mestna knjiĹžnica ljubljana
Perice
KDO SO BILE PERICE? Včasih je bilo mogoče na ljubljanskih ulicah srečati številne zanimive obrtnike, ki so ljubljanskim meščanom ponujali različne storitve, danes pa jih že dolgo ni več. Med njimi so bile ene najbolj znanih perice, ki so bile na mestnih ulicah prisotne še do začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Perice so bile ženske, ki so se poklicno ukvarjale s pranjem perila ljubljanskih meščanov. Njihov poklic sega vsaj tristo let v preteklost, saj je že leta 1689 o njih poročal znameniti poznavalec mnogih področij in strok (polihistor), Janez Vajkard Valvasor (1641–1693), vendar nam natančen začetek te obrti žal ni poznan, čeprav je najbrž še precej starejša. Bizoviška perica pri delu. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
ZAKAJ SO SE V LJUBLJANI SPLOH POJAVILE PERICE? V mestu nekoč ni bilo vodovodne napeljave in kanalizacije, kot je to samoumevno v sodobnem času, tako da velika večina prebivalcev ni imela možnosti, da bi si v do2
Perice
movih uredili pralnice (poseben prostor, namenjen pranju) ali kopalnice, seveda pa takrat ni bilo na voljo tudi nobenih pralnih strojev. Ker pa so meščani nekako le morali oprati svoja umazana oblačila, se je pojavila potreba po delu, ki so ga za plačilo opravile prav perice. Te so svojim strankam ponujale res popolno storitev. Poleg odvoza in dostave na dom, so njihovo perilo temeljito oprale (skuhale, obelile in sprale), nato pa še posušile ter zlikale in zložile.
Perice pri pranju v perišču. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica
PERICE IZ BIZOVIKA Iz Bizovika v Ljubljano hodijo, pa velike punkle nosijo, pa po Ljubljani kruha prosijo*. (Zbadljivka; *kruha prosijo=iščejo delo, zaslužek) Perice
3
Bizovik, danes naselje na vzhodnem delu Ljubljane (foto Petar Milošević) Vir: https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Bizovik.JPG
V Ljubljani so večino tega dela opravile perice iz predmestnega naselja Bizovik, ki leži na jugovzhodnem obrobju Ljubljane. Tamkajšnje ženske so se te dejavnosti lotile iz dveh razlogov: Delo perice je prinašalo dobrodošel dodaten zaslužek revnemu prebivalstvu z obrobja mesta in mu omogočalo preživetje. Prebivalci Bizovika so se včasih večinoma preživljali s kmetovanjem. Vendar je bilo tam veliko število kajžarjev oz. malih kmetov, ki so imeli za to enostavno premalo zemlje, zato so se bili hkrati primorani preživljati tudi kot obrtniki. Večinoma so bili tesarji in zidarji, vendar so svojo dejavnost lahko opravljali samo določen čas, in sicer od zgodnje spomladi do pozne jeseni (od sv. Jožefa do Vseh svetih), kar pa denarno ni zadostovalo za celotno leto, saj so družine v zimskem času ostale brez prihodka. V družinski proračun so tako morali prispevati vsi, tudi ženske in otroci.
4
Perice
Dolgi potok v Bizoviku. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
V Bizoviku so bili na voljo številni potoki s čisto in mehko vodo, ki so imeli dovolj vode skozi vse leto in kjer so perice pri t.i. periščih (kraj za pranje) lahko perilo oprale. Zemlja okrog potokov je bila gmajnska (skupna), zato pericam za uporabo perišč ni bilo potrebno plačevati. Ker pa Bizovik leži že na podeželju, je bilo tam tudi dovolj površin (travnikov), potrebnih za sušenje tako velikih količin perila. Perice so ga namreč na prostem sušile tako poleti, kot pozimi. Bizoviške perice sicer niso bile edine perice v Ljubljani, so bile pa najbolj številne. Več kot dve tretjini vseh peric je namreč prihajalo prav iz te vasi. Obstajalo pa je tudi manjše število žensk, stanujočih v mestu, ki so kot najeta pomoč prihajale prat perilo na dom k tistim strankam, ki so v stanovanjih že imele urejeno lastno pralnico. Perice
5
KAKO JE IZGLEDALO NJIHOVO DELO? Perice so se v mestu v velikem številu pojavile vsak ponedeljek zjutraj, ko je bil v meščanskih družinah t. i. pralni dan. Takrat so pri strankah pobrale umazano, ter jim dostavile čisto in zlikano perilo. Zloženo je bilo v velike kupe, ki so jim rekli cule, če je bilo perila več, ali punkelni, če je bilo perila manj. Da ne bi zamešale, čigavo je katero perilo, so takšne kupe označevale s posebnimi znamenji oz. križci. Bogatejši meščani pa so imeli na svojem perilu že izvezene monograme (začetnice imena).
Perica pripravlja punkelne za prevoz. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
Prevzeto perilo so morale vrniti čez en teden. V tem času so perilo najprej namočile čez noč (t. i. žehta). Perilo so naložile v velike čebre, ga posule s čistim bukovim
6
Perice
pepelom in vse to polile z vrelo vodo. Nastal je lug, ki je topil umazanijo. Kasneje so vodi začele dodajati še narezano milo (sprva doma izdelano, sčasoma pa kupljeno, industrijsko). Takoj naslednji dan so požehtano (namočeno) perilo najprej zmencale (ožele). Zmencanega (ožetega) perila pa niso takoj sprale v potoku, ampak so ga najprej pogrnile po travnikih, da se je obelilo na soncu. Po spiranju v potoku so dale oprano perilo sušit. Posušeno perilo so na koncu še pomongale (preprost način likanja) in lepo zložile na kupe.
Perica pri delu. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
Perice
7
TRANSPORT PERILA Perice sprva niso uporabljale nobenih prevoznih sredstev in so vso perilo, torej že omenjene cule in punkelne, znosile ročno ali na glavi. Kasneje so najprej začele uporabljati samokolnici podoben voziček, imenovan sodba, ob koncu 19. stoletja pa še vzmetene dvokolesne ročne vozičke, ki so se imenovali kule oz. cize in so bili njihov zaščitni znak, načrt zanje pa je naredil narodni buditelj, pesnik in župnik iz Šentvida pri Ljubljani, Blaž Potočnik (1799–1872).
Perica nalaga punkelne na kulo. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
Ker pa je zaradi rasti mestnega prebivalstva potreba po številu peric stalno naraščala, je bila posledično vedno večja tudi količina perila, zato so se perice dogovorile z vozniki 8
Perice
konjskih vpreg, furmani (večinoma bizoviškimi kmeti), ki so lahko naenkrat prepeljali perilo do petih peric, za kar so jim seveda morale tudi plačati. Po 2. svetovni vojni pa so nekatere perilo začele prevažati že z osebnimi in dostavnimi vozili.
Bizoviška kula. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
ODNOSI S STRANKAMI Perice so svoje storitve opravljale za različne stranke (imenovale so jih konte). Poleg zasebnikov, torej meščanskih družin in plemičev, so perilo prale tudi za razne trgovine, gostilne, podjetja in celo bolnišnice. Perice so imele povprečno do trideset strank, seveda pa perila niso prale vsem naenkrat: nekaterim so prale vsak teden, drugim na štirinajst dni, spet tretjim samo enkrat na mesec ... Zaradi poštenosti in dobro opravljenega dela so številni meščani obdržali perice iz iste družine iz roda v rod. Tudi matere so svoje naročnike pogosto predale svojim hčeram. Številne stranke pa so ob večjih praznikih svoje perice tudi obdarovale, saj so ob teh priložnostih posebej za njih pripravile potico, kar kaže na dobre medsebojne odnose. Perice
9
Tri generacije bizoviških peric pri skupnem delu. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
NAPORNO IN VČASIH TUDI NEVARNO DELO
Mati zakliče pridne dekliče: »Hitro vstanite, prat se mudi!« Srajce, rokavce, rute in peče, prte poberte, prat se mudi! (Ponarodela)
Življenje peric je bilo zelo naporno. Njihov delovnik je bil dolg, saj je bilo pranje perila na roke zamudno in utrujajoče opravilo. Za svoje delo so bile tudi razmeroma slabo plačane. Že tako težaško delo prenašanja in ročnega pranja ogromnih kupov perila so dodatno oteževali še slabi 10
Perice
delovni pogoji. Perilo so morale namreč v najhujšem mrazu na prostem pri potoku prati tudi pozimi, v ledeni vodi. Njihovi možje so jim morali pogosto najprej celo razbiti led zamrznjenega potoka s sekirami, perilo pa je v takih razmerah rado začelo sproti zmrzovati in se celo lomiti. Šele s prihodom vodovoda so lahko tudi same prale v pralnicah, ki so si jih sčasoma uredile doma. Pri tem težkem delu so morali že od zgodnje mladosti (7–8 let) pomagati tudi otroci.
Perica pri delu. Vir: Klampfer, Marjan; Perme, Ivana; Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice. Ljubljana: Osnovna šola Božidarja Jakca, 1996 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
Delo peric pa ni bilo samo naporno, ampak včasih tudi zelo nevarno, saj so v preteklosti v mestih zaradi slabe higiene razsajale številne nevarne nalezljive bolezni (npr. koze), perice pa so zaradi narave svojega dela prišle v neposreden stik z oblačili okuženih ljudi. Obstajala pa je tudi nevarnost, da bodo s prenašanjem perila bolezen razširile še drugam, zato so jih mestne oblasti nadzorovale. Perice
11
Poleg mraza so bile ves čas izpostavljene tudi mokroti. Pred njo so se sicer poskusile zavarovati z velikimi in dolgimi predpasniki iz jute, prevlečenimi s firnežem (premaz iz rastlinskega olja), da bi ti bolje zadrževali vlago. Čeprav so jih imele več, da so jih lahko menjavale, so bile kljub temu pogosto premočene. Na starost so jih zato pestile bolezni, kot npr. sklepni revmatizem, bolečine v križu in odpoved čutnic na rokah. KONEC PERIC Potem ko je bila predvsem zaradi prizadevanj takratnega župana Ivana Hribarja (1851–1941) leta 1890 v mestu končno zgrajena vodovodna napeljava, leta 1898 pa še kanalizacija, so si lahko meščani tudi v svojih domovih uredili posebne prostore za pranje umazanega perila. Mestni prebivalci so si tako svoje perilo lahko začeli prati tudi sami. Hkrati so se pojavila in začela vsesplošno uporabljati tudi razna pralna sredstva (najprej milo, potem pa še različni praški in čistila). 12
Perice
Bizoviška perica pred Namo. Vir: Tovariš: Ilustrirana revija. Let. 11, št. 21 (22. maj 1955), str. 485 (hrani MKL, Slovanska knjižnica)
Pranje perila pa so še dodatno olajšali prvi pralni stroji, električne naprave za pranje perila, ki so v slovenskih gospodinjstvih prišli v splošno uporabo v 60-ih letih 20. stoletja in so povsem spremenili dotedanji način življenja. Preostanek posla so pericam prevzele še uslužnostne pralnice – podjetja, ki so prav tako ponujala storitev pranja – in kemične čistilnice, ki so se pojavile v mestih. Perice, ki sedaj niso bile več nepogrešljive, so počasi izgubile večino svojih naročil, njihova obrt pa je sčasoma povsem ugasnila. Na njih nas danes spominjajo samo še obledele stare fotografije in pa zgodbe, ki jih najdemo v knjigah o življenju v našem glavnem mestu v preteklosti.
V Bizoviku so perice prale mnogo let, njihov glas se širil je po vsej deželi tej, prale noč in dan brez počitka so, da perilo čisto belo bi zares bilo.
Dan za dnem vozile v mesto so perilo ljudem, in se vračale z zaslužkom; srečne so bile. Saj so vedele, da za dom skrbe, da otroci in možje hvaležni so za vse.
Ko pa stroj prišel je v vas, utihnil zven je peric, ob potoku utihnil je klepet deklet in ženic. (…)
(Pesem, ki jo je v spomin na perice sestavila Mija Šimenc, domačinka iz Bizovika)
Perice
13
VIRI: •
Bibič, Alenka: Kaj bo bizoviški Micki pralni stroj, v: Tovariš: ilustrirana revija, Let. 28, št. 23 (19. jun. 1972), str. 24-25
•
Bogataj, Janez: Domače obrti na Slovenskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1989, str. 184-85
•
Bojc, Saša: O čuvajkah intimnih intimnosti in lovcih na cipe : pozabljeni poklici Ljubljane : stolonoše so bili začetniki javnega prevoza, mestna gospoda pa je svoje umazano perilo pošiljala pericam v Bizovik, v: Delo, Leto 56, št. 29 (4. feb. 2014), str. 17
•
Čeč, Dragica: Žensko delo v mestu, v: Ljubljana med nostalgijo in sanjami : revija za domoznanske vsebine, Let. 5, št. 2 (2016), str. 73-77
•
Kladnik, Darinka: Ljubljana z nostalgijo: 77 zgodb o slavnih ljudeh, pomembnih dogodkih, skrivnostih, posebnostih mesta, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2009, str. 91-92 (Čuvajke intimnih intimnosti)
•
Klampfer, Marjan Perme, Ivana Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice, Založništvo in izdelava Ljubljana : Osnovna šola Božidarja Jakca, Ljubljana, 1996
•
Klampfer, Marjan Pušenjak, Marjana: Bizoviške perice in Bizovik v ogledalu časa : povzetek osnovnošolskih raziskovalnih nalog, v: Glasnik Slovenskega etnološkega društva = Bulletin of the Slovene Ethnological Society, Let. 35, št. 4 (1995), str. 58-60
•
Koze pri pericah : domače stvari, v: Slovenski narod, Let. 15, št. 146 (28. jun. 1882), str. 3
•
Kuhar, Boris: Kako smo prali brez pralnih strojev : dediščina, v: Weekend : redna priloga časnika Finance, št. 30 (12.9.2014), str. 20-21
•
Slovensko narodno izročilo: slovenski običaji, narodne noše, domače jedi, kmečka opravila, ljudske pesmi, Lexis, Kranj, 1993, str. 161 (perica)
•
Suchy, Josip: Ljubljanski tipi, Amalietti & Amalietti, Ljubljana, 2014, str. 251
•
Štrukelj, Pavla: Pranje perila v okolici Ljubljane, v: Slovenski etnograf, Let. 11 (1958), str. 131-52
14
Perice
•
Slovenska kronika XIX. Stoletja [3]: 1884-1899, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 146-47 (29.VI. 1890: Ljubljanski vodovod in vodovodno vprašanje nekaterih drugih mest)
•
Slovenski etnološki leksikon, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2004, gesla: perica (str. 410), pralnica (str. 458), pralni dan, pralni stroj, pranje perila (vse str. 459)
NADALJNJE BRANJE: •
Umek, Evelina: Malka gre v Trst, Mladika, Trst, 2004
•
Lonček, kuhaj : najlepše slovanske ljudske pripovedi, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2001, (pravljica »Topli potok«)
•
Holzwarth-Raether, Ulrike: Pri nas doma, Učila International, Tržič, 2013 (notranjost pralnega stroja in perice)
•
Kelly John ; Burnie, David: čudovite naprave, ki se nam zdijo samoumevne, Mladika, Ljubljana, 1996, (pralni stroj, str.16-17)
•
Slavin Bill; Slavin, Jim: Osupljive pretvorbe: kako so narejene vsakdanje stvari, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana , 2006 (str. 68-69, Milo)
•
Enciklopedija znanosti. Naravoslovje, Slovenska knjiga, Ljubljana, 2000, (Mila in čistila, str. 95)
•
Walker Richard: Epidemije, Pomurska založba, Murska Sobota , 2006, (Zmaga nad kozami, str. 50-51)
Perice
15
V zbirki Kulturna dediščina za družine Mestne knjižnice Ljubljana so do sedaj izšle naslednje brošure: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16.
Baron Anton Codelli (1875–1954) (2012) Poznaš Ljubljanski grad? (2012) Nove stare otroške igre (2012) Naši gasilci (2012) Jernej Kopitar (1780–1844) (2013) Legende Turjaškega gradu (2013) Ljubljana v času prve svetovne vojne (2014) Mitološka in junaška bitja v Ljubljani (2015) 60. obletnica pohodov ob žici (2016) Blaž Potočnik in šentviška čitalnica (2016) Leto 2017 – leto reformacije (2017) Domoznanstvo – s knjižnico do korenin (2017) Fran Milčinski (1867–1932) (2018) Marčna revolucija 1848 in razvitje slovenske zastave sredi Ljubljane (2018) Perice (2019) Ljubljanski tiskarji in tiskarne (2019)
Besedilo in izbor slik: Andrej Savnik, knjižničar Slovanska knjižnica – Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke, 2018 Izdala: Mestna knjižnica Ljubljana
Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo
Unescovo kreativno mesto od 2015