Ljubljana med nostalgijo in sanjami (8-1; 2019)

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Teja Zorko

uredništvo besedilo in izbor gradiva

Tomaž Miško, Maša Podobnik Šipič

lektorirala

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj: mag. Gašper Hudolin, Karmen Jančar Manca Ratković

oblikovala

Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o. 250 izvodov Ljubljana, oktober 2019

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 4 Uvodnik 7 »Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj mag. Gašper Hudolin, Karmen Jančar 9 Življenjska pot 17 Literarno ustvarjanje 18 Vaje 22 Zarnikovo politično delo v ustavni dobi 22 Značilnosti ustavne dobe 24 Politični sodobniki o Zarniku 26 Mlado- in staroslovenci 29 Čitalnice in tabori, zbirališča narodnozavednih Slovencev 38 Zarnikovo delovanje v kranjskem deželnem zboru 43 Zarnik v ljubljanskem mestnem zboru 45 Zarnikovo delo v Narodni tiskarni 48 Prva občna zavarovalna banka Slovenija 51 Zarnik kot politični publicist 54 Zarnik v satiričnih časopisih 60 Opombe 66 Bibliografija

Uvodnik

Uvodnik Pričujoča številka domoznanske revije Ljubljana med nostalgijo in sanjami je v celoti posvečena Valentinu Zarniku, slovenskemu narodnemu politiku, pravniku in publicistu, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja živel in deloval v Ljubljani. V Slovanski knjižnici smo leta 2018 130. obletnico Zarnikove smrti obeležili z obsežnejšo razstavo o njegovem življenju in delu. Z njo smo želeli obuditi spomin na pomembnega ljubljanskega meščana, ki ga lokalna in širša slovenska javnost komajda še pozna – z njim se bežno sreča le v šolskih klopeh, ko je govora o 19. stoletju in Zedinjeni Sloveniji. V letošnjem prispevku objavljamo zbrano gradivo in ugotovitve v razširjeni obliki ter s tem ohranjamo spomin na pomembno obdobje zgodovine našega mesta, v katerem sta se odločilno razvijali nacionalna in lokalna identiteta ter samozavest. Avtorja Karmen Jančar in mag. Gašper Hudolin, bibliotekarja v Mestni knjižnici Ljubljana, sta izčrpen opis Zarnikovega publicističnega, političnega in gospodarskega delovanje uokvirila v splošnejši zgodovinski pregled, ki služi kot referenca širšemu krogu bralcev. »V Ljubljani je strašna puščoba. /.../ Le enega človeka ni, da bi mu bilo v resnici kaj mar za kako resnobno možko stvar. /.../ [V]se za babami leta, nad nemškutarji upije, nad Tagblattom kriči, Triglav moli, Brenceljna v nebo povzdiga, slovensko nemškutari, pije in utrinja.« S temi besedami je Fran Levec leta 1869 v enem od svojih pisem strnil vtise o Ljubljani. Le dve leti kasneje se je v mesto priselil Valentin Zarnik, si tukaj ustvaril družino in odprl odvetniško pisarno. Široko izobraženi in razgledani Zarnik je bil osrednja osebnost liberalnega tabora in je z energičnim ter brezkompromisnim nastopom sooblikoval podobo slovenske narodne politike druge polovice 19. stoletja. V kranjskem deželnem zboru in ljubljanskem mestnem svetu je v času hudih raznarodovalnih pritiskov avstrijske liberalne politike odkrito in pogumno zagovarjal uvedbo slovenskega jezika v šolah in uradih ter zahteval uresničitev programa Zedinjene Slovenije. Prav na njegovo pobudo je ljubljanski župan Peter Grasselli uvedel slovenščino kot uradni jezik v notranjem poslovanju ljubljanskega magistrata ter v ljubljanskih mestnih šolah. V političnem delovanju je bil Zarnik človek akcije in trenutka, mojster improvizacije in ad hoc nastopanja. Znal je nagovoriti preprosto ljudstvo in mu vcepljati zavest o pomembnosti lastne narodnosti, z učinkovitimi nastopi na številnih taborih pa si je prislužil laskavi naziv »oče slovenskih taborov«. Aktivno je deloval v različnih ljubljanskih kulturnih in umetniških društvih ter podjetjih in pripomogel k njihovemu obstoju in razvoju. Po službeni dolžnosti je slovenske interese nemalokrat uspešno zagovarjal na sodišču. 4

Uvodnik

V prispevku sta avtorja posebej izpostavila Zarnikova prizadevanja v deželnem zboru in ljubljanskem mestnem svetu, njegove politične članke in literarne prebliske, prikazala pa sta tudi njegovo pogosto pojavljanje v satiričnih listih zadnje tretjine 19. stoletja. Pri obdelavi virov in literature se nista omejevala na hagiografske zapise, pač pa sta upoštevala tudi tista besedila, ki Zarnika prikazujejo v nekoliko manj privlačni luči. Res je, proslavljeni narodni buditelj je bil lahko tudi neotesan, prostaški in preračunljiv. Kljub temu ali ravno zaradi tega pa je pričujoče besedilo izredno zanimivo in privlačno branje. Tomaž Miško, vodja Slovanske knjižnice, Centra za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

5

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj1 Besedilo in izbor gradiva: mag. Gašper Hudolin, Karmen Jančar

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Življenjska pot »Njegov ideal je bil napredek in slava slovenstva; narodna ideja, ki je vzplamtela v mladeniču, ni ugasnila v možu. Hliniti se ni znal, uklanjal se ni nikomur, kakor svojemu narodu – njegov značaj je bil čist in neomadeževan, njegova volja jeklena, njegovo geslo: »Ne vdajmo se!«2

Portret dr. Valentina Zarnika. Avtor: Ernest Pogorelc. Kartografska in slikovna zbirka NUK.

Narodni buditelj, pravnik, politik in publicist Valentin Zarnik se je rodil 14. februarja 1837, na god sv. Valentina, po katerem je dobil ime, v Repnjah 8, mali vasici pri Vodicah. Kot je sam rad povedal, se je rodil na dan, ko sta naš svet zapustila slavni ruski pisatelj, pesnik in dramatik Aleksander Sergejevič Puškin in nemški politični pisatelj in publicist Ludwig Börne,3 po katerega delih se je kasneje rad zgledoval. Bil je najstarejši sin Ane (1803/9–?), rojene Špelak/Shpelak, in Jurija (Georga) Zarnika4 (1809/10–1872), ki sta poleg Tineta, kot so ga klicali, imela še tri otroke: Marijo (1838–?),5 ki se je prav tako rodila v Repnjah, ter Matijo (1842–1903)6 in Bernarda (1845–1871),7 ki sta se rodila v Ljubljani.8 Živeli so revno in iz hiše, v kateri so živeli kot gostači, so se v želji po boljšem zaslužku leta 1838 preselili v Ljubljano, v Kravjo dolino, današnji Tabor, v šentpetrsko predmestje. Iz popisa prebivalstva leta 1846 je razvidno, da so živeli na Svetega Petra predmestje 70, ob popisu 1869 pa na 9

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

naslovu Svetega Petra predmestje 47. Oče se je v ljubljanski Cukrarni zaposlil kot delavec in ostal tam vse do leta 1857, ko je Cukrarna pogorela. Zatem je sprejel delo kot pometač ljubljanskih ulic in ga opravljal do svoje smrti. Kljub svoji pomanjkljivi izobrazbi, saj se je šele v odrasli dobi naučil brati in pisati, in pomanjkanju je bil naročen na edina časopisa, ki sta v tistem času izhajala v slovenskem jeziku: Kmetijske in rokodelske novice (v nadaljevanju Novice) in Zgodnjo Danico.9 Vedno je skrbel za izobrazbo otrok in jih strogo vzgajal v verskem in narodnem duhu. »Z nekako sveto grozo me je naudajal špartanski red, ki je vladal v tej obitelji. V cerkev in v šolo je bila Bernardu vedno odprta pot, na dvorišče sva si upala le tedaj, kadar očeta ni bilo doma in spremiti na ulice me je smel šele, ko je završil prvo latinsko šolo!10« je zapisal Fran Levec.11 Valentin Zarnik je začel obiskovati šentpetrsko trivialko leta 1842, leto kasneje se je prepisal na ljubljansko normalko. Na gimnazijo, ki je bila v tistem času osemletna, se je vpisal leta 1847, star 10 let. Nanj sta močno vplivala profesorja Petruzzi12 in Pogorelec,13 ki sta ga pritegnila s književnostjo. Začetne težave z nemščino je premagal s pridnim učenjem. Kljub temu se je zaradi delovanja nekaterih profesorjev v njem razvil odpor do ponemčevanja. V šolskem letu 1854/55 je Valentin Zarnik s sošolci Josipom Stritarjem, Franom Erjavcem, Simonom Jenkom, Valentinom Mandelcem in Ivanom Tuškom osnoval tajni literarni krožek. Sošolci so se sestajali vsak teden in svoje literarne izdelke, zapisane v slovenskem jeziku, vrednotili, kritično ocenili in zapisali v rokopisno glasilo, imenovano Vaje. Zaradi težkih razmer in pomanjkanja denarja si je moral Valentin sam priskrbeti sredstva za osnovno preživljanje. Ker na gimnaziji ni prejemal štipendije, je poučeval druge in sam služil za obleko, šolske potrebščine in knjige. Njegov dan je bil zapolnjen s šolo in poučevanjem. Po končanem pouku je do 19. ure inštruiral druge, do 21. ure se je samoiniciativno učil francoski, italijanski, angleški in ruski jezik, po 21. uri pa se je pripravljal na šolo. Vedno je dobro končal letnik. S poučevanjem si je prihranil toliko, da je lahko odšel študirat. Kot maturant je odlično obvladal francoski, angleški, italijanski in seveda nemški jezik.14 Leta 1855 se je Zarnik kot večina vajevcev odpravil študirat na Dunaj. Štiri semestre je študiral zgodovino na Filozofski fakulteti. V prvem semestru je poslušal predavanja na klasični filologiji ter o zgodovini retorike. V drugem semestru je pri profesorju Aschbachu15 poslušal predavanja iz grške, rimske in srednjeveške zgodovine, pri prof. Jägru16 pa celotno avstrijsko zgodovino.17 Kot navaja Levec v Ljubljanskem zvonu, je bil Zarnik zaradi pridnega učenja član zgodovinskega seminarja.18 Profesor Jäger, ki je cenil Zarnikovo znanje, je želel, da bi se prijavil za mesto docenta zgodovine na univerzi v Padovi,19 ki je bila tedaj še del avstrijskega cesarstva. Zarnik je kot 10

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

predstavnik Avstrije ponujeno mesto odklonil iz političnih razlogov, saj je podpiral razvoj italijanskega narodnega gibanja, ki je tedaj podpiralo tudi narodni boj slovanskih narodov. Poleg študija se je poglabljal v nemško in angleško filozofijo in sociologijo. Tudi slovstveno je bil izredno izobražen. Prebiral je govore slavnih svetovnih politikov, humoristične, satirične spise ter prebiral nemško, angleško, francosko in italijansko slovstvo. Zaradi zunanjepolitičnih dogodkov in slutnje, da prihaja čas, ko bo lahko aktivno posegel v boj za narodne pravice, se je jeseni 1856 po štirih semestrih prepisal na pravno fakulteto. Menil je, da bo v borbi za narodne pravice potrebno dobro poznavanje prava. Na pravni fakulteti je v prvih semestrih poslušal predavanja o cerkvenem pravu, pravni zgodovini in obširna predavanja o rimskem pravu. V višjih semestrih pa predavanja iz kazenskega in civilnega prava. Posebno pozornost je namenil predmetom, za katere je menil, da so pomembni za bodočega politika: ekonomiji, finančni znanosti in statistiki.20 V času študija na Dunaju si je zviševal standard s poučevanjem in zaradi dobrih priporočil o znanju tujih jezikov dobil mesto vzgojitelja v bogati trgovski družini Mayer. To mu je omogočilo vstop v višjo družbo.21 Bil je eden izmed redkih slovenskih študentov na Dunaju, ki je večino svojega študija prejemal Knafljevo štipendijo.22 Slovenski študentje so se na Dunaju redno zbirali. Zaradi prepovedi ustanavljanja društev v času Bachovega absolutizma se je akademsko gibanje omejilo na gostilniška srečanja, saj so tovrstne oblike druženja predstavljale središče meščanskega in študentskega družabnega življenja. Kot je zapisal Janez Mencinger v svojem delu Moja hoja na Triglav, so se bivši vajevci ter drugi študentje kot Matija Valjavec, Davorin Jenko, Josip Stritar in Jožef Žvegelj srečevali v gostilni Bordolo, kjer so brali in vrednotili svoja literarna dela ter prepevali. Še posebej so se veselili prihoda Zarnika, saj je bil ta načitan in politično ter zgodovinsko podkovan govornik: »Često je k nam priromal iz drugega predmestja tovariš Valentin Zarnik, a nikoli brez imenitnih novic. Kadar nam je on prisedoval, smo vselej obdelovali svetovno politiko z najvišjega stališča: pretresovali starikava države vodeča načela in nove, v narode prodirajoče nazore ter popravljali zemljevid planeta Zemlje…«23 Na pogovorih z vrstniki se je pilil kot govorec in začel vplivati na narodno zavest dunajskih študentov. Zanimanju za svetovno in nacionalno politiko je začel namenjati večjo pozornost kot literaturi. Študentje, med njimi tudi Zarnik, so svoja dela objavljali v osrednjem literarnem glasilu tistega časa Slovenskem glasniku, ki ga je izdajal Anton Janežič. Zarnik je v tem glasilu objavil dve predelani deli, ki ju je objavil že v Vajah. Pripovedko Povodni mož je objavil z naslovom Ura bije, človeka pa ni, objavil pa je tudi spis Nekatere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovem. 11

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

S februarsko ustavo se je avstrijskim narodom odprla pot v ustavno politično življenje in Zarnik je začel udejanjati svoje narodnobuditeljsko poslanstvo. On in Davorin Jenko sta bila ustanovitelja Slovenskega pevskega društva na Dunaju. V Novice je Zarnik začel pošiljati številne dopise, članke in razprave. Že od začetka se je redno udeleževal sej državnega zbora in postal državnozborski poročevalec za Novice in »Ost und West«. Leta 1861 je končal študij na univerzi ter še istega leta v Novicah objavil satiričnohumoristični članek Obraz deržavnega zbora, s katerim se je predstavil širši slovenski in avstrijski javnosti. Jeseni 1861 je zaradi finančnih težav odšel za vzgojitelja na Hrvaško, v Lužnico k baronu in kasnejšemu banu Levinu Rauchu, kjer je preživel šest let. Tam se je družil s hrvaškimi domoljubi ter Slovenci, ki so služili na Hrvaškem.24 Naučil se je hrvaškega jezika. Zarnik je bil zaradi širokega znanja in zavzemanja za slovansko samostojnost zelo cenjen, tako da mu je Rauch zagotovil profesuro na zagrebški pravni fakulteti, ki pa jo je načelni Zarnik zaradi političnih razlogov odklonil. V času svojega bivanja na Hrvaškem je leta 1864 opravil doktorat v Gradcu. Še vedno je redno spremljal politične razmere v rodni domovini in se tja večkrat vračal, predvsem na srečanja, kjer je lahko kot govornik sodeloval pri prebujanju narodne zavesti. Redno se je udeleževal ustanavljanj čitalnic, obiskoval je sokolske veselice ter slovensko literarno olimpijado na Bledu in podobno. Tako je leta 1867 spremljal volitve v kranjski deželni zbor ter pisal v Novice in celovškega Slovenca, kjer je neusmiljeno bičal nasprotnike slovenstva.25 Ljubezen do domovine ga je premagala in 24. avgusta 1867 je zapustil Hrvaško ter odšel v Ljutomer, kjer je sprejel službo odvetniškega pripravnika pri dr. Jakobu Ploju. Z dr. Plojem sta v Ljutomeru začela prebujati narodno zavest med Slovenci in leta 1868 ustanovila čitalnico, kjer je Zarnik opravljal funkcijo tajnika. Bil je pobudnik taborskega gibanja, ki je v naslednjih treh letih zajelo slovenske dežele in je v takratnem obdobju pomenilo višek slovenskega narodnega združevanja in enotnega nastopanja v skupnih zahtevah.26 Organiziral je prvi slovenski tabor v Ljutomeru in bil govornik na devetih od skupno osemnajstih taborov. Zaradi svojih humornih in navdušujočih govorov je postal znan po vsej Sloveniji. Zavzemal se je za Zedinjeno Slovenijo in za enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih. V svoje govore je vpletal šaljive, duhovite misli ter dogodke, povezane z vsakdanjim življenjem, ki so bili blizu preprostemu človeku, in jih tako lažje prepričal o svojem programu. Postal je znan kot ljudski govornik ter oče slovenskih taborov. »Bil je bojaželjne, impulzivne nature, in prijalo mu je, da načeluje vojski mladih, ki se je morala tolči na dveh bojiščih: tako proti nemški stranki za narodno enakopravnost kot proti staroslovencem za pravice svobodomiselne ideje. 12

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Njegovo torišče je bilo v javnosti; bil je vselej pripravljen improvizirati politični govor poln brutalnosti, drastičnih fraz, krvave ironije in humorističnih parol, ki jih je v izrazih neizbirčen kaj rad jemal iz vulgarnega jezika.«27 24. maja 1869 je bil prvič izvoljen za poslanca v kranjski deželni zbor za trebanjski volilni okraj. Bil je odločen in neustrašen poslanec, liberalen radikalec, mladoslovenec s posluhom za socialna vprašanja.V letih od 1869 do 1883 je bil v kranjski deželni zbor izvoljen kar petkrat. Kmalu po izvolitvi se je preselil v Brežice v pisarno dr. Radoslava Razlaga, kjer je ostal le malo časa. Leta 1870 se je Zarnik preselil v Maribor, ki je bil v tistem času središče slovenskih domoljubov, ki so vplivali na družabno in politično življenje. V pisarni dr. Heinricha Lorberja se je zaposlil kot odvetniški pripravnik. V Mariboru je sodeloval pri ustanovitvi prvega slovenskega političnega časopisa Slovenski narod, zanj pisal članke ter predlagal, da postane dnevnik. Levec je zapisal: »Kaj in koliko je pisal za ta list, tega danes ne moremo naštevati, bilo bi to tudi nemožno, ker svojih člankov ni vselej podpisoval, dasi jih je navadno lehko spoznati po načinu njegovega pisanja; vendar lehko trdimo, da je briga za ta zavod in list polnila velik del njegovega življenja zadnjih let in da bi se na nagrobni spomenik z ozirom na Narod in na Tiskarno dr. Zarniku pristojlo zapisati Vergilijeve besede: Et quorum magna pars fui! [V katerem sem igral veliko vlogo!]«28 Zarnik je bil mnenja, da Ljubljana, ki je bila takrat »trdnjava« konservativnih staroslovencev, potrebuje liberalne in svobodomiselne ideje mladoslovencev. Tako je sodeloval pri selitvi Narodne tiskarne v Ljubljano ter se 10. septembra 1871 naselil v Ljubljani, kjer je dobil službo v pisarni pri odvetniku dr. Karolu Ahačiču. Leto po prihodu v Ljubljano se je poročil z Ano Kos (1843–1901),29 hčerjo znanega rodoljuba, kirurga, porodničarja in homeopata dr. Josipa Kosa, in se naselil v njihovi hiši na naslovu Sv. Petra cesta št. 41. V zakonu so se jima rodili trije otroci: Miljutin (1873–1940), Igor (1880–1885) in Boris (1883–1945). Njihov krstni boter je bil rodoljub, politik in zdravnik dr. Josip Vošnjak. Zarnik je svoje otroke vzgajal strogo, s poudarkom na izobrazbi, kot njegov oče. Igor je umrl star še ne pet let, Boris je študiral medicino in doktoriral iz naravoslovnih ved. Prvo službo je dobil v Nemčiji, kasneje pa ga je znanstvena pot peljala še v Carigrad, na Hrvaško, v Ljubljano in na koncu v Zagreb, kjer je umrl. Miljutin se je odločil za študij umetnosti v Münchnu, sočasno pa je v Gradcu študiral pravo in iz njega doktoriral. Bil je literarni in gledališki kritik, pisatelj in ilustrator, služboval je pri finančnem ravnateljstvu, kasneje pa je bil ravnatelj ljubljanskega magistrata. Med mlajšimi generacijami umetnikov je bil znan po svojih starokopitnih nazorih, zato se je Srečko Kosovel v svoji pesmi ponorčeval iz njegovega okusa, zunanjosti ter celo slikarstva in Miljutinu morda tako postavil literarni spomenik.30 13

ÂťZemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.ÂŤ : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Brada gospoda Zarnika. Vir: S. Kosovel (1974): Zbrano delo. II. del, str. 479. Hrani MKL.

Miljutin Zarnik, okoli leta 1874. Foto: Ernest Pogorelc. Vir: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

14

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Valentin Zarnik z ženo Ano in sinovoma Miljutinom in Borisom okoli leta 1887. Foto: Ernest Pogorelc. Vir: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

Zarnik je ob prihodu v Ljubljano nadaljeval svoje narodnozavedno, politično in organizacijsko delovanje. Izvoljen je bil v upravni odbor delniške družbe Narodne tiskarne in bil nekaj let njen predsednik. Bil je odbornik in ravnatelj Prve občne zavarovalne banke Slovenija. Postal je član deželnega šolskega sveta. Deloval je kot podpredsednik Narodnega društva, ki so ga leta 1874 ustanovili pristaši mladoslovenske stranke, saj niso mogli uveljavljati svojih nazorov v Ustavnem političnem društvu Slovenija.31 Bil je član ali soustanovitelj skoraj vseh društev, ki so v tistem času obstajala in podpirala ter negovala slovensko besedo. Redno se je udeleževal ustanovitev čitalnic po slovenskih deželah ter pogosto sodeloval pri programu kot častni gost in govornik. Bil je stalni gost v ljubljanski čitalnici, kjer je bil večkrat voljen v odbor in je kot član Literarnozabavnega kluba velikokrat predaval. Postal je član prvega slovenskega telovadnega društva Sokol in bil v letih 1872 in 1873 izvoljen za starosto. Rad se je udeleževal sokolskih veselic in pogosto predaval na sokolskih večerih. Leta 1872 je bil ustanovni član Slovenskega pisateljskega društva. Kot velik ljubitelj in podpornik gledališča se je zavedal pomena gledaliških predstav za dvig narodove izobrazbe. Zato je v kranjskem deželnem zboru večkrat deloval v korist napredka slovenskega gledališča in med drugim zahteval zvišanje števila predstav v slovenskem jeziku v Deželnem gledališču ter denarno podporo Dramatičnemu društvu: »Znano Vam bode vsem, da je do zdaj naša dramatična muza, naša Talia jako, jako ubožna in siromašno oblečena, rekel bi 15

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

jaz, brez obleke, bosa okoli hodila, malo kdo jo je še pogledal. Še le zadnja leta se je dramatiško društvo ustanovilo, ki se je sestavilo iz samega rodoljubja, iz naših mladih sil brez plačanega dela, brez upanja do kakšne podpore, kakor je do zdaj bilo. Zaradi tega pa tukaj v tej slavni zbornici javno zahvalo izrekujem temu zavestju in rodoljubju naših mladih sil, ki so osnovale in vdržavale dramatično društvo ne samo s tem, da so predstavljale brez plače na odru, nego tudi s tem, da so dramatična dela v tisk in tako med slovensko občinstvo spravljale, posebno pa izrekujem tu očitno zahvalo domoljubnim gospodičinam diletanticam, ki so s svojo gorečo marljivostjo napredek tega društva pospeševale, Živile!«32 Zaradi poznavanja gledaliških problemov in dramske literature je bil od leta 1871 do 1874 ter leta 1879 voljen v odbor Dramatičnega društva.33 Podpiral je tudi glasbeno umetnost, saj je bil podporni član Glasbene matice.34 7. marca 1877 je naredil odvetniški izpit in odprl lastno odvetniško pisarno v Ljubljani. Stranke so ga rade obiskovale, ker je uradoval v slovenskem jeziku in se rad šalil. Istega leta je bil izvoljen v ljubljanski mestni svet, kjer so bile njegove zasluge neprecenljive. Na njegovo pobudo je župan Peter Grasselli uvedel slovenščino kot uradni jezik v notranjem poslovanju magistrata ter v ljubljanske mestne šole in še bi lahko naštevali, kaj vse je v svojem 10-letnem delu kot član mestnega sveta dosegel. Leta 1884 je ponovno kandidiral za državnega poslanca, tokrat v Postojni, vendar ni bil več izvoljen. Kmalu zatem je začel bolehati. 30. marca 1888 je Valentin Zarnik po treh letih bolezni umrl v Ljubljani. O njegovi smrti so poročali številni časopisi in poudarjali njegove zasluge za slovenstvo: Novice, Slovenski narod, Slovenec, Ljubljanski zvon, Edinost, Soča, »Laibacher Wochenblatt«, »Laibacher Zeitung«. 1. aprila 1888 so ga pokopali na pokopališču Sv. Krištofa ob očetu Juriju in sinu Igorju. Na njegovem pogrebu, ki so se ga udeležili številni državni in deželni poslanci, mestni odborniki, deželni predsednik, predstavniki narodnih društev, predsednik in svetovalci deželne sodnije, več nemških zastopnikov odvetniške komore, dame iz narodnih krogov ter številni meščani, je imel govor dr. Josip Vošnjak.35 Kasneje so njegove posmrtne ostanke prenesli v Gaj zaslužnih žena in mož – Navje, kjer počiva s številnimi drugimi družbeno vplivnimi osebnostmi tistega časa. Nekaj mesecev po Zarnikovi smrti se je Narodna tiskarna poklonila svojemu ustanovitelju ter večletnemu predsedniku in izdala Zbrane spise Dr. Valentina Zarnika. Nameravali so jih izdati v dveh delih. Žal je izšel le prvi del, ki ga je uredil Ivan Železnikar, ki je napisal še predgovor ter življenjepis. V spomin na Valentina Zarnika so leta 1910 v Ljubljani poimenovali ulico, ki se je do leta 1923 imenovala Dr. Valentina Zarnika ulica, od leta 1923 pa Zarnikova ulica.36 S tem dejanjem so se Ljubljančani zadnjič poklonili temu velikemu človeku.

16

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Literarno ustvarjanje Na slovenskem ozemlju se med letoma 1848 in 1899 nobena književna smer ni razvila tako izrazito, da bi se obdobje imenovalo po njej. V slovenski literaturi so po letu 1848 počasi izginjale romantične poteze, hkrati pa so se pojavile sledi realizma. To obdobje imenujemo obdobje med romantiko in realizmom. Prisotna je bila težnja po razsvetljevanju in uporabi književnosti za širjenje moralnih in nacionalnih idej. Na slovenskem ozemlju se je izoblikoval jezikovni in narodni prostor, v katerem se je literarno življenje iz ozkih slovstvenih krožkov inteligence razširilo do preprostega kmečkega človeka. »In najbistrejši mladi literati so spoznali, da bo tega potencialnega bralca najlaže pritegniti in obdržati, ako postane njegovo življenje predmet literarnega oblikovanja. Kmet je bil naenkrat edini »upesnitve vredni junak« slovenskega slovstva.«37 Slovenski jezik je z rabo v vseh slovstvenih zvrsteh postal dokaz narodove volje po obstoju ter izražal željo po narodovi samobitnosti. Mladi Zarnik je že zgodaj začel s pisanjem literarnih prispevkov. Jože Pogačnik navaja, da je pod psevdonimom Čertobicki pri svojih štirinajstih letih sodelaval pri Slaviji, dijaškem literarnem rokopisnem glasilu, ki ga je na pobudo urednika Antona Janežiča leta 1851 pisala gimnazijska mladina v Celovcu, Ljubljani, Celju in Mariboru. Janežič je v mladini videl nosilko prihodnosti, zato se je v duhovni in moralni krizi slovenstva obrnil nanje. Gimnazijci so si rokopisno glasilo med seboj izmenjevali.38 Tri leta kasneje, leta 1854, se je Zarnik prvič predstavil širši javnosti. Novice so v 71. številki objavile prvega izmed kasneje številnih Zarnikovih dopisov. V prispevku z naslovom Iz Rake na Dolenskem je na kratko opisal vsakdanje in šolske novice v kraju, kjer je bil na počitnicah pri svojem stricu. Zarnik je svojo pot narodnega buditelja najprej začel kot pisec leposlovja. Že v mladosti je bilo njegovo leposlovje v službi narodnega buditeljstva. Čeprav je v svoja dela vpletal elemente realizma, ki se kažejo v motivih, idejah in oblikah, s katerimi je popisoval aktualne socialne, politične in tudi gospodarske probleme, ga je bolj zanimala ideologija kot psihologija upodobljenih oseb. V šestdesetih letih je slovel predvsem kot humoristični pisatelj, pisal pa je tudi dopise, članke oz. razprave v slovenskih časnikih. Čeprav je njegovo zanimanje najprej veljalo slovstvu, se je že zgodaj nagibal k politiki. Njegovo najmočnejše področje je bila kulturnopolitična publicistika. Pod svoja dela se je večkrat podpisal s psevdonimi in okrajšavami: Servantes mlajši, A. Д., Y, Б., H. Б., Dr. V. Z., Dr. V. Z-k., Z.39

17

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Vaje

Naslovnica rokopisnega glasila Vaje Vir: https://sl.wikisource.org/w/index.php?title= Slika:Jenko_Vaje_2.djvu&page=5

V pomladi narodov, leta 1848, je narodna zavednost postala vizija Slovencev, ki so jo želeli uresničiti s političnim programom Zedinjena Slovenija. Leta 1851 se je s pojavom Bachovega absolutizma začelo zatiranje političnih svoboščin, obdobje cenzur ter prepovedi političnih časnikov in časopisov. To je bilo obdobje političnega in duhovnega nasilja. Slovenstvo in slovenski jezik sta bila izrinjena iz šol in drugih javnih ustanov, poizkusilo se ju je izriniti iz javnega življenja. Tako so sedmošolci ljubljanske gimnazije v boju za politično in narodno enakost izbrali edino sredstvo, ki jim je bilo na voljo – literaturo. V šolskem letu 1854/1855 so ustanovili tajni literarni krožek in ga poimenovali po svojem rokopisnem listu Vaje, kamor so pisali svoje prvence. Napisali naj bi tri zvezke Vaj, nekateri viri navajajo celo število šest,40 od katerih pa sta ohranjena le dva. Prvi zvezek ima zapisan datum februar 1855, drugi zvezek ni datiran.41 Člani krožka, ki so ga nadaljevali tudi v osmem, zadnjem letniku gimnazije, so bili poleg Valentina Zarnika še Simon Jenko, Vaclav Bril, Fran Erjavec, Ivan Tušek, Valentin Mandelc ter izredni sodelavec Martin Povše.42 Za svojega literarnega mentorja so želeli imeti Karla Dežmana, saj so menili, da primerno ceni narodnost, da je njegov pogled na svet neobremenjen z različnimi predsodki, ker je bil naravoslovec ter kustos Deželnega muzeja in takrat še navdušen domoljub, pozneje vodja kranjskih Nemcev. Dežman jim je sodelovanje obljubil, vendar ga je kasneje zaradi »obilice dela« zavrnil. 18

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Največji delež prispevkov so predstavljali pripovedni in poljudnostrokovni sestavki, ki so jih vajevci poimenovali »prostoskladni spisi«, ter eseji. Za vajevce je bila značilna kombinacija komičnih naravoslovnih in narodnostnih prvin. Zarnik, Bril in Povše so bili kulturnopolitično orientirani, Erjavca in Tuška pa je po reformi gimnazije, ki je ponovno uvedla predmet prirodosovje, bolj pritegnilo naravoslovje. Jenko in Mandelc sta bila nekje na sredi kot predstavnika literarne usmerjenosti same. Vajevci so dobro poznali družbene in kulturnopolitične probleme in bili odlično slovstveno izobraženi; verjeli so, da jezik in slovstvo prvenstveno izražata narodni duh. Zarnik je o tem zapisal, da sta: »jezik in slovstvo reči, v katerih se narod kakor v zrcalu kaže.«43 Pogačnik je vajevce opisal kot predstavnike samonikle pisateljske generacije, s katero je zorela nova literarna in kulturnopolitična miselnost, ki je postala podlaga duhovnim tokovom za nekaj nadaljnjih desetletij.44 Vajevci so se sestajali ob nedeljah popoldan v stanovanju Valentina Mandelca na Jurčičevem trgu št. 2, kjer so glasno brali in kritično vrednotili napisana besedila ter se skupaj odločali, kaj bodo objavili v Vajah. Slogovno so se zgledovali po tujih avtorjih, še zlasti Zarnik, ki mu je znanje tujih jezikov omogočalo prebiranje nemške, francoske, italijanske, angleške, jugoslovanske ter ruske literature in mu širilo pogled na literaturo. Prebirali so tudi srbske pesmi, od domačih avtorjev so cenili Franceta Prešerna ter Frana Levstika, katerega pesmi so se učili na pamet. Nedeljsko popoldne so navadno zaključili s sprehodom na Rožnik ali v Vodnikovi domačiji v Šiški. Pri Zarniku opažamo že v teh zgodnjih besedilih prisotnost zgodovinske in politične snovi, zlasti slovanske, ki jo je avtor aktualiziral z realistično vsebino. Zarnik je v prvem delu Vaj objavil zgodovinsko novelo Katarina, ljubezensko povest iz časa Ilirskih provinc. Leta 1863 je nameraval povest predelati in objaviti še v Slovenskem glasniku, vendar mu zaradi obilice dela to ni uspelo.45 V 2. zvezku Vaj je objavil dva prispevka: Povodni mož in Nekatere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovem. V pripovedki Povodni mož, katere snov je vzel iz ljudskega izročila, je skušal združiti folkloristične, romantične in realistične elemente.46 Leta 1862 jo je z manjšimi spremembami objavil v Slovenskem glasniku z naslovom Ura bije, človeka pa ni, po njegovi smrti pa je bila objavljena tudi v Dr. Valentina Zarnika Zbranih spisih. Spis Nekatere misli o Petru Velikem in o ptujstvu na Rusovem ima izrazito političen značaj. V njem kritizira Petra Velikega, ker se je odpovedal ruskim navadam, dovolil tujcem zasesti visoke državne službe ter poveličeval tujo kulturo in jezik, s tem pa škodil narodovi samobitnosti. Podobnost s tedanjo slovensko resničnostjo je bila očitna. Po končani maturi so se vsi vajevci, razen pokojnega Vaclava Brila in Simona Jenka, odpravili študirat na Dunaj. Tam so se jim pridružili še drugi slovenski intelektualci, med drugim bodoči pesnik, pisatelj in prevajalec Josip Stritar, literarni zgodovinar in 19

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

teolog Ivan Valjavec in skladatelj Davorin Jenko. Še naprej so literarno ustvarjali ter se družili v zasebnih krožkih, gostilniških in kavarniških omizjih konverzacijskega, pevskega in zlasti literarnega značaja: »Vezalo nas je zvesto zanimanje za slovstvo sploh in za slovenščino posebej, in vsi smo tedaj pisali v Janežičev Slovenski glasnik dokaj pridno...«47 Zarnik je poskrbel, da so bili kolegi venomer obveščeni o dogajanju v svetovnem in slovenskem političnem življenju. Anton Janežič je leta 1858 v Celovcu začel izdajati Slovenski glasnik za literaturo in umetnost (v nadaljevanju Slovenski glasnik), ki je izhajal enajst letnikov. Leposlovni izdelki nekdanjih vajevcev so zapolnili skoraj štiri letnike (1858–1862) glasila.48 S tem dejanjem so vstopili v literarni prostor, ki je omogočal stik z večjim številom bralcev, saj so bile Vaje rokopisno gradivo brez distribucije. Slovenski glasnik je postal jasno ogledalo slovenskih književnih moči tedanje dobe.49 V času svojega bivanja na Hrvaškem je Zarnik v četrtem letniku Slovenskega glasnika (1862) objavil dve predelani povesti, ki sta bili objavljeni že v Vajah: Ura bije, človeka pa ni,50 predelana pripovedka Povodni mož, ter Maščevanje usode,51 ki jo je Zarnik napisal pod vtisom revolucijskega vala na Poljskem. Predvideva se, da jo je Zarnik napisal že kot dijak in je bila objavljena v 3. delu Vaj, ki je izgubljen.52 Novela govori o življenju poljske aristokratinje, ki se je zaradi svoje živahne narave ujela v zanko političnega vohunstva in izdaje, kar je potegnilo v smrt njenega moža, njo pa v kremplje nemoralnega hrvaškega špekulanta. Zgodba je postavljena v čas poljsko-ruskih bojev (1830–1848). Romantične prvine je tipično za literarno obdobje med romantiko in realizmom prepletel z elementi realizma, zlasti v zaznavanju aktualnih političnih in socialnih problemov. Obe povesti je dr. Velimir Gaj53 prevedel tudi v hrvaški jezik. Kot politični entuziast se je na Dunaju redno udeleževal sej državnega zbora, od koder je v slovenskem časopisju poročal v obliki humoristično-realističnih in satiričnih spisov iz dunajskega parlamentarnega in študentskega življenja. Zarnikovi feljtonistično obarvani, torej živahno, duhovito pisani literarni sestavki, niso bili po godu uredniku Novic Janezu Bleiweisu, ki je vse bolj spoznaval, da je postajal feljton orožje v rokah političnih nasprotnikov, mladoslovencev. Zato je tudi Zarnikovo sodelovanje z Novicami počasi zamrlo.54 Zarnik je napisal tudi dva potopisa. V besedilu z naslovom Štirje dnevi v zlatni Pragi, ki je bil objavljen v treh številkah Novic (1861; 28, 32, 34), je opisal svoje vtise s štiridnevnega bivanja v Pragi, kjer se je udeležil pogreba znamenitega slovaškega filologa in polihistorja Pavla Josefa Šafarika. Najbolj se ga je dotaknilo narodno prebujenje pri Čehih: »Kdaj se bo tudi naš narod slovenski tako zdramil, da bo vedel, da je narod, kateremu, da krepko stoji, ni treba nemških bergel, ampak lastnih nog.«55 Drugega, z naslovom En teden na Dolenjskem, pa leta 1865, ko sta se Erjavec in Zarnik s Hrvaškega udeležila shoda Sokolov v Krškem in Novem mestu, ki sta veljala za znani nemški trdnjavi. 20

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Karel Glaser pripisuje Valentinu Zarniku tudi avtorstvo besedila Kako pride cesar Napoleon III. po krono francozko v Pariz, objavljenega 22. 5. 1861 v Novicah, ki je bilo podpisano z imenom »Mart. Zarnik«. Zgodba tematizira novačenje pristašev Napoleona III., francoskega predsednika od leta 1848 do 1852 in kasnejšega cesarja. Glaser utemeljuje, da je s tem sestavkom Zarnik pokazal svoje zanimanje za razmere v Franciji, saj je že od gimnazijskih let vestno spremljal narodno gibanje Francozov, Italijanov in Angležev. Stritar, Levstik in Jurčič so leta 1868 izdali literarni zbornik Mladika, za katerega si je urednik Slovenskega naroda Tomšič želel najti kritika, ki bi ga ovrednotil. Za kritika se je ponudil Zarnik, ki je trdil: »da ima človek, kteri je iz nemške, francozke, talijanske, (in) vsejugosl(ov)anske in angležke literature toliko bral, kakor jaz, čisto drugi okus in drugo merilo, nego kdor samo naše domače in nemško slovstvo pozna« in o Mladiki podal neugodno kritiko, katere objavo je Tomšič zavrnil. Čeprav je Zarnik ob zavrnitvi objave napovedal, da bo kritiko objavil v Novicah, do tega ni prišlo, je pa o Mladiki ugodno kritiko objavil Karel Dežman v »Tagblattu« (30. 12. 1868). Po daljšem obdobju leposlovne nedejavnosti se je leta 1881 Zarnik znova oglasil, tokrat v novem literarnem mesečniku Ljubljanski zvon. Uveljavljeni ljubljanski jurist in družinski oče se je v besedilu Nekoliko črtic iz polupreteklega časa (LZ, 1881, št. 1 in 4) osredotočil na spomine iz otroštva, zlasti na svoja otroška in učna leta v šentpetrski šoli.

21

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Zarnikovo politično delo v ustavni dobi Značilnosti ustavne dobe »Najprej je dr. Zarnik spodbijal govornike nasprotne stranke blizu tako-le:’Mi stojimo na slovanskem, Vaša stranka pa na nemškem stališču; tu ni nobenega pogajanja; drug drugega prepričali ne bomo, ako človek živi na slovenski zemlji, pripelje ga, če ne dolžnost, vsaj čut na to, da na domačince ozir jemlje; in v čem neki se izjavlja narodov živelj kakor v jeziku? Ravno jezik narodov naj se spoštuje; na to gredó vsi narodi’ […]«56 Politično delovanje Valentina Zarnika je kronološko umeščeno v ustavno dobo avstrijskega cesarstva in poznejše Avstro-Ogrske, ki se je začela leta 1861. Zaradi prepričljivega in zavzetega dela in nastopanja na taborih ga je vodja kranjskih Nemcev v Ljubljani in politični nasprotnik Karel Dežman porogljivo označil za proslavljenega taborskega junaka (»der gefeierte Taborheld«).57 Za boljše razumevanje njegovega dela je potrebno osvetliti značilnosti ustavne dobe, ki sta jo napovedala oktobrska diploma iz leta 1860 in cesarjev februarski patent iz leta 1861. Dokumenta sta prinašala notranje reforme v avstrijsko cesarstvo, ki je bilo zaradi vojn in izgube ozemelj v politični in gospodarski krizi. Oktobrska diploma je bila temeljni državni zakon, izdan 20. 10. 1860. Neoabsolutizem je nadomestila z močno omejeno zakonodajno oblastjo in uvedla administrativni federalizem. Ker so ji nasprotovali tako Madžari kot nemški liberalni centralisti, je cesar leta 1861 izdal februarski patent. Ta je namesto absolutizma uvedel parlamentarno monarhijo s cesarjem na čelu in državnim zborom, znotraj dežel pa deželne predsednike ali cesarske namestnike, deželne vlade in zbore ter občine. S tem patentom so bile določene deželne ustave posameznih kronskih dežel.58 Leta 1867 je po nagodbi med avstrijskim cesarstvom in kraljevino Ogrsko nastala dualistična tvorba Avstro-Ogrska. Dualistično ureditev so Slovenci dojemali za najslabšo rešitev nacionalnih problemov, saj je slovensko narodno ozemlje razdelila na dva dela in tako še bolj ločila Slovence, ki so bili razkropljeni v več deželah. Napovedovali so se hudi časi za narodni obstanek. Na slovenskem narodnostnem ozemlju je večina prebivalstva govorila slovenski jezik, vendar je bil pogovorni in pisni jezik v izobraženi meščanski in plemiški družbi nemški, v tem jeziku se je odvijalo kulturno življenje. Prav tako je pouk potekal v nemščini v večini šol, razen osnovnih. Nemško so poslovali na vseh uradih in sodiščih. Tudi glavnina časnikov in časopisov je pri nas še vedno izhajala v nemškem jeziku. Od uvedbe svobode tiska leta 1848 pa so vendarle začeli izdajati in tiskati tudi časopisje v slovenskem jeziku, ustanovljena so bila prva slovenska društva.59 22

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Leta 1871 je na Dunaju nastopila mandat Auersperg-Lasserjeva vlada, ki je bila Slovanom precej nenaklonjena. Tega leta je nastalo združeno nemško cesarstvo in nemški nacionalizem se je začel hitro krepiti. Vse močnejša je bila težnja avstrijske vlade, da si podredi vse nenemške narode, njihove jezike in kulture pa potisne v območje zasebnosti oziroma jih neguje kot folklorno zanimivost. Nemško prebivalstvo v Ljubljani, ki je obvladovalo gospodarstvo, je bilo liberalno usmerjeno in je Slovence gledalo zviška v političnem in narodnem pogledu. Slovenska politika je v času te vlade doživela hude udarce, med drugim na državnih volitvah leta 1873 in na deželnih leta 1877, ko so Slovenci izgubili večino celo v skoraj popolnoma slovenski Kranjski.60

Ljubljana. Kongresni trg, začetek 20. stoletja. Poslopje Slovenske matice je tretja stavba z desne proti levi. Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič, hrani MKL.

Ustavno dobo so zaznamovale volilna reforma in prve volitve v deželne zbore leta 1861. Možnost politične participacije posameznih narodnostnih entitet monarhije je spodbudila strankarska grupiranja, ki so na ozemlju nekdanje Kranjske rezultirala v nemško-slovenski polarizaciji, pri čemer se je sprva enotni slovenski politični element kmalu razcepil na t. i. konzervativni in liberalni del. Konflikt med konzervativnimi staroslovenci in liberalnimi mladoslovenci se je za silo umiril v času najhujšega raznarodovalnega pritiska v času že omenjenje Auersperg-Lasserjeve vlade. Posebno vlogo v narodni prebuditvi Slovencev so igrale novoustanovljene čitalnice, zahteve po uresničevanju narodnih programov pa so bile javno izrečene na taborih. V Ljubljani sta bila ustanovljena Slovenska matica (1864) in Dramatično društvo (1867), 23

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

izhajati sta začela časopisa Slovenski narod (1868) in Slovenec (1873). Na gospodarskem področju so bile ustanovljene različne zavarovalnice in finančne ustanove, ki so okrepile slovenski kapital in s tem posredno tudi slovensko samozavest. Na lokalni ravni so Slovencem kulturno in politično nasprotovali t. i. nemškutarji, zbrani v ustavoverni stranki, ki so zagovarjali stališče, da bodo lahko Slovenci dosegli družbeni napredek zgolj v okvirih nemškega jezika in nemške kulture. Politično, kulturno in gospodarsko življenje druge polovice 19. stoletja so najbolj zaznamovali Zarnikovi politični sovrstniki: Josip Vošnjak, Ivan Hribar, Ivan Tavčar, Josip Jurčič, Fran Levstik, Radoslav Razlag, Janez Bleiweis in Etbin Henrik Costa. Dodati velja še to, da so tudi kranjski Nemci, med drugim Karel Dežman, Josef Suppan, Anton Laschan (poleg Coste vsi ljubljanski župani od 1864. do 1882. leta), za mesto storili marsikaj dobrega.

Politični sodobniki o Zarniku Ob Zarnikovem političnem delovanju ne moremo prezreti njegovega uspešnega odvetniškega dela. Svoje kliente je zagovarjal v civilnih in kazenskih zadevah, o katerih so redno poročali ljubljanski časopisi. Na tem mestu omenimo zgolj pravdo iz leta 1880, v kateri je Zarnik branil urednika Slovenskega naroda, leto prej, leta 1879, pa je uspešno zagovarjal odgovornega urednika časopisa Slovenec. V obeh tiskovnih pravdah je šlo za vprašanje svobode tiska, koliko svobode v stališčih si lahko privošči časopisni urednik. Poročila v slovenskem časopisju so Zarnikov zagovor ocenila zelo ugodno, kar je razvidno iz spodaj objavljenega odlomka.61 Zarnik je bil dejaven kot odbornik v kranjski odvetniški zbornici, nastopal pa je tudi kot sodni porotnik.62

Domače novice. Slovenčeva pravda Vir: Slovenec, 17. 5. 1879 (dlib).

24

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Slovenski duhovnik in pisec Josip Lavtižar je zapisal trditev, da je Zarnik stopil na odvetniško pot, ker tabori niso izkazali takojšnjega učinka v politični realnosti: »Začetna navdušenost za tabore je ponehavala, ker ni bilo takoj vidnega sadu. Vlada je delala razne ovire tako dolgo, da so bili tabori prepovedani, kar je Zarnika zelo žalostilo. Iz Ljutomera je odšel naprej v Brežice k advokatu dr. Razlagu, od tu k dr. Lorberju v Maribor, potem pa v Ljubljano, kamor ga je vleklo z nepremagljivo silo. Skladno s svojimi stališči je uradoval v slovenskem jeziku.63 Slovenski pravnik, publicist in planinec Henrik Tuma o Zarnikovem obnašanju v odvetniški vlogi ni našel dobre besede. V spominih ga je označil za neotesanega, pri čemer je pisal o svoji izkušnji z njim. Zarnikovo neotesanost naj bi izkusil, ko je pri njem iskal odvetniško pomoč. Tumo so namreč leta 1879 odpustili iz učiteljske službe v Postojni, saj se je bil glede francosko-pruske vojne (1870–71) opredelil za francosko stran. Javno je zagovarjal stališče, da bodo po francoskem zgledu vse države sčasoma postale republike. Ko je Tuma Zarniku razložil položaj, mu je ta očital neumnost in mu za storitev zaračunal pet goldinarjev, čeprav so bile možnosti za preklic odloka deželnega šolskega sveta nične. Tuma takšnega odnosa ni pričakoval od narodnega predstavnika.64 Zarnikov sodobnik in politični nasprotnik Fran Šuklje je Zarnika precej kritično opisal: »Nihče mu ni mogel odrekati izvirnega talenta, združenega z naravno zgovornostjo, ki je tembolj vplivala na narodno maso, ker je bila prežeta z dovtipno žilico. Dokaj je bil čital, obvladal je več svetovnih jezikov in poznal njih slovstvo. Ali vsi ti prirojeni in pridobljeni darovi naposled niso nič izdali, ker je bil »junak taboritov« - nepopisno len. A tudi najsijajnejši talent usahne in gre v nič, ako ga vedno ne vežbaš in uriš. Nikjer pa splošno to načelo ne velja v toliki meri, kakor baš v politiki. Pomanjkanje vztrajnosti in napete marljivosti se kaže tudi v Zarnikovem slovstvenem delovanju […]. Politika mu ni bila resno delo, zahtevajoče duševne napetosti, temveč gola zabava; govoril ni v deželnozborskih razpravah za stvar, temveč za to, da bi se galerija smejala njegovim včasih dokaj robatim dovtipom. Za večji politični koncept je bil Zarnik nesposoben.«65 V nasprotju s Tumo in Šukljetom sta Josip Vošnjak in poznejši ljubljanski župan Ivan Hribar Zarnikovo delo veliko bolje ocenila. Vošnjak je v Spominih Zarnika označil za najboljšega govornika poleg Božidarja Raiča. Nikoli ni odstopil od narodnih pravic in je bil v narodnih vprašanjih vselej trd in neizprosen.66 Ivan Hribar ga je označil za steber narodne stranke v Ljubljani. V občinskem svetu je »sijajno zastopal slovensko stvar«, ko so bili narodnjaki v manjšini nasproti Nemcem. Hribar piše dalje: »Kot govornik imel je dr. Zarnik v deželnem zboru izmed vseh poslancev največ uspehov. Zanj se je zlasti navduševala mladina. Ko je narodna stranka leta 1882. prišla v občinskem svetu v večino, postal je dr. Zarnik predsednik kluba narodnih občinskih svetnikov in 25

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

prvi njegov predlog v klubu se je tikal upeljave slovenskega uradovanja na mestnem magistratu. Temu predlogu je klub seveda z velikim navdušenjem pritrdil. Predsednik kluba je dr. Zarnik ostal do svoje smrti.«67 Ivan Hribar se je z Zarnikom veliko družil tako med delom kot ob večerih na znanih ljubljanskih lokacijah, denimo v stari Šrajerjevi hiši, ki je stala na mestu današnjega Filipovega dvorca na Stritarjevi ulici. V pritličju te hiše je delovala kavarna, ki se je od leta 1876 imenovala »Valvasor«, v začetku 20. stoletja pa se je preselila na Prešernov trg.68

Mayrjeva palača s kavarno Valvasor (1908), ki so jo preselili iz Filipovega dvorca. Današnja stavba lekarne. Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič, hrani MKL.

Mlado- in staroslovenci Valentin Zarnik je spadal med mladoslovence. Mlado- in staroslovence je znotraj narodnega gibanja ločilo nazorsko in politično nasprotje: liberalni izobraženci okrog časnika Slovenski narod so poudarjali in zahtevali enakopravnost slovenskega jezika in takojšnjo uresničitev programa Zedinjene Slovenije, staroslovenci pa so bili konzervativni in so se branili revolucionarnih ukrepov. Poimenovanje obeh struj je nastalo po češkem zgledu. Delitev na mlado- in staroslovence se je začela v šestdesetih letih 19. stoletja, očitna pa je postala ob vprašanju časopisja po letu 1865. Izdajatelj Novic Janez Bleiweis se je zavzemal za slovenski časopis v nemščini, saj je menil, da bi bili Nemci tako pravilneje seznanjeni s slovenskimi zahtevami in jih podprli. Tej zamisli se je odločno uprl Fran Levstik, ki je leta 1863 z Miroslavom Vilharjem urejal list Naprej. Levstika so podprli predvsem štajerski rodoljubi. 26

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Mladoslovenci so organizirali tabore, na katerih so bile dotlej najbolj množično podprte zahteve za uresničitev narodnega programa. Svetovnonazorsko so sprejemali liberalne ideje svojega časa, vendar so zavračali politično organizirani liberalizem v tedanji Avstriji, liberalne vlade in februarski patent. V Slovenskem narodu, ki so ga začeli izdajati leta 1868, so kritizirali premajhno politično odločnost in oportunizem staroslovencev ob glasovanju za decembrsko ustavo na Dunaju leta 1867, pa tudi prešibko zavzetost za Zedinjeno Slovenijo. Ostro so grajali Slovence, ki so podpirali ustavoverni tabor, in jih označili za odpadnike slovenstva. Med mladoslovence uvrščamo denimo Josipa Vošnjaka, Josipa Jurčiča, Vasa Petričiča in Petra Grassellija.69 Staroslovenci so v začetku ustavne dobe veljali za neoporečne zakonodajalce, voditelje in učitelje naroda, stali so na braniku proti Nemcem. Bili so narodni zagovorniki in predstavniki v deželnem in državnem zboru. Njihova beseda je bila dotlej edina veljavna v javnem življenju. V politiki so hoteli ostati edini gospodarji in so mlademu rodu odrekali vsako možnost političnega delovanja. Za vedno so prvaki z Bleiweisom na čelu odbili mlade z ustanovitvijo nemškega lista Triglav. Ko pa so slovenski državni poslanci glasovali za dualizem, so izzvali splošno ogorčenje in upor, saj so ravnali proti volji slovenskega naroda, ki je leta 1867 zavrgel dualizem na dvojnih volitvah. Bleiweis je leta 1868 na občnem zboru Društva za brambo narodnih pravic Slovenija razlagal, da je možno zedinjenje doseči le po ustavni poti. Sprejeta je bila Bleiweisova resolucija, ki je narekovala postavno-ustavno pot za združitev Slovencev v eno politično-administrativno enoto.70

Staroslovenec Janez Bleiweis in mladoslovenec Josip Jurčič Vir: Zbirka upodobitev znanih Slovencev (dlib).

27

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Med glavne staroslovence, ki so jih nasprotniki zaničljivo označevali kot nazadnjake, reakcionarje in ultramontance, so šteli Janeza Bleiweisa, Etbina Henrika Costo, Lovra Tomana. V središču sporov med strujama so se pojavila vprašanja o jeziku izhajanja političnih časopisov, prostorih ljubljanske čitalnice, ali gre prvo mesto Prešernu ali Koseskemu, ter kakšna naj bo politika Slovencev v državnem zboru. Bleiweisu so očitali, da je o vsem odločal on in da ni nihče smel misliti drugače. Mlado- in staroslovenci so se spopadli na dveh volitvah v Slovensko matico leta 1872, ko so obakrat zmagali staroslovenci, ter na državnozborskih volitvah leta 1873, ko so se spopadli v osmih volilnih okrajih. Spor se je še okrepil leta 1873 zaradi krize v zavarovalni banki Slovenija in spora med Costo in Zarnikom. Leta 1876 so oboji sklenili slogo, da bi na volitvah v deželni zbor in ljubljanski mestni zbor nastopili proti nemškim kandidatom.71 Nasprotje med mlado- in staroslovenci razumemo kot odpor proti prvakom in vsemu staremu. Leta 1872, ko so nastopile volitve odbornikov v Slovensko matico, so liberalci nastopili z novim geslom »Vse za domovino, omiko in svobodo«, ki je nadomestilo staro »Vse za vero, dom, cesarja«. Radoslav Razlag je novo geslo utemeljil: »Mislim si omiko in svobodo na podlagi in v duhu katoliške vere, ktere se morajo Slovenci držati v bistvenih rečeh; kar pa ni bistveno, o tem je misel prosta.« Zavzemal se je »za napredujoč katolicizem in za omiko in moralno svobodo.«72

Volitve slov. Matice Vir: Brencelj v lažnjivi obleki, 1872, št. 21–22 (dlib).

28

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Čitalnice in tabori, zbirališča narodnozavednih Slovencev Z letom 1861 so se v slovenskih deželah pojavile čitalnice in bralna društva, saj politična niso bila dovoljena. Čitalnice so postale prva središča slovenskega narodnopolitičnega gibanja. Zaživele so po mestih, trgih in na vaseh, na pobudo narodnih politikov, zlasti tistih, ki so pripadali struji staroslovencev in ki niso želeli radikalnejših sprememb. V čitalnicah so se zbirali slovenski narodnozavedni izobraženci, obrtniki in trgovci, slovenski meščani. Njihov glavni namen je bil spodbujati uporabo slovenske besede in petje ter povezati Slovence in jim vzbuditi občutek narodne pripadnosti. V čitalnicah so pripravljali zelo dobro obiskana predavanja, koncerte, pevske nastope, zabave, izlete, veselice. V čitalniških prostorih so bili članom na razpolago zlasti domači pa tudi tuji časopisi in knjige, zraven pa je bila vedno tudi kavarna ali gostilna. Prvo čitalnico so ustanovili v Trstu leta 1861. Imenovala se je Slovanska čitalnica, ker je poleg Slovencev združevala še pripadnike drugih slovanskih narodov. Sledile so ji čitalnice v Ljubljani, Mariboru, Celju, Tolminu, Gorici, Škofji Loki, Kranju, Celovcu in drugod. Na Slovenskem je leta 1870 delovalo 69 čitalnic.73 Na Kranjskem je bila najpomembnejša Narodna čitalnica v Ljubljani, ustanovljena leta 1861. Imela je osrednjo vlogo pri razvoju slovenske kulture in je bila vzor vsem ostalim čitalnicam. Sprva je domovala v hotelu »Elefant« (Slon) in je bila glavno zbirališče slovenske kulturnopolitične srenje. Med letoma 1862 in 1892 se je čitalnica preselila v Souvanovo hišo na Šelenburgovi ulici, današnji Slovenski cesti. Franc Ksaver Souvan je kot soustanovitelj in odbornik Narodne čitalnice del svoje hiše prezidal in v njej uredil čitalniške prostore: v pritličju restavracijo in kegljišče, v prvem nadstropju pa kavarno, plesno dvorano in stekleni salon. Na silvestrovanju leta 1868 je Zarnik tu pozdravil Ljubljančane v imenu štajerskih Slovencev ter jih pozval k delavnosti. Poudaril je pomembnost taborov in naznanil, da bodo na Štajerskem v novem letu priredili tri tabore. Večkrat zaporedoma je bil izvoljen v čitalniški odbor in je v njej tudi velikokrat predaval.74

29

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Imenik udov narodne čitavnice v Ljubljani v začetku leta 1866. Desno: Popularno znanstveno predavanje. Vir: Slovenski narod, 7. 3. 1882 (oboje: dlib).

Zarnik se je udeležil ustanovitev mnogih čitalnic in prireditev, kjer je večkrat sodeloval kot govornik. Med letoma 1862 in 1875 so ga kot častnega člana sprejeli v škofjeloški, kranjski, sevniški, slovenskobistriški, kamniški in ptujski čitalnici, kjer je opravljal tudi tajniško funkcijo v obdobju 1874–75.75 Leta 1878 se je udeležil ustanovitvene slovesnosti Narodne čitalnice v Spodnji Šiški, leto kasneje pa je prisostvoval slovesnemu razvitju šišenske čitalniške zastave. Zarnik je tedaj pohvalil Šiškarje: »Ljubljana je središče – je glava Slovenije. Ta glava je dobila po zmagi Josip Schneida klobuk, Šiška je pa pušelc na tem klobuku.«76 Ko se je Zarnik leta 1867 nastanil v Ljutomeru, so ga kmalu imenovali v ustanovitveni odbor ljutomerske čitalnice, ki je bila ustanovljena 2. 2. 1868. Bil je njen tajnik. Odprtje čitalnice je padlo na 110. obletnico rojstva Valentina Vodnika, udeležilo se ga je okrog dvesto gostov. Zanje so pripravili govore, recital, gledališko predstavo in nastope pevskega zbora. Po končanem uradnem delu se je slavnost nadaljevala s plesom in govorom Valentina Zarnika, takrat še v nemškem jeziku. Ljutomerska čitalnica je bila s svojo aktivnostjo in narodno zavednostjo njenih članov najzaslužnejša za začetek in izvedbo velikih narodnih zborovanj – taborov. Ko se je Zarnik leta 1870 preselil v Maribor, je postal aktiven član mariborske čitalnice, poleg tega je zavzeto sodeloval s štajerskimi domoljubi.77 30

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Živahna družbena dejavnost čitalnic in raznih društev je kmalu pritegnila pozornost policije, ki je opozarjala na dogajanje v njih in pozivala k zapiranju tistih, ki so domnevno kršile dovoljene meje izražanja političnih stališč. Na tem področju je bil še zlasti neutruden direktor ljubljanske policije Leopold Bezdek, ki je nasprotoval čitalnicam in se strogo držal predpisov, saj je pravilno ocenil, da se v njih povzdiguje nacionalnost in nasprotuje nemštvu.78 Kljub temu je v obdobju 1860–1870 delovalo devetinšestdeset čitalnic, ki so opravljale svojo temeljno nalogo: kulturno ozaveščanje Slovencev ter njihovo narodno prebujenje. Nekatere čitalnice so pozneje prenehale z delovanjem, spet druge pa so začele preraščati v samostojne kulturne ustanove: ljudske knjižnice, dramska, telovadna in pevska društva, muzeje in podobno.79 Ustanovitelji in člani čitalnic so postavili temelj za slovensko taborsko gibanje, ki je tedaj pomenilo višek slovenskega narodnega združevanja in enotnega nastopanja za skupne zadeve. Josip Vošnjak je ta čas opisal kot imenitno dobo naše narodne zgodovine. Tabore so smeli organizirati, saj je decembrska ustava iz leta 1867 dovoljevala zborovanja. Od osemnajstih taborov med letoma 1868 in 1871 je Zarnik kot predsednik ali govornik nastopal na devetih: ljutomerskem, žalskem, sevniškem, vižmarskem, ormoškem, cerkniškem ter na taborih v Žopračah, Bistrici pri Pliberku in Zgornjih Buhljah na Koroškem. Največje število ljudi, nad deset tisoč, se je udeležilo žalskega, vižmarskega in žopraškega tabora, vižmarskega celo med dvajset in trideset tisoč ljudi; na vseh drugih pa je bilo med štiri in devet tisoč obiskovalcev. Taborov na Goriškem in v Istri se ni udeležil.80 Štajerski politik in zdravnik dr. Matija Prelog je v 26. številki Slovenskega gospodarja 25. 6. 1868 v imenu začasnega odbora povabil slovenske rodoljube na dogovor v mariborsko čitalnico. Tam so se 7. 7. 1868 zbrali in določili čas in kraj prvega slovenskega tabora ter odločili, da bo drugi tabor potekal v Savinjski dolini. Imenovali so člane izvrševalnega odbora in določili skupen program za vse slovenske tabore. Taborskemu odboru je predsedoval dr. Jakob Ploj, pomočnik pa je bil Zarnik, njegov odvetniški pripravnik.81

31

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Dragi rojaki Vir: Slovenski gospodar, 30. 7. 1868 (dlib).

Na taborih so si domoljubi prizadevali zdramiti slovensko ljudstvo, da bi se zavedalo svoje narodnosti in svojih pravic, ki so enakovredne pravicam drugih narodov. Tabori so bili namenjeni širjenju narodne zavesti med preprosto ljudstvo, saj so kar 80 % prebivalstva predstavljali kmetje. Pet zborovanj je bilo na Štajerskem, štiri na Goriškem, štiri na Kranjskem, tri na Koroškem ter dve zborovanji v Istri. Bistvena zahteva govornikov na vseh taborih je bila uresničevanje programa Zedinjene Slovenije, ki je vključeval zahtevo po enakopravnosti slovenskega jezika in primernem mestu slovenščine v šolah, uradih, na sodiščih in v cerkvi. Govorniki so poudarjali demokratičnost, veljavo ljudske volje in ljudskega odločanja. Poleg kulturno-jezikov32

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

ne problematike so izpostavljali gospodarske težave in naloge v posameznih krajih. Zahtevali so ustanavljanje gospodarskih šol, regulacije rek, pogozdovanje, železnico, odpiranje hranilnic, zavarovalnic, znižanje davkov in podobno. Gospodarski napredek kmeta je bila skupna zahteva na vseh taborih. Zahteve po domačih zavarovalnicah so izražale spoznanje, da bi bilo treba v njih zbrani kapital uporabiti doma, ne pa da preko tujih zavarovalnih družb odteka iz naših krajev. Gospodarski pomen sta poudarjala zlasti Božidar Raič in dr. Matija Prelog, ustanovitelj časopisa Slovenski gospodar.82 Vsi tabori so se dogajali ob nedeljah, le vižmarski je bil na binkoštni ponedeljek. Začenjali so se med 14. in 16. uro. Med uglednimi gosti ali domačini so izbrali predsednika, nato pa se je na taboru zvrstilo od pet do sedem govornikov. Njihova naloga je bila občinstvo prepričati in vplivati na njegovo voljo, jo krepiti ter obiskovalce spodbujati k dejanjem. Na tabore so organizatorji vabili z najavami, ki so jih objavljali v časopisih, preko letakov ter plakatov. Najučinkovitejše propagandno sredstvo pa je bil ljudski glas. O taborih so poročali vsi časopisi v monarhiji. Nemški so nastopali proti enakopravnosti Slovencev in so večinoma objavljali le notice po koncu taborov ter zmanjševali število udeležencev, zavračali slovenske zahteve ter sramotili udeležence. Ljudje so na tabore prihajali z vlaki, večina pa peš in z vozovi, okrašenimi z venci, vejami, zastavami, s trakovi. Železnice so ljudem, ki so se odpravili na tabor, ponudile polovično ceno za vozovnico. Izkaznice za znižano voznino so delili v čitalnicah.83 Novice so 17. 2. 1869 objavile članek z naslovom Kratek načrt, kako naj se napravljajo tabori. V njem so bili napotki, na kaj vse je moral biti pozoren organizator, koliko ljudi so priporočali za organizacijo, katere veljavne predpise je bilo treba upoštevati in pri katerih oblastnih organih so morali vložiti prošnje za dovoljenje za tabor. Organizatorjem je članek priporočal, naj delajo s srcem ter poskrbijo, da bodo shodi potekali mirno in brez izgredov.84 Juri s pušo, satirični list, ki je izhajal v Trstu med letoma 1869 in 1870, je objavil karikaturo Karla Dežmana, Slovenca, ki je postal vodja nemške stranke na Kranjskem. Dežman si ogleduje strupene gobe, ki so množično pognale po dežju. Na strupenih gobah so zapisani kraji taborov: Ljutomer, Žalec, Vižmarje, Biljana, Kalec in Šempas.85 Dežman je Zarniku že januarja 1861 pisal, da za slovensko nazadovanje niso krivi Nemci in nemščina, temveč »naša lenoba, naša farška potuhnjenost in pohlevnost, naše črtenje vsake zdrave in pravične kritike, naša zaljubljenost v jerhaste hlače, v kranjske oštarije in v pijančevanje, naša apatija za javne reči, naša tesnosrčnost, naša prazna baharija, naša poželjivost po ravsanju in kavsanju, naša surovost«.86

33

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Dežman gobe študira. Vir: Juri s pušo, 8. 8. 1869 (dlib).

Med vsemi govorniki je izstopal Valentin Zarnik, ki so ga udeleženci taborov vedno gromko pozdravljali. Kmetje so prihajali od daleč, da bi ga slišali. Miroslav Gorše je zapisal, da se na svoje govore ni skoraj nikoli pripravljal, a je imel izreden dar, da je znal osvojiti srca poslušalcev, njegov glas pa je bil močan in prodoren.87 Politični sopotnik Ivan Hribar se je spominjal: »Zlasti je slovel kot taborski govornik in res v tedanji dobi ni bilo nikogar, ki bi znal na taborih ljudstvo tako vnemati kakor dr. Zarnik«.88 Zarnikov humor se je Hribarju zdel izviren, čeprav na trenutke nebrušen, včasih celo neotesan. Josip Lavtižar je zapisal »Čeprav so tudi drugi govorniki dobro vršili svojo nalogo, so vendar ljudje najraje poslušali Zarnika ter govorili:’Ta zna najbolje!’ Njegovi govori so bili osoljeni s krepkimi izrazi. Povedal je marsikatero resnico v precej robati in šaljivi obliki, toda vsaka beseda se je vjemala s tvarino, o kateri je govoril. Odobravanja, ploskanja, vzklikov in smehov ni bilo ne konca ne kraja. Povsod se je prikupil. Kjer se je prikazal, so ga burno pozdravljali in doma pripovedovali o doktorju Valentinu Zarniku. Po vseh naših pokrajinah je šel o njem glas kot o izbornem ljudskem govorniku in kot o očetu slovenskih taborov.«89 V naslednjih vrsticah izpostavimo zborovanja, na katerih je bil aktivno navzoč tudi Valentin Zarnik. Na ljutomerskem taboru (9. 8. 1868) so govorili Zarnik, Raič, Ivan Nepomuk Kukovec in J. Vošnjak. 34

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Kljub temu, da je bil Ljutomer v bližini nemške in madžarske jezikovne meje in pod močnim vplivom nemškega lokalnega prebivalstva, je zborovanje odlično uspelo. Udeležilo se ga je ogromno število ljudi, ki so z dviganjem rok podprli vse točke resolucije.90 Zarnikov govor je povzel Slovenski gospodar v 34. številki (20. 8. 1868).

Prvi slovenski tabor. Odlomek Zarnikovega govora. Vir: Slovenski gospodar, 20. 8. 1868 (dlib).

Na prizorišču žalskega tabora (6. 9. 1868) se je zbrala nepregledna množica, okrog 15.000 ljudi, in spodbujala govornike, ki so odločno zagovarjali posamezne točke resolucije. Zarnik, ki je na govorniškem odru znova blestel, je ob čestitkah za izjemen govor odvrnil: »Naš narod se strašno rad smeja, posebno, če ne košta več kot par krajcarjev!«91 Sevniški tabor (2. 5. 1869), najpomembnejšo politično manifestacijo v Posavju, je organizirala sevniška čitalnica. Na taboru je Zarnik govoril za Zedinjeno Slovenijo. Ravno v tistem času je kandidiral za poslanca v kranjski deželni zbor, zato ga je dr. Vošnjak na taboru predstavil kot kranjskega trebenjskega kandidata.92 Na vižmarskem taboru (17. 5. 1869) se je zbralo preko 30.000 obiskovalcev iz vseh slovenskih krajev. Tabor je organiziralo Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija. Prvič so na taboru ljudstvo skupaj nagovorili staro- in mladoslovenci. Med podpisniki vabila na vižmarski tabor so na prvih mestih navedeni številni domoljubi iz Vodic, med njimi sam vodiški župan Matija Černivec. Njihova podpora je bila izraz globoke narodne zavesti vodiškega prebivalstva. Iz kmečkih občin so v Ljubljano prihajali z vozovi, okrašenimi z zastavami in venci. Zbirali so se v prostorih in pred ljubljansko čitalnico. 35

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Park Zvezda jih je bil poln. »Dr. Zarnik je že kar tu, na čitalniškem vrtu kratko govoril o zedinjeni Sloveniji«.93 Prišli so Sokoli z zastavo in mestno godbo, čitalniški pevski zbor, ter predstavniki čitalnic iz vseh slovenskih dežel, samo teh je bilo preko trideset. Begunjski župan je Zarniku izročil diplomo častnega občana begunjske občine, dopoldan je prejel enako diplomo Št. Vidske občine pri Zatični (Šentvid pri Stični). Okrog druge ure popoldan so krenili proti Vižmarjam. »Na cesti od Ljubljane do taborišča je stal slavolok za slavolokom z plapolečimi trobojnimi zastavami in svečanosti primernimi napisi, ob cesti stoječe hiše so se prav za prav kosale, ktera bi prekosila drugo, in tudi daleč po širokem ljubljanskem polji so nad posameznimi hišami razpostavljene zastave vihrale svoj prijazni pozdrav,« je pisalo v Slovenskem narodu.94 Zarnik je na taboru govoril o vpeljavi slovenskega jezika v šole. V svojem govoru je posegel po preprosti govorici in jo poživljal s primeri iz vsakdanjega življenja. Na duhovit način je prikazal napake ljudskih šol, katerih namen je bil ponemčevanje. Henrik Tuma je pripovedoval: »Govorili so dr. Bleiweis, dr. Vošnjak, dr. Tonkli, dr. Zarnik, dr. Razlag in dr. Costa. Najbolj je kričal Zarnik. Bil se je po širokih prsih in udarjal po mizi. Vsa vsebina njegovega govora je bila: »Mi smo Slovenci in hočemo imeti svoje pravice!« Ljudstvo ga je zaradi tega najbolj razumelo in je kričalo v urnebesnem navdušenju.«95

Tabor na Vižmarjih Na sliki (od leve proti desni): Bleiweis, Vošnjak, Zarnik, J. Nolli, Premerstein, Razlag, Tonkli in Costa. Vir: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

36

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Ormoškega tabora (8. 8. 1869) se je udeležilo okoli 9.000 ljudi, tudi več sto iz hrvaških krajev, zlasti iz Varaždina. Zarnik je vneto govoril: »Ne bo več Štajercev, Kranjcev, niti Korošcev, temveč bomo vsi skupaj Slovenci.« Zavrnil je vtikanje tujcev v domače gospodarstvo ter svoj govor sklenil z besedami: »Zanašajte se na nas, ker hočemo vse dobro za Vas in posebno hočemo jednake pravice z drugimi«. Kasneje je govoril še o potrebi mostu čez reko Dravo v Ormožu, ki bi povezal Slovence in Hrvate.96 Prizorišče cerkniškega tabora (12. 6. 1870) je bilo na griču nad Cerknico. Uvodno besedo je imel cerkniški župan Adolf Obreza. Na taboru so govorili o zedinjenju vseh Slovencev v skupno celoto z enim političnim namestništvom v Ljubljani, o popolni vpeljavi slovenskega jezika v vse urade in šole, o samoupravi v občinah in njeni razširitvi ter o problematiki odtokov in požiralnikov vode na Cerkniškem. Prosili so za znižanje voznine na železnici za prevoz tovora. Govorili so Valentin Zarnik, Radoslav Razlag, Etbin Henrik Costa, Josip Noli ter krajevni predstavniki.97 Tabora v Bistrici pri Pliberku (31. 7. 1870) in v Žopračah (18. 9. 1870) je organiziralo društvo Trdnjava, v katerem so delovali Koroški Slovenci. V društvu so se zavzemali za politično izobraževanje in se borili za stare pravice in enakopravnost Slovencev. Društvo je za bistriški tabor po dolgotrajnih pripravah in ovirah s strani oblasti priskrbelo plakate in polovične vozovnice za obiskovalce. Zarnika so določili za predsednika in govornika o Zedinjeni Sloveniji.98 Večina nemških časnikov je o dogajanju na taborih poročala po svoje. Navajali so, da je bila med obiskovalci večina žensk in mladih kmetov, s katerimi so organizatorji in govorniki lažje manipulirali. Udeležence so sramotili s ponižujočimi opisi: »Kar ni bil podeželski župnik ali kaplan, pa so bili kmečki fantje, ki so nosili slovanske zastave. Podeželski ljudje, ki so se zbrali, da bi videli komedijo, so precej neumno zijali, saj niso čisto nič razumeli o govorih, ki so govorili o narodni in klerikalni neodvisnosti, in ki se jim je na povelje odgovorilo s tulečimi živio-klici.«99 Izjema je bil nemški list »Das Vaterland«, ki je izpostavil Zarnikov govor v Žopračah: »Predsednik dr. Zarnik je govoril o pomenu 16. slovenskega tabora in v šaljivi obliki zavračal propagando nemških nacionalcev proti taborom, češ, da se na taborih širijo ideje antikrista in o tem grozovitem antikristu se trdi, da radodarno troši denar. Zarnik je menil, da bo tisti, ki je prišel na tabor praznega žepa, s tabora tudi s praznim žepom odšel. Slovenci so se zbrali, da zahtevajo svoje pravice in, da predložijo cesarju svoje želje in pritožbe. Rekel je, da so tabori v tem času prav tako važni kot v turških časih, le da se sedaj bori z orožjem razuma proti sovražnikom slovenskega naroda.« Govora je bilo o nujnosti, da ostanemo znotraj cesarstva, tabor se je zaključil s klici slave za cesarja.100

37

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Na taboru v Zgornjih Buhljah pri Grabštajnu (6. 8. 1871) so govorili o pravicah, ki so jih Slovenci že dosegli in katere še morajo; o spomenici, ki jo je sestavila Trdnjava in naslovila na dunajsko ministrstvo; o volitvah in o ustanavljanju in odpiranju zavarovalnic in posojilnic.101 S taborom v Zgornjih Buhljah se je končalo taborsko gibanje. Čeprav so po tem datumu skušali organizirati še več taborov, je vlada na Dunaju tovrstne shode prepovedala.

Zarnikovo delovanje v kranjskem deželnem zboru Vzporedno z nastopanjem na taborih je Zarnik od leta 1869 deloval v kranjskem deželnem zboru, ki je zasedal v Deželnem dvorcu na Kongresnem trgu.

Ljubljana. Deželni dvorec, začetek 20. stoletja Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič. Hrani MKL.

Maja 1869 je Zarnik kot nadomestni kandidat prvič nastopal v Trebnjem namesto umrlega posestnika Simona Trea in kandidaturi priložil obsežen program, ki je bil objavljen v Novicah.102 Njegov program je zajemal sedem točk:

38

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Zarnikov volilni program. Vir: Novice, 12. 5. 1869 (dlib).

Kot je zapisal Zarnikov biograf Miroslav Gorše, do privolitve k Zarnikovi kandidaturi ni bilo zlahka priti, saj so ji zagreto nasprotovali staroslovenci v društvu Slovenija z Bleiweisom na čelu, ker so ob taborih videli, da jim bo s svojo odločnostjo povzročal težave.103 Tudi leto pozneje njegova kandidatura v novi sklic deželnega zbora ni potekala gladko: za svoje ravnanje si je prislužil upodobitev v satiričnem listu Pavliha, ki ga je urejal njegov prijatelj Fran Levstik. Zarnikovo delovanje v deželnem zboru lahko strnemo v dve področji: državnopravno in jezikovno. Njegovo zavzemanje za slovenski jezik in njegovo vpeljavo v vse javne ustanove in urade je bilo koristno tudi za gospodarstvo, saj sta prava izobrazba in napredek mogoča le na podlagi materinščine.104 Preden izpostavimo njegova prizadevanja v deželnem zboru, pojasnimo sestavo in delovanje deželnih zborov v Avstriji. V srednjem in zgodnjem novem veku so bili deželni zbori zasedanja vseh štirih deželnih stanov, ki so jih sklicevali deželni knezi, da bi določevali merilo vojaške obveznosti za obrambo dežele in višino davkov. Od leta 1861 do 1918 pa je bil pomen deželnih zborov drugačen. Februarski patent je leta 1861 prinesel osnovni zakon o državnem zastopstvu. Zgodovinar Vasilij Melik je napisal: »Vsaka dežela je dobila za zastopstvo deželnih zadev svoj deželni zbor (Landtag). Volilna pravica je bila omejena in neenaka. Volilci so bili razdeljeni v volilne razrede (kurije), od katerih je vsak volil določeno število poslancev. Sestava posameznih deželnih zborov je bila sicer različna, 39

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

a v celem si je bila vendar tako podobna, da prav lahko govorimo o splošnih značilnostih tega sistema. Volilci mestne kurije, ki so zastopali slabo petino vsega prebivalstva, so volili eno četrtino poslancev. Volilci kmečke kurije so pošiljali v deželne zbore dve petini poslancev. V kmečkih volilnih okrajih pa je tedaj živelo nad 80 % celotnega prebivalstva. Mesto je bilo torej proti vasi očitno favorizirano. Toda zastopniki mestne in kmečke kurije so napolnili le dve tretjini poslanskih mest. Cela tretjina poslanskih mest v deželnih zborih je pripadala dvema še posebej privilegiranima volilnima razredoma (veleposestvu in trgovsko-obrtnim zbornicam), ki po skupnem številu svojih volilcev nista predstavljala niti ene tisočine prebivalsva, in nevoljenim članom, virilistom (škofom in rektorjem univerz). Ta ureditev deželnih zborov je bila naslonjena na tradicijo fevdalnih časov in je v mnogočem spominjala na stare deželne stanove.«105 Redna funkcijska doba deželnih zborov in poslanskih mandatov je bila šest let, lahko pa jih je cesar prej razpustil. Na Kranjskem je bila do Taaffejeve vlade leta 1879 v mestih nemška stranka vsaj tako močna kot slovenska, v obdobjih 1861–1866 in 1877–1883 pa je imela v kranjskem deželnem zboru večino.106 Seje kranjskega deželnega zbora so stalno popisovali tedanji časniki v slovenskem in nemškem jeziku. Kot serijska publikacija so ohranjene Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani.107 Zarnik je bil kot deželnozborski poslanec član peticijskega in ustavnega odseka, različnih odborov, deloval je v deželnem šolskem svetu. V deželnem zboru je odločno nastopal zoper ponemčevanje osnovnega in srednjega šolstva ter preganjanje slovenskega uradništva. Med njegovimi prizadevanji v kranjskem deželnem zboru izpostavimo: • zagotovitev finančne podpore ljubljanskemu Dramatičnemu društvu, saj so dramske predstave pomembne za izobrazbo ljudstva; po Zarnikovem zavzemanju je ljubljansko Dramatično društvo leta 1869 dobilo 1.600 goldinarjev, kar so namenili nagradam za izvirna slovenska dela in ustanovitvi dramske šole. Zarnik je poudarjal pomembnost dramatskih predstav za izobrazbo ljudstva;108 • predlog, da si deželni zbor iz svojih članov voli deželnega glavarja in namestnika ter da naj bo od 1. 1. 1870 slovenščina izključni uradni jezik pri vseh uradih, ki so podrejeni deželnemu odboru;109 • skupno zahtevo (adreso) na dunajsko vlado za uresničitev Zedinjene Slovenije leta 1870. Zarnik se je zavzel za federativni ustroj države po zgledu severnoameriških »Zedinjenih držav«. Sprejet je bil predlog glede učnega jezika v šolah in glede pravoslovne fakultete v Ljubljani. V časopisju se je razvnela adresna debata;110 • vložitev zahteve po avtonomiji na temelju oktobrske diplome ter varstvu slovenskega naroda v deželah, kjer živi skupaj z Nemci ali Italijani. 14. 10. 1871 so zato uvedli slovenščino kot učni jezik v vseh ljudskih šolah na Kranjskem, razen Kočevja in Fužin na Gorenjskem. Dovolili so slovenske paralelke na ljubljanskih gimnazijah; to pa se ni izvajalo dolgo zaradi nove sestave ministrstva in šolskih ravnateljev, saj so ti zaradi svoje nemške naravnanosti nadvse zavirali dvojezični 40

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

• •

• •

pouk. Zarnik je bil leta 1872 izvoljen v državni zbor, vendar ni šel na Dunaj iz načelnih razlogov;111 stališče, da učiteljev ne smejo odpuščati zaradi njihovih mnenj o državljanskih zadevah;112 interpelacijo na dunajsko vlado oktobra leta 1874, ki vsebuje pritožbe glede neupoštevanja slovenščine kot uradnega in učnega jezika v šolah; Slovenci niso mogli postati srednješolski učitelji, na uradih so nastavljali za uslužbence trde Nemce. To je bil čas vse hujšega in močnejšega nemškega pritiska;113 predlog v gledališki debati leta 1875, da se Dramatičnemu društvu izroči vseh trinajst lož, ki jih do tedaj niso smeli uporabljati pri slovenskih predstavah. Slovensko gledališče je dobilo letno subvencijo 2.400 goldinarjev;114 nasprotovanje, da bi se leta 1881 namenilo 500 goldinarjev posebnemu učenju nemščine na dvo- in trirazrednicah ljudskih šol. Zarniku sta pritegnila še Luka Svetec in Josip Vošnjak.115

Del Zarnikovega govora v deželnem zboru, razprava o učiteljih. Vir: Slovenski narod, 5. 12. 1872 (dlib).

41

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Leta 1877 je pritisk nemške strani združil slovenske politike, da so se podali v skupen boj za deželni zbor. Slovenski politiki so oblikovali skupni volilni odbor z Janezom Bleiweisom in Zarnikom kot tajnikom. Med kandidati na Notranjskem sta bila Zarnik in Vošnjak. Slovenski poslanci po Kranjskem so bili v večini poraženi. Na burnem zasedanju deželnega zbora jeseni 1878 so navajali volilne kršitve. Karel Dežman je slovenskim narodnjakom očital protidržavnost in panslavistična sanjarjenja, Zarnik pa mu je odgovoril, da bi Slovenci v primeru razpada Avstrije prišli pod italijansko ali nemško oblast in bi bili tako pogubljeni.116 Leta 1879 je na Dunaju prišlo do razpusta državnega zbora in novih volitev. Na oblast je prišel Eduard Taaffe, ki je od uradnikov zahteval brezpogojno nevtralnost. V Ljubljani so narodni politiki ustanovili skupen centralni volilni odbor pod Bleiweisovim predsedstvom. Slovenci so slavili zmago, Dežman pa je bil premagan. Na Kranjskem so Nemci brez vladne podpore izgubili moč in veljavo, vendar so v deželnem zboru še vedno pobijali zahteve po slovenski enakopravnosti.117 Kranjski deželni zbor je leta 1880 začel delati pod vodstvom novega deželnega predsednika Andreja Winklerja, ki so ga narodni poslanci dobro sprejeli. Kot odgovor na večjo enakopravnost slovenskega jezika v šolah in uradih so Nemci na Dunaju ustanovili društvo »Schulverein« za ohranjanje pravic nemščine v Avstriji. Otroke bi vzgajali v nemškem nacionalnem duhu in ustanavljali nemške šole, nemške paralelke ter šolske knjižnice. Leto 1881 je to društvo razširilo svojo dejavnost na Kranjsko, in sicer v Ljubljano in Kočevje, Dežman pa je ustanovil »Krainischer Schulpfennigverein« za ponemčevanje slovenskih šol.118 V začetku osemdesetih let 19. stoletja sta se v kranjskem deželnem zboru med slovenskimi poslanci oblikovali dve struji: provladni elastikarji s Šukljetom in Jankom Kersnikom ter opozicijski radikalci z Zarnikom in Hribarjem. Leta 1883 sta se razhajali zaradi odobritve šeststotih goldinarjev za neobvezen pouk drugega deželnega jezika na večrazrednih ljudskih šolah, leta 1884 pa sta si nasprotovali pri dopolnilnih volitvah za ljubljanski občinski zbor in pri volitvi deželnega poslanca za Notranjsko po Zarnikovem odstopu. Zarnik je bil na notranjskih volitvah tega leta neslavno poražen.119

Domače zadeve. Vir: Ljudski glas, 1. 10. 1882 (dlib).

42

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Zarnik v ljubljanskem mestnem zboru Valentin Zarnik je aktivno posegel v ljubljansko občinsko politiko. Ljubljano so med letoma 1869 in 1882 vodili izključno nemško usmerjeni župani, ki so pripadali ustavoverni stranki, zato so bili staroslovenci več let zoper udeležbo pri volitvah, zanašajoč se na ugodno spremembo volivnega reda, mladi z Vošnjakom in Zarnikom pa se s tem niso strinjali. Šele leta 1875 so se oboji zedinili ter določili kandidate. Najprej so na občino prišli le štirje kandidati iz tretjega razreda, v 1. razredu pa so bili v častni manjšini. Leta 1876 so na magistrat prišli še štirje, med njimi Josip Jurčič. Leta 1879 je po imenitni zmagi narodnjakov v 3. razredu prišel v občinski svet tudi Zarnik in tam ostal do leta 1887, ko se mu je zaradi bolezni odpovedal.120

Narodna zmaga v Ljubljani. Vir: Slovenski narod, 16. 4. 1879 (dlib).

Po slovenski zmagi v vseh treh volilnih razredih aprila leta 1882 in nastopu prvega slovenskega župana Petra Grassellija je bil na Zarnikov predlog na magistratu uveden slovenski uradni jezik. Slovenski jezik je dobil pravico v ljudskih šolah, uporabljali so ga pri vseh predmetih na ljubljanskih ljudskih in meščanskih šolah, nemščino pa so začeli poučevati v 3. razredu na podlagi slovenščine. Novembra 1882 je mestni odbor uvedel slovenščino v vseh mestnih uradih. Zmaga leta 1882 je pomenila narodni napredek, Ljubljani pa so povrnili slovenski obraz. Slovenci so dobili v roke vodstvo v vseh občinskih odsekih. Zarnik je bil izvoljen v pravni, personalni in šolski odsek. Po predlogu 43

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Karla Bleiweisa so vložili prošnjo za premestitev graškega nadsodišča v Ljubljano ter upoštevali predlog odbornika Moscheja za ustanovitev mestne hranilnice. Nemška maloštevilna nasprotovanja je odbijal dr. Zarnik. Sprejet je bil Zarnikov predlog, da ljubljanska občina glasuje za primerno vsoto v podporo za zidavo Narodnega doma.121 Slovenski predstavniki občine so leta 1883 zmagali na vsej črti, saj Nemci sploh niso postavili kandidatov, že predtem pa so odvzeli volilno pravico upokojenim častnikom, ki niso bili ljubljanski občani. Nemec dr. Schrey je ugotavljal, da se Ljubljana poslovenjuje.122 Mestni ljubljanski zastop je novembra 1883 čestital češkemu narodu ob novi postavitvi gledališča v Pragi. Januarja 1884 je po predlogu finančnega odseka postala slovenščina obvezen predmet na realki v vseh razredih.123 Na ljubljanski občini se je leta 1884 razvnela jezikovna debata, saj je deželna vlada zavrnila zgolj slovenski načrt mestnega tržnega reda in zahtevala, da ga predložijo v obeh deželnih jezikih. Hribar je bil mnenja, da ima le mestni svet pravico odločati o uradnem jeziku na ljubljanskem magistratu. Šuklje se ni strinjal in je zapustil zbornico pred obravnavo zadeve, Zarnik pa je spomnil, kako vlada ni ukrepala, ko je bilo stanje obratno. Narodni odborniki in mestni zbor so morali leta 1884 popustiti ukazom deželnega šolskega sveta in ministrstva za nauk, da morajo v Ljubljani ustanoviti deško in dekliško šolo z nemškim učnim jezikom na občinske stroške. Ministrstvo je celo naročilo, da se slovenski pouk na slovenskih šolah ne sme izvajati, dokler se to ne bo zgodilo. Obe šoli sta bili ustanovljeni leta 1885, nemški Schulverein pa je odprl še deško šolo na ljubljanski realki kljub ugovorom z občine. Da bi omejili ponemčevanje s pomočjo Schulvereina, so Slovenci leta 1885 ustanovili Družbo Sv. Cirila in Metoda za vsestransko podpiranje in pospeševanje slovenskega šolstva.124 Zarnik je bil leta 1885 znova izvoljen v občinski zastop. Še leta 1886 je bil predsednik narodnega volilnega odbora za mestne občinske volitve, kjer je bil znova izvoljen v 3. razredu.125

44

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Družba sv. Cirila in Metoda, nemški Schulverein in Frauen-Ortsgruppe. Karikatura prikazuje jezikovne razmere v 80. letih 19. stoletja. Vir: Rogač, 1887, št. 1, hrani MKL.

Zarnikovo delo v Narodni tiskarni Narodna tiskarna je bila ustanovljena z namenom, da bi tiskala Slovenski narod, »glasilo mlade, protibleiweisovsko usmerjene opozicijske generacije«.126 To nalogo je začela izpolnjevati 6. oktobra 1872 v Ljubljani. Pozneje so tam tiskali tudi druge časopise, revije in knjige. V Ljubljani je delovala med letoma 1872 in 1945, ko je prenehal izhajati tudi Slovenski narod. Ljubljanski in mariborski mladoslovenci so stežka prišli do časnika in tiskarne. Na shodu v Celju ob koncu leta 1867 so organizirali komanditno društvo s kapitalom 12.000 goldinarjev; toda od te vsote so zbrali le polovico. Leta 1868 so za urednika določili Antona Tomšiča, ki je predložil publicistični program Slovenskega naroda zboru ustanovnikov. Program je bil zasnovan na temeljih, ki so jih bili pripravili Fran Levstik, Josip Sernec in Janko Pajk. Težišče pisanja je bilo na »načelno in radikalno narodnostni ter svobodomiselno napredni časniški izpovednosti«. Levstik je zapisal programska izhodišča: boj za narodno samostojnost, nasprotovanje drobtinicam samo45

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

upravja za odobravanje naredb, sovražnih slovanstvu, zavzemanje za politično solidarnost z južnimi brati, zahteva po politični svobodi in enakopravno veljavo slovenskemu jeziku v učilnicah in uradih. Časopis, ki je prvič izšel 2. aprila 1868, je prva tri leta izhajal trikrat tedensko, tiskali so ga pri Eduardu Janežiču v Mariboru.127 Proti koncu leta 1870 je Slovenskemu narodu pretilo prenehanje izhajanja zaradi pomanjkanja kapitala. Ustanovniki so prepustili list uredniku Tomšiču, Franu Skazi in Hugu Tanšiču, pod pogojem, da ustanovijo tiskarno v Mariboru, ker je zanjo Tomšič že imel dovoljenje. 18. julija 1871 so časopis že tiskali v lastni tiskarni v Mariboru. Obenem so začeli snovati delniško družbo Narodna tiskarna, ki naj bi prevzela mariborsko tiskarno, ustanovila novo tiskarno v Ljubljani in tja preselila Slovenski narod. Sestanek odbora za delniško družbo je bil 4. novembra 1871.128

Prva številka Slovenskega naroda s programom, 2. 4. 1868. Vir: dlib.

46

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Mladoslovencem se je mudilo, saj so politični nasprotniki že pred dobrega pol leta dobili koncesijo za ustanovitev tiskarne Slovenske matice. To tiskarno so hoteli ustanoviti iz imetja ustanove ter z njo ohromiti mladoslovence in zaustaviti njihov prihod na Kranjsko. Ustanovitev Matičine tiskarne so mladoslovenci s spretnim nastopanjem uspeli onemogočiti. Dosegli so, da je deželna oblast v juliju 1872 dala soglasje za ustanovitev društva Narodna tiskarna, katerega ustanovni občni zbor je bil 14. 9. 1872. Prvi predsednik upravnega odbora Narodne tiskarne je postal dr. Karol Ahačič iz Ljubljane, med člani pa je bilo po šest odbornikov iz Ljubljane in s Štajerskega ter po eden iz Trsta in iz Gorice. Ob ustanovitvi delniškega društva je bilo podpisanih 430 delnic od prvih 500 razpisanih po 100 goldinarjev in vplačanih že 31.800 goldinarjev. Družba je lahko zaživela. Zarnik je na ustanovnem občnem zboru dne 14. 9. 1872 leta svetoval, naj izide Slovenski narod z novim letom 1873 kot dnevnik, saj je za Slovence potreben, če se hočemo prišteti k politično izobraženim narodom. Njegov predlog je bil sprejet. Na tem zboru je bil Zarnik izvoljen v upravni odbor, med letoma 1881 in 1885 in od 26. 2. 1886 do smrti je bil predsednik upravnega odbora Narodne tiskarne. Skupina mlajših liberalcev si je s časnikom Slovenski narod in z ustanovitvijo Narodne tiskarne izoblikovala trdno osnovo in sredstvo za svoje nadaljnje vplivanje na družbeno dogajanje med Slovenci. Slovenski narod so do začetka 20. stoletja urejali Anton Tomšič, Josip Jurčič, Ivan Tavčar, Peter Grasselli, Ivan Železnikar.129 Ustanovitelji delniškega društva so prve prostore za tiskarno dobili v hiši Luke Tavčarja na Marije Terezije cesti (današnji Gosposvetski), kjer je bil tudi hotel Evropa. Iz mariborske tiskarne so prenesli v Ljubljano le del opreme, vse potrebne tiskarske stroje pa so kupili v tujini. V oktobru 1875 se je tiskarna selila v Kolmanovo hišo na Kongresnem trgu, v maju 1888 v hišo banke Slavije na Turjaškem trgu, v avgustu 1892 pa v Deklevovo hišo na Kongresnem trgu, kjer je ostala do konca leta 1903. Že v letu 1901 je delniško društvo pod predsedstvom Ivana Tavčarja začelo z akcijo za gradnjo novega tiskarniškega poslopja. Pridobili so si stavbišče v središču mesta ob Knafljevi ulici in 7. 1. 1904 se je tiskarna dokončno preselila v lastno stavbo.130 Narodna tiskarna je bila prva med tiskarnami na Slovenskem, urejena za veliko proizvodnjo. Časniku Slovenski narod sta se povečevala naklada in obseg, njegovi podlistki pa so bili ponatiskovani v knjižni zbirki Slovenska knjižnica. Za založniško in knjigotrško dejavnost so leta 1906 ustanovili Narodno knjigarno ter zanjo tiskali številne knjižne izdaje, na primer dela J. Jurčiča, I. Tavčarja, V. Zarnika in M. Malovrha, pesniške zbirke O. Župančiča, poleg tega pa še za druge založnike, kot sta Slovenska matica ali Vodnikova družba. Od mnogih serijskih publikacij omenimo le Jutro, Ljubljanski zvon, Slovenski pravnik, Slovan, Slovanski svet, Zvonček. Tudi med vojnama je Narodna tiskarna delovala kot delniško društvo in bila med tehnično najmoderneje opremljenimi tiskarskimi podjetji na Slovenskem.131 47

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

»Gruss aus Laibach. Cafe Europa« (1899). V stavbi Evrope so bili sprva prostori Narodne tiskarne. Vir: Zbirka razglednic Milene Žnideršič. Hrani MKL.

Prva občna zavarovalna banka Slovenija Josip Vošnjak je o Banki Slovenije napisal sledeče: »Gotovo 300 tisoč gld., če ne več, so Slovenci izgubili pri tej nesrečni banki in le zaraditega, ker banka ni omejila svojega področja na slovenske dežele, ampak ga raztegnila na Hrvatsko, Ogrsko, celo na Gališko. Za tako obširno delovanje ni zadostovala delniška glavnica in ker je banka povsod trčila na konkurenco že ukoreninjenih zavarovalnic, morala je segati pri zavarovanju na manj varne objekte in njeni židovski agenti na Ogrskem in Gališkem so hiteli prazniti bančno blagajno. Po nekem poročilu, ki stalo v vseh slovenskih listih, je bilo začetkom leta podpisanih 3.451 delnic, popolnoma vplačanih 3.269 po 80 gld., ker se je od vsake delnice le 40 % vplačalo. Banka se je hvalila, da delo dobro napreduje in da je že 2.960 polic izdala. Tudi ‘Narod’ je to reklamo objavil brez vsake opazke in se je sploh dobrohotno obnašal proti banki, saj je v upravnem odboru sedel tudi dr. Zarnik. Banka je kupila kar tri hiše v Zvezdi, v katero je svoje urade preselila. Dobila je tudi od ogrske vlade koncesijo za ogrsko in Hrvatsko ter sklenila ustanoviti glavne zastope v Pešti, v Novem Sadu, v Zagrebu, na Slovaškem itd. Mesca marca je kupila še eno hišo, tako zvano ‘Šmirfabriko« prav po nepotrebnem.«132

48

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Ideja za prvo slovensko zavarovalnico z imenom Prva občna zavarovalna banka Slovenija je zrasla v krogu celjskih gospodarstvenikov zaradi narodnogospodarskih potreb, množičnega ustanavljanja delniških družb in želja po zaslužku. Tedanji veljaki so se 15. 8. 1871 v Celju zbrali na ustanovnem sestanku: med njimi so bili ljubljanski livar Albert Samassa, Karel Ahčin, celjski podjetnik Jožef Hauswirth, dr. Štefan Kočevar, dr. Valentin Zarnik, dr. Etbin Henrik Costa in dr. Jožef Ulaga, pridružil pa se je še Friderik pl. Treuenstein z Dunaja. Za predsedovanje zavarovalni družbi so pridobili lastnika graščine Novo Celje, starega kneza Leopolda Salma Reiffenscheida. Zavarovalnica je dobila dovoljenje za poslovanje 25. 1. 1872. Banka Slovenije je bila odraz taborskega gibanja, saj so zahteve po takšnih ustanovah izrazili govorniki in obiskovalci taborov.133 Prva občna zavarovalna banka Slovenija s sedežem v Zvezdi je po Vošnjakovih besedah imela pravico izdati 3.000 delnic po 200 goldinarjev in bi tako zbrala 600.000 goldinarjev. Vendar je upravni odbor sklenil drugače. Tako so delnice v nominalni vrednosti 200 gld. oddajali delničarjem po 170 gld., ti pa so vplačevali le po 68 gld. Ugodno vplačevanje in reklama po velikih oglasih v vseh slovenskih časopisih je privabila mnogo podpisnikov delnic. Do 29. maja 1873 je bilo vpisanih 3.776 delnic, vplačanih 3.609, od tega le majhen del po nominalni vrednosti. Vošnjak omenja, da so bili ustanovni stroški visoki 28.000 gld., štirje direktorji, med njimi Zarnik, so prejemali po 600 gld. plače in sejnine, upravni direktor Treuenstein pa celo 3.000 gld. Slovenski narod je bil do banke Slovenije neopredeljen, Zarniku kot odvetniškemu pripravniku pa so finančna sredstva še kako prav prišla.134 Banka Slovenija je sklepala zlasti zavarovanja za škodo ob požarih in življenjska zavarovanja. Njene ustanovitelje je zanesla evforija mrzličnega ustanavljanja delniških družb, ki so sprva prinašale velike zaslužke. Zavarovalnica bi morala začeti previdno, vendar so visokim ustanovnim stroškom, plačam in honorarjem sledile ustanovitve podružnic po celi Avstro-Ogrski. Na zavarovalnico so se prilepili vsakovrstni špekulanti, ki so zavarovalnine pobrali, banka pa jih ni dobila, sumljive so bile številne škode. Neznanje, nestrokovnost in nečednosti so banko kmalu potisnili v rdeče številke. Leta 1873 je prišlo še do dunajskega borznega zloma in Banka Slovenija se je znašla v hudi stiski. Iskanje zavarovalnice, ki bi jo prevzela, ni dalo rezultatov v Pragi ali na Dunaju. Tudi kadrovske zamenjave niso prinesle rešitve. Tako je šla zavarovalnica leta 1876 v likvidacijo, leta 1886 pa je bila izbrisana iz registra podjetij.135 Ogromno denarja je bilo izgubljenega, še hujše pa so bile moralne posledice. Ljudje niso več zaupali niti narodnim niti delniškim podjetjem, kar je prineslo neljube gospodarske in politične posledice za Slovence. Veliko denarja so tudi nadalje pobirale tuje zavarovalnice, zlasti praška Slavija, ki je v Ljubljano preselila svoje generalno predstavništvo. Ljudje so se odtlej raje držali hranilnic in posojilnic kot pa produkcijskih podjetij in zadrug.136 49

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Obvestilo delničarjem Banke Slovenije Vir: Slovenski narod, 20. 1. 1875 (dlib).

Ivan Hribar, tedaj predstavnik banke Slavije, je na Bleiweisovo prošnjo podal sodbo o bilanci banke. V svojih spominih je Hribar zapisal: »Ta banka, da-si je imela tako krasna pravila, da bi se bila pod spretnim vodstvom lahko razvila v pravo finančno velemoč, je namreč zato, ker nje vodstvo ni bilo poverjeno pravim rokam, prišla v denarne stiske.«137 Banka Slovenija je postala predmet hudega spora med liberalnimi in konzervativnimi politiki, natančneje med Zarnikom in Etbinom Henrikom Costo. Oba sta bila v upravi te banke do leta 1873. V začetku maja leta 1873 je Zarnik napadel Costovo gospodarstvo pri banki ter ga obdolžil koristoljubja. Novice so napovedale napad na poslovanje pri Narodni tiskarni. V nastali časopisno-pisemski polemiki je Zarnik dne 11. 6. naznanil predsedniku knezu Salmu, da izstopa iz upravnega sveta in ravnateljstva banke Slovenije, čeprav sta mu bila sedeža zagotovljena do konca maja leta 1874. Svojih deset delnic v skupni vrednosti 800 goldinarjev je poklonil narodnim društvom. Na občnem zboru dne 28. 5. 1874 je bilanca banke Slovenije kazala 61.799 goldinarjev izgube.138

50

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Zarnik kot politični publicist

21., 26. in 30. januar. V: Novice, 6. 2. 1867. Hrani MKL.

Zarnikove besede v zgornjem odlomku članka iz leta 1867 v Novicah izražajo njegovo naklonjenost do slovenskega naroda in sposobnost ubeseditve prizadevanj za njegov politični obstoj. V članku 21., 26. in 30. januar je proslavil izvolitev več slovenskih kandidatov v kranjski deželni zbor. Zarnik je v tem prispevku poudaril pomembnost enotnosti slovenske stranke, ki je privedla do skupne zmage. Prvič je v deželnem zboru zavladala slovenska večina.139 Zarnik je v časopisju, zlasti v Novicah in Slovenskem narodu, obravnaval politična vprašanja in izražal mnenja o političnih sistemih drugod po Evropi in svetu. V člankih se odražata njegova temeljita izobrazba in široko politično obzorje. Ni varčeval s kritiko domače politične scene, ki sta jo zaznamovala nemškutarstvo in pomanjkanje narodne zavednosti.140 Spuščal se je v polemike z drugimi politiki, predvsem zaradi različnih stališč in metod pri uresničevanju narodnega programa, pa tudi gospodarskih zadev v zvezi s propadajočo Banko Slovenijo.141 Prvič je o politiki v Novicah pisal že leta 1861, in sicer o dunajskem parlamentarnem dogajanju. Sestavek Obraz deržavnega zbora z orisom politikov, posebej nemških centralistov so prevedli najuglednejši nemški, češki, poljski in madžarski časniki. Drug tak spis je Življenje deržavnih poslancov na Dunaji, prav tako v Novicah. Serija člankov z naslovom Pisma slovenskega turista je bila naperjena proti narodnim in političnim razmeram na Kranjskem ter je kritizirala zlasti nemškutarstvo. Leta 1862 je spisal groteskno farso Don Quixotte della Blatna vas, tragično komedijo v štirih dejanjih, pod katero se je podpisal kot Servantes mlajši. Zarnik je v »Don Quixottu« 51

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

pokazal na sramoto, da je nekdanji slovenski pesnik Dragotin Dežman prešel v germanski tabor. Omenimo še serijo člankov Originali iz domačega življenja, ki je izhajala v Novicah leta 1862 in 1867. Gre za podobe iz dunajskega dijaškega življenja, kritiko nemškutarstva in kranjskih Nemcev, bojazljivosti in pomanjkanja narodne zavednosti.142 Izražanje liberalnih nazorov je Zarnika spodbudilo k pisanju v časopise in sodelovanju pri njihovem nastajanju. Monopolni vlogi Bleiweisovih Novic navkljub se je zgodaj zavzemal za politični list. Pri časopisu Naprej, ki sta ga zasnovala Miroslav Vilhar in Fran Levstik, je pogrešal jasen program in politični načrt. Zagovarjal je namreč stališče: »Politika naša, mislim, je ta, da narod budimo, budimo, budimo iz zaspanstva na vseh voglih, kjer se le da, poslej pa svoje mestjanstvo«. In še: »Ker so Novice za preprosto ljudstvo in za kmeta, naj bi bil Naprej za meščanstvo, toda ne sme biti pisan v literarnem, pač pa poljudnem domačem jeziku, ker so že Novice začele hrvatiti.« Svojo svobodomiselnost je Zarnik še podrejal narodni edinosti. Za duhovščino je menil, da je še vedno prvi in najpoglavitnejši steber naše narodnosti. V Naprejevih člankih bi morala biti kakor rdeča nit južnoslovanska ideja. Treba je bilo ohranjati edinost brez političnih strank in se ogibati polemike z Novicami. Naprej bi moral v uvodnih člankih kritizirati javno življenje, posebno birokracijo.143 V članku Naša duhovščina in sedanje volitve (1867) je branil enakopravnost in politično svobodo duhovnikov, Naš narod (1867) pa govori o narodni zavednosti in hvali duhovščino in ženstvo, ki sta pripomogla do narodne zmage. Za celovški Slovenec je prispeval članka Nektere važne dolžnosti novih slov. poslancev na Kranjskem (1867; 18) in O solidarnosti slovanstva v Avstriji (1867; 21). V prvem je izpostavil, da je prva dolžnost poslancev uvedba slovenskega jezika v deželnem zboru. V drugem je izrazil strah pred dualizmom in poudaril pomen slovanske sloge v federativni državi, zlasti potrebnost zveze Slovencev s Čehi. Ker so se nekateri poslanci nagibali k neki srednji stranki, kot posredovalci med Slovenci in Nemci, je v članku Stranka posredovanja (1867) odločno nastopil zoper take poizkuse ter poudaril, da narodne razmere, zlasti na Koroškem in Štajerskem, zahtevajo radikalnost: »Kadar gre za obstanek naroda, naj je velik ali majhen, ne sme biti nobene stranke, nobenega deljenja med narodnjaki, nobenega posredovanja«; šele ko dosežemo nar. pravice in bo rešeno naše nar. vprašanje, se bomo samo po sebi delili v politične stranke, zdaj pa bi bile stranke nesmiselne.« V članku Trije turisti (Novice. 1867) je smešil dopisnike »Laibacher Tagblatta«, dunajske »Die Presse« in graške »Tagespost«, ki so v nemškem duhu poročali o slovenskih krajih.144 Za Slovenski narod je prispeval zgodovinsko razpravo Gibanje načela narodnosti posebno z ozirom na slovansko politiko preteklega leta (SN 1868).145 V njej je opozoril na zmote poslancev, ki so glasovali za decembrsko ustavo leta 1867, zato je k naslovu postavil pripombo: Odgovor slovenskim dualistom. Opisal je osvobodilna gibanja evropskih narodov in narodnosti, opozoril na pravice maternega jezika in na voljo do popolne politične 52

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

svobode. Z občudovanjem je pisal o italijanskem združevanju in njegovih voditeljih ter z zanimanjem spremljal francosko politiko. Ob francosko-pruski vojni je pisal o francoskem domoljubju: gre za sestavek »La belle France« (1870). V članku Alzasija in Lorêna (1871) se je zavzemal za samoodločbo ljudstva in svetoval, naj bi politična društva in tabori protestirali proti nemški aneksiji teh dežel po pravu močnejšega. V razpravi Pad Francoske in Slaveni (1871) je ob privrženosti Francozom kritiziral zanj napačno politiko Rusije, videl veliko nevarnosti v zedinjeni Nemčiji in svaril, da se na Francijo in Rusijo ne smemo zanašati. Okleniti se je potrebno Avstrije in si v njej s solidarnim postopanjem vseh Slovanov pridobiti položaj, ki nam gre, ter vtisniti Avstriji slovanski značaj. Omenimo še članek v nadaljevanjih, socialno-politično študijo Bivša parižka komuna in socijalizem (Novice, 1871), ki je z izjemo uvoda in nekaterih dodatkov izvleček iz knjige »Kapitalismus und Sozialismus«, ki jo je bil leta 1870 izdal v Tübingenu Albert Schäffle.146

V. Zarnik: Alzasija in Lorena. Poglavje o anektiranji. Vir: Slovenski narod, 14. 1. 1871 (dlib).

O evropski politiki se je razpisal v članku »Green Erin« (SN, 1881): tu se ni dotikal samo zgodovine Irske in njenih osvobodilnih bojev, temveč je vpletel tudi druge evropske politične razmere. V članku »Gambetta-Gladstone« (1883) je negativno ocenil ureditev sodobnih republik. Franciji je očital nevednost o osvobodilnih slovanskih gibanjih na Balkanu, Angliji pa sebičnost v vzhodnoevropski politiki. Ruskih razmer se je dotaknil v uvodnikih (1883), v katerih je spremljal boj med demokratičnimi silami in carskim samodrštvom. Eden zadnjih njegovih političnih člankov, tokrat v Ljubljanskem zvonu, je poročal o rodoljubju Daniela Licharda in o razmerah na Slovaškem (1883; 3).147 53

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Pomemben je njegov federalistični govor ob adresni debati 30. avgusta 1870, objavljen v Slovenskem narodu.148 Članek z naslovom V pojasnjenje istega leta pa je vseboval južnoslovansko idejo. »Slovenci ne odstopamo od Zedinjene Slovenije, temveč svoj politični program po postavni poti samo dopolnjujemo, nikomur na škodo in krivico. Dozdaj smo se vojskovali za Nemce, čas je, da skrbimo zase. Simpatij do naših južnih bratov, naj žive v Avstriji ali v Turčiji, nam najmanj smejo očitati Nemci, ki so svoje simpatije metali po vsem svetu, kjerkoli je živel kak Nemec.«149

Zarnik v satiričnih časopisih

Tine in Jože. Vir: Oglasnik (priloga Novic), 24. 12. 1873 (dlib).

Zgornja karikatura prikazuje politična sopotnika Valentina Zarnika in Josipa Vošnjaka kot Tineta in Jožeta, kakor sta bila prikazana v številkah satiričnega lista Brencelj. Ta časopis pod uredništvom Jakoba Alešovca (1842–1901) je med letoma 1869 in 1886 stalno obdeloval vse dogajanje na slovenski politični sceni. Alešovec je uvedel stalno rubriko Tine in Jože, s katerima je upodabljal omenjena politika, kako komentirata domače zadeve. 54

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Vošnjak se je pozneje spominjal, kako so njuni podobi iz Brenclja lepili celo na krtače, ki so jih prodajali ribniški suhorabarji. Krtače s podobicami so vedno šle za med.150 Zarnik je bil v Brenclju upodobljen ali omenjen v povezavi s propadajočo Banko Slovenijo, volitvami leta 1873, komentarji glede udeležbe Slovencev na volitvah v ljubljanski mestni zbor.151 Tudi ostali šaljivi listi – Levstikov Pavliha iz leta 1870, Martelančev Juri s pušo iz Trsta (1869 in 1884–1886), Pajkov Škrat (1883–1885) in Magoličev Rogač (1886–1888) – so redno spremljali politično dogajanje ter ga kritično predstavljali bralcem. Na piki so imeli politike vseh usmeritev.

Kako smo se Slovenci »guncali«. Vir: Brencelj, 1873, št. 22–24 (dlib).

Karikaturo v Brenclju s konca leta 1873 so pojasnili v Novicah 28. 1. 1874: »Brencelj je zopet prifrčal tri številke debel, ki so napolnjene z zdravo šalo v besedi in podobah, katerih je tokrat veliko. Na osmi strani kaže, kako smo se Slovenci pri volitvah ‘guncali’, da smo padli po krivdi Vošnjaka in Zarnika oboji, ‘mladi’ in ‘stari’, na tla, nemškutar

55

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

pa je ostal na konju, kjer se nam posmehuje.« Karikatura je nastavila ogledalo sporom med mlado- in staroslovenci, ki se zaradi medsebojnih nesoglasij niso mogli poenotiti za skupen nastop na državnozborskih volitvah leta 1873. Vsaka struja je objavila svojo kandidatno listo, ponekod pa le po eno, obenem pa so kandidirali še nemški kandidati. Izid volitev je bil za slovenske politike porazen, saj so v vseh večjih mestih zmagali nemški kandidati z veliko večino, staroslovenci pa so premagali mladoslovence. Le v Idriji in Malem Ložu je več volilcev glasovalo za mladoslovence, zlasti Zarnika.152 Na primeru lista Pavlihe si poglejmo, kako je bil predstavljen Zarnik. List je izšel v le sedmih številkah, urejal pa ga je Fran Levstik na Dunaju. Levstik je Zarnika v besedi prikazal že v drugi številki Pavlihe, ko ga je imenoval Uzárnik ter pripomnil, da so mu rekli tudi »laus im Pelze«, uš v kožuhu. To jo pomenilo, da je bil nadležen za staroslovence.153 Pavliha je prenehal izhajati že poleti 1870, ker je izgubil zaupanje mladoslovencev. Levstik in njegov češki karikaturist Karel Klič sta namreč v šesti številki kritično prikazala Zarnikovo ravnanje v zvezi s kandidaturo v novi sklic deželnega zbora. Zarnik je v nameri, da bi znova prišel v deželni zbor, prilagajal svoja načela in bil spravljiv do staroslovencev, kar je na kranjskih deželnozborskih volitvah obrodilo sadove. Levstik, dolgoletni Zarnikov prijatelj, in Klič sta politika predstavila kot preveč prijaznega do konzervativcev. Narodna politika je v času nemških nacionalnih pritiskov terjala kompromise, ki pa jih je dogmatično načelen Levstik ostro zavračal. Slavljeni taborski govornik je bil upodobljen v sedečem položaju med dvema stoloma: med svojimi mladoslovenskimi političnimi načeli in staroslovensko politiko. O dogajanju pred deželnozborskimi volitvami in po njih je Levstik pisal od tretje do zadnje številke Pavlihe. Po padcu dunajske liberalne vlade aprila 1870 in razpustitvi poslanske zbornice in deželnih zborov je bilo treba izvesti nove volitve. Na njih je znova kandidiral tudi Zarnik, ki je želel ohraniti svoj deželnozborski mandat. To bi bil prvi mandat za mladoslovence, zato so bili njihovi privrženci trdno odločeni, da svojemu predstavniku pomagajo do ponovnega uspeha na volitvah. Pojav mladoslovenca Zarnika sredi konzervativnih narodnih poslancev bi pomenil mejnik v slovenski politiki. Zarnika pa ljubljanski prvaki pred deželnozborskimi volitvami niso hoteli podpreti. Društvo Slovenija je napovedalo kandidaturo dr. Lovra Tomana. Zarnik je na cerkniškem taboru 12. 6. 1870 vneto zagovarjal idejo zedinjene Slovenije, pri zdravicah po dogodku pa je, kot so objavile Novice, »jasno rekel, da z duhovščino v političnih zborih on ni zadovoljen, potem je naše slovenske prvake dobro obiral, sebe pa hvalil, kar se je dalo, rekši, da njemu so ljubši Dežmanovci nego tako prvaštvo, kot je sedanje slovensko, in da od danes naprej on ni več tisti, ki je doslej bil, nego je popolen liberalec.«154 Zarnik je te besede izrekel zaradi prevelike količine popitega vina. Že naslednji dan ga je začelo skrbeti, kaj bo z njegovo trebanjsko kandidaturo. Odbor društva Slovenija, ki je po Tomanovi odpovedi mrzlično 56

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

iskal primerne kandidate, je na seji 13. 6. 1870 sklenil, da zaenkrat ne bodo iskali kandidata za trebanjski mandat. Novice so razkrile, da Zarnika niso postavili za kandidata, ker njegov program ni sovpadal s programom narodne večine kranjskega deželnega zbora.155 Volitve so se bližale, zato so mladoslovenci ponudili prvakom roko sprave, da bi bila Zarnikova kandidatura le sprejeta. 13. aprila 1870 so se v Mariboru sestali s Tomanom. O tem je Levstik pisal v 3. in 4. številki Pavlihe, v pesmih Tam v Mariboru in Molčimo! Slednja je bila odziv na svarilo mladoslovencev, naj Levstik ne udriha po domačih, ampak po nasprotnikih v ustavoverni nemški stranki. Zarnik je moral vseeno sam kandidirati, vendar se je šel pogajat z odposlancema Slovenije Razlagom in Poklukarjem, da bi si pridobil še dodatne volilce. Zavezal se je, da se bo držal programa staroslovenske večine poslancev deželnega zbora. 16. 6. 1870 je Slovenski narod objavil, da bo Zarnik kandidiral v popolnem soglasju s svojimi političnimi prijatelji v trebanjskem volilnem okraju, Zarnik pa je 21. 6. 1870 priobčil svoj volilni program, v katerem se je izrekel za staroslovensko šolsko in cerkveno politiko. Na dan volitev, 27. 6. 1870, je vpričo Bleiweisovih odposlancev Razlaga in Poklukarja ter več drugih prič znova podpisal staroslovenski program. Zarnik je na volitvah dobil 119 glasov in novi mandat.156 Levstik, ki ni vedel za prijateljevo kapitulacijo pred staroslovenci, je v peti številki Pavlihe tri dni po volitvah pozdravil njegovo zmago. Označil jo je za zmago mladoslovenske misli, Zarnika pa je primerjal z ušjo v prvaškem kožuhu.157 Temu dogodku je posvetil izviren sestavek, satirično Pesen o kožuhu, v kateri nastopajo znani politiki, zbor in Pavliha. Pesem se začenja z Bleiweisom: »Mi smo se vpirali, kar smo se mogli / da ne izvôlil bi v Trebnjem se Zarnik,/ javno črnili ga ino za ógli,/ da je posebno duhovstvu nevárnik;/ da iz njegovih se bati je strun, /ker bi edino rad služil trebuhu, / Pésence, kakoršno poje nam Kljun – / Uš nam je vendarle ostala v kožuhu!« Zbor zapoje refren: » Pésence, kakoršno poje nam Kljun – Uš nam je vendarle ostala v kožuhu! Gorjé, možjé! Gorjé, gorjé!«158 Na koncu 5. številke je še pripis Slovenija dr. Zarniku: »Ljubi moj sin! Če te je razžalilo prvaštvo, ne pozabi, da te nijsem razžalila niti jaz niti moj narod, kateri ti je pokazal svojo ljubezen s tem, ker te je tako sijajno izvolil za svojega zastopnika, če tudi so mu od vseh stranij grozovito branili. Pómni še to, da vsaka stvar na svetu mine. Tako nosijo tudi zdanji ljubljanski prvaki zažgano znamenje minljivosti, kakor cesarski konj na stegnu. Tvoja mati.« Oba zapisa sta nastala po Zarnikovi zmagi na volitvah za deželni zbor, ko je bil Levstik še navdušen, da je Zarnik dobil deželnozborski sedež.159 Ko pa je Levstik izvedel za politikovo ravnanje, je ostro udaril po koristoljubnem poslancu. Pavliha je 22. 7. 1870 na naslovnici prinesel omenjeno karikaturo Zarnika. Ta je menda zajokal, ko je zagledal svojo karikaturo, Anton Tomšič pa je v 86. številki Sloven57

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

skega naroda pozval, da po lastnih ljudeh ni dobro streljati, dokler se moramo boriti proti sovražnim napadom in dokler smo narodnjaki.160 Levstik prijateljevega prilagajanja in priklanjanja prvakom ni mogel sprejeti. Zarnikovo karikaturo je pospremil z ostrim komentarjem Dr. Valentin Zarnik, v katerem prezira prijateljevo ponižno klečeplazenje.161

Dr. Valentin Zarnik. Vir: Pavliha : zabavljivo-šaljivi list, 22. 7. 1870. Hrani MKL, Slovanska knjižnica.

Posledice objave Zarnikove karikature so bile za Pavliho usodne. Mladoslovenci okoli Slovenskega naroda so se ogradili od Levstikovega Pavlihe, ki so ga sprva celo priporočali ljudem. Stopili so v bran poslanca, organizatorja in govornika na taborih ter priljubljenega šaljivca. Slovenski narod je Pavlihi očital podporo iz vladnega fonda. Brez mladoslovenske podpore je Pavliha izgubil večino naročnikov. Izšla je samo še ena številka, v kateri se je Levstik v dolgem komentarju obregnil ob očitke Slovenskega naroda.162 Za zaključek objavimo šaljivo politično pesem, ki jo je objavil tržaški časopis Jadranska zarja. Vsebinsko je bil naklonjen boju za svobodo in enakopravnost Slovencev ob Jadranu, zahtevam slovenskih taborov, odobraval je mladoslovenske usmeritve in se boril proti italijanskim nacionalistom. 7. novembra 1869 so ljudje prebrali:

58

»Zemlja slovenska, na kteri prebivamo, je zemlja sveta.« : doktor Valentin Zarnik, narodni buditelj

Našim poslancem. Vir: Jadranska zarja, 7. 11. 1869. Hrani MKL – Slovanska knjižnica in dlib.

59

Opombe

Opombe 1

Začetek Zarnikovega govora na žalskem taboru 6. 9. 1868. Slovenski narod 1 (68), str. 1 (dalje: SN).

2

Gorše, M. (1940): Doktor Valentin Zarnik. V Ljubljani : Slovenska matica, str. 21, navedek J. Vošnjaka.

3

Aleksander Sergejevič Puškin je umrl 10. februarja 1837, Ludwig Börne je umrl 12. februarja 1837. Zarnik je v krstne knjige vpisan 14. februarja 1837. Iz tega lahko sklepamo, da je bil morda Zarnik rojen kakšen dan prej, kot je navedeno v krstni knjigi.

4

Letnice smrti Ane Zarnik nismo zasledili. Zadnjič je njeno ime napisano na osmrtnici sina Bernarda, objavljeni v SN, 18. 2. 1871.V virih se pojavljata tudi nemška zapisa priimka: Sarnik/Sarnig.

5

V osmrtnici za svojega brata Bernarda, objavljeni v SN dne 18. 2. 1871, je podpisana kot Marica Zarnik.

6

Umrl je kot župnik v Srednji vasi 25. oktobra 1903.

7

Za posledicami pljučnice umrl 10. februarja 1871 v Vrbovcu, kot načelnik železniške postaje v Lipovini na Hrvaškem, gl. SN 4 (20), str. 4.

8

Letnice rojstev sorojencev Valentina Zarnika se v popisih prebivalstva leta 1846 in 1869 razlikujejo od podatkov v Slovenskem biografskem leksikonu. V prispevku uporabim letnice iz popisa prebivalstva 1846. V Slovenskem biografskem leksikonu so navedene letnice: Marija 1839, Matija 1843, Bernard 1846.

9

Štrekelj, K. (2012–2014): Zgodovina slovenskega slovstva III–IV. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU [in] Slovenska akademija znanosti in umetnosti [in] Karl-FranzensUniversität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik. – Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2. zv: III–IV. Begunje : Cicero, str. 1082.

10

Levec, F. (1888): Dr. Valentin Zarnik. Ljubljanski zvon 8 (5), str. 306 (dalje: LZ).

11

Fran Levec je bil sošolec Valentinovega brata Bernarda.

12

Peter Petruzzi (1799–1875) jezikoslovec in zgodovinar

13

Ivan Pogorel(e)c, nem. Johann Pogorelz (1802–1866), oče fotografa Ernesta Pogorelca

14

Gorše, str. 12.

15

Joseph Aschbach (1801–1882), nemški profesor zgodovine, poučeval na Univerzah v Bonnu in na Dunaju.

16

Albert Jäger (1801–1891), avstrijski duhovnik in profesor zgodovine.

17

Smolej, T. (2015) »Kaj večega poskusiti in postati« : slovenski pisatelji dunajski študentje (1850– 1926). Ljubljana: Zložba ZRC, ZRC SAZU: Znanstvena založba FF, str. 188.

18

Levec, str. 306.

19

Do leta 1866 je bila Padova del Avstrijskega cesarstva, po letu 1866 del kraljevine Italije.

20

Smolej, »Kaj večega poskusiti …«, str. 37.

21

Železnikar, I. (1888): Dr. Valentina Zarnika Izbrani spisi. V Ljubljani: Narodna tiskarna, str. XVI.

60

Opombe 22

Luka Knafelj (1621–1671), župnik, ki je premoženje zapustil za štipendijsko ustanovo, namenjeno na Dunaju študirajočim Kranjskim študentom. V šestdesetih letih 19. stoletja je štipendija znašala 240 goldinarjev.

23

Mencinger, J. (1977): Moja hoja na Triglav. Maribor : Obzorja, str. 122.

24

Vajevca: prirodopisec, potopisec in pripovednik Fran Erjavec (1834–1887) in naravoslovec in leposlovec Ivan Tušek (1835–1877) ter publicistom Antonom Kosom (1837–1900)

25

Bleiweisov zbornik (1909): V Ljubljani : Matica Slovenska, str. 183, str. 228 sl.

26

Gorše, str. 87.

27

Prijatelj, I. (1962): Književnost mladoslovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 36.

28

Levec, str. 306.

29

Njena sestra Marija je bila poročena z dr. Karolom Bleiweisom, sinom dr. Janeza Bleiweisa.

30

Kosovel, S. (1974): Zbrano delo. II. del. V Ljubljani : Državna založba Slovenije, opombe Anton Ocvirk, str. 701.

31

Narodno društvo (1874): V: Slovenski tednik, 2 (31), str. 5.

32

Stenografski zapisnik pete seje deželnega zbora ljubljanskega, dne 22. septembra 1869, str. 22.

33

Gorše, str. 215.

34

Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani : leta 1879–1880, str. 15.

35

Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 46 (14), str. 110 (dalje: Novice).

36

Gl.: https://urbanizem.ljubljana.si/projekti/Ulice/UlicePDF/0610111458.pdf.

37

Zgodovina slovenskega slovstva (1959). Ljubljana : Slovenska matica. 2. zv., str. 180.

38

Pogačnik, J. (1986): Vaje: Faksimile rokopisa iz NUK. Spremna beseda. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 9.

39

Slovenska biografija. Zarnik, Valentin (1837–1888). https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi857216/

40

Dović, M. (2007): Slovenski pisatelj : razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, str. 138; Dr. Valentin Zarnika zbrani spisi, str. 23; Levec, str. 306.

41

Prijatelj, I. (1938): Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895, II. V Ljubljani : Akademska založba, str. 75.

42

Simon Jenko (1835–1869), pesnik in pisatelj; Vaclav Bril (?), Fran Erjavec (1834–1887), naravoslovec in pisatelj; Ivan Tušek (1835–1877), pedagog, naravoslovec, pisatelj in prevajalec; Valentin Mandelc (1837–1872), pesnik, pisatelj in prevajalec; Martin Povše (1833–1896), duhovnik, dekan

43

Pogačnik, Vaje, str. 11.

44

Prav tam, str. 26.

45

Slovenski glasnik 5 (12), str. 403 (dalje: SG).

46

Zgodovina slovenskega slovstva (1959). 2. zv., str. 226.

47

Mencinger, str. 122.

61

Opombe 48

Prijatelj, Književnost mladoslovencev, str. 31.

49

Štrekelj, Zgodovina slovenskega slovstva, str. 996.

50

SG, 01.05. 1862, VIII zv., št. 5, str. 150; SG, 01. 06. 1862, VIII zv., št. 6., str. 182.

51

SG, 01. 11. 1862, zv. VIII, št. 11, str. 355; SG, 06.12.1862, zv. VIII, št. 12, str. 26.

52

Smolej, »kaj večega poskusiti…«, str. 36.

53

Levec, str. 306.

54

Vreg, F. (2002): Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem. Ljubljana: FDV, str. 65.

55

Zarnik, V. (1861): Štirje dnevi v zlatni Pragi. V: Novice 19 (34), str. 2–3 (dalje: Novice).

56

Novice 33 (23), 9. 6. 1875, str. 5. Spomini na deželne zbore. Iz deželnega zbora Kranjskega. Iz debate o dr. Bleiweisovem načrtu postave zastran nauka slovenskega jezika na ljubljanski realki z večerne seje 13. 5. 1875.

57

Gorše, str. 100.

58

Duden Tematski leksikoni. Zgodovina, str. 113, 262. Tržič : Učila International, 2007. Prim.: Zgodovina Slovencev, str. 468 sl.

59

Prim.: Zgodovina Slovencev (1979), str. 468–479, 492–526.

60

Prav tam.

61

O tiskovni pravdi gl.: SN 13 (253), 4. 11. 1880. O Slovenčevi pravdi gl. Slovenec 7 (55), 17. 5. 1879, str. 3.

62

Časnika Slovenski narod in Slovenec med 1877–1887, rubrika Izpred sodnije. O delovanju v kranjski odvetniški zbornici gl. SN 16 (298), 31. 12. 1883.

63

Lavtižar, J. (1944): Naši zaslužni možje, str. 88. Jesenice : Anton Blažej.

64

Tuma, H. (1937): Iz mojega življenja : spomini, misli in izpovedi, str. 42, 82–85, 299. Ljubljana : Naša založba.

65

Šuklje, F.: Iz mojih spominov, 1. del, str. 126. 1988, Ljubljana, Slovenska matica.

66

Vošnjak, J. (1906): Spomini. Drugi zvezek. Tretji del od 1868 do 1873. l., str. 3, 57. V Ljubljani : tiskal D. Hribar.

67

Hribar, I. (1983): Moji spomini. 1. del : od 1853. do 1910. leta, str. 129–130. Ljubljana : Slovenska matica.

68

Hribar, Moji spomini. 1. del, str. 129. Kavarna Valvasor (pred l. 1876 Švica, »Zur Schweiz«) se je po potresu leta 1895 preselila v prostore sedanje lekarne na Prešernovem trgu, v Mayerjevo palačo in se po letu 1905 preimenovala v kavarno Prešeren. Gl.: Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M.: Literarni atlas Ljubljane : zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana : ZRC, 2014, str. 42.

69

Ilustrirana zgodovina Slovencev, str. 242, Enciklopedija Slovenije, zv. 7, str. 181–182.

70

Enciklopedija Slovenije, zv. 12, str. 288–289.

71

Slovenska kronika XIX. stoletja, 2. zv., 1861–1883, str. 257–258.

72

Prav tam.

73

Zgodovina Slovencev, str. 472–473.

74

Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 25–26.

75

Gorše, str. 213.

76

Izvestje Národne čitalnice v Spodnji Šiški : ob 25 letnici:1878–1903, str. 14.

62

Viri in literatura 77

Gorše, str. 213–214.

78

Stariha, G. (2002): Začetek ustavnega življenja in ljubljanska policija. V: Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 50 (3), str. 334 (327–342).

79

Zgodovina Slovencev, str. 472, 474, Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 25.

80

Gorše, str. 85–100. Prim.: Melik, V. (2002): Slovenci 1848–1918 : razprave in članki, str. 365–377. Granda, S. (1991): Organiziranje slovenskih taborov v letih 1868/9. V: Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino 37 (1–2), str. 28–30.

81

Gorše, str. 86–87.

82

Slovenska kronika XIX. st, 2. zv., str. 241–242.

83

Gorše, str. 86–100.

84

Novice 27 (7), 17. 2. 1869.

85

Juri s pušo, 1869, št. 8.

86

Slovenska kronika XIX. stol., 2. zv., str. 36. Prim.: Matić, D. (2002): Nemci v Ljubljani : 1861–1918. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, str. 26. Matić prinaša novejše poglede na politične razlike med slovenskimi narodnimi politiki in kranjskimi Nemci.

87

Gorše, str. 100.

88

Hribar, Moji spomini, str. 129.

89

Lavtižar, Naši zaslužni možje, str. 88.

90

Gorše, str. 88–90. Prim.: Vrbnjak, V. (1968): Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. Maribor : Obzorja. Gl. tudi: Lav. Gregorec (1893): Petindvajsetletnica slovenskih taborov. V: Slovenski gospodar, 27 (35), str. 1 in Vošnjak, J. (1869): Slovenski tabori : za prosto slovensko ljudstvo. V Mariboru : Slovensko politično društvo.

91

Kovač Artemis, T. (1990): Slovenski Oratar dr. Janez Bleiweis. Ljubjana: P. Amallietti : M. Možina, str. 155.

92

Novice, 27 (18), str. 4 (5. 5. 1869).

93

Slovenski oratar, str. 156.

94

SN 2 (58), 20. 5. 1869.

95

Tuma, Iz mojega življenja, str. 42.

96

Kresnik, Z. (2009): Tabor v Ormožu, 8. avgust 1869. V: »Živela Slovenija!« : zbornik referatov z Znanstvenega simpozija ob 140-letnici tabora v Ormožu (2009). Ormož : Zgodovinsko društvo, str. 35, 38.

97

Taborsko gibanje na Slovenskem (1981), str. 37, 39.

98

Besednik 2 (15), 10. 8. 1870.

99

Malle, A. (1987): Tabori na Koroškem. V : Zgodovinski časopis 41 (4), str. 614.

100 Prav tam, str. 615. 101 SN 4 (82), 18. 7. 1871. 102 Novice 27 (19), str. 8. 103 Gorše, str. 106. 104 Gorše, str. 192. 105 Melik, V. (1965): Volitve na Slovenskem 1861–1918. V Ljubljani : Slovenska matica, str. 5–20.

63

Opombe 106 Enciklopedija Slovenije, zv. 2, str. 253. 107 Prim.: Novice, SN, Slovenec, Ljubljanski list, Ljudski glas, nemške Laibacher Zeitung, Laibacher Tagblatt, Laibacher Wochenblatt, Cillier in Marburger Zeitung, Deutsche Wacht, Sočo … Obravnave deželnega zbora kranjskega v Ljubljani za čas od 1861 do 1914 in navedeni časniki so dostopni v Digitalni knjižnici Slovenije. 108 Novice 27 (43), str. 5. Zelo dobro je poznal dramatiko in evropsko gledališče. Njegovo navdušenje za domačo gledališko umetnost dokazuje članek Slovensko dramatično društvo in »Jamška Ivanka« v SN 1871, št. 46. 109 Gorše, str. 111. 110 Poročanje o adresni debati v SN in Novicah, od 30. avgusta do oktobra 1870. 111 Gorše, str. 134–135. 112 Gorše, str. 136, SN 5 (141), str. 2. 113 Gorše, str. 140–142. 114 Gorše, str. 146. 115 Gorše, str. 173–175. 116 Gorše, str. 156. 117 Gorše, str. 159–160. 118 Gorše, str. 162–164. 119 Gorše, str. 167–192. 120 Gorše, str. 201–209, 201–207. 121 Gorše, str. 205–206. 122 Gegen die Slowenisirung der Aemter und Mittelschulen. V: Laibacher Wochenblatt : Organ der Verfassungspartei in Krain. 8. 4. 1882, št. 86, str. 4–5. 123 Gorše, str. 206. 124 Gorše, str. 208. 125 Gorše, str. 207–209. 126 Vatovec, F., Teply, B. (1968): Stoletnica Slovenskega naroda. Maribor : Društvo novinarjev Slovenije, str. 3. 127 Stoletnica Slovenskega naroda, str. 7, 10–11. 128 Berčič, B. (1968): Tiskarstvo na Slovenskem : zgodovinski oris, str. 136–140. 129 Stoletnica Slovenskega naroda, str. 8, Berčič, str. 134. 130 Stoletnica, str. 10. 131 Berčič, str. 140. 132 Vošnjak, Spomini, str. 208–213 in 230–232. Prim.: Martelanc, I.: Zavarovalna banka »Slovenija« : donesek k slovenski zavarovalniški zgodovini. V: Naša moč : list za člane Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani, let. 2, 1937, št. 6 (str. 8), 7 (str. 7–8), 8 (str. 2). 133 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 239–240. 134 Vošnjak, str. 208–213.

64

Opombe 135 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 240 136 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 240. 137 Hribar, Moji spomini I, str. 70–71. 138 Prim.: Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 239–240, 246. Dopisovanje v Novicah in SN leta 1873. 139 Novice 25 (6), 6. 2. 1867, str. 1–3. 140 Zarnikovi članki so navedeni v bibliografiji na koncu prispevka. 141 Gl.: Zarnikovo »Poslano Costi« (SN 1873, št. 113) in Costov odgovor (N 1873, str. 20). O občnem zboru banke gl.: N 1873, št. 18, 19, 21, 22, 23; SN 1873, št. 100, 106–7, 120, 124). O Zarnikovi odpovedi članstvu v upravnem odboru in ravnateljstvu in podaritvi njegovih delnic narodnim društvom gl.: N 1873, št. 25 in SN 1873, št. 134, 204. Z Bleiweisom se je udaril ob volitvah leta 1873 zaradi dopisa iz Trebnjega (N 1873, št. 31), nakar je sledila vrsta Zarnikovih »Poslanih« (SN 1873, št. 179, 220, 232, 242), v katerih je razkril dogodke med seboj in Bleiweisom. 142 Slovenski biografski leksikon. »Don Quixotte della Blatna vas« je bil napisan kot odgovor na delo »Eine Thierfabel aus Krain« avtorja F. Keesbacherja leta 1861. 143 Gl.: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857216/ 144 Prav tam. 145 Razprava je v krajši obliki izšla že v Slovenskem gospodarju (1868, št. 6 in 11). 146 Gl.: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857216/ 147 Prav tam. 148 SN 3 (103), 5. 9. 1870. 149 Gl.: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857216/ 150 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 212. 151 Brencelj v lažnjivi obleki: let. 5, št. 7/8 (Pred narodnim hlevom), let. 5., št. 17/18 (Po volitvah), let. 2, št. 6 (Pogovori). 152 Melik, Volitve, str. 259–260. 153 Pavliha : zabavljivo-šaljiv list, let. 1, 1870, št. 2, 13. 5. 1870, str. 7, sestavek »Potrébnik na vižmarskem taborji« 154 Gorše, str. 123. Gorše kot vir navaja Novice 25. 1. 1870, vendar gre verjetno za 15. 6. 1870, 28 (24). 155 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 215, Novice, 28 (24), str. 6. Prim.: Globočnik, D. (1997): 12 jeznih mož : 12 zgodb o slovenski karikaturi. Radovljica : samozal., str. 181-200. 156 Gorše, str. 123–125. Slovenska kronika XIX, 2. zv., str. 215. 157 Slovenska kronika XIX. st., 2. zv., str. 216, Gorše, str. 125. 158 Pavliha : zabavljivo-šaljiv list, let. 1, 1870, št. 5, 30. 6. 1870, str. 18. 159 Prav tam. 160 Slovenski narod, 26. 7. 1870, let. 3, št. 86, str. 3. 161 Pavliha, št. 7, 31. 7. 1870, str. 3. 162 Globočnik, 12 jeznih mož, str. 181–200. Prim.: Globočnik, D. (2009): »Mej dva stola«. V: Zgodovinski časopis, 63 (1/2), str. 116–172.

65

Bibliografija

Bibliografija •

Viri

Digitalna knjižnica Slovenije: Periodika; Zbirka upodobitev znanih Slovencev. Slovenska biografija: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi857216/. Stenografski zapisnik pete seje deželnega zbora Ljubljanskega, 22. 9. 1869. Nadškofijski arhiv Ljubljana, Matična knjiga 1837. Rojstni in krstni podatki Valentina Zarnika. Popis prebivalstva 1846. Konskripcijske tabele 1830–1857. Ljubljana Svetega Petra predmestje 70: http://www.sistory.si/cdn/publikacije/17001-18000/17020/Sv.P.70.pdf. Popis prebivalstva 1869. Popis prebivalstva 31. 12. 1869. Ljubljana Svetega Petra predmestje 47: http://www.sistory.si/IGNORED_PUBLIC/popisi/3/Svetega_Petra_ predmestje_47_007.JPG. Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani : leta 1879–1880: http://www.dlib. si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YCYYCFVA. Slovenska biografija. Zarnik, Valentin (1837–1888): https://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi857216/. •

Časopisje in serijske publikacije s signaturami:

Besednik : kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo. V Celovcu : Karolina Janežič, 1869–1878.

K ČS E 62

Brencelj : v lažnjivi obleki. V Ljubljani : Jakob Aléšovec, 1869–1886 (dLib).

K ČS F 47

Jadranska zarja : političen, podučiven i kratkočasen list. V Trstu : Gašper H. Martelanc, 1869-1870.

K MF 6

Juri s pušo : dolgočasen list - za lahone, nemškutarje i druge nerodne ljudi : strela udri iz višine - izdajalca domovine! : zabavlja zadnjo nedeljo vsacega meseca. V Trstu : Gašper H. Martelanc, 1869-1870.

K MF 6

Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Sekcija za krajevno zgodovino.

K ČS E 68

Laibacher Wochenblatt : Organ der Verfassungspartei in Krain. Laibach : Franz Müller, 1880–1893.

S ČS F 28

66

Bibliografija

Ljubljanski zvon : leposloven in znanstven list. V Ljubljani : Tiskovna zadruga, 1881–1941.

K ČS D 123

Naša moč : list za člane Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani. V Ljubljani : Vzajemna zavarovalnica, 1936–1943.

K ČS F 108

Novice gospodarske, obertnijske in narodske. V Ljubljani : J. Blaznikovi dediči, 1856–1902.

K ČS E 41

Pavliha : zabavljivo-šaljiv list. Na Dunaju : Fran Levstik, 1870.

K ČS F 45

Rogač : ilustrovan zabavni list. V Ljubljani : Srečko Magolič, 1886–1888.

K ČS E 61

Slovenec : političen list za slovenski narod. Ljubljana : Ljudska tiskarna, 1873–1945.

K ČS G 36, K MF 2

Slovenski glasnik : lepoznansko-podučen list. V Celovcu : Anton Janežič, 1858–1868.

K ČS D 152

Slovenski gospodar : podučiven list za slovensko ljudstvo. V Mariboru : Matija Prelog, 1867–1941.

K ČS G 152

Slovenski narod. Ljubljana : Narodna tiskarna v Ljubljani, 1868–1945.

K ČS G 13, K MF 1

Zgodovinski časopis = Historical review = Istoričeskij žurnal : glasilo Zveze zgodovinskih društev Slovenije. Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije.

K ČS D 208

•

Zarnikovi članki:

Zarnik, V. (1861): Obraz deržavnega zbora. V: Novice 19 (22), str. 176–177. Zarnik, V. (1861): Življenje deržavnih poslancev na Dunaji. V: Novice, 19 (28), str. 229, 235–236. Zarnik, V. (1861) Štirje dnevi v zlatni Pragi. V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske 19 (28), str. 227–228; 19 (32), str. 259–260; 19 (34), str. 276–277. Zarnik, V. (1861): Pisma slovenskega turista. V: Novice 19 (33, 44, 46, 48, 49, 51, 52). Zarnik, V. (1862, 1867): Originali iz domačega življenja. V: Novice, let. 20, 25. Zarnik, V. (1865): En teden na Dolenskem. V: Novice, 23 (36–44). Zarnik, V. (1866): Dom žajfje kulture. V: Slovenski glasnik, 9 (5), str. 181–183. Zarnik, V. (1867): Naša duhovščina in sedanje volitve. V: Novice 25 (11), str. 85–87. Zarnik, V. (1867): Naš narod leta 1867. V: Novice 25 (16), str. 126–128. Zarnik, V. (1867): Trije turisti. V: Novice 25 (39), str. 320–322. 67

Bibliografija

Zarnik, V. (1867): 21., 26. in 30. januar. V: Novice, 25 (6), str. 43–45. Zarnik, V. (1867): Nektere važne dolžnosti novih slov. poslancev na Dunaji. V: Slovenec : “Živi, živi duh slovenski, bodi živ na veke!”, 3 (18). Zarnik, V. (1867): O solidarnosti slovanstva v Avstriji. V: Slovenec, 3 (21). Zarnik, V. (1867): Stranka posredovanja. V: Novice, 25 (18), str. 145–146. Zarnik, V. (1868). Gibanje načela narodnosti posebno z ozirom na slovansko politiko preteklega leta. V: Slovenski gospodar 2 (6), str. 21, SN 1 (5, 10, 20). Zarnik, V. (1868): Dr. E. H. Costa. V: SN 1 (7–8), str. 1. Zarnik, V. (1870): »La belle France«. V: SN 3 (143), str. 1–3. Zarnik, V. (1870): V pojasnjenje. V: SN 3 (145), str. 1. Zarnik, V. (1871): Bivša parižka komuna in socijalizem : socijalno-politiška študija. V: Novice 29 (26–47). Zarnik, V. (1871): Alzasija in Lorena. V: SN 4 (4–5, 7–9). Zarnik, V. (1871): Pad Francoske in Slaveni. V: SN 4 (40–55). Zarnik, V. (1878): O zjedinjenji ital. naroda, SN 11 (165–168, 172–176). Zarnik, V. (1881): Nekoliko črtic iz polupreteklega časa. V: Ljubljanski zvon 1 (1), str. 27–30, 1(4), str. 245–249. Zarnik, V. (1881): »Green Erin«. V: SN 14 (12, 14, 17, 19, 22, 25, 28, 32, 35, 37). Zarnik, V. (1883): Gambetta-Gladstone. V: SN 16 (9), str. 1–2. Zarnik, V. (1883): V Ljubljani. SN 16 (80, 90), str. 1–2. Zarnik, V. (1883): Daniel Lichard, V: Ljubljanski zvon 3 (3), str. 199–202. •

Članki o V. Zarniku in njegovi dobi:

Dr. Valentin Zarnik (1888). V: Slovenski narod 21 (74), str. 3. Globočnik, D. (2009): »Mej dva stola«. V: Zgodovinski časopis, 63 (1/2), str. 116–172. Granda, S. (1991): Organiziranje slovenskih taborov v letih 1868/9. Kronika : časopis za slovensko krajevno zgodovino 39 (1-2), str. 28–30. Gregorec, L. (1893): Petindvajsetletnica slovenskih taborov. V: Slovenski gospodar 27 (35), str. 1. Kresnik, Z. (2009): Tabor v Ormožu, 8. avgust 1869. V: »Živela Slovenija!« : zbornik referatov z Znanstvenega simpozija ob 140-letnici tabora v Ormožu. Ormož : Zgodovinsko društvo, str. 25–43. Levec, Fran (1888): Dr. Valentin Zarnik. Ljubljanski zvon 8 (5), str. 305–308.

68

Bibliografija

Malle, A. (1987): Tabori na Koroškem. V : Zgodovinski časopis 41 (4), str. 599–622. Martelanc, I. (1937): Zavarovalna banka »Slovenija« : donesek k slovenski zavarovalniški zgodovini. V: Naša moč : list za člane Vzajemne zavarovalnice v Ljubljani 2 (6), str. 8, 2 (7), str. 7–8, 2 (8), str. 2. Stariha, G. (2002): Začetek ustavnega življenja in ljubljanska policija. V: Kronika, 50 (3), str. 327–342. •

Monografije:

Zarnikove objave:

Zarnik, V. (1862). Don Quixotte della Blatna vas: načrt tragične komedije v štirih djanjih, s predigro in s petjem. Zagreb: Narodna tiskarnica Dra. Ljudevita Gaja.

SAZU, NUK, NMS

Zarnik, V. (1888). Dr. Valentin Zarnikovih zbranih spisov: zv. 1, Pripovedni spisi. Uredil Ivan Železnikar. Ljubljana: Narodna tiskarna.

KMB 929

O Zarniku in njegovem času:

Berčič, B. (1968): Tiskarstvo na Slovenskem : zgodovinski oris. Ljubljana : Odbor za proslavo 100-letnice grafične organizacije na Slovenskem.

KMC 13583

Ciperle, J. ... [et al.] (2003): Slovenska kronika XIX. stoletja. 1861–1883. Ljubljana : Nova revija.

KMF 1812/1, 2, 3

Cvirn, J. (1999): Ilustrirana zgodovina Slovencev. Ljubljana : Mladinska knjiga.

KZE 501/1

Čepič, Z. (ur., 1979): Zgodovina Slovencev. Ljubljana : Cankarjeva založba.

KMD 5412

Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M.: Literarni atlas Ljubljane : zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana : ZRC, 2014.

KME 5392

Globočnik, D. (1997): 12 jeznih mož : 12 zgodb o slovenski karikaturi. Radovljica : samozal.

KMD 7889

Hribar, I. (1983): Moji spomini. 1. del. Ljubljana : Slovenska matica.

KZC 2511/1, 2

Gorše, M. (1940). Doktor Valentin Zarnik: narodni buditelj, pisatelj in politik. Ljubljana: Slovenska matica.

KME 240

69

Bibliografija

Izvestje Národne čitalnice v Spodnji Šiški : ob 25 letnici : 1878–1903. Spodnja Šiška : Národna čitalnica, [1903?].

KMD 1706

Javornik, M. (ur.): Enciklopedija Slovenije. Ljubljana : Mladinska knjiga, 1987–2002.

KME 20218/1-15

Kovač Artemis, T. (1990): Slovenski oratar dr. Janez Bleiweis. Ljubjana: P. Amallieti ; M. Možina.

KZC 972/1

Kresnik, Z. (ur., 2009): »Živela Slovenija!« : zbornik referatov z Znanstvenega simpozija ob 140-letnici tabora v Ormožu. Ormož : Zgodovinsko društvo.

MKL-KOŽ

Lavtižar, J. (1944): Naši zaslužni možje. Jesenice : Anton Blažej.

KMC 13688

Matić, D. (2002): Nemci v Ljubljani : 1861–1918. Ljubljana : Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete.

KZD 1438/6

Melik, V. (1965): Volitve na Slovenskem : 1861–1918. V Ljubljani : Slovenska matica.

KZC 1909/10

Melik, V. (2002): Slovenci 1848–1918 : razprave in članki. Maribor : Litera.

KZD 1113/15

Mencinger, J. (1977): Moja hoja na Triglav. Maribor : Obzorja.

KZC 2261/14

Smolej, T. (2015): »Kaj večega poskusiti in postati«: Slovenski pisatelji dunajski študentje (1850–1926). Ljubljana: Zložba ZRC, ZRC SAZU: Znanstvena založba FF.

KZD 1463/12

Šuklje, F. (1988): Iz mojih spominov. Ljubljana : Slovenska matica.

KZC 2511/3.1, 3.2

Taborsko gibanje na Slovenskem : Muzejska zbirka »Edvard Kardelj«, Ljutomer 1981 (1981). Ljubljana : Narodni muzej; Ljutomer.

KMC 5863

Tominšek, J. (ur., 1909): Bleiweisov zbornik. V Ljubljani : Matica Slovenska (dLib).

K ČS D 144/1909

Tuma, H. (1937): Iz mojega življenja : spomini, misli in izpovedi. Ljubljana : Naša založba.

KMD 812

Vatovec, F., Teplý, B. (1968): Stoletnica »Slovenskega naroda«. V Mariboru : Društvo novinarjev Slovenije.

KMD 4715

Vošnjak, J. (1869): Slovenski tabori : za prosto slovensko ljudstvo. V Mariboru : Slovensko politično društvo.

KMD 3258

Vošnjak, J. (1906): Spomini. Drugi zvezek. Tretji del od 1868 do 1873. l. V Ljubljani : tiskal D. Hribar.

KMC 3567/2

70

Bibliografija

Vrbnjak, V. (1968): Prvi slovenski tabor v Ljutomeru. Maribor : Obzorja.

MKL-KB

Slovstvo:

Dović, M. (2007): Slovenski pisatelj : razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU.

KZC 3509/7

Pogačnik, J. (1986): Vaje: Faksimile rokopisa iz NUK. Spremna beseda. Ljubljana: Mladinska knjiga.

KZC 2473/4,1

Prijatelj, I. (1938): Kulturna in politična zgodovina Slovencev 1848–1895. V Ljubljani : Akademska založba.

KMC 2836/1-4

Prijatelj, I. (1962) Književnost mladoslovencev. Ljubljana: Mladinska knjiga.

KZC 1463/54

Štrekelj, K. (2012–2014): Zgodovina slovenskega slovstva IIIIV. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU [in] Slovenska akademija znanosti in umetnosti [in] KarlFranzens-Universität Graz, Geisteswissenschaftliche Fakultät, Institut für Slawistik. –Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2. zv: III-IV. Begunje : Cicero.

KMD 12044/ III-IV

Vreg, F. (2002): Feljton: novinarske, polliterarne in literarne oblike na Slovenskem. Ljubljana: FDV.

KZD 1364/13

Zgodovina slovenskega slovstva (1956–1971): Ljubljana : Slovenska matica, 2. zv.

KME 973/2

Žigon, A. (1919) Prispevek k petdesetletnici. V: Ljubljanski zvon, letnik 39, številka 11/12, str. 718.

K ČS D 123

71