Ljubljana med nostalgijo in sanjami (8-2; 2019) by Mestna knjižnica Ljubljana

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Teja Zorko

uredništvo besedilo in izbor gradiva

Tomaž Miško, Maša Podobnik Šipič Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej: dr. Monika Deželak Trojar Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898): mag. Kristina Košič Humar

lektorirala

Manca Ratković

oblikovala

Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o. 250 izvodov Ljubljana, oktober 2019

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 5

Uvodnik

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej dr. Monika Deželak Trojar

Kratek zgodovinski oris Ljubljane in Kranjske v 17. stoletju

Oče Ludvik Schönleben (ok. 1590–1663)

Sin Janez Ludvik Schönleben (1618–1681)

Posredni vpliv Ludvika in Janeza Ludvika Schönlebna na poznejši duhovni in kulturni razcvet Ljubljane in Kranjske

Sklep

Opombe

Viri in literatura

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898) Prispevek k bibliografiji slovenske pesnice, pisateljice, prevajalke in dramatičarke mag. Kristina Košič Humar

Znana Luiza Pesjak

Neznana Luiza Pesjak

Zakaj znova bibliografija Luize Pesjak?

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

Viri in literatura

Ljubljana Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič

Uvodnik

Uvodnik Izšel je osmi letnik revije Ljubljana med nostalgijo in sanjami. V letu 2018 smo v naši knjižnici obeležili kar nekaj okroglih obletnic pomembnih ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z Ljubljano, zato smo se odločili, da v drugi številki revije objavimo prispevka avtoric, ki sta nam s svojimi raziskovanji približali dva pomembna Ljubljančana, prvega iz obdobja 17. in drugega iz obdobja 19. stoletja. K sodelovanju smo tako povabili dr. Moniko Deželak Trojar z ZRC SAZU in našo sodelavko iz Slovanske knjižnice, mag. Kristino Košič Humar. Naj na kratko predstavimo njuna prispevka. Dr. Monika Deželak Trojar je imela lansko leto v Slovanski knjižnici nadvse zanimivo in dobro obiskano predavanje o Janezu Ludviku Schönlebnu, zato se je ideja, da bi bilo njeno predstavitev odlično ohraniti tudi za vse, ki se predavanja niso uspeli udeležiti, ponujala kar na dlani. Dr. Deželak Trojarjeva je s predavanjem Janez Ludvik Schönleben: pozabljeni kranjski učenjak 17. stoletja predstavila življenje in delo kranjskega polihistorja ob njegovi 400. obletnici rojstva. Janez Ludvik Schönleben, kranjski polihistor, zgodovinar, pridigar in teolog, je opisoval deželo Kranjsko že pred Janezom Vajkardom Valvasorjem, tiskal pa je tudi nemške in latinske zbirke pridig. Avtorica se je v prvem delu članka z naslovom Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej najprej posvetila predstavitvi življenja in dela očeta Ludvika Schönlebna (rojen okoli 1590, umrl 1663), ki je v Ljubljano prišel iz Heilbronna v Nemčiji kot mizar in tu pognal svoje korenine. Oče Ludvik je po imenovanju za ljubljanskega meščana odprl lastno delavnico kot mizar in rezbar ter se v svojem poklicu in življenju zelo dobro uveljavil. Postal je svetnik v notranjem mestnem svetu, mestni sodnik ter kasneje celo podžupan in župan Ljubljane. Ljubiteljsko se je ukvarjal z zgodovino in pisal poleg kronike kranjske dežele tudi družinsko kroniko, ki jo je kasneje nadaljeval njegov zet Janez Krstnik Dolničar. V drugem delu članka pa se je avtorica posvetila življenju in delu Ludvikovega sina Janeza Ludvika Schönlebna (1618–1681), ki je seveda z znanstvenega vidika pomembnejši od očeta in je slednjega s svojimi deli tudi presegel. Janez Ludvik, ki je bil teolog, zgodovinski pisatelj in govornik, je obiskoval jezuitski kolegij in nato tudi vstopil v jezuitski red. Študiral je na Dunaju, v Gradcu in Passauu, kasneje izstopil iz jezuitskega reda ter doktoriral v Padovi. Bil je odličen retorik in hkrati avtor številnih govorov, genealogij plemiških družin in različnih teoloških in zgodovinskih del. Dve njegovi najpomembnejši deli sta Aemona vindicata in Carniolia antiqua et nova. Bil je tudi zagovornik razglasitve dogme o brezmadežnem spočetju. Umrl je v Ljubljani in na njegovo željo so ga pokopali v jezuitski cerkvi. 5

Uvodnik

Mag. Kristina Košič Humar pa je ob 190. obletnici rojstva in 120. obletnici smrti v naši knjižnici pripravila izredno zanimivo razstavo z naslovom Luiza Pesjak (1828– 1898) – slovenska pesnica, pisateljica, dramatičarka in prevajalka. S svojim prispevkom Znana in neznana Luiza Pesjak (1828–1898) se je mag. Košič Humarjeva osredotočila na prikaz priljubljenosti pesnice, pisateljice, dramatičarke in prevajalke Luize Pesjakove v različnih obdobjih slovenske literarne zgodovine in kulturne zavesti Slovencev ter nam njeno priljubljenost med bralci s poglobljeno študijo hkrati tudi na zelo zanimiv način ilustrativno prikazala z grafičnim in slikovnim gradivom. Pesjakova, ki je bila med bralci poznana zlasti v drugi polovici 19. stoletja, je kmalu po smrti praktično skoraj utonila v pozabo. Mag. Košič Humarjeva je zato tudi z grafikonom prikazala pojavljanje imena Luize Pesjak v tisku na Slovenskem od njenih prvih objav dalje, kjer je lepo razviden upad zanimanja zanjo od 80-ih let 19. stoletja do 60-ih let 20. stoletja. Avtorica nam je v prvem delu članka predstavila »znano« Luizo Pesjak, pesnico, pisateljico, ljubljansko meščanko, ki je odraščala v kulturno vplivnem, literarno izobraženem, večjezičnem okolju. Vse življenje je tudi ostala dvojezična pisateljica. Priključila se je Bleiweisovi čitalniški druščini in objavljala v vseh slovenskih literarnih časopisih. Avtorica nam tudi pove, da je bila Pesjakova pri nas v svojem času najbolj znana ženska, ki se je uveljavila v literaturi. V drugem delu pa nam Košič Humarjeva predstavi »neznano« Luizo Pesjak, ko je pesnica in pisateljica po svoji smrti v zavesti Slovencev počasi tonila v pozabo. Zanimanje zanjo in njeno delo pa se je ponovno začelo šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je njeno ime zopet začelo večkrat pojavljati v strokovnem in znanstvenem tisku. Nazadnje pa je avtorica Kristina Košič Humar pripravila tudi bibliografijo Luize Pesjakove (slovenski opus in prevodi), in sicer se je omejila na bibliografijo prve objave del z nekaj izjemami. S pričujočo številko Ljubljane med nostalgijo in sanjami se poslavljam z uredniškega mesta revije in ji želim še veliko uspešnih let, zanimivih, lepih, tudi nepoznanih zgodb s področja domoznanstva, zgodovine, krajepisja ... Vabim vas k branju! Maša Podobnik Šipič Slovanska knjižnica, Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej Besedilo in izbor gradiva: dr. Monika Deželak Trojar

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Kratek zgodovinski oris Ljubljane in Kranjske v 17. stoletju Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben sta s svojim življenjem in delovanjem pomembno zaznamovala pestro in živahno dogajanje 17. stoletja, ki je Ljubljano povezovalo s celotno deželo Kranjsko in tudi s sosednjimi deželami. Da si bomo lažje predstavljali, kakšno je bilo zgodovinsko obdobje, v katerem sta živela, se sprehodimo po dogodkih, ki so ga najbolj zaznamovali. Prehod iz 16. v 17. stoletje in prvo tretjino 17. stoletja je določalo predvsem dogajanje na verskem področju. Na prelomu omenjenih stoletij se je s Kranjske izselilo protestantsko meščansko prebivalstvo. Pozneje, po cesarjevem odloku avgusta 1628, pa v roku enega leta še predstavniki starejšega kranjskega plemstva, ki so se odločili vztrajati v protestantski veri. V mesto so se zato naseljevali ljudje od drugod, zlasti italijanski (predvsem furlanski) priseljenci, obrtniki in trgovci, pozneje pa tudi tuje plemiške družine. Tako v mestu kot celotni deželi so se čutile gospodarske posledice vojn (druge beneške in tridesetletne vojne), zaradi katerih so deželni izdatki vratolomno naraščali. Ogromen finančni zalogaj za Kranjsko je predstavljalo tudi vzdrževanje Vojne krajine, saj je bila kljub drugim obveznostim obramba pred Turki njena glavna vojaška skrb. Podložniki so bili zaradi naraščajočih deželnih stroškov in ropanja vojaških polkov ter upornih Uskokov čedalje bolj obremenjeni. Njihovo nezadovoljstvo je leta 1635 preraslo v upor, katerega jedro je bilo na spodnjem Štajerskem, segal pa je tudi na Kranjsko.1 Poleg vojaških stroškov so deželo pestili še pomanjkanje, draginja, epidemije kuge in naravne nesreče. Valvasor je poročal o hudem pomanjkanju na Kranjskem leta 1622. Tako Ljubljano kot celotno Kranjsko so večkrat stresli potresi (npr. 1621, 1622, 1623, 1625, 1634, 1640, 1643, 1669, 1690). Nista se mogli izogniti pogostim izbruhom kuge (npr. 1629, 1631, 1634, 1645–1649, 1679–1682), vremenskim nevšečnostim2 in lakoti (npr. leta 1629). Prebivalstvo so vznemirjali tudi nenavadni nebesni pojavi. Valvasor je zapisal, da je leta 1622 Kranjska videla tri sonca, maja 1646 pa velik komet. Janez Gregor Dolničar je pripovedoval o velikem ognjenem znamenju, ki se je februarja 1668 pojavilo na nebu in bilo vidno deset dni, in o strašni repatici, ki se je na nebu pojavila 27. decembra 1680 in vztrajala mesec dni. Poročila sodobnikov so polna pričevanj o požarih v Ljubljani: npr. leta 1623 je na praznik svetega Aleša izbruhnil velik požar v šempetrskem predmestju, ki je v treh do štirih urah uničil okrog 130 hiš; februarja 1654 je zgorel lesen čevljarski most skupaj s trgovskimi stojnicami; 17. septembra 1660 pa je zagorelo na Gornjem trgu.3 Mesto Ljubljana je bilo pomembno upravno, gospodarsko, versko in kulturno središče dežele Kranjske. Tu so bili sedeži urada deželnega glavarja, deželnega sodišča in de9

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

želnega vicedoma. V mestu so zasedali deželni stanovi, tukaj je bil tudi sedež Ljubljanske škofije. Konec 16. stoletja so v Ljubljano prišli jezuiti, v začetku 17. stoletja pa še kapucini. Zaradi vojnih in verskih konfliktov ter zaradi vsesplošne gospodarske krize in visokih vojaških stroškov v prvi polovici 17. stoletja je Ljubljana precej nazadovala. Ponovni vzpon je doživela v drugi polovici stoletja, po vestfalskem miru 1648. Prenehanje vojaških konfliktov je razbremenilo promet in trgovino, zato se je gospodarski položaj v celotni monarhiji izboljšal. Pomembna je bila zlasti vzpostavitev veletrgovine na debelo, ki je iz Kranjske naredila nekakšno vozlišče v trgovini med italijanskimi, avstrijskimi, nemškimi in ogrskimi deželami.4 Ljubljana je imela svojo od deželne neodvisno mestno upravo, ki so jo v 17. stoletju sestavljali župan, mestni sodnik in mestni svet. Nad mestnim svetom, ki je bil sestavljen iz dveh delov, notranjega in zunanjega, sta kot najvišji instanci bdela župan in mestni sodnik. Upravna oblast je bila v rokah župana, sodni posli pa so bili domena mestnega sodnika. Mandat obeh je bil enoleten, lahko pa sta bila izvoljena večkrat. Župana so volili na petek pred praznikom sv. Marjete (20. julija), sodnika pa na praznik sv. Jakoba (25. julija). Notranji svet je imel pol manj članov kot zunanji, je pa imel zato več pristojnosti. Predstavljal je nekakšno mestno vlado, ki je zastopala interese bogatejših meščanov. Zunanji svet je bil številčnejši, imel pa je veliko manj pristojnosti. Mesto je kljub vedno večji moči deželnega kneza in vicedoma vse do konca 18. stoletja ohranjalo svojo avtonomijo.5 Ni bilo le upravno, ampak tudi kulturno središče Kranjske. V 17. stoletju je bilo glavno kulturno žarišče v jezuitskem kolegiju pri sv. Jakobu. Istega leta (1678), kot je Valvasor na gradu Bogenšperk ustanovil grafično delavnico, je Ljubljana po skoraj sto letih spet dobila tiskarno, saj je tukaj svojo tiskarsko podružnico odprl salzburški tiskar Janez Krstnik Mayr. Proti koncu 17. stoletja je prej prevladujočo nemško kulturo začela izpodrivati italijanska, ki so jo v deželo prinesli na italijanskih univerzah šolajoči se Kranjci. Odraz italijanske prevlade je bila tudi ustanovitev Akademije operozov leta 1693, ki je nastala po zgledu akademij v Bologni in Rimu. Njena velika zasluga je, da se je Ljubljana kulturno preoblikovala po zgledu baročnih metropol in da je že leta 1701 dobila prvo javno znanstveno knjižnico na Kranjskem.6 V izgradnjo Ljubljane kot kulturne, umetnostne in duhovne prestolnice Kranjske sta vsak svoj delež prispevala tako oče Ludvik kot njegov sin Janez Ludvik Schönleben. Če ob tem upoštevamo še poznejše delo njunih sorodnikov in naslednikov, ugotovimo, da je bil njun vpliv še veliko širši, kot je videti na prvi pogled.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Oče Ludvik Schönleben (ok. 1590–1663) Ludvik Schönleben je izhajal iz Heilbronna (v današnji zvezni deželi Baden-Württemberg). Rodil se je okrog leta 1590 in najpozneje leta 1617 kot mizarski pomočnik prišel v Ljubljano, a je s svojima dvema bratoma kljub velikim razdaljam (Praga, Sedmograška) vestno ohranjal stike. Ne vemo, kaj je njega in njegova brata vodilo tako daleč od doma. Morda je bil vzrok v gospodarski krizi in vsesplošnem pomanjkanju, ki sta takrat zajela rodno mesto in njegovo okolico. Morda so bili v ozadju razlogi verske narave in so se kot pripadniki manjšinskega katolištva raje umaknili. Morda so bili prvotno evangeličanske veroizpovedi in se je nato Ludvik v katolištvo spreobrnil šele pozneje. To se zdi manj verjetno, saj ga že prvi vpisi v krstni knjigi ljubljanske stolne župnije opisujejo kot zglednega katoličana. V nasprotnem primeru bi verjetno bili do njega manj zaupljivi.7 Prva znana pričevanja o njem najdemo v knjigi ljubljanskih meščanov: ob imenovanju za meščana so ga opredelili kot mizarja. Poznejši dokumenti ga imenujejo tudi kot rezbarja, kiparja in inženirja. Iz njegove oporoke je mogoče sklepati, da si je svoje hišno gospodarstvo ali gospodinjstvo ustvaril okrog leta 1614, ni pa povsem jasno, kaj je mislil s tem: ali je takrat odprl svojo delavnico ali si ustvaril dom v Ljubljani. Najpozneje leta 1617 ali v začetku leta 1618 se je poročil z domačinko Suzano, rojeno Kušlan. 16. novembra 1618 se jima je rodil prvorojenec Janez Ludvik, za njim pa se jima je rodilo še najmanj osem otrok, od katerih so poleg prvorojenca preživele le tri hčerke: Marija (roj. 1622), Ana (roj. 1630) in Kristina (roj. 1632).8 Ludvik Schönleben je kmalu po imenovanju za ljubljanskega meščana odprl lastno delavnico. Najprej jo je imel v Florjanski ulici 9 (današnji Gornji trg 9), od leta 1622 do 1626 pri jezuitih na trgu sv. Jakoba (današnji Levstikov trg), od 1627 do smrti pa v lastni hiši v takratni Florjanski ulici (današnja Gornji trg 2, Levstikov trg 1). Z natančnim delom si je kmalu ustvaril dobro ime in si tako zagotovil dober zaslužek. Uveljavil se je kot mizar in rezbar. V letih 1636 in 1637 je opravil mizarska dela za mestno kruharno in novo skladišče, sodeloval pa je tudi pri gradnji visokega stolpa na grajskem braniku. Skoraj istočasno (leta 1636) je izdelal oltar za kapelo Sv. Rešnjega Telesa v stolnici. Njegova najpomembnejša rezbarska stvaritev je veliki korni oltar v stolnici sv. Nikolaja, ki ga je dobil v delo okrog leta 1650. O tem, kdaj so njegov korni oltar dejansko postavili v cerkev, obstajajo različna ugibanja. Najverjetnejša se zdi možnost, da so ga v cerkev umestili že v Buchheimovem času in ga pozneje ob dograditvi novega prezbiterija znova postavili v nekoliko spremenjeni obliki. Ko so zgradili novo stolnico, so ga še enkrat predelali in ga vanjo umestili leta 1706. Tam je ostal do leta 1774, ko je dal škof Karel Janez Herberstein postaviti sedanji oltar. Ker je Schönlebnov oltar nastajal sočasno z znanim (do danes ohranjenim) crngrobskim 11

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

glavnim oltarjem, ki ga je izdelal ljubljanski rezbar Jurij Skarnos, se je Veiderju zdelo zelo verjetno, da sta bila oltarja tudi slogovno sorodna.9 Če je bila Ludvikova obrt tista, ki mu je odprla vrata v Ljubljano, pa sta bili njegova osebna zagnanost in želja po dejavni vključenosti v novo skupnost tisti, ki sta mu omogočili vzpon v službah mestne uprave. Leta 1634 je postal zunanji mestni svétnik in bil istega leta tudi mestni blagajnik. Od leta 1635 pa vse do smrti je bil svétnik v notranjem mestnem svetu, v letih 1640–1644 pa tudi prvi (višji) blagajnik. O njegovi priljubljenosti priča dejstvo, da je leta 1644 postal mestni sodnik. To službo je opravljal do leta 1646. V letih 1647/48 je opravljal županske naloge v vlogi podžupana, leto pozneje pa postal župan Ljubljane. Župansko službo je opravljal v letih 1648/49 in 1649/50 ter v letih 1652–1655.10

Rodbinski grb družine Schönleben Vir: Anžič, S. et al. (2004). Ljubljanski župani skozi čas. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, str. 80.

Ludvik Schönleben je dejavno sodeloval pri arhitekturni preobrazbi Ljubljane, ki se je začela v drugi četrtini 17. stoletja. Takrat je mesto dobilo novo kruharno (pekarno), mestno skladišče in opekarno, popravljali so tudi rotovž. Imelo je tudi javno kopališče v stavbi na Starem trgu 6, ki je bilo v začetku 17. stoletja temeljito obnovljeno. V tem obdobju so bile zgrajene številne cerkve: kapucinska cerkev sv. Janeza Evangelista, jezuitska cerkev sv. Jakoba, avguštinska cerkev Marijinega oznanjenja in pripadajoči samostan. Pozneje so prezidali in za eno nadstropje dvignili škofijski dvorec, preuredili so tudi stolnico, ki je dobila nekaj novih oltarjev. Večjo prezidavo je doživela tudi cerkev sv. Petra, nov 12

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

prezbiterij je dobila cerkev Device Marije v Polju, v Štepanji vasi pa so sezidali kapelo božjega groba. V petdesetih letih 17. stoletja so v Ljubljani začeli graditi samostan klaris. V gradnjo Ludvik Schönleben ni bil vpleten samo kot župan, ohranjeni viri ga imenujejo tudi kot »inženirja«, ki je izdelal maketo samostana.11 Pozneje je v neposredni bližini samostana klaris, na območju Ajdovščine, začel rasti še samostan diskalceatov, ki so mu pridružili cerkev sv. Jožefa. Ob tem je potrebno poudariti, da so se v arhitekturno podobo Ljubljane kot celote, ne le v sakralne in druge pomembnejše objekte, vse bolj vrivale zgodnjebaročne prvine.12 Na zunanjo podobo Ljubljane in vedenje o njej je Ludvik Schönleben vplival tudi posredno. Znano je, da je kupil več hiš in vrtov v mestu, med drugim vrt v Gradišču,13 kjer je leta 1647 našel ostanke lončevine in pozneje še talni mozaik. Nadaljevali so z izkopavanjem in v letih 1648–1649 odkopali Neptunov tempelj. Izkazalo se je, da njegov vrt leži na območju nekdanjega rimskega foruma,14 med današnjo Rimsko cesto in Gregorčičevo ulico. Kot župan je uspel uveljaviti pobudo za gradnjo dveh novih mestnih vodnjakov, enega pred mestno hišo (Neptunov vodnjak) in drugega pred Stiškim dvorcem, v neposredni bližini jezuitskega kolegija (Herkulov vodnjak). V zadnjem letu svojega županovanja je poskrbel, da so začeli graditi nov Čevljarski most, saj je stari leseni februarja 1654 pogorel.15 Ko govorimo o zaslugah Ludvika Schönlebna za napredek in razvoj Ljubljane, ne smemo zaobiti njegovega ljubiteljskega zbiranja kronoloških podatkov o deželi Kranjski in njenem glavnem mestu, ki jih je strnil v rokopisni kroniki z naslovom Jahr Schrifften des Hertzogthumbs Crain (»Letopis vojvodine Kranjske«, 1660). Čeprav je podatkov o sami Kranjski in Ljubljani v njegovi kroniki dejansko precej manj kot podatkov za zgodovino sosednjih dežel, je presenetljivo, kako je uspelo mizarju in tesarju ter mestnem uradniku pridobiti podatke iz tako številnih sočasnih in tudi starejših srednjeveških ter tudi nekaterih izjemno redkih virov. Dragocen del te kronike je seznam imen mestnih sodnikov in županov po letih, ki je leta 1674 nekoliko spremenjen izšel tudi v tiskani obliki, in sicer kot priloga dela Aemona vindicata, ki ga je napisal sin Janez Ludvik. Po letu 1661 so to delo (popis dogodkov sega do leta 1685, popis sodnikov in županov pa do leta 1702) dopolnjevali drugi, njegov zet Janez Krstnik Dolničar in zlasti vnuk Janez Gregor Dolničar. Omenjeni rokopis Ludvika Schönlebna danes hrani Avstrijska narodna knjižnica na Dunaju (Cod. 15400), poleg tega pa še del njegovih zapiskov (Cod. 9214), ki so mu najverjetneje služili kot osnutek. Očetovo ljubiteljsko ukvarjanje z zgodovino je k zanimanju zanjo pritegnilo tudi sina Janeza Ludvika. Njegovi zapiski pa so bili pomemben vir za sinove zgodovinske in genealoške spise.16 Oče Ludvik pa ni pisal le kronike kranjske dežele, ampak tudi družinsko kroniko, ki jo je pozneje podedoval in nadaljeval zet Janez Krstnik Dolničar, za njim pa vnuk Janez Gregor. V literaturi se zato pogosto navaja kot »Schönleben-Dolničarjeva družinska kronika«. Njen zadnji znani lastnik je bil Franc Schumi, sedaj pa je izgubljena.17 13

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Na sinovo nadaljnjo življenjsko pot Ludvik Schönleben ni vplival le s svojo predanostjo poklicu, dejavno vključenostjo v mestno upravo in zanimanjem za zgodovino, temveč tudi s svojo pobožnostjo in češčenjem Marije. Najprej je bil član splošne jezuitske latinske kongregacije Marije Vnebovzete, pozneje pa je postal član meščanske nemške kongregacije Brezmadežne Matere Božje. Njegovo bogato marijansko dejavnosti potrjujejo zapisi v kongregacijski knjigi Marijinega brezmadežnega spočetja.18 Ker se je v portretni zbirki Sammlung von grösstentheils in Kupfer gestochenen Portraiten gebohrner Krainer ohranil njegov portret, pred našimi očmi njegov lik ne zaživi zgolj po njegovih delih in zaslugah, ampak skupaj z njimi oživi tudi njegova zunanja podoba. Ludvika Schönlebna tako spoznamo kot svetlolasega moža s svetlo brado, oblečenega v črno suknjo, izpod katere gledajo beli rokavi in velik bel ovratnik.19

Portret Ludvika Schönlebna Vir: Arhiv NUK. Ms 1044: Erberg, Sammlung von Portraiten, str. 113, št. 48.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Zaradi svojih zaslug je Ludvik Schönleben od leta 1646 do konca življenja poveljeval mestni vojaški četi. V tej vlogi je sprejel cesarja Leopolda I. ob dednem poklonu v Ljubljani leta 1660. O njegovem ugledu priča tudi darilo, ki mu ga je leta 1661 poklonil mestni svet. V zahvalo za vse zasluge in delo v korist mesta je dobil srebrn pozlačen pokal v skupni vrednosti 97 zlatih dukatov (oziroma 345 goldinarjev).20 Kot nadvse spoštovanemu Ljubljančanu so mu nekateri raziskovalci pripisovali plemiški naziv. Če bi ga res imel, potem poroka njegove hčerke Kristine z baronom Coraduzzijem leta 1659 ne bi dvignila toliko prahu in povzročila tolikšnega negodovanja v ženinovi družini. V korespondenci med Filipom Terpinom in škofom Buchheimom zasledimo opis incidenta na pokopališču: sestra Filipa Coraduzzija je zaradi načrtovane poroke Kristine Schönleben z njenim bratom grdo verbalno napadla njenega očeta Ludvika. Ker je bila poroka neplemiške ženske, pa čeprav je bila hči nekdanjega župana, z baronom za tisti čas nenavadna in v nasprotju z ustaljenimi družbenimi normami, so se člani družine Coraduzzi glede tega pritožili tudi pri deželnih stanovih.21 Poroke kljub vsemu niso mogli preprečiti. Ne samo Kristina, tudi drugi dve Ludvikovi hčerki sta se poročili v ugledni ljubljanski družini: Marija se je poročila z Jurijem Kronlechnerjem, Ana pa z Janezom Krstnikom Dolničarjem, poznejšim ljubljanskim mestnim sodnikom in županom, ki je leta 1688 dosegel plemiški naziv. Ludvikovi vnuki so (kot bomo opozorili pozneje) sledili zgledu starega očeta ter strica in pomembno pripomogli h kulturnemu dvigu kranjske prestolnice.22 Zelo verjetno je na Ludvikovo hitro vključitev v ljubljansko okolje vplivala njegova žena Suzana. Glede na omembo sina Janeza Ludvika v predgovoru ene izmed njegovih zbirk pridig, da nemščina ni bila njegov materni jezik, lahko sklepamo, da so doma govorili slovensko. Prilagoditev jezikovnemu okolju je verjetno odločilno prispevala k temu, da so Ludvika lepo sprejeli in mu tako poklicno kot uradniško zaupali vse več vidnejših nalog. Potem ko mu je žena Suzana 23. aprila 1649 (stara 55 let) umrla in so jo pokopali v kripti bratovščine sv. Rešnjega Telesa v stolni cerkvi sv. Nikolaja, se je Ludvik 29. januarja 1652 znova poročil. Zakonska sreča z vdovo, sosedo Marijo Magdaleno Hoffstetter, pa ni trajala dolgo, saj je že dve leti pozneje, 7. junija 1654, umrla. Zgovorne priče o Ludviku niso le dela in službe, ki jih je opravljal, o njegovi veličini pričajo tudi zapisi, ki so nastali ob ali po njegovi smrti. Duhovnik, ki ga je pokopal, je o njem v pogrebni knjigi zapisal, da je umrl »zrel za nebesa«. Nekdo drug pa je o njem zapisal, da je bil častivreden mož, ki je bil zaradi svojega pravičnega ravnanja tako pri Bogu kot pri ljudeh zelo spoštovan. Umrl je 26. avgusta 1663, star 73 let. Pokopali so ga k prvi ženi v kripto bratovščine sv. Rešnjega Telesa.23

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Sin Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) Tako kot oče je bil tudi sin Janez Ludvik v svoji življenjski energiji, zanimanjih in željah neustavljiv. Vedoželjnost in delovna vnema sta ga vodili v mnoge kraje avstrijske monarhije ter mu pomagali navezati stike z ljudmi različnih narodnosti, poklicev, družbenih položajev in zanimanj. Janez Ludvik se je rodil 16. novembra 1618 v Ljubljani.24 Po končani osnovni šoli, ki jo je najverjetneje obiskoval pri sv. Nikolaju, se je vpisal na jezuitsko gimnazijo, ki je delovala pri cerkvi sv. Jakoba v tamkajšnjem jezuitskem kolegiju. Takšna odločitev ne preseneča, saj je družina stanovala v neposredni bližini kolegija in je tako Janez Ludvik že kot otrok prišel v stik z jezuiti in njihovo katehezo (maše, slovenske pridige, nedeljsko poučevanje krščanskega nauka v slovenskem jeziku, procesije). Je pa tudi res, da je bila takrat jezuitska gimnazija edina tovrstna ustanova v Ljubljani, zato je vsak, ki je želel pridobiti srednješolsko izobrazbo in se nato šolati naprej, moral študirati pri jezuitih. Njihovo gimnazijo je Janez Ludvik obiskoval v letih 1629/30–1634/35 in se po končanem zadnjem letniku retorike, 26. oktobra 1635, odločil vstopiti v jezuitski red. Odločitev je starša nekoliko presenetila, saj sta zanj, edinega sina v družini, po tihem predvidela rezbarsko obrt.25

Zapis o Schönlebnovem rojstvu v rojstni knjigi župnije Sv. Nikolaja v Ljubljani Vir: NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614–1621, str. 200.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Vstop v jezuitski red je Janeza Ludvika popeljal v številna pomembna mesta tedanje Avstrijske jezuitske province, najprej v njeno središče. Na Dunaju je dve leti (1635/36–1636/37) opravljal noviciat v kolegiju sv. Ane. Od tam je odšel v Leoben, kjer je v šolskem letu 1637/38 obnavljal znanje retorike. Filozofijo je študiral v Gradcu (1638/39–1640/41), nato pa dve leti poučeval poetiko: prvo leto v Kremsu (1641/42), drugo pa v Gradcu (1642/43). Jezuitski predstojniki so očitno zgodaj odkrili njegov govorniški talent, zato ne preseneča, da je bil že leta 1643 v Gradcu natisnjen njegov prvi po naslovu znani, a neohranjeni govor (Aegis Palladia Daphnophoria oblata neo-baccalaureis Graecensibus, »Lovor prinašajoča Paladina egida, izročena novim graškim bakalavrijem«). Iz Gradca je odšel za učitelja retorike v Linz (1643/44), kjer je poleg dveh govorov verjetno napisal še dramo z naslovom Julian Apostata (»Julijan Odpadnik«). O drami razen tega, da je bila z zelo bogato in raznovrstno opremo uprizorjena septembra 1644, ne vemo ničesar. Iz naslova lahko sklepamo, da je obravnavala rimskega cesarja Julijana (živel je ok. 331–363), ki je vladal v letih 360–366 in zaradi prizadevanja za ponovno vzpostavitev grške in rimske religije ter vzhodnih kultov dobil vzdevek »Odpadnik«. V jezuitski formaciji je navadno poučevanju poetike in retorike sledil študij teologije, ki je Schönlebna v šolskem letu 1644/45 vodil v Passau. Drugi in tretji letnik teologije je poslušal v Gradcu (1645/46–1646/47), zadnjega pa na Dunaju (1647/48), kjer je bil leta 1648 posvečen v duhovnika.26 Posvetitvi v duhovnika so sledila Schönlebnova govorniško in tudi sicer najplodnejša leta v jezuitskem redu. V šolskem letu 1648/49 je poučeval retoriko na Dunaju in bil hkrati notar filozofske fakultete. Iz tega obdobja se je ohranilo največ naslovov njegovih govorov, od ohranjenih so gotovo štirje nastali v tem času. Najpomembnejši izmed njih je govor na čast Brezmadežne Device Marije iz leta 1649 (Panegyricus Magnae Matri Virgini sine macula originali conceptae, »Panegirik veliki Materi Devici, brez izvirnega madeža spočeti«).27 Z Dunaja je odšel v Judenburg (1649/50), kjer je opravil tretjo probacijo, od tam pa oktobra 1650 prišel v Ljubljano in tukaj ostal do oktobra 1651. Bil je šolski prefekt, nemški pridigar in predstojnik dijaške Marijine kongregacije. Delovanje v Ljubljani je na poseben način zaznamovala drama Haeresis fulminata Anastasius Tyrannus Orientis Haereticus (»S strelo zadeta herezija – tiran Anastazij, heretik Vzhoda«), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, zaščitniku in mecenu grofu Wolfgangu Engelbertu Auerspergu, kranjskemu deželnemu glavarju. V petih dejanjih je prikazal zločinski vzpon bizantinskega cesarja Anastazija na prestol in ga, ker je bil zagovornik monofizitizma28, označil za krivoverca. Drama je bila tako dolga, da so uprizoritev razdelili na dva zaporedna dneva (2. in 3. maj 1651). Navkljub kratkemu obdobju, ki ga je kot jezuit preživel v Ljubljani, je zapustil pomembno sled. Začel je voditi dnevnik jezuitske gimnazije (Diarium praefecturae scholarum) in popisal tudi nekatere pretekle dogodke. Vodstvo je navdušil za pisanje dnevnika kolegija (Diarium p. ministri). Poskrbel je za prepis starega albuma latinske kongregacije Marije 17

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Vnebovzete (Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae in Coelos Assumptae) in s tem osnoval vzorec, po katerem so dejavnosti in vsakoletne člane kongregacije popisovali njegovi nasledniki. Našteti dokumenti predstavljajo pomemben vir za zgodovino ljubljanskega jezuitskega kolegija in posredno prinašajo dragocene informacije o vsakodnevnem dogajanju v Ljubljani ter njeni okolici.29 Od tu ga je pot vodila v Gradec, kjer je poučeval etiko, bil katehist in spovednik. Iz ohranjenih prepisov pisem jezuitskih generalov Schönlebnu je mogoče ugotoviti, da so se v tem obdobju začeli ali dodatno poglobili njegovi pomisleki o smiselnosti nadaljevanja jezuitske poti. Očitno se ga je iz še ne povsem pojasnjenih razlogov polotil nemir, zato je spomladi 1652 odšel za kratek čas v Linz, od tam pa na Dunaj. Čeprav sta njegovo poučevanje logike in govorniška dejavnost – v tem času je namreč napisal govor na čast ustanoviteljev in dobrotnikov Dunajske univerze (Inferiae Austriacoacademicae piis Manibus fundatorum et benefactorum Universitatis Viennensis) – dajali vtis, da je pomisleke premagal in se še naprej uveljavljal v najvišjih dunajskih univerzitetnih, kulturnih in političnih krogih, je notranji nemir v njem očitno še vedno tlel. Osebna kriza se je tako poglobila, da je septembra 1653 zapustil red. Neposrednih razlogov za to ne poznamo, sklepamo pa lahko, da so bili v ozadju razlogi osebne narave. Morda sta takšno odločitev povzročili Schönlebnova želja po nadaljevanju študija teologije na nejezuitski univerzi ali njegovo udejstvovanje na mariološkem področju, ki je presegalo meje jezuitskega reda. Morda je imel težave s prilagajanjem nenehnim selitvam iz kolegija v kolegij ali pa ga je k temu spodbudila želja po vrnitvi v domače okolje. Izključiti ne moremo niti morebitnega nesoglasja s katerim od redovnih sobratov. Ne glede na to, kakšen je bil dejanski vzrok, lahko zapišemo, da je bila odločitev soglasna (z njo se je strinjalo tako vodstvo reda kot Schönleben) in da ni omajala Schönlebnove duhovne navezanosti na jezuitski red. Z jezuiti je ostal v dobrih prijateljskih odnosih in je pozneje ljubljanskemu jezuitskemu kolegiju zapustil vse svoje premoženje. V oporoki je poudaril, da je vse, kar je in kar ima, prejel od njih.30

Oฤ e Ludvik in sin Janez Ludvik Schรถnleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Schรถnlebnova doktorska diploma Vir: ARS, SI AS 1065, a. e. 39, str. 1r.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Po odhodu iz reda je odšel v Padovo, kjer je 19. decembra 1653, samo dva dneva po vpisu v matriko tamkajšnje teološke fakultete, opravil doktorski izpit iz teologije. Njegova doktorska diploma je ohranjena v Arhivu Republike Slovenije. Nekaj časa je nato še ostal v Padovi in v univerzitetnem arhivu zbiral genealoške in zgodovinske podatke za svoje načrtovane genealoške spise.31 V rodno Ljubljano se je vrnil spomladi 1654, v času ko se je z imenovanjem Marka Dolinarja za stolnega prošta sprostilo mesto ljubljanskega stolnega dekana. Osebna poznanstva in vpliv očeta, ki je bil tedaj župan, so pripomogli, da je bil na izpraznjeno dekansko mesto 6. maja 1654 imenovan prav on.32 Kot dekan je opravljal različna poslanstva: veliko je pridigal, hodil na vizitacije, aktivno sodeloval na letnih sinodah, večkrat posredoval v sporih in zapletenih pravnih zadevah. Dve leti je bil ekonom stolnega kapitlja in precej časa njegov zapisnikar (1655–1661), kar v praksi pomeni, da je popisoval dogodke in jih beležil v kapiteljskem protokolu (to je nekakšen dnevnik kapitlja). S svojo vestnostjo in natančnim beleženjem dogodkov je postavil nove smernice in začrtal smer svojim naslednikom.33

Imenovanje Schönlebna za ljubljanskega stolnega dekana Vir: NŠAL, NŠAL 101, 1654 V 6., Regensburg.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Po smrti stolnega prošta Marka Dolinarja, svojega dobrega prijatelja, je v začetku leta 1657 nasledil njegov beneficij sv. Jurija v ljubljanski stolnici in pripadajoče stanovanje ter oboje obdržal vse do smrti. Zaradi svojih zaslug, pri čemer je verjetno največjo vlogo odigralo njegovo prizadevanje za razglasitev dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju (leta 1659 je namreč v tisku izšel njegov prvi spis o tej tematiki), je dosegel naziv apostolskega protonotarja (najverjetneje leta 1660). Valvasor je poročal, da so mu v tem obdobju deželni stanovi podelili tudi službo kaplana kapele sv. Ahacija v deželnem dvorcu (t. i. lontovžu).34 V tem razgibanem in plodovitem obdobju se zaradi svoje tako rekoč prirojene doslednosti in natančnosti ni mogel izogniti nesoglasjem s svojimi nadrejenimi. S škofom Buchheimom, s katerim sta bila zasebno zelo dobra prijatelja, povezovalo pa ju je tudi zanimanje za genealogijo, se je po službeni plati zapletel v spor glede asistence pri škofovih mašah. Spor se je tekom let večkrat zelo zaostril. Marca leta 1660 celo do te mere, da je škof Schönlebna odstavil z mesta dekana, a je po nuncijevem posredovanju julija istega leta svoje mesto dobil nazaj, nesoglasja pa se kljub temu niso končala. Spor se je nato v grobih obrisih zaključil šele pod novim škofom Rabatto.35

Naslovnica rokopisa Basis ethica Vir: SK, rkp. 64: J. L. Schönleben, Basis ethica, str. 2r.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

V času opravljanja službe ljubljanskega stolnega dekana Schönlebna niso zaposlovale le obveznosti, vezane na to poslanstvo. V tem obdobju je v tisku izšlo njegovo prvo mariološko delo (Orbis universi votorum pro definitione piae et verae sententiae de immaculata conceptione Deiparae, »Zaobljube celotnega svetá za določitev pobožnega odloka o brezmadežnem spočetju Device Marije«, 1659). Za tisk je začel pripravljati svoje zbirke pridig, nastajati pa so začeli tudi obsežni rokopisni osnutki njegovih genealogij kranjskih plemiških rodbin. V to obdobje lahko umestimo tudi njegovo edino znano ohranjeno filozofsko besedilo Basis ethica, ki pa je ostalo v rokopisu. O njegovem občutku za starejše gradivo priča tudi dejstvo, da je uredil ohranjeno rokopisno pridigarsko zapuščino škofa Hrena in jo umestil med gradivo kapiteljskega arhiva.36 Najpozneje leta 1655 je začel urejati knjižnico prijatelja grofa Volfganga Engelberta Auersperga, ki se je, sodeč po ohranjenih popisih knjig, ravno v tem obdobju izrazito razširila. Schönleben je knjige razdelil v devet vsebinskih razredov in jih popisal v štirih različnih katalogih, vezanih v en zvezek.37 Njegov katalog je veljal za izgubljen, leta 2018 pa ga je Luka Ručigaj našel v nepopisanem delu družinskega arhiva Auerspergov v Hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju. Ker je bila knjižnica Auerspergov po potresu v Ljubljani preseljena v Avstrijo, v 80. letih prejšnjega stoletja pa razprodana na dražbi, je omenjeni Schönlebnov katalog skupaj še z drugimi ohranjenimi katalogi dragocen pričevalec veličine te knjižnice in njenega pomena za slovensko zgodovino. Janez Ludvik Schönleben se je službe stolnega dekana lotil z veliko vnemo in natančnostjo ter pričakovanjem, da mu bo ob dušnopastirskem delu ostalo dovolj časa za njegove znanstvene ambicije. Sčasoma je ugotovil, da temu ni tako. K preobremenjenosti sta veliko prispevala njegov perfekcionizem in stremenje k pravni dorečenosti in nedvoumnosti, ki sta mu srkala življenjske moči v večji meri, kot bi bilo neobhodno potrebno. Željo po novi službi je Schönleben prvič izrazil julija 1662, ponovil pa jo je avgusta 1666 in prosil za zamenjavo dekanske službe za navaden beneficij. Ker njegovi želji ni bilo ugodeno takoj, je ukrepal sam in se 2. novembra 1666 z Oktavijem Bucellenijem dogovoril za zamenjavo dekanske službe za dva njegova beneficija v Lescah in za denarno nadomestilo. Škof je 13. novembra 1666 njuni prošnji ugodil, vendar pod pogojem, da jo potrdi tudi cesar. Cesar je v menjavo privolil 22. decembra 1666, cesarjeva prezentacija Bucellenija na mesto stolnega dekana pa se je zgodila šele 7. maja 1667. Schönleben je službo stolnega dekana opravljal do izdaje škofovega dekreta o imenovanju in investituri novega dekana Bucellenija, in sicer do začetka julija 1667.38

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Naslovnica Schönlebnovih prazničnih pridig Vir: Arhiv NUK. Schönleben, J. L. (1669). Feyertäglicher Erquick-Stunden. Salzburg: Melchior Haan.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Nato je ostal v Ljubljani in marljivo nadaljeval z dokazovanjem resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Tako je nastal spis Vera ac sincera sententia de immaculata conceptione Deiparae Virgini (»Resnično in iskreno mnenje o brezmadežnem spočetju Device Matere Božje«), ki ga je najprej izdal anonimno (1668), potem pa še pod svojim pravim imenom (1670). Za tisk je pripravil dve zbirki nemških pridig, najprej so leta 1668 izšle njegove postne pridige, Fasten-Freytag und Sontag-Predigen (»Pridige za postne petke in nedelje«), nato pa še prvi zvezek prazničnih pridig, Feyertäglichen Erquick-Stunden (»Praznične kratkočasne urice«, 1669). Začel je pisati tudi svoje najpomembnejše zgodovinsko in polihistorsko delo Carniolia antiqua et nova (»Stara in nova Kranjska«).39 Da bi se lažje posvečal začetim zgodovinskim spisom, so mu deželni stanovi 13. avgusta 1668 dodelil finančno podporo 200 goldinarjev letno, pozneje so mu finančno pomoč odobrili še štirikrat (1670, 1672, 1675 in 1678) in k temu dodali še 60 goldinarjev letno za najem pisarja. S tem je Schönleben na nek način postal uradni deželni zgodovinar. Ker se je zgolj kot beneficiat sv. Jurija in plačani kronist deželnih stanov težko preživljal, je leta 1668 zaprosil za mesto župnika v fari Mengeš, ki je spadala pod cistercijanski samostan v Dunajskem Novem mestu. Za to mesto ga je toplo priporočil tudi škof Jožef Rabatta, vendar pa do imenovanja ni prišlo, ker se je zaradi prezadolženosti pri kranjskem plemstvu avstrijski samostan odločil župnijo prodati cistercijanskemu samostanu v Stični.40 Naslovnica spisa Evangelia inu lystuvi Vir: Arhiv NUK. Schönleben, J. L. (1672). Evangelia inu lystuvi. Graz: Widmanstetter.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Ker je menil, da bo na deželi našel več miru za svoje znanstveno delo in ker je očitno pogrešal dušnopastirsko delo, se je avgusta 1669 začel navduševati za službo ribniškega župnika in arhidiakona Spodnje Kranjske. Po priporočilu kranjskega deželnega vicedoma, grofa Leopolda Ursinija Blagaja, je cesar 13. oktobra 1669 za to mesto izbral prav njega.41 Tudi na novem delovnem mestu se je takoj lotil odpravljanja nereda v cerkvenopravnih zadevah in pri tem naletel tako na nasprotovanje tamkajšnjih zemljiških gospodov Trilekov kot na nerazumevanje vernikov.42 Kljub omenjenim težavam in pomanjkanju časa za znanstveno delo je v Ribnici vztrajal do konca leta 1675 ali začetka leta 1676. Čeprav je sam menil drugače, je bila bera njegovih del, ki so bila natisnjena v tem obdobju, zelo bogata. Leta 1670 je izšla druga izdaja njegovega spisa Vera ac sincera sententia, leto pozneje pa je bilo natisnjeno njegovo najpomembnejše mariološko delo Palma virginea (»Deviška palma«, 1671). Na prošnjo škofa Rabatte je pripravil novo izdajo lekcionarja Evangelia inu lystuvi (1672), ki je temeljila na rimskem misalu. To je njegovo edino znano ohranjeno delo v slovenščini. Pomembno je zato, ker je Schönleben s svojo odločitvijo za pisavo po jezikovni normi, ki so jo uveljavili protestanti, in izreko le-te v skladu s posameznimi narečji prispeval k ohranjanju slovenske pisne jezikovne tradicije. Lekcionar je postal dobrodošel pripomoček slovenskih duhovnikov in spodbuda za pisanje slovenskih pridig ter meditativne proze, ki sta jo prva velikopotezno udejanjila Janez Svetokriški in Matija Kastelec. V njegovem ribniškem obdobju sta nastali tudi dve latinski zbirki pridig, vsaka v dveh zvezkih, in sicer postne (Tractatus geminus de mysteriis Dominicae passionis, »Dvojni traktat o skrivnostih Gospodovega trpljenja«, 1673) in nedeljske pridige (Horae subsecivae dominicales, »Nedeljske proste ure«, 1676). Leta 1674 je za tisk pripravil svoje prvo zgodovinopisno delo Aemona vindicata (»Spet pridobljena Emona«, 1674), v katerem je kot prvi pravilno določil lego stare Ljubljane in jo umestil na Gradišče v Ljubljani. K pravilni umestitvi so gotovo pomembno prispevale zgoraj omenjene najdbe, ki jih je konec štiridesetih let 17. stoletja na svojem vrtu našel njegov oče. Spis je pomemben tudi zato, ker je v njem opozoril na pomen rimskih napisov kot primarnih virov za rekonstrukcijo zgodovine Ljubljane in širše Kranjske. Manj kritičen je bil pri dataciji ustanovitve Emone in jo umestil daleč pred ustanovitev mesta Rim.43 Med delovanjem v Ribnici je dobil posebno priznanje tujih izobražencev, ki so prepoznali vrednost in pomen njegovih spisov o Marijinem brezmadežnem spočetju. Zaradi njegovih zaslug so ga kot častnega člana sprejeli v bolonjsko Akademijo gelatov. Brez predhodnih pisemskih in prijateljskih stikov z nekaterimi vodilnimi evropskimi mariologi bi do takšnega priznanja prišel precej težje. Zgovorno je njegovo akademijsko ime, ki si ga je izbral: »Il Ritirato«, kar bi lahko prevedli kot »Samotar« ali »Umaknjenec«.44

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Schönlebnov članski emblem v Akademiji gelatov Vir: Zani, V. (1672). Memorie, imprese e ritratti de' signori Accademici Gelati di Bologna. Bologna: Manolessi, str. 181r.

Tudi v Ribnici se je Schönleben lotil pisanja nekakšnega protokola ali dnevnika ribniške župnije in arhidiakonata Spodnje Kranjske, kar priča, da je poslanstvi župnika in arhidiakona opravljal z enako vnemo kot vsa prejšnja. V dnevniku (Ad archidiaconatum spectantia), ki zajema časovno obdobje od leta 1669 pa vse do leta 1676, je zbral popise dogodkov v župniji in arhidiakonatu, prepise in osnutke pisem nunciju, generalnemu vikarju, podrejenim duhovnikom, vikarjem, kaplanom in drugim. V njem je ohranil račune, potrdila o plačilu davkov in popis izdatkov. Dnevnik vsebuje tudi prepise njegovih odlokov, zapise o sporih in njihovih poravnavah, t. i. potrdila o uboštvu, sezname župnikov in arhidiakonov idr. Za umetnostno zgodovino so zelo dragoceni inventarji cerkva in opisi blagoslovov cerkva ter drugih slovesnosti. V dnevniku najdemo tudi zanimive drobce, ki nam odstrejo tudi bolj skrito plat Janeza Ludvika Schönlebna. Tako npr. izvemo, da je bil zelo navezan na svojega psa Celadona.45

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Iz Ribnice se je vrnil v Ljubljano, kjer pa po letu 1676 ni več prevzel stalnih dušnopastirskih obveznosti. Najdemo ga le še v vlogi priložnostnega pridigarja in glavnega mašnika ob cerkvenih slovesnostih (predvsem v stolnici sv. Nikolaja in pri jezuitih). Skrbel je tudi za izpolnjevanje obveznosti, ki so izhajale iz njegovih treh beneficijev (sv. Jurija v Ljubljani in sv. Katarine ter blažene Device Marije v Lescah). V tem obdobju si je ob podpori deželnih stanov zavzeto prizadeval za ponovno odprtje tiskarne v Ljubljani. Pri tem so mu gotovo bila zelo v pomoč poznanstva v tujini in že utečeno sodelovanje s tujimi tiskarji (zlasti z Melchiorjem Haanom iz Salzburga). Ne vemo točno, na koga vse se je obrnil s svojo prošnjo in kam vse je zaradi tega odpotoval. Vemo pa, da je k sodelovanju uspel pritegniti salzburškega tiskarja Mayrja, ki je nato 17. novembra 1678 odprl tiskarsko podružnico v Ljubljani.46 Njegov prvi tisk je bila hvalnica Brezmadežni Mariji, ki jo je anonimno napisal prav Janez Ludvik. Hvalnica se je ohranila v Valvasorjevem prepisu v Slavi vojvodine Kranjske. Z njo so ljubljansko tiskarno izročili v Marijino varstvo.47 Neposredno po odprtju je tiskar Mayr izdal tudi katalog knjig, ki so bile takrat na voljo v njegovi ljubljanski podružnici (Catalogus librorum, qui nundinis Labacensibus autumnalibus in officina libraria Joannis Baptistae Mayr venales prostant).48

Naslovnica Schönlebnovega najpomembnejšega zgodovinskega spisa Carniolia antiqua et nova Vir: Arhiv NUK. Schönleben, J. L. (1681). Carniolia antiqua et nova. Ljubljana: Joannes Baptista Mayr.

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Čeprav je Schönlebna zgodovina že dolgo zelo zanimala, se ji je uspel popolnoma posvetiti šele po letu 1676. Ker pa v času njegovega šolanja zgodovina še ni bila samostojni učni predmet, ni imel izkušenj na tem področju. Zato je bilo zanj opisovanje kranjske preteklosti težavno in včasih, kot je zapisal sam, celo mučno. V zadnjih letih življenja je pisal in izpopolnjeval svoje najpomembnejše zgodovinopisno delo o stari in novi Kranjski, Carniolia antiqua et nova (1680–1681), ki ga je začel pisati leta 1669. V njem je Kranjsko predstavil z več različnih vidikov (historična topografija, genealogija, kronologija, cerkvena zgodovina, naravne in geografske značilnosti, prebivalstvo, legende idr.). Zgodovino Stare in nove Kranjske je razdelil v tri dele. Prvi del, Apparatus, je bil natisnjen zadnji (1681). V njem je predstavil historično topografijo Kranjske in snov razdelil v sedem tematskih poglavij. Drugi in tretji del prvega zvezka, ki sta izšla leta 1680, prinašata popis zgodovine Kranjske in sosednjih dežel od stvaritve sveta do leta 1000. S spisom se je Schönleben izkazal kot dober poznavalec starejšega in sodobnega zgodovinopisja. Pri pisanju je uporabil veliko število rokopisnih virov in pogosto navajal raznovrstna dela antičnih avtorjev. V duhu svojega časa je zgodovinske dogodke in dejstva najpogosteje samo navajal, ni pa podajal razlag in ni poskušal razložiti njihove vzročno-posledične povezanosti. Pri svojem delu je v marsičem oral ledino, zato ne preseneča, da se mu je pri analizi virov in literature primerila marsikatera napaka, kljub temu pa je napisal za svoj čas dobro zgodovino Kranjske. Tako je svojim naslednikom ponudil uporabne smernice in jim precej olajšal delo.49 Schönleben se je ukvarjal tudi z genealogijo in v letih 1680–1681 za tisk pripravil štiri genealogije kranjskih plemiških rodbin (Gallenberg, Ursini-Blagay, Attems in Auersperg). Zelo ga je zanimal tudi izvor habsburške vladarske hiše. Svoje ugotovitve o tej tematiki je zbiral in rokopisno (pre)urejal vrsto let. Delo na tem področju je kronal z izdajo dveh obsežnih spisov. Prvi, Dissertatio polemica de prima origine Augustissimae Domus Habspurgo-Austriacae, je izšel v dveh različnih izdajah (1680, 1681). Drugi, Annus sanctus Habsburgo-Austriacus, pa je, čeprav je bil dokončan že v letih 1679–1680, izšel postumno (leta 1696).50 Področje Schönlebnovega delovanja na zgodovinopisnem področju je bilo z današnjega vidika izredno široko. Ker je bila v ospredju ukvarjanja z zgodovino in zbiranja podatkov rodna Kranjska in njeni prebivalci in ker je bilo njegovo delo finančno podprto s strani deželnih stanov, ga opredeljujemo predvsem kot deželnega zgodovinarja. Zaradi del, v katerih je poveličeval Habsburžane, pa ga uvrščamo med dvorne zgodovinopisce. Deloma ga lahko opredelimo tudi kot predstavnika cerkvenega zgodovinopisja, za drugi zvezek načrtovanega spisa Carniolia antiqua et nova je namreč zbiral tudi kronološke podatke o samostanih, škofijah in župnijah. Z gledišča njegovih virov in najpogosteje uporabljenih avtorjev ga lahko opredelimo kot naslednika zgo28

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

dovinopisja, ki se je oblikovalo na prehodu iz humanističnega v baročno zgodovinopisje. Poleg tega pa lahko v njegovem opusu prepoznamo tudi že tipične baročne prvine: ljubezen do genealogije, naklonjenost analističnemu in kronološkemu načinu predstavitve zgodovine, vključevanje topografskih podatkov in polihistorski pristop k obravnavani tematiki. Čeprav je Schönleben proti koncu svojega življenja z uvrstitvijo dveh njegovih najpomembnejših marioloških spisov, Vera ac sincera sententia in Palma virginea, na Indeks prepovedanih knjig doživel hud udarec, ga to najverjetneje ni odvrnilo od nadaljnjega ustvarjanja na tem področju, ampak ga je zgolj zastrlo s tančico brezimnosti. A tudi ta ga ni mogla zavarovati pred vnovičnim vpisom na zlovešči Indeks. Tako sta se na njem znašli tudi dve izdaji Schönlebnu pogojno pripisanega spisa De officio immaculatae conceptionis Deiparae antiquissimo et devotissimo (»O prastari in nadvse pobožni službi brezmadežnega spočetja Matere Božje«, 1680 in 1681).51 Od ljubezni do Brezmadežne Marije ga kljub temu ni moglo nič odvrniti. V oporoki je svojo dušo izročil v njeno in božje varstvo. Pri Schönlebnu je zanimivo, da ga je kljub globoki osebni veri precej zaposlovala tudi astrologija. Prepričan je bil, da so nekatera leta v človekovem življenju bolj kritična kot druga, zlasti sedmo leto življenja in nato vsa leta (t. i. »annus climactericus«), ki so večkratnik tega števila. Za najbolj kritično leto je veljalo 63. leto življenja, ki so mu pripisovali visoko stopnjo umrljivosti. Misel na to je Schönlebna očitno zelo zaposlovala, saj najdemo o tem prenekateri zapis v njegovih pismih, genealoških zapisih in drugod. Neposredno po vstopu v 63. leto je napisal zadnjo različico oporoke, v kateri je za glavnega dediča določil jezuitski kolegij v Ljubljani, ki mu je poleg vsega drugega premoženja (denar, oprema, srebrnina in bogoslužni predmeti) zapustil tudi svojo knjižnico. V njej je tudi izrazil željo, da bi bil pokopan v jezuitski cerkvi.52 Ko je Janez Ludvik Schönleben po tri tedne trajajoči bolezni 15. oktobra 1681 umrl (mesec dni preden bi dopolnil triinšestdeset let), so mu jezuiti izpolnili željo in ga pokopali v svoji cerkvi, pod oltarjem sv. Križa. Tako zapisi v jezuitskih virih kot druga pričevanja omenjajo tridnevne svečanosti in slovesen pokop.53 Sklepe o Schönlebnovem značaju lahko oblikujemo na podlagi ohranjenih pričevanj njegovih sodobnikov; še posebej pa so nam pri tem v pomoč njegova ravnanja in načela, o katerih beremo v njegovih zapisih. Bil je nadvse marljiv in delaven človek, ki so ga zanimala zelo raznolika vsebinska področja, kar je bilo najverjetneje posledica jezuitske vzgoje in redovne formacije. Po naravi je bil perfekcionist in je vse, česar se je lotil, opravljal skrbno, natančno in zelo zavzeto. Najvarneje se je počutil v okoljih z natančno predpisanim okvirom delovanja in nedvoumnimi pravili, zato se je vedno zavzemal za jasnost in pravno dorečenost pravil, kar pa ni vedno naletelo na odobravanje 29

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

in podporo javnosti. Čeprav je užival v samoti in živel skromno, pa je v iskanju vedno višjih osebnih izzivov posegal tudi po vidnih službah. Zaradi želje, da jih opravlja čim temeljiteje, je večkrat prihajal v neskladje s samim seboj, predvsem zaradi močne težnje po udejstvovanju na znanstvenem področju. Lahko bi rekli, da so edino oviro njegovim zanimanjem in delovanju predstavljali prekratke ure dneva, preveč hkratnih zaposlitev, nepopustljivost, občutljivost, bolezen in karakterne posebnosti.54 Jezuitski viri so ga opisovali kot melanholika in kolerika. Nečak Janez Gregor Dolničar ga je opisal kot moža izredne treznosti, krotkega in blagega duha in čistega življenja. Valvasor je hvalil njegovo učenost, pridigarski talent in znanstveno delo na teološkem, zgodovinskem ter rodoslovnem področju in ga je imenoval »luč učenih mož«. Tudi škof Rabatta je izpostavil njegov pridigarski talent, občutek za lepoto cerkvenega bogoslužja, krepost in marljivost.55 Po zaslugi bakrorezca Johanna von Berga pa o njegovi zunanjosti in izgledu nismo odvisni zgolj od lastnih predstav, ampak imamo v prvem zvezku njegovih latinskih nedeljskih pridig ohranjeno tudi njegovo upodobitev.

Portret Janeza Ludvika Schönlebna Vir: Arhiv NUK. Schönleben, J. L. (1676). Horae subsecivae dominicales, 1. del, Salzburg: Melchior Haan .

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Posredni vpliv Ludvika in Janeza Ludvika Schönlebna na poznejši duhovni in kulturni razcvet Ljubljane in Kranjske O zaslugah očeta in sina Schönleben smo že veliko napisali, kljub vsemu pa je potrebno izpostaviti še nekaj zanimivih dejstev o njunem posrednem vplivu na poznejši razcvet Ljubljane. Oče Ludvik je kot uspešen mizar ter rezbar in kot župan Ljubljane tako zasebno kot javno navezal stike s številnimi pomembnimi osebnostmi svojega časa, med katerimi izstopajo zlasti stiki s tistimi, s katerimi si je delil mestno oblast (npr. z Janezom Reringerjem, Krištofom Ottom). V tesnih stikih je bil tudi z deželnim vicedomom grofom Friderikom Attemsom, ki mu je posvetil svoj Letopis vojvodine Kranjske. Poznanstvo z njim in njegovo naklonjeno mnenje sta bila prav gotovo odločilna za imenovanje sina Janeza Ludvika za stolnega dekana v Ljubljani. Kot smo že omenili, se je ena izmed Ludvikovih in Suzaninih hčera poročila z Janezom Krstnikom Dolničarjem, ki je pozneje tudi sam postal ljubljanski župan, skupaj s svojimi sinovi dosegel plemiški naziv in se začel ljubiteljsko ukvarjati z zgodovino. Nedvomno sta k temu pomembno prispevala tastov zgled in dejstvo, da je po njem podedoval in nadaljeval kroniko družine Schönleben ter rokopis Letopis vojvodine Kranjske. O njegovi lasti kronike pričajo njegovi eklibrisi. Naslovna dva lista z uvodnimi posvetili cesarjevima sinovoma kažeta na to, da je kroniko leta 1682 celo pripravil za tisk, a iz neznanega razloga do tiska pri tiskarju Mayrju nikoli ni prišlo.56 V času svojega drugega županovanja (1679–1682) je dejavno sodeloval pri prezidavi magistrata po augsburškem zgledu.57 Po velikem požaru na Gornjem trgu leta 1660 si je prizadeval za gradnjo cerkve sv. Florjana in postal pozneje njen prvi ključar. Leta 1689 je postal član plemiške Dizmove bratovščine (Societas Unitorum).58 Na tesno povezavo s svakom nakazuje dejstvo, da mu je Janez Ludvik Schönleben posvetil knjigo Aemona vindicata. Zgled svaka je gotovo veliko pripomogel k temu, da je sinovoma Janezu Gregorju in Janezu Antonu omogočil visoko izobrazbo na tujih univerzah. S tem je posejal seme in poskrbel, da je vzklilo, za rast in razcvet pa sta poskrbela sinova, ki sta odprla pot baročni umetnosti v Ljubljani in svoje znanstveno ukvarjanje zapeljala v smer baroka. Janez Gregor Dolničar je filozofijo študiral v Gradcu, s študijem prava pa je začel v Ingolstadtu in ga nato zaključil v Bologni, kjer je postal doktor obojega prava. Po študiju mu je oče omogočil štiriletno potovanje po Italiji, na katerem se je seznanil s tedanjo znanostjo in umetnostnimi smernicami. Že leta 1679 je po stričevem zgledu postal član bolonjske Akademije gelatov. V javno življenje v Ljubljani je dejavneje vstopil kot ustanovni član plemiške družbe Societas Uniorum (Dizmove bratovščine) in postal njen tajnik. Bil je tudi član Akademije operozov. Stricu Janezu Ludviku je sledil v prizadevanju za popis zgodovine rodnega mesta Ljubljane. Poleg »Analov 31

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

mesta Ljubljane« (Annales urbis Labacensis), ki so (tako kot večina drugih spisov) ostali v rokopisu, je zgodovino rojstnega mesta opisal v spisu Epitome Chronologica, ki je edinega izdal tudi v tisku. Poleg tega je popisal rimske izkopanine v Ljubljani (Antiquitates Urbis Labacensis) in zbral ljubljanske nagrobne ter spominske napise (Cypressus Labacensis). Za zgodovino kranjskega slovstva in prve javne knjižnice v Ljubljani je pomemben njegov pregled kranjskega slovstva, v katerem je zbral biografije in dela piscev ter podal svoj predlog podobe nove javne knjižnice (Bibliotheca Labacensis publica). Njegovo delo na umetnostnem področju sta najbolj zaznamovala načrt prezidave ljubljanskega magistrata (Curia Labacensis urbis metropolis Ducatus Carnioliae) in popis ter opis stare gotske stolnice in skrbno spremljanje zidanja nove, baročne. Zanimive podrobnosti je zbral v svojem najbolj znanem latinskem spisu »Zgodovina ljubljanske stolne cerkve« (Historia Cathedralis Ecclesiae Labacensis). Zapise je opremil z risbami. Rokopis, ki se je skupaj z vsemi drugimi tukaj omenjenimi rokopisi ohranil v Semeniški knjižnici v Ljubljani, je velikega pomena za zgodovino ljubljanske škofije, zanimiv pa je tudi zato, ker je v opis stolnice vključil opis okoli stoječih stavb.59 Njegovo delo na umetnostnem področju bi gotovo pomembno nadgradil sin Aleš Žiga Dolničar, nadarjen umetnostni pisec in umetnik, če ga ne bi leta 1708 v Neaplju prehitela smrt. Po ugotovitvah Ane Lavrič sodeč, lahko zanesljivo sklepamo, da je ta s svojimi nasveti vplival na očetove in stričeve odločitve pri gradnji nove ljubljanske stolnice.60 Gregorjev brat, Janez Anton Dolničar, je postal duhovnik in je po Schönlebnovi smrti nasledil njegov beneficij sv. Jurija v ljubljanski stolnici. Prav tako kot stric je postal ljubljanski stolni dekan in bil večkrat generalni vikar škofije. Tudi on je bil član Dizmove bratovščine in Akademije operozov. Skupaj s prijateljem Janezom Krstnikom Prešernom in škofom Žigo Krištofom Herbersteinom je leta 1701 ustanovil prvo javno znanstveno knjižnico v Ljubljani (današnjo Semeniško knjižnico). Kot smo že omenili, je bil pobudnik in vodja gradnje nove ljubljanske stolnice, ker je staro februarja 1699 precej poškodoval potres. Osebno se je zelo zavzel za prihod uršulink iz Gorice v Ljubljano, kjer so prevzele skrb za šolanje deklet.61 Na duhovniški poti je stricu Janezu Ludviku sledil tudi sin Marije in Jurija Kronlechnerja, Janez Ludvik Kronlechner. Kot je mogoče razbrati iz nekaterih ohranjenih dokumentov v Nadškofijskem arhivu, ga je stric Janez Ludvik gmotno podpiral pri študiju in ni nanj pozabil niti v oporoki.62 Še eden izmed Schönlebnovih nečakov, rojen sestri Kristini in baronu Filipu Coraduzziju, Janez Rudolf Coraduzzi, je bil ne le član, ampak tudi predsednik Akademije operozov. Leta 1701 je napisal nastopni govor akademskim veljakom in ga naslovil Apes academicae operosorum Labacensium (»Akademske čebele ljubljanskih operozov«). V njem je predstavil ustanovo, pravila, smoter, imena in simbole novoustanovljene akademije.63 32

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

Sklep Zanimanje za preteklost Kranjske in njenega glavnega mesta za ljubljanskega meščana Ludvikovega tipa ni bilo samoumevno. Ne smemo namreč pozabiti, da je šlo za priseljenca iz nemških dežel, ki si je dom v Ljubljani ustvaril po spletu nam neznanih naključij. Najverjetneje sta njegovo željo za delo na zgodovinopisnem področju usmerjala predvsem njegovo osebno zanimanje in marljivost. Pri tem ne gre zanemariti tudi tujih zgledov mestne kronistike. Njegovo rokopisno zgodovinopisno delo lahko razumemo kot dejavni izraz pripadnosti Kranjski in njenemu glavnemu mestu. Zaradi očetovega zgleda globoke pripadnosti Ljubljani in želje po dejavni udeležbi v njeni upravi je bila ljubezen do rodnega mesta in dežele sinu tako rekoč položena v zibko. Zaradi širših obzorij, ki mu jih je odprlo šolanje v jezuitskem redu in delovanje v pomembnejših krajih avstrijske monarhije, je bilo znanstveno udejstvovanje sina Janeza Ludvika temeljitejše ter podrobnejše in je poseglo na raznolika ter vsebinsko široka področja. Tako lahko Janeza Ludvika Schönlebna označimo ne le za prvega kranjskega polihistorja, zgodovinarja, genealoga, mariologa, govornika in pridigarja, ampak tudi za dramatika in filozofa. Navkljub svojemu izredno obsežnemu in za današnje razmere vsebinsko skoraj nepredstavljivo širokemu opusu je do pred kratkim po krivici ostal pozabljen. Na polihistorskem in zgodovinopisnem področju je s svojo latinsko pisano zgodovino Stare in nove Kranjske ostal v senci Janeza Vajkarda Valvasorja, ki je svoje delo Slava vojvodine Kranjske napisal v širše razumljivi nemščini. Kot pridigar, ki je svoje pridige tiskal v nemščini in latinščini, pa je, čeprav je izpričano, da je pridigal tudi v slovenščini, ostal pozabljen zaradi poznejših natisnjenih slovenskih pridig Janeza Svetokriškega ter drugih pridigarjev. Prav tako malo poznan je kot teolog, ki se je postavil v prvo vrsto zagovornikov Marijinega brezmadežnega spočetja. K temu je najverjetneje odločilno prispevalo dejstvo, da sta bila njegova dva najpomembnejša mariološka spisa vpisana na Indeks prepovedanih knjig in na njem ostala vse do leta 1900, čeprav je bila dogma o Marijinem brezmadežnem spočetju razglašena že leta 1854. In kar še toliko bolj preseneča – tudi na podlagi ideje o soglasju vernikov, ki je bila kot najpomembnejši dokaz za resničnost te dogme navedena v Schönlebnovih delih. Iz sence na svetlo je Schönlebna skušal postaviti dvodnevni simpozij ob 400. obletnici njegovega rojstva, ki je v organizaciji ZRC SAZU, Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede, potekal oktobra 2018. Na njem so bili postavljeni dobri temelji za nadaljnjo širšo in interdisciplinarno raziskavo njegovega opusa. Iz napisanega je mogoče razbrati, kako so se ideje in želje, ki so se ob siceršnjem delu v dobrobit Ljubljane porodile očetu Ludviku, v prizadevanjih in znanstvenem delu sina Janeza Ludvika nadgradile in požlahtnile, dobile nove vsebinske razsežnosti in tudi po obsegu zelo narastle. Če je delo starega očeta Ludvika dajalo humus in omo33

Oče Ludvik in sin Janez Ludvik Schönleben v Ljubljani, zanjo in tudi o njej

gočalo rast, pa je delo strica Janeza Ludvika že obrodilo bogate sadove in tako nečakom dajalo oprijemljiv zgled in nakazalo smernice nadaljnjih raziskav ter kulturnega razvoja mesta in dežele. Brez primerne izobrazbe, privzgojenega občutka za lepo in dobro, brez zavedanja, da prihodnost raste iz razumevanja ter spoštovanja preteklosti, bi prizadevanja starega očeta in strica lahko ostala spregledana in ne bi moglo priti do nadgraditve ter obogatitve njunega dela.

Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta Jezuitske gledališke igre kot dejavnik razvoja novoveške dramatike: slovenski in srednjeevropski kontekst (Z6-8260), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. 34

Opombe

Opombe 1

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa, str. 25–28.

Leta 1606 je poplavljala reka Sava; leta 1627 so bila huda deževja; pozimi 1608, 1609 ter 1634 je bilo nadpovprečno veliko snega; leta 1631, 1653, 1658, 1663, 1684 in 1685 so bile strašno mrzle zime; leta 1665 sta veliko škode v poljedelstvu povzročila avgustovska sneg in toča; leta 1650 in 1672 se je nad Ljubljano razbesnel strašen vihar.

ÖNB, Cod. 15400 Han, str. 247v–277v; Valvasor, Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 4. zv., 15. knj., str. 591–593; Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 18–32, 69–97; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, str. 30.

Fabjančič (2012), Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 4. zv., str. 7.

Anžič, Hančič, Šenk, Ljubljanski župani skozi čas, str. 13–14; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, str. 31.

Fabjančič (2012), Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 4. zv., str. 7–8; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, str. 32.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris življenja in dela, str. 22–24.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 21, 24.

NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 67/3 (protokol za leto 1665), fasc. 97/52, fasc. 327; ÖNB, Cod. 15400 Han, str. 284v: »April [1675]. Ist die Thumbkürchen alda in Khor erweiterrt worden, der hohe Altar in ein blosses Blad verandert. Item die Grüfft renovirt.«; Veider, Stara ljubljanska stolnica, str. 39–44, 68, 76–77, 100, 103, 106; Lavrič, Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 85, 234; Lavrič, Umetnostna dejavnost, str. 48; Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 3. zv., str. 116, 164; Lavrič, Umetnostna podoba stolnice, str. 196; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 24, 26–28.

ZAL, SI ZAL LJU 346, 73/675: Sejni zapisniki ljubljanskega mestnega sveta; Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, V: Slovenska biografija, Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, 2013 (v nadaljevanju samo SBL), https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi548709/ (dostop 10. 5. 2019); Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 3. zv., str. 21–22, 158, 160, 173–175, 178, 180–181; 4. zv., str. 26, 44–48; Anžič et alii. Ljubljanski župani, str. 80; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618– 1681): oris, str. 28.

Smole, Vicedomski urad za Kranjsko, 4. del, str. 224–225.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, str. 31–32.

Gradišče je dobilo ime po ruševinah in ostankih stare Emone; čezenj je potekala stara rimska državna cesta Oglej–Trojane. Obsegalo je območje približno med današnjo Vegovo ulico, Rimsko, Prešernovo in Erjavčevo cesto. Na območju, kjer se danes križata Slovenska in Rimska cesta, je nekoč ležal rimski forum.

Rimski forum je ležal na območju, kjer se danes križata Slovenska in Rimska cesta.

Opombe 15

ÖNB, Cod. 15400 Han, str. 58v, 268r; Schönleben, Carniolia antiqua (»Apparatus«), str. 217; Valvasor, Die Ehre, 2. zv., 5. knj., str. 237–238; Dolničar, Epitome chronologica, str. 73; Richter, Geschichte der Stadt Laibach von den ältesten Zeiten bis zur Gründung des Laibacher Bisthums im J. 1461, str. 148– 149; Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 3. zv., str. 174; Valenčič, Zgodovina ljubljanskih uličnih imen, str. 68–69; Suhadolnik, Anžič, Kongresni trg, str. 19, 76, 130–139; Jerovec, Baptista, Podobe Valvasorjeve Ljubljane, str. 27; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 25–26, 29.

Kosi, Templarji na Slovenskem, str. 171–172; Mlinar: Zgodovinopisje kot izraz samozavedanja mestnih elit. Primer Ptuja, Celja in Ljubljane, str. 446–447; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 31–35.

Radics, Familien-Chroniken krainischer Adeliger im 16. und 17. Jahrhundert, str. 25–27; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 35–36.

ARS, SI AS 1073, II/51r: Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae in Coelos Assumptae, str. 47; II/52r: Bruderschaft der unbefleckten Empfängnis, str. 33, 49–50, 63, 65, 68–69, 73, 77, 79, 83, 87, 89, 93, 95, 99, 102.

NUK, Ms 1044: Erberg, Sammlung von Portraiten, str. 113, št. 48; Radics, Der krainische Historiograph, str. 9; Uršič, Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske, str. 118, 148–149.

Valvasor, Die Ehre, 3. zv., 10. knj., str. 376; Radics, Familien-Chroniken, str. 149–150; Fabjančič, Zgodovina ljubljanskih sodnikov, 3. zv., str. 175; 4. zv., str. 48, 52–53, 55.

ARS, SI AS 1336: Korespondenca Buchheima 1657–1665; Radics, Der krainische Historiograph, str. 7–8; Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, V: SBL, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi548709/ (dostop 10. 5. 2019).

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 22.

Radics, Der krainische Historiograph, str. 9; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 30–31.

NŠAL, ŽA Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614–1621, str. 200.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 39–40.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 47–63.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 63–71.

Monofizitizem je nauk, ki je zagovarjal prepričanje, da je v Kristusu zaobjeta samo ena narava, tj. božja. Njegova človeška narava naj bi potem, ko je božji Sin postal človek, popolnoma izginila v božji naravi. Ta nauk je koncil v Kalcedonu leta 451 obsodil in ga imenoval za herezijo.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 72–80.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 81–89.

ARS, SI AS 1065, a. e. 39; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 90, 98–99.

NŠAL, NŠAL 101, 1654 V 6., Regensburg.

Opombe 33

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 116–122.

Valvasor, Die Ehre, 3. zv., 11. knj., str. 696.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 103–105.

NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 98/1; SK, Ms 64: J. L. Schönleben, Basis ethica, 1654; Turk, Hrenove pridige, str. 41–42; Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 131–135; 222– 224, 236–237, 291–296.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 135–136.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 108–114.

ARS, SI AS 1073, I/49r: Carniolia antiqua et nova, rkp.; Miklavčič, Schönleben, Janez Ludvik, V: SBL, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi548709/ (dostop 12. 5. 2019); Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 142–143; 224–225, 390–392.

Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 144.

ARS, SI AS 1, I/32, R-VII, šk. 55, str. 113: Imenovanje Schönlebna za župnika v Ribnici in arhidiakona Spodnje Kranjske, 13. oktober 1669.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 148–154.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 159, 161, 226–227, 270, 272.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 162–164.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 157–159.

Dular, Živeti od knjig, str. 98.

Valvasor, Die Ehre, 3. zv., 11. knj., str. 725–727.

Dular, Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do začetka 19. stoletja, str. 16.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 256–261.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 275–290.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 243–245.

NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 313/2a: Schönlebnova oporoka, 1. december 1680.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 183–184.

Prim. Deželak Trojar, Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris, str. 181–182.

NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 89/26; Valvasor, Die Ehre, 2. zv., 6. knj., str. 353–354; Vidmar, Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: o slovstvu na Kranjskem, str. 219.

Opombe 56

ÖNB, Cod. 15400 Han, str. 1r–2v, 14r, 86v, 182v, 256r.

Suhadolc, Dolničarjeva Curia Labacensis, str. 68.

Prim. Smolik: Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Krstnik. V: SBL, https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi697225/ (dostop 6. 6. 2019).

Prim. Smolik: Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Gregor. V: SBL, https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi696804/ (dostop 7. 6. 2019).

Lavrič, Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve, str. 42.

Prim. Smolik: Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Anton. V: SBL, https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi696498/ (dostop 7. 6. 2019).

NŠAL, NŠAL 100, KAL fasc. 313/2a: Schönlebnova oporoka, 1. december 1680.

Prim. Glonar, Coraduzzi, Joannes Rudolphus. V: SBL, https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi161139/ (dostop 7. 6. 2019).

Viri in literatura

Viri in literatura •

Viri

Rokopisni viri:

ARS – Arhiv Republike Slovenije: SI AS 1: Vicedomski urad za Kranjsko, 1492–1747: I/32, R-VII, šk. 55, str. 113: Imenovanje Schönlebna za župnika v Ribnici in arhidiakona Spodnje Kranjske, 13. oktober 1669. ARS, SI AS 1065: Zbirka doktorskih in babiških diplom, 1626–1905: a. e. 39: Doktorska diploma J.L. Schönlebna. ARS, SI AS 1073: Zbirka rokopisov, 13. stol.–1941: I/49r: J. L. Schönleben, Carniolia antiqua et nova. II/51r: Sodalitas Beatissimae Virginis Mariae in Coelos Assumptae. II/52r: Bruderschaft der unbefleckten Empfängnis. ARS, SI AS 1336: Buchheim, Oton Fridrich, 1641–1665: Korespondenca Buchheima 1657–1665. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana: ŽA (Župnijski arhiv) Ljubljana – Sv. Nikolaj, Matične knjige, R 1614–1621. NŠAL, NŠAL 101: Zbirka listin: 1654 V 6., Regensburg: cesarjevo imenovanje Schönlebna za stolnega dekana v Ljubljani. NŠAL, NŠAL 100: Kapiteljski arhiv: KAL fasc. 67/3: protokol za leto 1665. KAL fasc. 89/26: pismo škofa Rabatte opatu v Dunajskem Novem mestu z dne 6. julija 1668. KAL fasc. 97/52: zahtevek Ludvika Schönlebna za plačilo velikega kornega oltarja v stolnici. KAL fasc. 98/1: Hrenove rokopisne pridige. KAL fasc. 313/2a: Schönlebnova oporoka, 1. december 1680. KAL fasc. 327: Bratovščina sv. Rešnjega Telesa v ljubljanski stolnici: spisi in računi 1635–1698. NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica: Ms 1044: Erberg, Sammlung von Portraiten, str. 113, št. 48.

Viri in literatura

ÖNB – Österreichische Nationalbibliothek: Cod. 15400 Han: Jahr Schrifften des Hertzogthumbs Crain. SK – Semeniška knjižnica: Ms 64: J. L. Schönleben, Basis ethica, 1654. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana: SI ZAL LJU 346, 73/675: Sejni zapisniki ljubljanskega mestnega sveta. Objavljeni viri:

Dolničar, J. G. (1714). Epitome chronologica, continens res memorabiles, nobilis, & antiquissimae urbis Labacensis, Metropolis inclyti Ducatus Carnioliae. Labaci: J. G. Mayr. Lavrič, A. (2003). Janez Gregor Dolničar: Zgodovina ljubljanske stolne cerkve. Ljubljana 1701–1714. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Fabjančič, V. (2005). Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. Ljubljanski sodniki in župani, 3. zv.: Župani in sodniki 1605–1650 (Gradivo in razprave 28, ur. Barbara Žabota in Damjan Hančič). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. Fabjančič, V. (2012). Zgodovina ljubljanskih sodnikov in županov 1269–1820. Ljubljanski sodniki in župani, 4. zv.: Župani in sodniki 1650–1785 (Gradivo in razprave 34, ur. Sonja Anžič-Kemper in Barbara Žabota s sodelavci). Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. Schönleben, J. L. (1680–1681). Carniolia antiqua et nova /…/ sive inclyti Ducatus Carnioliae Annales sacro-prophani /…/. Labaci: Joannes Baptistaa Mayr. Smole, M. (1985). Vicedomski urad za Kranjsko 13. stol.–1747, 4. del: Cerkvene zadeve Lit. L. Ljubljana: Arhiv SR Slovenije. Uršič, M. (1975). Jožef Kalasanc Erberg in njegov poskus osnutka za literarno zgodovino Kranjske. Ljubljana: SAZU. Valvasor, J. V. (1689): Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Ljubljana-Nürnberg. Vidmar, L. (2009). Trubar, Hren, Valvasor, Dolničar: O slovstvu na Kranjskem. Ljubljana: SAZU, 2009. Zani, V. (1672): Memorie, imprese e ritratti de’signori Accademici gelati di Bologna. Bologna: Manolessi.

Viri in literatura

•

Literatura

Monografije:

Anžič, S., Hančič, D., Šenk, T. (2004). Ljubljanski župani skozi čas. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. Deželak Trojar, M. (2015). Janez Ludvik Schönleben (1618–1681) v luči arhivskih virov, njegovega zgodovinskega in retoričnega opusa. Univerza v Mariboru: doktorska disertacija. Deželak Trojar, M. (2015). Janez Ludvik Schönleben (1618–1681): oris življenja in dela. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Dular, A. (2000). Knjigotrška ponudba na Kranjskem od 17. do začetka 19. stoletja. Univerza v Ljubljani: doktorska disertacija. Dular, A. (2002). Živeti od knjig. Zgodovina knjigotrštva na Kranjskem do začetka 19. stoletja. Knjižica »Kronike«, zvezek 7. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije. Jerovec, L., Batista, M. (2011). Podobe Valvasorjeve Ljubljane. Ljubljana: Cankarjeva založba. Lavrič, A (2008). Umetnostna podoba stolnice ob posvetitvi. V: Stolnica sv. Nikolaja v Ljubljani 1707. Ljubljana – Celje: Stolna župnija sv. Nikolaja v Ljubljani, Inštitut za zgodovino Cerkve pri TEOF UL, Društvo Mohorjeva Družba – Celje, str. 188–203. Mlinar, J. (2011). Zgodovinopisje kot izraz samozavedanja mestnih elit. Primer Ptuja, Celja in Ljubljane. V: Mestne elite v srednjem in zgodnjem novem veku med Alpami, Jadranom in Panonsko nižino (Zbirka zgodovinskega časopisa 42). Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, str. 439–456. Suhadolnik, J., Anžič, S (2009). Kongresni trg z okolico do Prešernovega trga. Arhitekturni in zgodovinski oris mestnih predelov in objektov, lastniki hiš ter arhivsko gradivo Zgodovinskega arhiva Ljubljana (razstava Zgodovinskega arhiva Ljubljana). Ljubljana: Zgodovinski arhiv. Valenčič, V. (1989). Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Zgodovinski arhiv. Veider, J. (1947). Stara ljubljanska stolnica: njen stavbni razvoj in oprema. Ljubljana: inavguralna disertacija.

Viri in literatura

Članki:

Kosi, M. (1994). Templarji na Slovenskem. Prispevek k reševanju nekaterih vprašanj srednjeveške zgodovine Prekmurja, Bele krajine in Ljubljane. V: Zgodovinski časopis 48/2 (1994), str. 149–186. Lavrič, A. (2004). Umetnostna dejavnost škofa Otona Friderika Buchheima v ljubljanski škofiji. V: Acta historiae artis Slovenica 9 (2004), str. 31–69. Radics, P. (1894). Der krainische Historiograph Johann Ludwig Schönleben. V: Mittheilungen des Musealvereines für Krain (Erste Abteilung: Historischer Theil) 7 (1894), str. 1–72. Radics, P. (1903, 1904). Familien-Chroniken krainischer Adeliger im 16. und 17. Jahrhundert. V: Mittheilungen des Musealvereines für Krain XVI (1903), str. 1–27, 137–152; XVII (1904), str. 3–13. Richter, F. X. (1854). Geschichte der Stadt Laibach von den ältesten Zeiten bis zur Gründung des Laibacher Bisthums im J. 1461. V: Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain, 2. in 3. zv. Ljubljana: Kleinmayr – Bamberg, str. 141–232. Steska, V. (1901). Dolničarjeva ljubljanska kronika. V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 11 (1901), št. 1/2, 3/4, 5/6, str. 18–32, 69–98, 141–186. Suhadolc, U. (2017). Dolničarjeva Curia Labacensis – načrt za prenovo ljubljanske mestne hiše po augsburškem zgledu. V: Zbornik za umetnostno zgodovino n. s. LIII (2017), str. 57–80. Turk, J. (1938). Hrenove pridige. Bogoslovni vestnik XVIII (1938), I–II, str. 40–73. Spletni viri:

Glonar, J. (2013). Coraduzzi, Joannes Rudolphus. V: Slovenska biografija, Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU (v nadaljevanju samo SBL), https://www.slovenska-biografija. si/oseba/sbi161139/ (dostop 7. 6. 2019). Miklavčič, M. (2013). Schönleben, Janez Ludvik, V: SBL, https://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi548709/ (dostop 25. 5. 2019). Smolik, M. (2013). Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Krstnik. V: SBL, https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi697225/ (dostop 6. 6. 2019). Smolik, M. (2013): Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Gregor. V: SBL, https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi696804/ (dostop 7. 6. 2019). Smolik, M. (2013). Dolničar plemeniti Thalberg, Janez Anton. V: SBL, https://www. slovenska-biografija.si/oseba/sbi696498/ (dostop 7. 6. 2019). 42

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898) Prispevek k bibliografiji slovenske pesnice, pisateljice, prevajalke in dramatičarke mag. Kristina Košič Humar

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Preteklo literarno leto 2018 je potekalo predvsem v znamenju stote obletnice smrti Ivana Cankarja, a smo v Slovanski knjižnici z razstavami obeležili še nekaj drugih pomembnih obletnic in z njimi povezanih Ljubljančanov, katerih izvirna dela hrani naš knjižnični fond. Poleg 400-letnice rojstva Janeza Ludvika Schönlebna (Marolt, 2018), kronista, zgodovinarja Ljubljane, pisatelja in teologa ter 200-letnice rojstva Constantina Wurzbacha (Šipič Podobnik, 2018), dunajskega leksikografa, bibliotekarja in bibliografa, smo zaznamovali še 190-letnico rojstva in 120-letnico smrti pesnice in pisateljice Luize Pesjak (Košič Humar, 2018). V svojem času je bila Luiza Pesjak med bralci druge polovice 19. stoletja široko priznana in poznana že zaradi številnih časopisnih objav, še zlasti v sedemdesetih letih. Že proti koncu življenja (Koblar, 1935) in po njeni smrti leta 1898 pa naj bi spomin nanjo začel bledeti. Miran Hladnik jo leta 2007 tako uvrsti med pozabljeno polovico slovenstva (Hladnik, 2007). Ali naj si torej razlagamo, da je kulturna zavest Slovencev 20. stoletja na pisateljico bolj ali manj pozabila? Kaj nam o tem mimo utrjenih metod literarne vede lahko pove še pomoč sodobne tehnologije, ki z digitalno obdelavo gradiv omogoča dostop do prej težje dostopnih in preverljivih dejstev? Če na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (https://www.dlib.si), ki gradi vsem dostopen korpus slovenske pisne kulturne dediščine, vnesemo različice imena Luize Pesjak, kakor so se pojavljale v slovenskem tisku od prvih objav naprej, lahko dobimo okviren odgovor, kolikokrat in kje se pojavlja skozi časovno različna obdobja. Pri tem gre res za približno oceno, saj rezultati iz večinoma tehničnih razlogov niso povsem natančni. Kljub temu menimo, da ponudijo tudi nekoliko manj natančni rezultati poizvedb dovolj vzorčen in zato zgovoren vpogled v stanje. Zadetkov v različnem tisku je okoli 1600, od tega velika večina v splošnem časopisju in revijah (cca. 1300). Ker nas zanima odnos do Luize Pesjak na Slovenskem, sem nismo prištevali časopisja ameriških Slovencev. Tu se je njeno ime pojavilo čez 200 krat, najpogosteje v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, zlasti kot oglasi za prodajo romana Beatin dnevnik, našli pa bi tudi nekaj njenih izrekov in pesmi v zvezi z domovino in materinstvom. Da si je ime Luize Pesjak med ameriškimi Slovenci pred 2. svetovno vojno izborilo svoj prostor in morda z njim tudi Beatin dnevnik, je sicer zanimiv podatek, s katerim se tukaj ne bomo podrobneje ukvarjali.

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Časovna razporeditev pojavljanja imena Luize Pesjak v tisku na Slovenskem od njenih prvih objav dalje je po desetletnih obdobjih videti takole:

Na časovni osi so najbolj relevantni zgodnji rezultati, saj iz baze zajemajo pretežni del tiska na Slovenskem, kar pa zaradi načina in omejitev vnosa podatkov na dlib.si ne velja za zadnja desetletja. Za natančnejšo oceno prisotnosti Luize Pesjak v slovenski javnosti v zadnjih desetletjih bi morali prišteti še mnogo drugih dejavnikov, pa vendarle bi s tem na koncu le potrdili ugotovitev, ki jo narekuje že hitra analiza: zanimanje zanjo se je v zadnjih desetletjih občutno povečalo oziroma začelo naraščati od šestdesetih let 20. stoletja. Če upoštevamo dejstvo, da se njeno ime pojavlja v več kot 75 odstotkih v splošnem časopisju s precejšnjo naklado, vsekakor lahko zaključimo, da je Luiza Pesjak ves čas kar trdno obstajala v kulturni zavesti Slovencev vsaj kot ime. Drugo vprašanje pa je, kaj je to ime pomenilo.

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Znana Luiza Pesjak Luiza je stopila v slovensko javnost 25. maja leta. 1864 s pesmijo Prva moja pesmica slovenska s podnaslovom Kar ljubim, ki jo je objavila v Bleiweisovih Novicah.

Slovanska knjižnica hrani bogat in dostopen zgodovinski fond slovenske periodike vse od začetkov 19. stoletja naprej, ki omogoča preverjanje in dopolnjevanje podatkov iz izvirnih dokumentov.

Objava je pomenila začetek gorečega sodelovanja z narodnoprebudnim čitalniškim gibanjem. Bleiweisovim Novicam je kljub nekaterim zasebnim pomislekom in očitkom (Erjavec in Flere, 1926, str. LXXII) ostala zvesta do urednikove smrti in še dlje, obenem se je pridružila kulturnemu delu za ljubljansko Narodno čitalnico, ki jo je med letoma 1863 in 1881 odločilno usmerjal in vodil prav Bleiweis (Vodopivec, Bavdek, 2013). 49

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Šelenburgova ulica l. 1902, danes Slovenska cesta. Na desni Kongresni trg (Zvezda) in Kazina. Nasproti Kazine, na današnjem vogalu med Šubičevo in Slovensko, na prostoru pred Konzorcijem – Souvanova hiša. V njej je delovala ljubljanska Narodna čitalnica, ki je bila v 2. polovici 19. st. središče kulturnega življenja večinskega slovenskega prebivalstva Ljubljane. Vir: Pozdrav iz Ljubljane: mesto na starih razglednicah, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1985

Pristop Luize Pesjak k narodnemu gibanju in ustvarjanju v slovenščini pa ni bil povsem samoumeven, prej nekoliko nepričakovan, če bi se omejili na njeno socialno in jezikovno ozadje. Kot hči ljubljanskega odvetnika je bila vzgojena v uradniškem in državnem, nemškem jeziku. Nemščini in nemško govorečemu svetu se nikoli ni odrekla: vse življenje je ostala dvojezična pisateljica. Doma so govorili tudi francosko (Hladnik, 2005). Bila je hči Slovenca Blaža Crobatha, ljubljanskega odvetnika, doma iz Železnikov, in Poljakinje Josipine Brugnak (Vrhovnik, 1905, str. 68). Luiza je odraščala v večjezičnem okolju, pa vendar bi težko rekli, da je bila vzgojena v nemškem duhu. Na njenem domu so se pri očetu zbirali in srečevali izobraženci, na katere so odločilno vplivale romantične ideje, čutenje in literatura. Več let sta pri njem kot odvetniška pripravnika delala Prešeren in Miha Kastelic. Tukaj so se zbirali Matija Čop, Emil Korytko, Stanko Vraz in drugi. Vsem so bile lastne narodnoprebudne težnje, še zlasti v iskanju specifičnega umetniškega izraza in narodne identitete v odnosu do nadrejenega nemškega sveta. Upravičeno se vprašamo, če je sam Prešeren, ki je Luizo poučeval več predmetov, odločilno vplival na mlado dekle, da se je odločila pesniti tudi v slovenskem 50

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

jeziku (Perenič, 2006 str. 235). Vemo, da ga je Luiza neizmerno cenila (Pesjak, 1886, str. 673–675), kasneje tudi prevajala. Skoraj zagotovo je Prešeren poznal njene pesniške začetke v nemškem jeziku, saj naj bi sonet An eine junge Dichterin veljal prav njej (Kidrič, 1934, str. 54–57). Morda o Prešernovem poudarjanju pomena slovenščine govorita dve slovenski pesnikovi posvetili. Prvo je leta 1836 v Krstu pri Savici namenil očetu Blažu Crobathu – pesnik tu sloveni prijateljev priimek in ga imenuje Hrovat (Vrhovnik, 1905) – drugo, enajst let kasneje, v Poezijah, prav tako v slovenščini, pa naslovi na njegovo 19-letno hčer Alojzijo Crobath, kasnejšo Luizo Pesjak.

Blagorodni Gospodični Alojziji Crobath se prederzne te bukvice podati … Dr. Prešerin Poezije s Prešernovim posvetilom Luizi Pesjak hrani Slovanska knjižnica iz dela Aškerčeve zapuščine. Izhaja iz fonda njene predhodnice, Arhiva in knjižnice na ljubljanskem magistratu. Krst pri Savici s posvetilom prijatelju Crobathu se nahaja v zagrebški Narodni in univerzitetni knjižnici.

Čeprav lahko upravičeno domnevamo, da je Luiza dobro razumela jezik okolja, očeta in starih staršev, ki so jih obiskovali (Vrhovnik, 1905, str. 67–68), se je slovenščine naučila dobro šele ob učitelju njenih otrok, prevajalcu, jezikoslovcu in kasnejšemu tajniku Slovenske matice, Antonu Lesarju (Hladnik, 2007, str. 39) Luiza Pesjak je že od malega pripadala ljubljanskemu višjemu meščanskemu sloju, vrh vsega še kulturno vplivnemu, literarno izobraženemu in slovenstvu naklonjenemu krogu. Tako vendarle lahko razumemo, zakaj se je kljub jezikovno pomanjkljivemu znanju priključila Bleiweisovi čitalniški druščini, ki je bila sredi 19. stoletja gibalo slovstvenega in kulturnega življenja Ljubljane. Zanjo je pisala pesmi, krajše spise, pri51

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

ložnostne nagovore in poezijo, tudi dramske prizore, kar so nato Bleiweisove Novice tudi objavile. Ob tem si je za dve dobri desetletji utrla pot do domala vseh slovenskih literarnih časopisov, kjer je objavljala za tisti čas zavidljivo raznovrstne prispevke: od lirske poezije, krajših avtobiografskih spisov in potopisov do pravljic, črtic in poezije za otroke. Njeni prispevki so tako izhajali še v Slovenskem glasniku, Zvonu, Ljubljanskem zvonu, Kresu, Slovanu, Vrtcu, Besedniku, Zori, Letopisu Matice slovenske, Ljubljanskem listu, Zgodnji danici, Cvetniku in drugje. Vsekakor je njena večjezičnost pripomogla, da je ljubljansko občinstvo seznanjala z deli sočasnih tujih komediografov: poleg pesniških prispevkov in krajših spisov, je prevajala za ljubljansko Dramatično društvo (1867–1920). Društvo je sprva delovalo skupaj s čitalnico, že kmalu pa jo je preraslo. Iz društva sta nato sčasoma zrasli ustanovi, ki sta postavili temelje slovenski poklicni uprizoritveni ustvarjalnosti: ljubljanska Drama in Opera. Prevodi Luize Pesjak so bili bližje priredbam kot prevodom, v dramatiki se je poskušala tudi z nekaj samostojnimi izvirnimi deli z značilno romantično domovinsko tematiko. Današnja literarna zgodovina jo omenja kot prvo slovensko dramsko pisateljico.

Frontispic knjižne zbirke Slovenska Talija. Dramatično društvo je v zbirki objavilo kar 78 dramskih del, med njimi 2 prevoda in eno izvirno delo Luize Pesjak Vir: Slovanska knjižnica

Dramatično društvo si je z gledališkimi in glasbenimi predstavami prizadevalo, da bi se ob Nemškem deželnem gledališču vzpostavilo kot pomemben in upoštevanja vreden kulturni dejavnik. Z nastopom glasbenega vodje skladatelja in dirigenta Antona Foersterja je začelo izvajati pomembnejša in zahtevnejša glasbena dela, spodbujalo je tudi lastno ustvarjalnost. Tako je nastalo delo, ki je Luizo Pesjak najmočneje v zapisalo slovenski kulturni spomin. Leta 1869 je društvo razpisalo nagradi za libreto in opereto, vse kandidate pa poslalo v presojo na Češko. Komisija, ki so jo sestavljali Bedřich Smetana, 52

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Karel Bendl in Ljudevit Prochazka, je prisodila prvo mesto Gorenjskemu slavčku, takrat še lirični opereti v dveh dejanjih, delu skladatelja Antona Foersterja in libretistke Luize Pesjak. Gorenjski slavček je bil pod skladateljevim vodstvom prvič uprizorjen 27. aprila 1872 v Deželnem (Stanovskem) gledališču, ki je takrat še stalo (do požara leta 1887) na prostoru današnje Filharmonije. Skladatelj je opereto kasneje preoblikoval v opero, posledično je tudi besedilo samo doživelo več predelav. Opera je bila že od samega začetka izjemno priljubljena, še danes velja za slovensko narodno opero (Grdina, I., 2017). Če se vrnemo k vprašanju, kaj bi lahko nekoč pomenilo ime Luize Pesjak, ni dvoma – ob njenih številnih prispevkih v slovenskem časopisju in omembah njene kulturne in publicistične dejavnosti je bila v svojem času pri nas najverjetneje kar najbolj znano žensko literarno ime, kot pisateljico pa jo sodobniki omenjajo tudi že v prvih preglednih literarnih seznamih slovenskih književnikov ali bibliografijah.

Prva naslovna stran in izdaja libreta Gorenjski slavček (l. 1872) Vir: Slovanska knjižnica

Neznana Luiza Pesjak Po smrti pisateljice (1898) se začne zanimiv preobrat. V začetku še najdemo nekaj njenih pesmi v šolskih berilih in čitankah, nato pa vse redkeje, najsi gre za poezijo ali prozo: v časopisih tu in tam objavijo katere izmed njenih krajših izrekov ali pesmi, večinoma na temo materinstva ali domovine, tudi nekaj legend, sčasoma pa več ne. Leta 1926 vendarle odkrijemo precejšnjo izjemo: v literarni antologiji Slovenski pesniki in pisatelji, prirejeni za mladino, sta Fran Erjavec in Pavel Flere v 14. zvezku z naslovom Starejše pesnice in pisateljice objavila do tedaj najnatančnejšo biobibliografijo Luize Pesjak, ob njej pa še obsežen in zvrstno raznolik izbor besedil. Vendar se zdi, kot bi njuno pregledno delo za dolga desetletja pomenilo nekakšen zaključek književnega zanimanja zanjo.

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Ob kopici časopisnih objav je pisateljica sicer samostojno izdala tri večje izvirne monografije: pesniški zbirki – nemško Ins Kinderherz (1885) in slovensko Vijolice (1889) – ter roman Beatin dnevik (1887). Ne glede na to, da je že žensko ime v literaturi 19. stoletja v našem prostoru pomenilo redkost, vredno vsaj manjše pozornosti, v 20. stoletju nobeno od treh del ni doživelo ponatisov. Bolj ali manj neznan je ostal tudi roman Beatin dnevnik, po mnenju sodobnih literarnih raziskovalcev njeno najboljše delo (Perenič, 2018), in to kljub temu, da se tudi tedanja druga, danes kanonsko uveljavljena slovenska prozna produkcija, številčno nikakor ni mogla ponašati s primeri literarne zvrsti, ki se je pred tem v Evropi vztrajno uveljavljala že dobrih 150 let. Roman je doživel ponoven natis šele po 130-ih letih, ko je letos (2019) izšla njegova faksimilirana in znanstveno-kritična izdaja.

Izvirne izdaje monografij Luize Pesjakove. Vir: Slovanska knjižnica

Po hitrem pregledu večine tiskov le nekaj desetletij po pisateljičini smrti, lahko potrdimo, da se ime Luize Pesjak ne pojavlja več v neposredni zvezi z objavami, pač pa v posrednih kontekstih, ohranja se sicer v kulturnem, ne pa tudi v oprijemljivem literarnem spominu. Pred letom 1945 jo še najdemo v krajših literarnozgodovinskih reminiscencah, kasneje skorajda ne. V največji meri ji pomagajo preživeti po njej imenovana ljubljanska ulica in druge umetnostne zvrsti: glasba in slikarstvo. 54

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Ponatis in predelava libreta Gorenjskega slavčka iz leta 1922. Vir: Slovanska knjižnica

Ljubljansko ulico za Bežigradom med Topniško in Šmartinsko cesto so leta 1933 poimenovali po pesnici kot Pesjakovo ulico, leta 1958 pa so jo preimenovali bolj izrecno v ulico Luize Pesjakove in ji na ta način pomagali izstopiti iz prevladujoče javne anonimnosti (Valenčič, 1989, str. 179). V časopisju se pojavlja največkrat zaradi različnih oglasov podjetij in ustanov s sedežem na ulici. Pesnico in dramatičarko so obujali še ob predstavah Gorenjskega slavčka in se je spominjali kot prve libretistke, ne glede na to, kako so preoblikovali besedilo za potrebe posameznih izvedb. Sam izvirni libreto pa prav tako kot druga njena dela do danes ni doživel ne ponatisa in tudi še ne digitalizacije na portalu Digitalne knjižnice Slovenije: celota zbirke Slovenska Talija, ki je usodno zaznamovala začetek slovenskih uprizoritvenih umetnosti, mora na to še čakati.

Da so Luizo Pesjak poznali med drugim še ljubitelji slikarstva in umetnostni zgodovinarji, pa gre bržkone zasluga njenemu višjemu, bogatejšemu meščanskemu stanu, ki je rad zaposloval portretiste: ohranjenih je več njenih slik. Portret mlade Luize slikarja Mihaela Stroja je še vedno predmet občudovanja obiskovalcev Narodne galerije, po njihovem izboru velja za eno najbolj priljubljenih razstavljenih slik. (https://tinyurl.com/y23tz9by). Mihael Stroj: Luiza Pesjak, okoli 1855 Vir: Narodna galerija (Ljubljana), Sto umetnin Narodne galerije. Ljubljana: Narodna galerija, 2016

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Luiza Pesjak je torej počasi in vztrajno drsela iz literarnega spomina Slovencev. Njena dela so bila javnosti dostopna vse bolj le še v redkih knjižnicah, ki so hranile tiske 19. stoletja. Dejstvo je, da ji starejša literarna kritika in zgodovina, ki sta brez dvoma vplivali vsaj na šolski literarni okus, nista bili naklonjeni. Če je bila pesniška zbirka Vijolice kljub nekaterim opaznim jezikovnim in pesniškim primanjkljajem pravzaprav sprejeta z odobravanjem (Levec, F., 1889, str. 438–440), je Beatin dnevnik že v začetku s strani Kersnika, nato pa še drugih, doživel neusmiljen pogrom (Mihurko Poniž, 2010, str. 49–51). Njeno delo je dolgo obveljalo za nepomembno, trivialno, epigonsko. Celo Erjavec in Flere (1926), ki sta ji v svoji antologiji namenila opazen delež, sta njeno pisanje brez izjeme ocenila za »lahkotno kramIjanje mehkočutnega ženskega srca, ljubečega naravo«. Vse življenje je pač ostajala zvesta romantičnim izhodiščem, ki so v 2. polovici 19. stoletja rojevala za naš prostor tudi neznačilne žanre in prejemale spodbude iz drugih tradicij (Mihurko Poniž, 2010, str. 51). Po mnenju sodobnih raziskav Luiza Pesjak pač ni ustrezala okusu domače literarne srenje in prevladujočemu toku romantičnega realizma. Zanimanje za Luizo Pesjak pa začenja rasti konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zelo verjeten razlog bi lahko našli v razvoju slovenske literarne zgodovine, ki je začela proučevati širše horizonte in pojave slovenske književnosti. To potrjuje tudi primerjava med številom vseh omemb Luize Pesjak in številom omemb pisateljice v strokovnem in znanstvenem časopisju. Kažeta pomembna sovpadanja pri rasti zanimanja od sedemdesetih let naprej.

Kot že rečeno, se število omemb omejuje na iskanje po Digitalni knjižnici Slovenije, kar pomeni, da sicer ne gre za celovito, pa vendar dovolj zgovorno odslikavo zanimanja zanjo.

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Zanimiva je postala tudi njena neobjavljena zapuščina. Delo, vzeto iz rokopisne zapuščine, je leta 1970 doživelo posthumno izdajo in celo odrsko izvedbo. Gre za nedokončano tragedijo o Prešernu iz leta 1871 (Vrhovnik, 1906) z naslovom Prešerin: žaloigra v petih dejanjih. Izdali so jo ob istoimenski krstni izvedbi Prešernovega gledališča, 7. februarja 1970. Zadnje dejanje, ki ga v rokopisu ni bilo, je dokončal Črtomir Zorec. Interes za Luizo Pesjak se je naprej le še stopnjeval, še posebno v zadnjih dveh desetletjih. Nedvomno so k temu prispevala novejša področja literarne zgodovine, ki so se lotevala raziskav trivialne in popularne literature, še zlasti pa vznik t. i. ženskih študij v devetdesetih, s poudarkom na proučevanju položaja avtoric in specifičnosti ženskih pisav. Prizadevanja literarne zgodovine so v javnosti naletela na odmev in prispevala, da jo danes bolje poznamo. Ali pa poznamo tudi njena literarna dela in kako dosegljiva so?

Zakaj znova bibliografija Luize Pesjak? Težnje po odkrivanju avtorjev, ki so v svojem času odigrali opazno in celo vplivno vlogo, a se niso uspeli povzpeti na nesmrtni Parnas, še bolj pa težnje po reviziji nekaterih samoumevnih sodb starejše literarne vede, so prinesle zanimive novosti na področju razumevanja zgodovine slovenske književnosti in naše kulturne zgodovine. Neizogibno izhodišče literarnih raziskav mimo biografskih, socioloških ali zgodovinskih predpostavk pa vendarle ostaja besedilo samo, njegov jezikovni izraz, misel, struktura. Ko smo iskali gradivo za razstavo o avtorici, smo trčili na težavo, na kakšen način naj obiskovalcu predstavimo njen literarni opus. Nemajhen del njene slovenske poezije, sestavkov in prevodov je objavljen izključno v časopisju in revijah. Slovanska knjižnica premore lep nabor slovenskih časnikov in revij 19. stoletja in prostora za primerno predstavitev je bilo premalo. Potencialni radovedni bralec ali raziskovalec si ni mogel veliko pomagati niti z vzajemno bibliografsko bazo podatkov COBISS – vsebovala je le drobec podatkov o njenih časopisnih objavah. Od tu misel, da bi lahko njeno bibliografijo dopolnili najprej z vnosi v vzajemno bazo, nato še s pregledno bibliografijo v tiskani obliki. 57

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

Novosti v bibliografiji Luize Pesjak bosta dve: 1. Bibliografija del, ki so bila do sedaj omenjena le z imeni časopisov, kjer so se nahajala. Gre večinoma za pesmi Luize Pesjak, za katere se ni odločila, da bi jih objavila v pesniški zbirki Vijolice (1889), pa tudi nekaj krajših spisov. 2. Druga novost bo možnost neposrednega dostopa do samih besedil, če le-ta obstajajo v digitalni obliki v bazi Digitalne knjižnice Slovenije ali na drugih spletnih portalih. Bralec si bo za dostop seveda moral pomagati s tehničnimi sredstvi, vsekakor pa mu bo prihranjeno iskanje po starih periodikah. Do besedil bo lahko prišel na več načinov: • lahko bo vnesel osnovne podatke v sistem Cobiss in se iz zadetka prek hiperpovezave povezal z besedilom iz digitalne knjižnice; • lahko bo v spletni iskalnik vnesel v bibliografiji navedeni URL naslov; • še najhitreje in najbolj neposredno pa z uporabo dlančnika (pametnega telefona) in čitalcem QR kode. URL naslove smo namreč prekodirali v QR zapise, ki to omogočajo. Včasih nas bo hiperpovezava prek kode pripeljala natančno do besedila, ki ga iščemo, drugič na naslovno stran časopisa, kjer se iskano besedilo nahaja. V tem primeru si bo potrebno pomagati z bibliografskim podatkom o številki strani in po časopisu nekoliko prebrskati. Dokumenti bodo berljivi, ko jih bomo odprli v pdf formatu. Manjše število bibliografskih podatkov QR kode nima, ker sovpadajočega besedila na spletu pač ni. V teh primerih bi bralec moral obiskati knjižnico in poiskati fizično gradivo, pri čemer mu lahko pomaga signatura gradiva v Slovanski knjižnici. Z našo bibliografijo želimo tudi nekoliko poudariti prednosti, ki jih prinaša digitalizacija slovenske pisne kulturne dediščine z vsemi novimi, razširjenimi raziskovalnimi možnostmi nasploh. Omejitev bibliografije Bibliografija Luize Pesjak se omejuje na njena večinoma prvič objavljena dela, z nekaj utemeljenimi izjemami (predelava besedil, nekatera dodana besedila, ipd.). Vodilo nas je načelo, da popišemo vse, kar je napisala v slovenskem jeziku in objavila za časa življenja ali pa so to kasneje prvič objavili drugi. V popis poezije nismo vključili tistih pesmi, ki jih je objavila v zbirki Vijolice. Ker nas zanima še njena širša kulturna dejavnost za slovenski prostor 19. stoletja, smo v bibliografiji upoštevali še njen prevajalski delež – tako prevode v slovenščino kot tudi prevode slovenskih del v nemščino. Za iskanje po časopisnem gradivu je služil iskalnik dlib.si in iskalnik besed za dokumente 58

Znana in neznana Luiza Pesjak (1828-1898)

v pdf formatu. Prav mogoče je, da smo kljub natančnim in večkratnim pregledovanjem kaj spregledali ali pa preprosto nismo dobili vseh zadetkov. Bibliografija razen nekaterih skopih podatkov in kratkih usmerjevalnih opomb ne popisuje izvirnih del v nemškem jeziku, celovito obravnavo prepuščamo germanistom. Prav tako se ne loteva ne nemškega ne slovenskega opusa iz rokopisne zapuščine razen v primerih kasnejših objav, kar smo ponekod pospremili s kratkimi pojasnili. Za prikaz bibliografije smo izbrali okrajšan bibliografski opis na osnovi ISBD, zaradi nekaterih opomb in ker smo presodili, da takšen zapis najbolje ponazarja izvirno objavo. Vrstni red sledi literarnim žanrom, nato letnici izdaje.

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi I. Poezija

Signatura v Slovanski knjižnici

QR koda 0. Vijolice : pesmi za mladost / zložila Lujíza Pesjakova. - Ljubljana : J. R. Milic, 1889. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2YtsJAc

QR koda

Objave v Bleiweisovih Novicah (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS E 41/leto) 1. Prva moja pesmica slovenska : Kar ljubim / Lojza Pesjakova. – V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 22, list 21 (25. maja 1864), str. 170. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2XUddNB 2. Aforizmi / zložila Luiza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 22, list 42 (19. okt. 1864), str. 342. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WOskvy 3. Roža / zložila Luiza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 22, list 49 (7. dec. 1864), str. 399. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2MTvUA0 4. Aforizmi / zložila Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 23, list 6 (8. feb.1865), str. 44. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Km96GZ

K M B 499

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

5. Aforizmi / Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 23, list 34 (23. avg. 1865), str. 272. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x0EoL1 6. Cvetna nedelja : (svobodno po nemškem) / Luíza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 23, list 14 (5. apr. 1865), str. 110. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WRFqrK 7. Marnja brez imena / zložila Luiza Pesjakova. V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 23, list 26 (28. jun. 1865), str. 207. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WS14ME 8. Materni jezik / Luiza Pesjakova.- V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 23, list 34 (23. avg. 1865), str. 272. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x0EoL1 9. Nezvesto listje / zložila Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. Tečaj 23, list 5 (1. feb. 1865), str. 37. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IVh3jl 10. Prilike / Luiza Pesjakova. V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 23, List 22 (31. maja 1865), str. 175. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x73hV3 11. Žensko življenje in ženska ljubezen : prosto po nemškem / Luíza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 23, list 14 (11. okt. 1865), str. 331-333. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L3dDxL

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

12. Detinska ljubezen / Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 24, list 44 (31. okt. 1866), str. 353-354. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XmFRKc 13. Neizmernemu Bitju / Luiza Pesjakova. V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 24, list 13 (28. mar. 1866), str. 102. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FgM6F8 14. Slovenija Vodniku / Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 24, list 7 (14. feb. 1866), str. 54. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J4crrl 15. Čitalnica svojim! / [Lujiza Pesjakova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. Tečaj 28, list 44 (2. nov. 1870), str. 355-356. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31IstPM 16. Robertu Endlicher-ju / Lujiza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. Tečaj 28, list 31 (3. avg. 1870), str. 251. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2KqcTD2 17. Slovenske pesni / Lujiza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 28, list 48 (30. nov. 1870), str. 387. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FgNbNc 18. 23. junij 1871 / Lujiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 29, list 26 (28. jun. 1871), str. 209. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2ZuOCzk

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

19. [Prolog – Valentinu Vodniku] / [Lujiza Pesjakova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 29, list 6 (2. feb. 1871), str. 47. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WQywTY 20. [Slavnostni pozdrav] / [Luiza Pesjak]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 29, list 29 (29. jul. 1871), str. 235. - Ob čitalniškem shodu, 16. jul. 1871. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2IPwbyG 21. Sv. Katarina / Lujiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 29, list 27 (5. jul. 1871), str. 215. - Izlet na Sv. Katarino, 29. junija 1871. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FeZg5K 22. [Prolog k uprizoritvi Gorenjskega slavčka] / [Lujiza Pesjakova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 30, list 18 (1. maja 1872), str. 145. – Ob krstni uprizoritvi Gorenjskega slavčka v Deželnem gledališču v Ljubljani v soboto, 27. apr. 1872. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2MTkyMp 23. [Na spomin Fr. Prešerna] / [Lujiza Pesjakova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 32, list 49 (9. dec. 1874), str. 393. - Priložnostna pesem na prireditvi ljubljanske čitalnice v spomin Franceta Prešerna, dne 6. dec. 1874. - Objavljeno tudi 1. dec. 1874 v časopisu Zora z nasl. Na spomin Franceta Preširna : v 3. dan decembra meseca 1874. leta. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FgoyQE

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

24. Gospe Korneliji Šolmajerjevi / Lujíza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 33, list 5 (3. feb. 1875), str. 39 - Pesem za sestro Henrika Etbina Coste ob njegovi smrti in pogrebu 30. jan. 1875. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31Q2HJM 25. [Spomenica tiskarju] / [Luiza Pesjak]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 33, list 26 (30. jul. 1875), str. 221. - Naslov in avt. razvidna iz spremnega besedila. - Slovesnost ob 50-letnici delovanja ljubljanskega tiskarja Matije Kaderžaveka iz Blasnikove tiskarne, v nedeljo, 27. jun. 1875. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2Fj6GVm 26. Palackemu / [Lujiza Pesjakova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 34, list 17 (26. apr. 1876), str. 135-136. - Slovesnost 22. apr. 1876 posvečena gostu, češkemu zgodovinarju in narodnjaku Františku Palackemu.Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IRFMoD 27. [Janezu Bleiweisu] / [Lujiza Pesjakova] ; [govorila Albina Valentova]. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske.. - Tečaj 36, list 48 (27. nov. 1878), str. 380. Priložnostna pesem ob praznovanju 70-letnice Janeza Bleiweisa v ljubljanski čitalnici 19. novembra 1878. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2RkzFwV 28. Njegovemu cesarskemu kraljevskemu Veličanstvu Francu Jožefu I. o veselem prihodi v Ljubljano 11. dne julija meseca 1883. leta / Lujíza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 41, list 28 (11. jul. 1883), str. 219-220. - Priložnostna pesem ob prihodu avstr. cesarja v Ljubljano. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Rls6Gc 64

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Objave v Slovenskem glasniku (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 152/leto)

QR koda

29. Aforizmi / zložila Lujza Pesjak-ova. - V: Slovenski glasnik (1858). - 10. zv., št. 10 (1. okt. 1864), str. 293-294. Dostopno tudi na: https://bit.ly/31IFEQK 30. Spomlad je tukaj! / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Slovenski glasnik (1858). - 8. tečaj, št. 4 (1. apr. 1865), str. [97]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XkQVHD 31. Mlademu domorodcu / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Slovenski glasnik (1858). - 9. tečaj, št. 4. (1. maja 1865), str. [161]. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2RmkXW9 32. Z biseri se rada kinčaš / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Slovenski glasnik (1858). - 9. tečaj, št. 7 (1. jul. 1866), str. [241]. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2RmOIGz 33. Roža jerihonska / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Slovenski glasnik (1858). - Letn. 10., list 7. (5. jan. 1867), str. [1]. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2XZ8pXi

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Objave v Zvonu (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 124/leto) 34. Zora / Lujiza Pesjak-ova. - V: Zvon (1870). - Leto 1., list 13. (1. jul. 1870), str. 193-194- Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IRXRCZ 35. Adrija / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 3., list 7. (1. apr. 1877), str. 104. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IUdiKS 36. Najbridkejša nesreča / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 3., list 8. (15. apr. 1877), str. 117. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2ZC0bEZ 37. Slike iz Italije 1., Italija / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 4., list 4. (15. feb. 1878), str. [49.] - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x61kbv 38. Slike iz Italije 2., Verona / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 4., list 4. (15. feb. 1878), str. [49] - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x61kbv 39. Slike iz Italije 3., Milanski dom / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 4., list 23. (1. dec. 1878), str. [353]-354. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/31Jiyd2 40. Slike iz Italije 4., Na Komskem jezeru / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 5., list 6. (15. mar. 1879), str. [81]-82. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2IsowYg 41. Slike iz Italije 5., Villa Melzi : (Lago di Como) / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 5., list 9. (1. maja 1879), str. 134-135. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IOOowg

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

42. Slike iz Italije 6., Isole Borromee, Isola Bella / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 5., list 12. (15. maja 1879), str. [177]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WXQoMM 43. Slike iz Italije 6., Isole Borromee, Isola San Giovanni / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 5., list 10. (15. maja 1879), str. [145]. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Krhs00 44. Slike iz Italije 7., Lugano / Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). Leto 5., list 16. (15. avg. 1879), str. 247. Leto 5., list 18. (15. sep. 1879), str. 277-278. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XlSfLw - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2IZFVqi 45. Murin / Lujiza Pesjakova . - V: Zvon (1870). - Leto 6., list 9. (1. maja 1880), str. [129] . - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x0sHnw

QR koda

Objave v Ljubljanskem zvonu (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 123/leto)

QR koda

46. Vijole / Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski zvon. Leto 4, št. 3 (1. mar. 1884), str. 93. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J6ZGfF 47. Pulj : (vizija) / Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski zvon. - Leto 11, št. 6 (1. rženega cveta 1891), str. 336. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WMhTUo 48. Mati / Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski zvon. - Leto 12, št. 6 (1. rženega cveta 1892), str. 338. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XYrw3N

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Objave v Kresu (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 122/leto) 49. V dan 1. januarja 1881 / Lujiza Pesjakova. - V: Kres (Celovec). - Leto 1, št. 1 (1. jan. 1881), str. [1 ] - Ob izidu 1. št. celovškega Kresa. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2MYKXZg 50. Dve pesni po ogerskem / Lujiza Pesjakova. - V: Kres (Celovec). - Leto 2, št. 4 (1. apr. 1882), str. 195. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Kt2TZS 51. Pesni / Lujiza Pesjakova. - Vsebuje tri oštevilčene pesmi. - V: Kres (Celovec). - Leto 2, št. 2 (1. feb. 1882), str. 74-75. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2J0bRe9 52. Vabilo / Lujiza Pesjakova. - V: Kres (Celovec). Leto 2, št. 8 (1. avg. 1882), str. 408. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XoAcmN 53. Aforizmi / Lujiza Pesjakova. - V: Kres (Celovec). - Leto 3, št. 3 (1. mar. 1883), str. 147. - .Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J1QMA2 54. Hipi blaženstva / [Luiza Pesjak]. - V: Kres (Celovec). - Leto 3, št. 3 (1. mar. 1883), str. 131Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J1QMA2 55. Rabeljsko jezero / Lujiza Pesjakova. - V: Kres (Celovec). - Leto 3, št. 2 (1. feb. 1883), str. 73. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2N0PMBf

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Objave v Vrtcu, ki je ne bomo našli v zbirki Vijolice (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 14/leto)

QR koda

56. Nekemu dečku Jankotu / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 1, št. 7 (1. jul. 1871), str. [ 97]-98. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31LF195 57. Mala predica / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 2, št. 6 (1. jun. 1872), str. 92 - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2x4iHJN 58. Domovino molim / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 4, št. 10 (1. okt. 1874), str. [151]. Dostopno tudi na: https://bit.ly/31JNSZ8 59. Prečestitemu, prevzvišenemu gospodu, gospodu dr. Ivanu Zl. Pogačarju ... novemu knezoškofu ljubljanskemu / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 5, št. 8 (1. avg. 1875), str. [117]-118 Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WSHv6Q 60. Pri Bogu / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). Leto 5, št. 8 (1. avg. 1875), str. 130 - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XpwJEL 61. V dan srebrne poroke Njiju Veličanstev presvetlega cesarja in cesarice : 24. aprila 1879 / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 9, št. 5 (1. maja 1879), str. [65]-66 - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XWWwBi 62. Na svet večer / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 10, št. 1 (1. jan. 1880), str. 2. - Recital pesmi izveden 28. 12. 1879 na božičnico v dijaškem domu Alojzijevišču. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2WTwj5k

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

63. Od kod li to? / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 21, št. 5 (1. maja 1891), str. 86. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31F3vkB 64. Grobna cvetlica : Josipu Cipermanu / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 23, št. 6 (1. jun. 1893), str. 96. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2N04l8j 65. Prosim! / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). Leto 23, št. 7 (1. jul. 1893), str. 113. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31N4jUG 66. Rokec / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 23, št. 1 (1. jan. 1893), str. 11. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2WTyp5c 67. Spominčiče : (Meliti Rojičevi) / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 23, št. 12 (1. dec. 1893), str. 191. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31M5p2I

QR koda

Objave v Besedniku (Signatura v Slovanski knjižnici : K ČS D 122/leto) 68. Materina sreča - materina bolest / Lujiza Pesjakova. - V: Besednik (Celovec). - Leto 6, list 1 (10. jan. 1874), str. [1] . - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FkrYSI 69. Bled / Lujiza Pesjakova. - V: Besednik (Celovec). - Leto 6, list 2 (10. feb. 1874), str. [13]. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2KvmQz5 70. Zvečer / Lujiza Pesjakova. - V: Besednik (Celovec). - Leto 6, list 3 (10. mar. 1874), str. [21]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2It3LeL

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

71. Indijansko dekle : (po Andersenovi povesti) / Lujiza Pesjakova. - V: Besednik (Celovec). - Leto 5, list 13 (10. avg. 1873), str. [105]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Fn0Faj 72. Molitvena knjiga / (zložila Lujiza Pesjakova). - V: Besednik (Celovec). - Leto 4, list 1 (10. jan. 1872), str. 3. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/31HASmV 73. Najdba / Lujiza Pesjakova. - V: Besednik (Celovec). - Leto 3, list 13 (10. jul. 1871), str. 99. Dostopno tudi na: https://bit.ly/31K7PPw

QR koda

Objave v Zori (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS D 128/leto)

QR koda

74. Zakaj? / L. Pesjakova. - V: Zora (1872). - Tečaj 4, št. 8 (15. apr. 1874), str. [59]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2RnEwxs 75. Cvetlica lotos / L. Pesjakova. - V: Zora (1872). - Tečaj 4, št. 10 (15. maja 1875), str. [75]. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FnuPdq 76. Tožeče jezero / Lujza Pesjakova. - V: Zora (1872). - Tečaj 3, št. 8 (15. apr. 1874), str. 115. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Rnak5o 77. Tri pesni Lujize Pesjakove[1], Prazna želja. - V: Zora (1872). - Tečaj 3, št. 14 (15. jul. 1874), str. 210. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Zyop2T 78. Tri pesni Lujize Pesjakove[2], Osoda. - V: Zora (1872). - Tečaj 3, št. 14 (15. jul. 1874), str. 210 . Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Zyop2T 71

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

79. Tri pesni Lujize Pesjakove[3], Znabiti. - V: Zora (1872). - Tečaj 3, št. 14 (15. jul. 1874), str. 210. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Zyop2T

QR koda

Objave v Letopisu Matice slovenske (Signatura v Slovanski knjižnici: K ČS E 44/leto) 80. Pesni Lujize Pesjakove 1., Vijolice. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 338. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L62dcf 81. Pesni Lujize Pesjakove 2., Borisu Miránu - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 338-339. - Boris Miran je psevdonim Josipa Stritarja. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L62dcf 82. Pesni Lujize Pesjakove 3., Miramare : (malajska oblika). - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 33. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2L62dcf 83. Pesni Lujize Pesjakove 4., Predčutje. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 339 Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L62dcf 84. Pesni Lujize Pesjakove 5., Povsodi le ti!. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 340. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L62dcf 85. Pesni Lujize Pesjakove 6., Mojstru sonetnih pesnikov. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 340. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L62dcf

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

86. Pesni Lujize Pesjakove 7., Prepričanje. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 340-341. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2L62dcf 87. Pesni Lujize Pesjakove 8., Detinske sanje. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 341-342. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2L62dcf 88. Pesni Lujize Pesjakove 9., Vprašanje. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 342. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2L62dcf 89. Pesni Lujize Pesjakove 10., Življenja leto. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 343-346. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2L62dcf 90. Dr. Janezu Bleiweisu 1., Dne 19. novembra 1878. l. / Lujiza Pesjakova. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1881), str. 251. - Priložnostna pesem ob smrti Janeza Bleiweisa. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2MXYr7z 91. Dr. Janezu Bleiweisu 2., Dne 29. novembra 1881. l. / Lujiza Pesjakova. - - V: Letopis Matice Slovenske. - (1881), str. 252. - Priložnostna pesem ob smrti Janeza Bleiweisa. .Dostopno tudi na: https://bit.ly/2MXYr7z

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Objave v Koledarčku Družbe svetega Mohora (Signatura v Slovanski knjižnici: K Z D 1450/leto) 92. Perutnice serca / Luiza Pesjakova. - V: Koledarček Družbe svetega Mohora. - (1866), str. 67-68. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2ZDaMj6 93. Sobotno solnce / Luiza Pesjakova. - V: Koledarček Družbe svetega Mohora. - (1867), str. 49. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2LaIlFf 94. [Slovenska matica] / Luiza Pesjakova. - V: Koledarček Družbe svetega Mohora. - (1868), str. 70. - Nasl. razviden iz spremnega besedila. - Dostopno tudi na https://bit.ly/2xsVfpM 95. Dve paraboli 1., Vstvarjenje rumene rože / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Koledarček Družbe svetega Mohora. - (1872), str. 167. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L46m0x 96. Dve paraboli 2., Zvonček / (zložila Luiza Pesjakova). - V: Koledarček Družbe svetega Mohora. - (1872), str. 169.- Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L46m0x

QR koda

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

QR koda

Druge objave

Signatura v Slovanski knjižnici

97. V spomin Fr. Ser. Cimperman-a / Luiza Pesják-ova. - V: Pesni / zložil Franjo Ser. Cimperman. - V Ljubljani : Jos. Cimperman, 1874. - Str. 272-274. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2NnUGIG

KMA 167

98. Rožno cvetje / Lujiza Pesjakova. - V: Slavjanskij al'manah. - Ve Vídni ; Wien : Radivoj Poznik, 1879. - Str. 214-215. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J6m8Xn

SMC 6001

99. V dan vernih duš / Lujiza Pesjakova. - V: Slavjanskij al'manah. - Ve Vídni ; Wien : Radivoj Poznik, 1879. - Str. 252-253. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J6m8Xn

SMC 6001

100. Domače ognjišče / Lujiza Pesjakova. - V: Cvetnik / uredil Anton Janežič. - V Celovci : Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1881. - Str. 4. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Lte7NP

101. Prilike / Lujiza Pesjakova. - V: Cvetnik / uredil Anton Janežič. - V Celovci : Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1881. - Str. 57. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Lte7NP

102. Trepetlika : legenda / Lujiza Pesjakova. - V: Cvetnik / uredil Anton Janežič. - V Celovci : Tiskarna Družbe sv. Mohorja, 1881. – Str. 88. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Lte7NP

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

II. Dramska dela QR koda

Signatura v Slovanski knjižnici 1. Na Koprivniku : dramatičen prizor : predstavljan v slovesni besedí čitalnice ljubljanske Vodniku na spomiń 4. dné svečana 1872 / zložila Lujiza Pesjakova. - V Ljubljani : J. Blaznik, [1872] (v Ljubljani : J. Blaznik). Dostopno tudi na: https://bit.ly/2LASDi7

1a. Na Koprivniku : dramatičen prizor / zložila Lujiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 30, list 6 (7. feb. 1872), str. 43-46. - Uprizorjeno na Besedi v Vodnikov spomin, 4. feb. 1872.

K ČS E 41/1872

2. [Gorenjski slavček – izvirna verzija, operetni libreto] Visoki C : vesela igra v enem dejanji / po M. A. Grandjeanu, poslovenil Jakob Aléšovec. - V Ljubljani : Dramatično društvo, 1872 (v Ljubljani : Eger). - (Slovenska Talija : zbirka dramatičnih del in iger ; 19).

KMA 305/19

Vsebina 19. zv. zbirke na 1. prelim. str.: Visoki C ; Gorenjski slavček. - Vsebuje tudi prvotisk libreta: Gorenjski slavček : lirična opereta v dveh dejanjih, od sl. deželnega odbora počeščena s prvim deželnim darilom / spisala Lujiza Pesjakova; godbo zložil Anton Foerster. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2J6Fyv7

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

2a. [Gorenjski slavček, priredba, operni libreto] SLOVENSKA Talija : zbirka dramatičnih del in iger. 60. - V Ljubljani : Dramatično društvo, 1895-1896. - 3 zv. v enem (85, 51, 65 str.).

KMA 305/60

Besedilo libreta Gorenjski slavček je za operno izvedbo prvič priredil Emanuel Züngl: Gorenjski slavček : lirično komična opera v dveh dejanjih / spisala Lujiza Pesjakova in Emanuel Züngl; uglasbil Anton Foerster. Vsebina: Afričanka / E. Scribe. Janko in Metka / Adelajda Wette. Gorenjski slavček / Lujiza Pesjakova, Emanuel Züngl 2b. [Gorenjski slavček, priredba, operni libreto] Gorenjski slavček : komična opera v treh dejanjih / spisala Luiza Pesjakova in Emanuel Züngl ; uglasbil Anton Foerster. - V Ljubljani : Zvezna tiskarna in knjigarna, 1922. (Zbirka opernih in operetnih tekstov ; zv. 4). Dostopno tudi na: https://bit.ly/2RUTJGn

K Z B 265/4

3. Ubožec : dramatičen prizor / zložila Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec.- Leto 9, št. 1 (1. jan. 1879), str. 6-10. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2LyrLPx

K ČS D 14/1879

4. France Prešerin : žaloigra v petih dejanjih / zložila Luiza Pesjakova, Črtomir Zorec. Kranj : [s. n.], 1970.

K M E 1606

Nasl. na ov.: Prešerin. - Prva štiri dejanja zložila (l.1871) Luiza Pesjakova, peto dejanje pa (l.1970) Črtomir Zorec. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/304aj9y

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

III. Proza QR koda

Roman

1. Beatin dnevnik : roman / spisala Lujíza Pesjakova. - Novo mesto : J. Krajec, 1887. - 164 str. ; 15 cm. - (Narodna biblioteka ; 25-26). - Dostopno tudi na: https://bit.ly/32bowDQ 1a. Beatin dnevnik : roman / [avtorica vira] Lujiza Pesjakova. Prvi slovenski družinski roman v obliki dnevnika / [avtorica spremne študije in kritičnih opomb] Urška Perenič ; [prevod povzetka v angleščino Timothy Pogačar]. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2019 ([Ljubljana] : Birografika Bori). - Izv. izd.: Novo mesto : J. Krajec, 1887. - Financer: ARRS, Programi, P6-0239, SI, Literarnoprimerjalne in literarnoteoretske raziskave. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2KXlj5m QR koda

Novele (kratka proza)

Signatura v Slovanski knjižnici KMA 119/25-26

KMC 33101

Signatura v Slovanski knjižnici

2. Očetova ljubezen : novéla / spisala Lujza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 22, list 27 (1. jul. 1864), str. 217-218. – Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Js7tEF

K ČS E 41/1864

3. Dragotin / (spisala Luíza Pesjak-ova). - V: Slovenski glasnik (1858). . - 10. zv., št. 11 (1. nov. 1864), str. 327-333. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XrL8Mo

K ČS D 152/ l1864

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

4. Rahéla / spisala Luíza Pesjak-ova : izvirna novelica. - V: Letopis Matice Slovenske. - (1870), str. 138-163. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2NA1Gm0 QR koda

K ČS E 44/1870

Druga kratka proza (prilike, pravljice, kratke zgodbe, legende, nagovori, …)

Signatura v Slovanski knjižnici

5. Kam se vverstuje človek? / L. Pesjakova. V: Zgodnja Danica. - Tečaj 17., list 16. (1. rožnika 1864.), str. 128 - Dostopno tudi na: https://bit.ly/329w1Lc

K ČS E 17/1864

6. Stara pravljica v novej obliki / Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 2, št. 1 (1. jan. 1872), str. [1]-5. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XqImr5

K ČS D 14/1872

7. Moja zvezdica / (spisala Luiza Pesjakova). - V: Letopis Matice Slovenske. - (1871), str. 320-329. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2L62dcf

K ČS E 44/1871

8. Sirota / (spisala Lujiza Pesjakova). - V: Vrtec (1871). - Leto 5, št. 5 (1. maja 1875), str. 7273. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/329jKXf

K ČS D 14/1875

9. Dva slavca / spisala Lujiza Pesjakova. - V: Zvon (1870). - Leto 3., list 6. (15. mar. 1877), str. 87-89. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2JhJ2v7

K ČS D 124/1877

10. Jezus in otroci / zapisala Lujiza Pesjakova. - V: Sto narodnih legend / slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. - V Ljubljani : J. Giontini, 1897. - Str. 12-13. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L1cNSX

K M B 3236

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

11. O ptiču krivokljunu / Lujiza Pesjakova. V: Sto narodnih legend / slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. - V Ljubljani : J. Giontini, 1897. - Str. [171]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L1cNSX

QR koda

K M B 3236

12. O smrti / Lujiza Pesjakova. - V: Sto narodnih legend / slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. - V Ljubljani : J. Giontini, 1897. - Str. [105]. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2L1cNSX

K M B 3236

13. Odprto pismice slovenskim materam / spisala Lujza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 22, list 22 (1. jun. 1864), str. 176 - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2LBqdV2

K ČS E 41/1864

14. Pismo iz Dola / pisala Lujiza Pesjakova. - V: Vrtec (1871). - Leto 2, št. 9 (1. sep. 1872), str. 14. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/32bDU2M

K ČS D 14/1872

Avtobiografska proza, potopisi 15. V Draždanih / spisala Lujiza Pesjakova. V: Zvon (1870). - Leto 3., list 10. (15. maja 1877), str. 146-150. - Dostopno tudi na: https:// bit.ly/2KZKWSZ

K ČS D 124/1877

16. Popotni spomini / spisala Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski zvon. - Leto 4, št. 7-št. 11 (1. jul. 1884-1. nov. 1884). - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L26JJK - Manjka 2. del iz 8. št. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L4G3YI 2. del na str. 481-486 iz 8. št.

K ČS D 123/1884

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

17. Iz mojega detinstva / spisala Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski zvon. - Leto 6, št. 11 (1. nov. 1886), str. 673-683. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FUuUpv

K ČS D 123/1884

18. =1a. [Prevedeni odlomki iz dnevnika Luize Pesjak, objavljeni v spremni študiji Urške Perenič k Beatinem dnevniku, 2019]

KMC 33101

Opombe k nemškemu opusu Luize Pesjak. Luiza Pesjak je bila vse življenje dvojezična pisateljica (http://lit.ijs.si/ luiza.html). Večino slovenskih pesmi je najprej napisala v nemščini. V Ljubljani je l. 1885 izdala nemško pesniško zbirko Ins Kinderherz. Objavljala je v nemških časopisih, ki so izhajali na Slovenskem (Triglav, Laibacher Tagblatt, Laibacher Zeitung) in drugje, npr. v časopisih kot so Allgemeine Frauen-Zeitung, Illustriertes Familienblatt, Neue Illustrierte Die Haimat, ipd. (http://anno.onb.ac.at). Podpisovala se je Louise Pesjak oziroma Pessiack ali Pessiak. Nemški opus je vsebinsko skladen s slovenskim, opazno je tudi prizadevanje, da bi nagovarjala dvojezično slovensko meščanstvo (Perenič, 2008) ali pa da bi nemško govorečim prebivalcem skupne države približala slovensko književnost in deželo, npr. v pesmih kot An Dr. Franz Prešeren, Rudolfswerth, Slovenenlieder. Še zlasti pa se tovrstna težnja kaže v njenem prevajalskem opusu, v prevodih slovenske poezije v nemščino.

II.

Prevajalski opus Luize Pesjak (prevodi in pripredbe) A . Prevodi v nemščino

QR koda

Poezija 1. Charfreitag / (frei nach A. Oliban's veliki [i. e.] petek) Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 30 (14. Apr. 1865), str. [129]. - Got. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/30dwPwW

Signatura v Slovanski knjižnici K RA G 28/1865

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

2. Dem Andenken Valentin Vodnik’s = (V spomin Valentina Vodnika) / frei übersetzt von Louise Pesjak nach Dr. Fr. Prešern. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 10 (3. Feb. 1865), str. 39. - Got. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L3VjFg

K RA G 28/1865

3. Der Leiermann = (Orglar) / aus dem Slovenischen des Dr. Franz Prešern ; frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Slavische Blätter. - [Jhrg. 1], Hft. 4 (1865), str. 226. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2JpeEO1

S ČS D 826/1865

4. Die JUNGE Breda = (Mlada Breda) : slovenische National-Ballade / aufgeschrieben von Rodoljub Ledinski ; übersetzt von Louise Pesjak. - V: Slavische Blätter. - [Jhrg. 1], Hft. 11 (1865), str. [473]497. - Rodoljub Ledinski je psevdonim Antona Žaklja (1816-1868). - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2FUC50B

S ČS D 826/1865

5. Poesien von Dr. Franz Prešern. 1., Bitte = (Prošnja) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 1 (3. Jän. 1865), str. 2. - Got. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/329Ja70

K RA G 28/1865

6. Poesien von Dr. Franz Prešern. 2., Unter Fenster = (Pod ôknam) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 3 (10. Jän. 1865), str. 10 - Got. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2NAFwjB

K RA G 28/1865

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

7. Poesien von Dr. Franz Prešern. 3., Den Mädchen = (Dekletam) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 5 (17. Jän. 1865), str. 17. - Got.Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L05pHj

K RA G 28/1865

8. Poesien von Dr. Franz Prešern. 4., Verlorner Glaube = (Zgubljena véra) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 6 (20. Jän. 1865), str. 21. - Got . - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2NwBlVR

K RA G 28/1865

9. Poesien von Dr. Franz Prešern. 5., Beim Abschied = (K slovésu) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 7 (24. Jän. 1865), str. 25. - Got. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2YzhJkV

K RA G 28/1865

10. Poesien von Dr. Franz Prešern. 7., Grabesänberung = (Prekop) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 7 (24. Feb. 1865), str. 69. - Got. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XrpZSD

K RA G 28/1865

11. Poesien von Dr. Franz Prešern. 8., Der Leiermann = (Orglar) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - Got. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 37 (9. Mai. 1865), str. 157. Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L2n8xS

K RA G 28/1865

12. Poesien von Dr. Franz Prešern. [9.], Trinklied = (Napitnica) / frei übersetzt von Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 73 (12. Sep. 1865), str. 301. - Izv. stv. nasl.: Zdravljica. - Got. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Jf4cK7

K RA G 28/1865

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

13. Thürmerlied = (Zvonikarjeva) / aus dem Slovenischen des Bl. Potočnik ; übersetzt v. Louise Pesjak. V: Slavische Blätter. - [Jhrg. 1], Hft. 6 (1865), str. 316. - Ob besedilu slv. izvirnik. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2JsmjLn 14. Unsere Berge = (Naše gore) / nach dem Slovenischen des S. Jenko ; Louise Pesjak. - V: Triglav (1865). - Jg. 1, No. 53 (4. Jul. 1865), str. [221] - Got. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2RWIbCr

S ČS D 826/1865

K RA G 28/1865

15. Zagorska = (Alpenlied) / aus dem S ČS D Slovenischen, frei übersetzt von Louise 826/1865 Pesjak.. - V: Slavische Blätter. - [Jhrg. 1], Hft. 3 (1865), str. 162-163 - Ob besedilu tudi notni zapis. - Ob besedilu prevod v nem. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2xtcDuK

16. Geheiliget werde Dein Name / (Dichtung von J. Koseski. ; aus dem Slovenischen frei übersetzt von Louise Pesjak). - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2JfrvU8

17. Sonett / frei nach dem Slovenischen des Dr. Franz Prešern ; von Louise Pesjak. V: Laibacher Tagblatt. - Nr 84 (14. Apr. 1870), str. 4. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2JqJlT6

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

B. Prevodi v slovenščino QR koda Dramatika 18. Strup: vesela igra v enem djanji / prosto poslovenila Luiza Pesjak-ova. - V Ljubljani : J. Bleiweis, 1865 (v Ljubljani : J. Blaznik). - 35 str. ; 16 str. - (Slovenske glediščine igre ; 3) Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Xr1ODS

19. Svitoslav zajček : vesela igra v enem djanji / prosto poslovenila Luiza Pesjakova. - V Ljubljani : J. Bleiweis, 1865 (V Ljubljani : J. Blaznik). - 28 str. ; 15 cm. - (Slovenske glediščine igre ; 4) Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XPQw0f

K Z B 41/4

20. Zabavljica : vesela igra v enem dejanji / nemški spisal M. A. Grandjean ; prosto poslovenila Luiza Pesjakova. - V Ljubljani : Dramatično društvo, 1870 (v Ljubljani : R. Eger). - 37 str. ; 15 cm. - (Slovenska Talija : zbirka dramatičnih del in iger ; [14a]) Številčenje v zbirki po seznamu v poznejših zv. in po F. Simonič: Slovenska bibliografija, Ljubljana 1903-1905

K M A 305/14

21. Pokojni moj! : šaloigra v enem dejanji / par N. Fournier & G. Bondon ; poslovenila Lujiza Pesjakova. - V Ljubljani : Dramatično društvo, 1873 (v Ljubljani : Narodna tiskarna). - 39 str. ; 15 cm. - (Slovenska Talija ; 23)

K M A 305/23

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

Poezija 22. Cvetice / po Schiller-ji Luíza Pesjak-ova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 24, list 17 (25. apr. 1865), str. 138. - Dostopno tudi na https://bit.ly/2NAmmdC

K ČS E 41/1865

23. Plavaj ladja! : (Plyň má lodko !) / iz českih pesni Václava Poka Poděbradskega. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 29, list 14 (5. apr. 1871), str. 110. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2S6un8R

K ČS E 41/1865

24. Pri zibki : (Ukolébavka) / iz českih pesni Václava Poka Poděbradskega. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 29, list 14 (5. apr. 1871), str. 110. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2S6un8R

K ČS E 41/1871

Proza

25. Zvonček/ (prosto poslov.) L. Pesjakova. V: Zgodnja Danica. - Tečaj 17., list 16. (1. rožnika 1864.), str. 128. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/329w1Lc

K ČS E 17/1864

26. Beg v Egipet : (češka legenda / poslovenila Luiza Pesjakova). - V: Slovenski glasnik (1858). . - 8. tečaj, št. 9 (1. sep. 1865), str. 285. - Tudi pod nasl. Marijin beg v Egipet. V: Sto narodnih legend / Anton Kosi, 1897. - Str. 21 - 22. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2Xr4iSW

K ČS D 152/1865

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

27. Smrt Pravičnega / po francozkem [i. e. francoskem] prosto poslovenila Luiza Pesjakova. - V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske. - Tečaj 23, list 3 (12. apr. 1865), str. 117-120. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2JdygG3

K ČS E 41/1865

28. Pet Andersenovih pravljic, ki jih luna pripoveduje / (Vertecu poslovenila Lujiza Pesjakova). - V: Vrtec (1871). - Leto 3, št. 8 (1. avg. 1873), str. [129]-132. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2S1p4r1

K ČS D 14/1873

29. Pervi vnebohod : (italijanska legenda / poslovenila Lujiza Pesjakova). - V: Vrtec (1871). - Leto 4, št. 1 (1. jan. 1874), str. 7-8. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2La9OaX

K ČS D 14/1874

30. Palček/ (poslovenila Lujiza Pesjakova). - V: Vrtec (1871). - Leto 5, št. 4 (1. apr. 1875), str. 50-53. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2LE7RTA

K ČS D 14/1875

31. Rudeča kapica / (poslovenila Lujiza Pesjakova). - V: Vrtec (1871). - Leto 5, št. 2 (1. feb. 1875), str. [17]-20. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2XOmtWH

K ČS D 14/1875

32. V gozdu / poslovenila Lujiza Pesjakova. V: Letopis Matice Slovenske. - (1877), str. 202- 210. - Dostopno tudi na: https://bit. ly/2XnYbyx

K ČS E 44/1877

Bilbliografija Luize Pesjak: slovenski opus in prevodi

33. Križ v goščavi / po Gerstäckerji ; preložila Lujiza Pesjakova. - V: Ljubljanski list. - ISSN 1854-1763 Tečaj 1, št. 72 (24. maja 1884), str. [1-3]. Tečaj 1, št. 73 (27. maja 1884), str. [1-3]. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2S1xT4i - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2NA1ROa

K ČS D 123/1884

34. Jezus in vrana : (češka) / Lujiza Pesjakova. - V: Sto narodnih legend / slovenski mladini in preprostemu ljudstvu v poduk in zabavo nabral in priredil Anton Kosi. - V Ljubljani : J. Giontini, 1897. - Str. [185]-186. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2L1cNSX

KMB 3236

35. Jokajoča devica. - V: Starejše pesnice in pisateljice / priredila Fran Erjavec in Pavel Flerè. - V Ljubljani : Učiteljska tiskarna, 1926. (Slovenski pesniki in pisatelji ; zv. 14). - Str. 63. - Dostopno tudi na: https://bit.ly/2RXKyVV

K Z C 2032/14

Viri in literatura

Viri in literatura Monografije: Valenčič, V. (1989). Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: partizanska knjiga. Članki: Erjavec, F., Flere, P. (1926). Luiza Pesjakova. V: Starejše slovenske pesnice in pisateljice (str. LV–LXXXV) Ljubljana: Učiteljska tiskarna. Grdina, I. (2017). Gorenjski slavček. V: Začetki in dosežki slovenskega gledališča moderne dobe (str. 215–227). Ljubljana : Slovenski gledališki inštitut. Hladnik, M. (2007). Luiza Pesjak. V: Pozabljena polovica (str. 39-43). Ljubljana: Tuma, SAZU. Kidrič, F. (1934). Novi dokazi za sodbo , da je Prešernova „Eine junge dichterin “ iz leta 1844 – Luiza Crobath. Ljubljanski zvon, 54, (1), 54–57. Levec, F. (1889). Vijolice : pesmi za mladost … Ljubljanski zvon, 9, (9), 438–440. Mihurko Poniž, K. (2010). Prispevki slovenskih pripovednic k žanrski podobi proze 19. stoletja. Jezik in slovstvo, 55, (1–2), 47–59. Perenič, U. (2006). “Poetische Versuche 1843-44” Luize Pesjak. Slavistična revija, 54, (2), 233–243. Perenič, U. (2008). Integracija nemške literarne produkcije na Slovenskem v okvir slovenske literarne vede z vidika sistemskega pristopa. Filologičeskie zametki, 6, (2), 46–55. Perenič, U. (2018). Beatin dnevnik Luize Pesjak : medialni vidiki. V: Starejši mediji slovenske književnosti (str. 211-219). Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete Pesjak, L. (1884). Iz mojega detinstva. Ljubljanski zvon, 6 (11), 673–683. Vrhovnik, I. (1905). Še ena posvetitev Krsta pri Savici. V: Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda (str. 65–71). Ljubljana: vodstvo [Družbe]. Vrhovnik, I. (1906). Igra »Prešerin«. V: Koledar Družbe sv. Cirila in Metoda (str. 34–44). Ljubljana: vodstvo [Družbe].

Viri in literatura

Spletni viri in dostopi: Hladnik, M. (2005). Malo po nemško malo po slovensko. Luiza Pesjakova (Ljubljana, 12. junij 1828 – 31. marec 1898). Pridobljeno aprila 2019 na spletni strani http://lit. ijs.si/luiza.html. Koblar, F. (1935). Pesjakova, Luiza (1828–1898). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 6. zv. Mrkun - Peterlin. Franc Ksaver Lukman Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1935. Pridobljeno maja 2019 na spletni strani http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi417228/#slovenskibiografski-leksikon. Košič Humar, K. (2018). Luiza Pesjak (1828–1898) – slovenska pesnica, pisateljica, dramatičarka in prevajalka. Ljubljana: MKL. Pridobljeno maja 2019 na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana http://tiny.cc/0x356y. Marolt, E. (2018). Janez Ludvik Schönleben – 400. obletnica rojstva : razstava Slovanske knjižnice. Ljubljana: MKL. Pridobljeno na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana, maja 2019: http://tiny.cc/c4t56y. Mihael Stroj: Luiza Pesjakova. Tipna prilagoditev slike. (2014). Ljubljana: Narodna galerija. Pridobljeno aprila 2019 na spletni strani Narodne galerije https://tinyurl. com/y23tz9by Podobnik Šipič, M. (2018). Constantin Wurzbach (1818–1893). Ljubljana: MKL. Pridobljeno na spletni strani Mestne knjižnice Ljubljana, maja 2019: http://tiny.cc/ bvu56y. Vodopivec, Bavdek, (2018). Bleiweis vitez Trsteniški, Janez (1808–1881). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Izvirna objava v: Novi Slovenski biografski leksikon: 3. zv. BleBut. Ur. Barbara Šterbenc Svetina et al. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2018. Pridobljeno na spletni strani ma http://www.slovenska-biografija.si/ oseba/sbi143644/#novi-slovenski-biografski-leksikon , aprila 2019.