ne vem še. Se bom še odločila. Zdajle sem še preveč navdušena nad idejo o tem, da bo moj intervju objavljen v časopisu. Upam, da bo kdaj tudi katera od mojih iger. Res bi rada videla, kako uprizorijo Služabnike, Na hribu, Služabnik Janez in njegova pravica ... VINKO: Jaz bi rad videl, kako uprizorijo Za dobro države. INES: Predstavljaj si, da si jih bodo lahko ljudje ogledali v Drami. VINKO: Vse se lahko zgodi… INES: (se zasmeje in sarkastično odgovori) Prej bom umrla zaradi padca po stopnicah. VINKO: Nikoli ne veš. In kako bova proslavila ta dosežek? INES: Kave bi! VINKO: Seveda, kot po navadi. Samo očistim čopiče. Ko Vinko pospravlja slikarsko opremo, Ines stopi proti platnu in opazuje sliko. Naslikan je pojoč okostnjak, pritrjen na harfo, na katero igra okrogel moški. Okrog njega pa se zgrinja tisoče vojakov.
INES: Vov! VINKO: Ti je všeč? INES: Izjemna je!
2. PRIZOR Kavarna: Ines in Vinko sedita za mizo ob oknu. Opazujeta mestni vrvež in srkata kavo iz skodelic. INES: In, kje si dobil inspiracijo za svojo sliko? VINKO: Zdi se mi, da v vojni pač je tako. Vojaki samo poslušajo, kako »igrajo« glavni, vseeno pa jim je za posledice. INES: (zase) Izjemno. Kako si jo poimenoval? VINKO: Oda vojnam sveta. INES: In kdaj jo boš razstavil? VINKO: (se zasmeje) Zdaj vem, kako se bo počutila oseba, s katero boš opravila intervju. INES: (zakašlja, ker je prehitro pogoltnila kavo) Že vem! Intervju bom naredila s tabo. Mislim, da se mora pravi talent razkriti, in to je tvoja priložnost. VINKO: (nejevoljno) Prav.
Smeje se rokujeta in naprej pijeta kavo. Stanovanje: Ines in Vinko sedita na kavču in opravljata intervju. INES: V redu, še zadnje vprašanje! Kaj bi bili danes, če se ne bi ukvarjali z umetnostjo? VINKO: Verjetno bi bil odvetnik. Nekaj časa sem študiral pravo, ampak je bilo to zame preveč stresno. Srečo mi nudita le umetnost in slikanje. INES: (izklopi diktafon na telefonu) Tako! Pa sva. Res najlepša hvala za tvoje sodelovanje. VINKO: Z veseljem ti pomagam. Kaj pa veš, mogoče pa to lahko pomaga meni. INES: Ja, vsi bojo naročali tvoje slike. To bo dobro zate. (vstane) Jaz bom intervju pretipkala in ga poslala urednici in eno kopijo tudi tebi. Upajva, da je dober! (nekaj premišljuje, nato pa se nečesa spomni) Zakaj si pustil študij prava? VINKO: Ni mi ugajal. Pred prvim izpitom sem prodal knjige in denar zapil. Neumna stvar, ampak pravilna odločitev. Ines se zasmeji in prične pisati.
3. PRIZOR: PISARNA: Ines sede na stol pred glavno urednico. Ta ji v roke pomoli kos popisanega papirja. UREDNICA: Z intervjujem sem osebno zadovoljna, v njem vidim veliko potenciala … INES: (z žarečim obrazom) Najlepša hvala, res, to mi … UREDNICA:
Ampak ni zanimiv. Našim bralcem je vseeno, kdo je ta nadobudni slikar in kakšno je njegovo delo. Zanima nas zgodba za njim. Sporna zgodba. In o njegovi preteklosti smo našli incident, ki je zelo zanimiv, če ga le še malo napihnemo. To bo dobro zate in zanj. INES: (zmedeno pogleda) UREDNICA: Preberi si spremembe. Ines začne z branjem in ugotovi, da so njene besede popolnoma spremenjene. INES: Kaj je to? Tega nisem nikoli napisala in ta vprašanja so vzeta iz konteksta. UREDNICA: Vem, ampak to bo bolje za bralce. Prvič jim s tem damo boljšo zgodbo, drugič pa ublažimo posledice ob razstavi njegove kontroverzne slike. INES: Kontroverzne slike? Pa saj niste normalni. Ta slika je izjemna. V zameno pa ga boste v zaključku intervjuja klicali, citiram: »Faliran študent prava s težavami alkoholizma,« kje ste to sploh našli? Ta »incident« ni javen. In on sploh nima teh težav. Kaj vi nikoli ne naredite napake? In da ga alkoholik kličete v mojem imenu! Tega mu ne morem naredit. UREDNICA: To je samo za narodov blagor. INES: Ja, mi se vsi borimo za narodov blagor, ampak pri tem nategujemo drug drugega! UREDNICA: Žal mi je, da tako mislite. Intervju bo objavljen v ponedeljek. Kljub vašim pripombam! INES: V ponedeljek? Lepo. Takrat pa me žal ne bo nazaj v pisarno. Dajem odpoved. Odvihra iz pisarne. STANOVANJE: Ines s kovčki stoji pred vrati. INES: Še enkrat, žal mi je za to, kar se bo zgodilo. VINKO:
V redu je. Če že zdaj nimam nič, ne bom nič izgubil. Vseeno ti ni treba oditi nazaj na Gorenjsko. INES: Moram. Tam so ljudje dobri. Vedno sem mislila, da v Ljubljani živijo odprti, dobrosrčni ljudje, ampak so me razočarali s svojo brezobzirnostjo in sebičnostjo! VINKO: No, pomiri se. Daj Ljubljani še eno priložnost! INES: Ne. Študirala bom tu, ampak tu ne bom živela, niti če mi plačaš. (zasmejeta se) Adijo Vinko, in srečno! VINKO: Uživaj doma, se vidimo! Objameta se in Ines odide (igra glasba Siva pot). Kamera ji sledi do vlaka in film se konča, ko se njegova vrata zaprejo.