Issuu

7/2

ISSN 2232-6316 Ljubljana 2018

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Teja Zorko

uredništvo besedilo in izbor gradiva

Tomaž Miško, Maša Podobnik Šipič Po ljubljanskih ulicah: Andreja Zupanec Bajželj Ulica, tvoje ime je žensko: Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo, Ana Zalar Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice: mag. Kristina Košič Humar

lektorirala

Manca Ratković

oblikovala

Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o. 250 izvodov Ljubljana, oktober 2018

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 5

Uvodnik

Po ljubljanskih ulicah Andreja Zupanec Bajželj

Muzej novejše zgodovine Slovenije

Podoba mestnih ulic Ljubljane ob koncu 19. stoletja

Razvoj prometa na mestnih ulicah Ljubljane po začetku 20. stoletja

Razvoj prometa v Ljubljani po drugi svetovni vojni

Slovo tramvaja in uvedba trolejbusa

Začetki mestnega avtobusnega prometa v Ljubljani

Opombe

Viri in literatura

Ulica, tvoje ime je žensko Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo, Ana Zalar

Prelet zgodovine uličnih poimenovanj v Ljubljani

Imena ulic soustvarjajo kraj

Perifernost lokacij

Izbrane ulice, ki nosijo spomin na zaslužne ženske

Ulica Josipine Turnograjske, 1934

Zofke Kvedrove ulica, 1957

Ulica Franje Koširjeve, 1970

Ulica Marje Boršnikove, 1984

Ulica Mire Miheličeve, 1987

Kumerjeve ulica, 2010

Ulica Angele Vode, 2013

Ulica Ivane Kobilce, 2013

Ulica Alme Sodnik, 2013

Majde Vrhovnikove ulica, 1957

Ulica Ane Ziherlove, 1968

Ulica Tončke Čečeve, 1981

Ulica Lojzke Štebijeve, 1982

Namesto zaključka

Viri in literatura

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice mag. Kristina Košič Humar

Napoleonov zakonik v Slovanski knjižnici

Vloga in pomen Napoleonovega Civilnega zakonika

Napoleonovi kodeksi: miniaturni (žepni) zakoniki iz Napoleonovega časa v Slovanski knjižnici in njihov pomen

Ilirske province (1809–1813) in bitka za jezik

103

Ilirske province in uvajanje Napoleonove zakonodaje

105

Namesto uvoda – zaključek

108

Viri in literatura

Uvodnik

Uvodnik Pred vami je sedmi letnik revije Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Tokrat smo v drugi letošnji številki objavili različne prispevke avtoric, ki so preučevale razvoj prometa v Ljubljani, imena ulic po ženskah v Ljubljani ter odseve Napoleonovega zakonika v dragocenih tiskih, ki jih hrani Slovanska knjižnica. K sodelovanju smo povabili Andrejo Zupanec Bajželj, Meto Kutin skupaj z Nadjo Agrež, Francko Bizilj, Vido Vilhar Pobegajlo ter Ano Zalar in našo sodelavko iz Slovanske knjižnice mag. Kristino Košič Humar. Naj omenim, da so avtorice prispevkov o prometu in ulicah gostovale z razstavama na to tematiko v Slovanski knjižnici v letu 2017. Kustosinja Muzeja novejše zgodovine Slovenije Andreja Zupanec Bajželj je pri nas pripravila razstavo o prometu »Po ljubljanskih ulicah : prometni vrvež ljubljanskih ulic 20. stoletja«. Arhitektka Meta Kutin pa s soavtoricami z Univerze za tretje življenjsko obdobje razstavo »48 od 1623 : ženske, ki so ulicam dala svoje ime«, o poimenovanjih ulic po ženskah v Ljubljani. Omenjene avtorice smo k sodelovanju v letošnji drugi številki revije povabili, ker so se nam njihove vsebine zdele zelo zanimive tudi za bralce, ki si jih kot obiskovalci razstav morda niso uspeli ogledati. Bibliotekarka mag. Kristina Košič Humar pa nam je na zanimiv in poučen način predstavila vpogled v nekaj redkih in dragocenih del, ki jih hrani naša knjižnica in se navezujejo na kratko obdobje Ilirskih provinc na slovenskem ozemlju. Vsakdo se je v življenju že srečal s težavami v prometu. Sploh v mestih. Da pa tovrstne zagate in nevšečnosti ter prometna pravila niso le trd oreh današnjega časa, nas v prvem prispevku druge številke revije seznani Andreja Zupanec Bajželj. Njen prispevek »Po ljubljanskih ulicah« zelo nazorno in ilustrativno prikazuje razvoj prometa v Ljubljani vse od konca 19. stoletja in nas z različnimi zanimivostmi popelje skozi celotno 20. stoletje. Prav tu lahko preberemo, da je bila problematika prometa v Ljubljani prisotna že od samih začetkov in se seznanimo, na kakšen način so jo urejali v prejšnjem stoletju. Marsikdo od nas nikoli ni pomislil, da je število ulic v Ljubljani, ki so poimenovane po ženskah, izredno majhno. Pravzaprav marsikdo o tem, po kom so določene ulice poimenovane, sploh ni premišljeval. Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo in Ana Zalar so nam s člankom »Ulica, tvoje ime je žensko« približale ljubljanske ulice, ki nosijo imena po ženskah. Kljub temu, da je teh v našem 5

Uvodnik

glavnem mestu le tri odstotke, pa med njimi najdemo tudi imena žensk, ki nam morda na prvi vtis niso takoj znana ali pa se nam nekako samo dozdeva, kdo so. V članku preberemo tudi, da se te ulice največkrat nahajajo na obrobju mesta, avtorice pa so za podrobnejšo predstavitev izbrale in raziskale širši javnosti morda bolj znane ženske, po katerih nosijo imena ljubljanske ulice. Zadnji prispevek v tej številki pa je nastal ob prihajajoči 200-letnici spomina na Valentina Vodnika in Žigo Zoisa, ki jo obeležujemo prihodnje leto, in nosi naslov »Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice« avtorice mag. Kristine Košič Humar. V letih 1809–1813, ko so bile na našem ozemlju ustanovljene Napoleonove Ilirske province, je živahno deloval prav Zoisov krog, ki se je med drugim boril tudi za uveljavitev slovenščine; veliko delo na tem področju pa je opravil prav Valentin Vodnik. Avtorica nam je s kratkim preletom dragocenega gradiva v njun spomin in hkrati redkega gradiva, ki zajema obdobje Ilirskih provinc pri nas in ga hrani Slovanska knjižnica, prikazala, kako velik pečat sta v resnici pustila v zgodovinskem spominu na Slovenskem. Vabljeni k prebiranju! Maša Podobnik Šipič, Slovanska knjižnica, Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

Pozdrav iz Ljubljane Vir: Digitalna zbirka MKL Slovanske knjižnice, original hrani Milena Žnideršič

Po ljubljanskih ulicah Prometni vrveĹž ljubljanskih ulic 20. stoletja Besedilo in izbor gradiva: Andreja Zupanec BajĹželj

Po ljubljanskih ulicah

Mestna občina Ljubljana se je leta 2016 ponašala z laskavim nazivom Zelena prestolnica Evrope. Kot temeljne razvojne cilje si je prestolnica takrat zastavila uveljavitev nove prometne politike, ki bi bolje ustrezala potrebam sodobnega sveta po povečani mobilnosti in trajnostno naravnanem razvoju. Zato so v mestu namenili večjo pozornost pešcem, kolesarjem in javnemu prevozu. Hibridni in električni mestni avtobusi, ponudba izposoje koles Bicike(LJ), brezplačen prevoz z okolju prijaznimi vozili Kavalir, tirna vzpenjača na Ljubljanski grad in vse širša območja za pešce so bila med rezultati omenjene razvojne prometne politike. Dogodkom ob imenovanju Ljubljane za Zeleno prestolnico Evrope smo se pridružili tudi v Muzeju novejše zgodovine Slovenije in s podporo Javnega zavoda Ljubljanski grad v pomladanskih dneh leta 2016 pripravili občasno fotografsko razstavo, poimenovano »Po ljubljanskih ulicah, Prometni vrvež ljubljanskih ulic 20. stoletja«. Kot osnovo našega proučevanja smo izbrali 44 fotografskih podob, preko katerih smo želeli javnosti bolje predstaviti, kako so si cestna vozila skozi dvajseto stoletje utrla pot v prestolnici: od vozov in vpreg ter avtomobilov za redke izbrance vse do vozil za vsakogar v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja. Razstava je bila dobro sprejeta in leta 2017 je gostovala tudi v prostorih Slovanske knjižnice Ljubljana. Prav odziv javnosti je tudi razlog za povabilo k sodelovanju v letošnji številki revije Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Muzej novejše zgodovine Slovenije Muzej novejše zgodovine Slovenije je nastal leta 1948 kot Muzej narodne osvoboditve Ljudske republike Slovenije in letos obeležuje sedemdesetletnico delovanja. Bil je eden prvih muzejev revolucije v Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji, čigar namen je bil vezan na pridobivanje in razstavljanje gradiva in obdobje narodnoosvobodilnega boja. Leta 1962 se je preimenoval v Muzej ljudske revolucije ter začel zbirati in hraniti gradivo tudi za obdobje pred letom 1941 in po letu 1945. Zadnje preimenovanje v Muzej novejše zgodovine Slovenije leta 2003 je dokončno utrdilo zbiralno politiko Muzeja na zgodovino celotnega dvajsetega stoletja. Danes je tako osnovno poslanstvo muzeja evidentiranje, pridobivanje, hranjenje, raziskovanje in promoviranje celotnega gradiva slovenske novejše zgodovine. Leta 1952 so znotraj Muzeja ustanovili Oddelek za dokumentarno fotografijo oz. krajše Fototeka. Temelj fotografskega gradiva je v prvih letih predstavljalo gradivo partizanskih fotoreporterjev, ki so s pomočjo skope fotografske opreme in materiala na filmski trak v času druge svetovne vojne zabeležili preko 60.000 fotografij. Fotografsko gradivo se je nato postopoma širilo.

Po ljubljanskih ulicah

Poslopje Muzeja novejše zgodovine Slovenije v Cekinovem gradu. Ljubljana, 2015. Foto: Arhiv Muzeja novejše zgodovine Slovenije (MNZS)

Muzej danes v štiriintridesetih fotografskih zbirkah in fondih hrani preko dva milijona in pol fotografskih posnetkov. Med fotografskimi zbirkami je tako prav, da omenim Zbirko fotografij prve svetovne vojne, Zbirko fotografij časopisa Slovenec ter t. i. Zbirko Foto Slovenija, ki s pomočjo ohranjenih fotografskih posnetkov beleži povojno dogajanje na slovenskem ozemlju. Fotografsko bogata je tudi Zbirka podjetja Exportprojekt, v kateri je na fotografski film zabeležena domala vsa slovenska industrija. Muzej je pridobil tudi gradivo fotografov Toneta Stojka, Janeza Bogataja, Boža Štajerja in izredno bogate donacije fotoreporterjev Edija Šelhausa, Miloša Švabića in Marjana Cigliča. V letu 2006 se je muzejska zbirka obogatila še za fotografski fond steklenih plošč ateljejskega fotografa Petra Lampiča in 400 steklenih plošč in fotografij fotografa Rudolfa Bruner Dvořáka. Prav je, da omenimo še dve večji donaciji. To sta donacija fotografskih posnetkov časopisne hiše Delo in donacija dolgoletnega fotoreporterja časopisa Dnevnik, Naceta Bizilja.1 Prav te ohranjene zapuščine so pri pripravi razstave in članka služile kot osnovni vir raziskovanja. Podoba mestnih ulic Ljubljane ob koncu 19. stoletja Ljubljanske mestne ulice sta si vse do začetka 20. stoletja ob pešcih delili zgolj še dve vrsti vozil; konjske vprege in kolesa. Prav kolo je konec 19. stoletja postal družbeni fenomen. »Bicikel«, kot se ga je takrat pogovorno prijelo ime, je z razvojem in vrsto tehničnih izboljšav postajal širše dostopen. Veljal je za pravi rekvizit mode in simbol mobilnosti družbe. Do preloma stoletja so se kolesa povsem vključila v vsakdanjik meščanstva in so omogočila novo preživljanje in večjo mobilnost marsikaterega me10

Po ljubljanskih ulicah

ščana in meščanke.2 Leta 1887 je bil v Ljubljani ustanovljen tudi Klub slovenskih biciklistov Ljubljana. Leta 1895 je nastal tudi že prvi kolesarski vodnik po Kranjski in Primorski, ki ga je v 3.000 izvodih sponzorirala kranjska hranilnica.3

Skupinska fotografija družine Jerko. Podboršt, 1927. Foto: Peter Lampič. Vir: MNZS

Kolo na mestnih ulicah sprva ni bilo dobro sprejeto. Prvi kolesarski izpad naj bi povzročil trgovec Albert Zeschko, ki je s kolesom plašil konjske vprege in povzročil tudi prvo žrtev kolesarske nesreče, ko se je kočijaž ob padcu z vprege poškodoval. Mestni svet je tako leta 1869 prepovedal vožnjo s kolesi po mestnih ulicah in sprehajališčih, a je ta sklep leta 1890 preklical in kolesarjem dovolil uradno vožnjo po cestah in ulicah, z izjemo pločnikov, pešpoti in alej.4 Ljubljanski občinski svet je po zgledu zakona za Vojvodino Kranjsko leta 1897 sprejel še pravilnik, ki je urejal »vožnjo na kolesih«. Ta je izrecno predpisoval, da sme kolo voziti zgolj tisti, ki je vožnje vešč. S posebnim določilom so morala biti vsa kolesa obvezno opremljena z »zavorno pripravo, zvonilom in tablico s številko«, ki jo je bilo potrebno namestiti na sprednji del kolesa in katere ni bilo dovoljeno deliti z drugimi osebami. Zanimiv je še podatek, ki ga v svojih proučevanjih navaja Boris Brovinsky. V Ljubljani naj bi bilo leta 1898 že več kot tisoč koles.5 Istočasno s postopnim povečevanjem kolesarskega prometa so na ljubljanske ulice vstopila tudi motorizirana vozila. »Prvi avtomobil se je včeraj pojavil v Ljubljani in obudil največjo senzacijo. Paglavci so se trumoma podili za njim. Avtomobil je last barona Codellija, kateri se je z njim pripeljal s Dunaja.«6 Tako se je 16. novembra 1898 glasila drobna novica v časopisu Slovenski narod. Lastnik Anton Codelli je svoj prvi avtomobil znamke Benz Velo Comfortable kupil pri Dunajskem podjetju Otterman. Bil je to še zelo preprost avtomobil z dvema sedežema, ki je zmogel hitrost od 16 do 24 kilometrov na uro in je imel zgolj dve prestavi.7 11

Po ljubljanskih ulicah

Da avtomobil ni požel zgolj navdušenja meščanov lahko v časopisju zasledimo že maja naslednje leto: »Barona Codellija avtomobil je predmet mnogim pritožbam iz občinstva. Ljubljančanje sicer niso tak malomestni filistri, kako se navadno misli, ali vsaka stvar ima svojo mejo, in tako tudi naglost, s katero se podi ta avtomobil po najožjih ulicah. Nesreča se sicer, kolikor je nam znano, ni pripetila še nobena, strahu pa ja ta avtomobil povzročil že dosti. Zatorej bi bilo živeti, da se lastnik tega voza ozira tudi malo na občinstvo, saj to vendar ni ustvarjeno, da mladi gospodje ž njim šale zbijajo.«8 Baron Codelli se je nato le nekaj mesecev pozneje z avtomobilom odpravil na potovanje do Nice, kjer je vozilo zakockal. V Ljubljano se je moral vrniti z vlakom in Ljubljančani so si za leto dni lahko oddahnili. Takrat je baron z novim, močnejšim vozilom znamke Daimler ponovno zapeljal na ljubljanske ulice.9 Z njim se je leta 1900 udeležil dirke Salzburg–Dunaj, kjer je med 18 tekmovalci osvojil tretje mesto, s povprečno hitrostjo 33 kilometrov na uro. Avtomobil v lasti barona Antona Codellija je bil leta 1898 prvi avto v Sloveniji in v tem delu Evrope, vse do konca Balkanskega polotoka.10

Vozilo, namenjeno prevozu gostov Grand Hotela Union. Ljubljana, obdobje med obema svetovnima vojnama. Foto: neznan. Vir: MNZS

Po ljubljanskih ulicah

Razvoj prometa na mestnih ulicah Ljubljane po začetku 20. stoletja Mestna seja, 1. januarja 1900, je z obljubo takratnega župana Ivana Hribarja, da se bo po mestu kmalu zapeljal tramvaj, predstavljala nov prelom v razvoju mestnega prometa. Začetek del, leta 1901, je sprva oviralo močno pomladansko deževje, a so bila dela na progah vseeno zaključena že do avgusta istega leta. Takrat je po železnici v Ljubljano prišlo tudi 13 pogonskih vozil iz graške tovarne vagonov in tramvajev Johann Weitzer. Opravili so testne vožnje, nato pa so proge 6. septembra 1901 brez posebnega ceremoniala odprli za javni promet.11 Tramvajsko omrežje so sestavljale tri proge. Magistrat je bil s tiri povezan čez Tromostovje mimo glavne pošte in Ajdovščine z glavno železniško postajo. Druga proga je čez Mestni in Stari trg po Karlovški poti dosegla Dolenjski kolodvor na Rakovniku. Tretji krak pa je potekal mimo stolnice in živilskega trga do Ambroževega trga. Proga je preko posebnega mostu preko Ljubljanice vozila mimo otroške bolnišnice naprej do Hrvatskega trga vse do vojaške bolnišnice. Celotno omrežje prog je bilo dolgo 5220 metrov.12

Tramvaj št. 15 na Šelemburgovi ulici (danes Slovenski cesti) pri kavarni Rio. Ljubljana, obdobje med obema vojnama. Foto: neznan. Vir: MNZS

Ljubljanski tramvaj je bil sicer nekakšna kombinacija med lokomotivo in vagonom. Bil je dvosmerni, kar je pomenilo, da ga je bilo mogoče upravljati s sprednje ali zadnje strani. Voznik je stal na odprti ploščadi, po navadi po 12 ur na dan, in je bil izpostavljen vsem vremenskim nevšečnostim. Šele nekoliko kasneje, konec dvajsetih let, so čelne dele vozil zasteklili. Vozilo je lahko sprejelo 30 potnikov, zgolj 16 jih je lahko sedelo na klopeh. Hitrost vožnje je bila približno 15 km/h, največja možna pa zgolj 30 km/h.13

Po ljubljanskih ulicah

Vpeljava tramvaja na mestne ulice ni prinesla želenih sprememb. Meščani so namreč hitro ugotovili, da je vožnja z njim zelo draga, zato so se po dnevnih opravkih še naprej odpravljali peš. Stalna izguba zaradi praznih vozil je že v dvajsetih letih nakazovala odpravo tramvaja. V začetku tridesetih let so se v mestu vseeno odločili odkupiti tramvaj in razširiti ponudbo v okoliške vasi, kot so takrat bili Vič, Šentvid, Šiška itd. Do leta 1940 so se vzpostavile še proge proti Žalam (1937), Rakovniški cerkvi (1937) in do Most (1940). Omrežje tramvajskih prog je bilo do začetka druge svetovne vojne dolgo 21.400 metrov. Modernizacija tramvajskega omrežja se je kazala tudi v nakupu novih vozil, tokrat v tovarni vagonov in mostov v Slovanskem Brodu leta 1931–32, opremljenih s številkami od 15 do 29.14

Tramvaj št. 29 (proga Vič) na Tržaški cesti v spremstvu konjske opreme. Ljubljana, maj 1951. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Posebnost na ulicah je bil tudi tramvaj št. 90, med Ljubljančani poimenovan »šprickahla«. Bil je to star tramvaj, ki je nekoč vozil na progi Matulji–Opatija–Lovran. Leta 1935 so ga odkupili in predelali v voz za škropljenje cest.15 Ljubljanska mestna oblast je leta 1905 uzakonila tudi izdajo vozniških dovoljenj in registracijo motornih vozil. Leto kasneje je na ljubljanskem magistratu svoj prvi avtomobil znamke Spitz prijavil baron Leopold Lichtenberg. Svoje vozilo znamke Piccolo iz tovarne kmetijskih strojev Ruppe je ravno tako leta 1906 na magistratu prijavil stroj14

Po ljubljanskih ulicah

nik v ljubljanski elektrarni Karel Fakin. Še isto leto je avtomobil nato prodal tovarnarju Ottmarju Bambergu. Piccolo iz leta 1906 je do danes ostal najstarejši ohranjen avtomobil s slovenskega ozemlja, katerega hrani Tehnični muzej Slovenije v Bistri.16

Avtomobil znamke Piccolo iz tovarne kmetijskih strojev Ruppe. Ljubljana, oktober 1966. Foto: Svetozar Busić. Vir: MNZS

Do začetka druge svetovne vojne je Ljubljana dobila tudi svojo avtomobilsko podjetje Avtomontaža, ki ga je leta 1933 osnoval slovenski izumitelj in konstruktor Stanko Bloudek (1890–1959). Podjetje se je prvenstveno ukvarjalo s predelavo avtobusov ter izdelavo karoserij za tovornjake in druga lažja vozila. Avtomontaža se je do leta 1941 razvila do obsega, da je lahko prevzemala tudi obsežna naročila za jugoslovanski in tuj trg. Solastnik podjetja, inženir Bloudek, je do leta 1936 skonstruiral tudi lasten štirisedežni osebni avtomobil Triglav. Njegova je bila predvsem karoserija in notranja oprema, ostalo si je izposodil pri DKW-ju, popularnem nemškem avtomobilu, razvitem v letih 1928–32.17 Razvoj prometa v Ljubljani po drugi svetovni vojni Ljubljana se je po drugi svetovni vojni hitro razvijala. Nekdanja predmestja Vič in Šentvid, posebno pa Šiška, so se v nekaj letih skoraj povsem spojila z mestom. Tako je skokovito porastel tudi ljubljanski potniški promet. Gneča na tramvajih je bila nepopisna, zato je prvo reševanje problematike potekalo v smeri predelave notranjosti vozil. Lotili so se celo lastne izdelave tramvajske prikolice, ki je lahko prepeljala do 62 potnikov. V promet so jih vključili septembra 1947. Bile so tradicionalno zeleno-bele barve ter označene s številkami od 121 do 130.18 15

Po ljubljanskih ulicah

Tramvaj s tramvajsko prikolico na Prešernovem trgu. Ljubljana, 20. junij 1947. Foto: Erminio Del Fabro. Vir: MNZS

Že leta 1949 so se nato pojavili glasovi, da tramvaj kmalu ne bo zadostoval. Njegovo nadomestilo so našli v električnem avtobusu, imenovanjem trolejbus. V javni promet so trolejbuse ravno v tem času uvajali na Reki, zato se je takrat zdela to ena od primernejših rešitev prometne zagate v Ljubljani. Šestega oktobra 1951 je na trolejbusni progi med Gospodarskim razstaviščem in Ježico stekla že poizkusna vožnja. Leta 1952 je nato mestni svet v Ljubljani osnoval posebno komisijo, ki je spoznala, da je »tramvaj star, razmajan in potreben zamenjave«, kot rešitev pa je navedla uvedbo trolejbusov.19 Kljub trudu v remizi, ki je leta 1953 izdelala nov tramvajski voz (voz št. 53) sodobnejšega videza in mehkejše vožnje, je Mestni odbor naročil v Avtomontaži izdelavo 20 avtobusov in 21 trolejbusov za mestni potniški promet.

Tramvajske prikolice v Avtomontaži. Ljubljana, september 1947. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Po ljubljanskih ulicah

Po drugi svetovni vojni je kolo še vedno ostalo edino, širše dostopno osebno prevozno sredstvo večine Ljubljančanov. Novonastala Jugoslavija si je tako v okviru prvega petletnega plana zadala izgradnjo tovarne, ki naj bi z letno proizvodnjo 50.000 koles zadostila povpraševanju. Leta 1949 je bila ustanovljena Tovarna koles in pisalnih strojev Rog. Svoj lastni prototip kolesa so predstavili konec leta 1949, v serijsko izdelavo pa so vstopili šele čez nekaj let. Poslovno poročilo za leto 1956 izkazuje, da je podjetje izdelalo le 137 koles, že leto kasneje pa so izdelali 6.744 koles. Tovarna Rog je nato do leta 1963 postala, z letno izdelanimi 133.688 kolesi, največji proizvajalec koles v Jugoslaviji.20 Prehodno osebno prometno sredstvo na poti, do tako želenega osebnega avtomobila, je predstavljalo za širšo množico tudi motorno kolo. Pred drugo svetovno vojno je bilo na Slovenskem zabeleženih okoli tisoč tovrstnih vozil. Njihovo število se je od 5.000 motornih koles na začetku petdesetih let povzpelo na več kot 20.000 motorjev konec šestdesetih let. K temu je pripomogla tudi domača proizvodnja motorjev, ki je bila leta 1955 zgrajena v Kopru. Njihov glavni produkt je bil moped Colibri, licenčno pa so proizvajali še motorje Puch 175 in 250 ccm.21 Za primerjavo naj omenim, da je bilo v Ljubljani leta 1949 registriranih 852 avtomobilov, do leta 1955 pa je njihovo število poskočilo na 1.490 avtomobilov.22

Reklamna fotografija za podjetje Tomos Koper s mopedom Colibri v središču. April 1965. Foto: Bogo Primožič. Vir: MNZS

Po ljubljanskih ulicah

Vsa vozila so po vojni prejela nove registrske tablice. Nekdanje šesterokotne tablice so zamenjale tablice z zvezdo, slovensko območje pa je označevala črka S. Z razvojem motorjev in avtomobilskega prometa se je po drugi vojni razmahnilo tudi starodobništvo in dirkalni šport. Ljubljanski Kongresni trg je tako novembra 1946 gostil avtomobilski miting, ki je v središče Ljubljane privabil lastnike in ljubitelje starejših avtomobilov. Starodobništvo je bilo takrat eno najmlajših in najbolj priljubljenih ljubiteljskih dejavnosti. Še bolj odmevna je bila 9. junija 1951 organizirana velika medmestna cesta avtomobilska dirka s startom in ciljem pred Narodnim domom. Tekmovanje je potekalo v vseh kategorijah motorjev, motorjev s prikolicami in avtomobilov. Največjo pozornost je med Ljubljančani požela prav krožna hitrostna dirka avtomobilov, ki je potekala od Prešernove ceste čez Bavarski dvor do Miklošičeve ceste, mimo Tromostovja in po Wolfovi ulici do Kongresnega trga, Vegove ulice in Zoisove ter Aškerčeve ceste, pri Trgu MDB pa spet nazaj na Prešernovo cesto. Vso pozornost na dirki je požel svetlomodri jaguar domače izdelave. Lastnik avtomobila, Kamničan Karl Ličen, se je v svoji kategoriji, nad 1,1–litra, uvrstil na tretje mesto.23

Start moto dirke na Prešernovi ulici. Ljubljana, 9. junij 1951. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Razmah avtomobilizma in celotnega prometa po drugi svetovni vojni je botroval tudi vseslovenski uvedbi t. i. »Tedna cestnega prometa«. Ta je bil uveden, da bi z navodili in opozorili o pomembnosti poznavanja in spoštovanja cestnoprometnih pravil preprečili vse pogostejše nesreče. »Cestno prometni znaki so za voznike motornih vozil neobhodno potrebni. Te pa naše ljudstvo premalo čuva in ščiti. Ni zadostno, če so ti znaki cilj za obmetavanje s kamenjem in v zabavo razpuščenim šolarjem,… Dogaja se, da iste uni-

Po ljubljanskih ulicah

čujejo tudi starejši brezvestnejši, ki ne pomislijo, da s tem postavljajo sebe in tudi druge v nevarnost. Cestni znaki so pripomočki, ki preprečujejo prometne nesreče.«24 Podobo prestolnice ob Tednu prometa najbolj slikovno ponazarjajo ohranjene fotografije, ki jih je v svoj fotografski objektiv leta 1949 ujel Vladimir Simončič – Vlastja (1911–2000). Fotografski posnetki prikazujejo takratno Titovo cesto (danes Dunajsko cesto), urejeno v pravi učni poligon. Pred vrsto sedemnajstih prometnih znakov, razporejenih vzdolž cestišča, je stala tabla z opozorilom: »Če poznaš prometne znake, preprečuješ nesreče«. Vsak znak, ki je nakazoval različne prepovedi, je bil podpisan z razlago o njegovem pomenu. Med njimi lahko opazimo tudi znake, ki so danes že povsem izginili iz našega vsakdana, kot npr. »Cesta prepovedana za vprežna vozila« ali pa »Cesta prepovedna za tricikle« ipd. Zgolj še zanimivost. Za obliko in vrsto prometnih znakov, kakršne poznamo še danes, so se v Ženevi dogovorili že leta 1931. Prometne znake so takrat razdelili v tri skupine: bele trikotne plošče z rdečim robom in s črno oznako v sredini za nevarnosti, okrogle bele ploščice z rdečim robom in s črno oznako za omejitve in prepovedi ter okrogle ali pravokotne ploščice modre barve z belimi oznakami za znake za obvestila in opozorila.25

Cestni »učni« poligon o pomenu prometnih znakov. Ljubljana, junij 1949. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Tednu prometa je bila posvečena tudi osrednja izložba v središču mesta. Tam so nazorno s sličicami prikazovali, kakšno je pravilno in kakšno napačno obnašanje v prometu. V izložbi je mogoče opaziti tudi policista, ki z dvignjeno roko sporoča: »Drži se pravil cestnega prometa, ker s tem preprečiš prometno nesrečo.« Ob njem je bil izobešen okrogel znak STOJ. Tovrsten znak je bil postavljen na ulicah in cestah vse do leta 1975, ko se je povsod po svetu uveljavil osmerokotni znak s sporočilom STOP.

Po ljubljanskih ulicah

Izložbeno okno ob Tednu cestnega prometa. Ljubljana, junij 1949. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Prepoved »Cesta prepovedana za tricikle« nas spomni še na eno posebnost ljubljanskih ulic, tako imenovane postreščke. »Kdo neki ne pozna v mestu tistih mož, ki potrpežljivo čakajo sleherni dan od ranega jutra do poznih večernih ur na priložnostni zaslužek pred glavno železniško postajo, hotelom »Unionom«, Ljubljansko kreditno banko, ob tromostovju in Pred trančo? To so komisijonarji ali postreščki26, vsak čas voljno pripravljeni pomagati soljudem proti nizkemu plačilu, dostikrat pa tudi kar samo za boglonaj. Oni so poštenjaki, ki jim more in sme vsakdo vselej in povsod docela zaupati…«27 Tako je novinar časopisa Jutro 18. maja 1943 orisal mestne postreščke (Dienstmänner), ki so svojo pomoč pri domala vseh potrebah meščanov ponujali po mestnih ulicah. Prenašanje in prevažanje premičnin, snaženje stanovanj, zapiranje in odpiranje stavb, raznašanje tiskovin, pisem, računov, pobiranje članarine za društva, naročnine, sodelovanje na sejmih, odpravljanje prtljage potnikom itd. Vsa ta opravila so opravljali možje že vse od aprila 1864. »Bili so to lično urejeni možje, v modrih suknjah in črnih čepicah ter s trakovi v belo-zelenih barvah mesta.«28 Slovo tramvaja in uvedba trolejbusa Deževnega in turobnega 20. decembra 1958 popoldan se je v centru mesta zbrala večtisočglava množica. Pred Magistratom je Frane Milčinski-Ježek, preoblečen v cesarja Franca Jožefa, opravil pogrebni govor. Nastopilo je še nekaj gledaliških igralcev, ki so s humorističnimi skeči in kratkimi zgodbicami orisali več kot pol stoletja dolgo zgodovino tramvaja. Tramvajski voz, okrašen z venci in črno zastavo, je nato odvozil zadnjo, brezplačno vožnjo v remizo in se s tem odpeljal v zgodovino. Večino tramvajev se je nato postopno razrezalo v staro železo, na ljubljanskih ulicah pa se je pričela takojšnja demontaža tirnic iz mestnega tlaka.29

Po ljubljanskih ulicah

Zbrana množica pred Magistratom ob slovesu tramvaja. Ljubljana, 20. december 1958. Foto: Edi Šelhaus. Vir: MNZS

V celotnem obdobju obratovanja trolejbusa v Ljubljani (1956–1971) je bilo v ljubljanski potniški promet vključenih 53 trolejbusov. Prvi štirje belo-modri trolejbusi so bili italijanske znamke Fiat, a so jih kasneje pobarvali na zeleno-belo. Prvi trolejbusi dobijo oznake od 6 do 25, konec šestdesetih let pa jih nato preštevilčijo v števila med 306 in 326. Trolejbusi so imeli težke elektromotorje, bili so težki in nerodni, po takrat z granitnimi kockami tlakovani Titovi cesti pa je bilo med vožnjo v njih tako hrupno, da pogovor ni bil mogoč. Posebnost v ljubljanskem prometu je bila uvedba sprevodnikov, ki so sedeli v posebni loži ob zadnjih vratih. Nad tramvajskimi tiri je nato postopoma nastajal gigantski splet žic, kretnic, izolatorjev ter medsebojnih povezav. Začasno obračališče trolejbusov so leta 1956, ob rušenje stare gostilne Figovec, uvedli kar na Ajdovščini. Pri obračanju trolejbusov so morali biti vozniki nadvse previdni, saj se je rado zgodilo, da sta se ena ali dve troli sneli in jih je moral sprevodnik ponovno namestit na žico. To je postala prava popoldanska zabava številnih otrok in mladostnikov.30

Trolejbus. Ljubljana, leto neznano. Foto: Vlastja Simončič. Vir: MNZS

Po ljubljanskih ulicah

Leta 1959 v mestni promet vključijo trolejbuse švicarske tovarne Oerlikon iz Züricha. Iz Švice so bile uvožene le šasije z električno opremo, karoserijo za vsa vozila pa je izdelala ljubljanska Avtomontaža. Bili so udobni in še enkrat hitrejši kot tramvaji, zato so se ljudje radi vozili z njimi. Novi trolejbusi so bili pobarvani belo in svetlozeleno, enake nove uniforme so dobili tudi vozniki. Nekdanje podjetje ECŽ (Električna cestna železnica) se umakne na novo imenovanemu podjetju Ljubljana transport. Leta 1965 je na ljubljanske ulice zapeljal tudi prvi prototip trolejbusa domače izdelave. Vozilo je bilo svetlozelene barve ter je imelo ena vstopna in dvoje izstopnih vrat. Nove trolejbuse so izmenično izdelovali v Avtomontaži in v remizi. Vanje so vgrajevali električno opremo tovarne Rade Končar iz Zagreba. Trolejbus je bil odlično vzmeten in zato je bila vožnja z njim prijetna. Še istega leta je v Avtomontaži stekla serijska proizvodnja 20 novih trolejbusov.31

Trolejbusi z električno opremo Rade Končan na križišču Titove in Dalmatinove ulice. Ljubljana, okoli leta 1965. Foto: Milan Pogačar. Vir: MNZS

Sistem trolejbusnih prog je bil dokaj skop. Poleg prog od Gospodarskega razstavišča do Ježice in podaljškov prek Ajdovščine do Viča in Vižmarij so leta 1962 zgradili progo od Celovške ceste do Litostroja, leta 1964 pa še obračališča na Ježici do Črnuč. Ponovno so se pojavila mnenja o neustreznosti trolejbusov in potratni napeljavi za to potrebnih žic, zato so le-te začeli potihoma razdirati. Trolejbus je svojo zadnjo vožnjo odpeljal v nedeljo, 22

Po ljubljanskih ulicah

4. septembra 1972, na progi Vižmarje–Vič. Trolejbuse so v Ljubljani v celoti nadomestili avtobusi, električni kontaktni vozni vodi pa so še nekaj let viseli nad ljubljanskimi cestami. Ljubljanska prestolnica je svoj prvi semafor na križišču pri Delavskem domu dobila 30. decembra 1956. Semafor, ki je visel nad križiščem, je sprva ročno opravljal miličnik. Pobudo za postavitev prvega semaforja je delo Tajništvo za notranje zadeve Občinskega ljudskega odbora Ljubljana, ki je menilo, da je urejanje prometa na križiščih s pomočjo prometnikov »zastarelo in neekonomično, še posebno zato, ker prav prometnih miličnikov najbolj primanjkuje«.32 Prvi ljubljanski semafor je izdelalo domače podjetje Tela iz Ljubljane in je bil poskusne narave. Čeprav je sprva deloval le podnevi, ponoči pa je na njem utripala zgolj rumena luč, so bile mestne oblasti prepričane, da se bo dobro obnesel.

Semaforizirano križišče pri Delavskem domu. Ljubljana, 30. december 1956. Foto: Dušan Gostinčar. Vir: MNZS

V prvi številki revije Avto-moto so na popolno novost na ulicah opozorili s prav posebnim zapisom: »Vsekakor bo marsikoga zanimalo, kaj je sploh semafor. To je aparat štirikotne oblike, pravzaprav kvader, ki ima na vseh štirih straneh po tri luči: zeleno, rdečo in rumeno. Te luči se izmenoma prižigajo in ugašajo. Prižiganje in ugašanje reguliramo s pritiskom na gumb, lahko pa se to opravlja tudi avtomatično.«33 Za večino Ljubljančanov in Slovencev je bil semafor velika novost. Že leta 1962 je bilo nato na križišču Karlovške ceste in predora pod gradom postavljeno prvo urejeno semaforizirano križišče. Leta 1966 je v Ljubljani delovalo že devetnajst semaforiziranih križišč. Med njimi je bilo tudi križišče Tavčarjeve s Titovo in Miklošičevo cesto, kamor so 19. avgusta 1966 postavili prvi semafor, ki naj bi sam urejal promet glede na njegovo gostoto.34 Časopisna hiša Dnevnik je leta 1966 izvedla zares zanimivo akcijo. Zgolj dve uri sta novinarja časopisa opazovala dvoje semaforiziranih križišč ter štela pešce, ki so, kljub rdeči luči, prečkali križišče. Na križišču Miklošičeve, Wolfove in Čopove ulice sta zabeležila 217 kršitev, na križišču Trga OF in Miklošičeve pa 211. Torej kar 428 nepravilnih prečkanj ceste v pičlih dveh urah. In kakšen razlog so kršitelji večinsko navedli? Večina se jih je izgovorila, da se jim enostavno mudi.35 23

Po ljubljanskih ulicah

Že takoj po drugi svetovni vojni pa so se v Ljubljani začele nakazovati tudi težave z železniškim vozliščem. Leta 1955 tako zasledimo podatek, da so se železniške zapornice nameščena na Titovi cesti zaprle kar 165-krat na dan, kar je skupaj zneslo kar sedem ur. Starejši meščani in meščanke se bodo zagotovo spominjali železnega mostu čez železniško progo, a ta je reševal le problematiko pešcev. V letih 1960 in 1961 so nato na tem območju najprej porušili sedem gospodarskih objektov ter premestili kar 57 družin. 30. marca 1961 pa so nato za promet zaprli Titovo (današnjo Slovensko cesto) in Celovško cesto. Začela se je gradnja dveh podvozov, nad katerima je ves čas tekel železniški promet, saj je takrat na železniško postajo pripeljalo že okoli 300 vlakov dnevno.36

Železni most čez železniško progo. Ljubljana, 1958. Foto: Zlatko Deniša. Vir: MNZS

Oba podvoza sta dolga 40 metrov, na Titovi je podvoz širok 20 metrov, za štiri tire, na Celovški pol manj, za dva tira. Promet po novi Celovški cesti je stekel že 15. oktobra, na Titovi 8. novembra 1962. Dokončno so se dela na obeh podvozih končala do praznika republike, 29. novembra 1962. Ob tem so bile na novo rekonstruirane še Gosposvetska ulica, Trg OF, povsem na novo pa je bila zgrajena Topniška cesta. 28. novembra 1962 je na ljubljansko železniško postajo prispel tudi prvi električni tovorni vlak: »Ob zvokih železniške godbe in piskanju vseh lokomotiv na ljubljanski železniški postaji je s postojnske smeri na ljubljanski peron pribrzel prvi električni tovorni vlak z lokomotivo 362. Pretrgal je vrvico, razpeto prek tirov in s tem simbolično obeležil konec prve faze prenove ljubljanskega vozlišča.«37

Po ljubljanskih ulicah

Lokomotiva in električni tovorni vlak z lokomotivo 362 na ljubljanski železniški postaji. Ljubljana, 28. november 1962. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Ljubljana je 1. avgusta 1961 pridobila tudi novo avtobusno postajo, ki so jo uredili na preurejenem Trgu OF, pred železniško postajo. Pozive k iskanju nove lokacije osrednjega avtobusnega postajališča v Ljubljani je moč v časopisju zaslediti že leta 1966. Takrat je namreč časopis Delo poročal, da v Ljubljano dnevno pripelje kar 800 avtobusov, kar je pomenilo med 30 in 60 tisoč prepeljanih potnikov.38 Živahen promet v Ljubljani ni potekal zgolj na ljubljanskih ulicah. O tem nam pričajo zanimive fotografije Turistične prireditve Podkovani krap, katere je na Ljubljanici posnel fotoreporter Marjan Ciglič (1924–1998). Prireditev Podkovani krap je bila dobro obiskana tradicionalna povorka ribičev in žabarjev v organizaciji Turističnega društva Ljubljana. Povorka je potekala po Ljubljanici, in sicer od Prul do Tromostovja in nazaj. Na njej so člani ribiških družin Trnovo in Krakovo predstavili dva triumfa: podkovanega krapa in ribiškega tatu. Ribiškima družinama so se pridružili še Rožnodolci s cvetlično povorko, mostiščarji s kolibo na splavu kot spomin na prve prebivalce Ljubljanskega barja in žabarji z velikansko žabo. Po Ljubljanici se je tako v sprevodu razvrstilo kar šestdeset plovil.39

Po ljubljanskih ulicah

Začetki mestnega avtobusnega prometa v Ljubljani Ob uvedbi trolejbusov v ljubljanski potniški promet so v podjetju Avtomontaža izdelali tudi 12 nadvse sodobnih mestnih avtobusov. V promet so jih dali ob ukinitvi tramvajske proge na Rakovnik, 1. aprila 1956. Avtobusi so imeli zadaj vstopna dvoja zglobna vrata, za izstop pa enojna vrata na sredini in spredaj. Bila so nadvse napredna. Najsodobnejši je bil prav menjalnik: »Vozniki lahko 'šaltajo' gor in dol s posebno ročico ob volanu, kjer je tudi naprava, ki kaže v kateri prestavi je menjalnik….«. Prav menjalniki so se kasneje izkazali kot velika pomanjkljivost. Pomanjkanje rezervnih delov in draga popravila so botrovala, da so jih čez nekaj let že izločili iz prometa.40

Novi avtobusi podjetja Ljubljana transport. Ljubljana, 23. oktober 1963. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Delavnice podjetja Ljubljana transport so nato do leta 1967 izdelale tudi petnajst zglobnih avtobusov, poimenovanih KRPAN. To so prva domača zgibna vozila, ki so lahko sprejela do 200 potnikov. Označeni so bili s številkami med 201 in 215. Nekaj izmed njih se je v naslednjih letih vključilo v mestno krožno vožnjo na progi Moste– Žale–Ajdovščina–Moste, nekaj pa so jih namenili za medmestno progo Ljubljana– Vrhnika. Krpani so na progi nadomestili Fapove avtobuse, ki so bili posebni zaradi dodanih prikolic za potnike.41 Avtobusni mestni promet je z ukinitvijo trolejbusov v Ljubljani povsem zaživel. Leta 1972 je tako mogoče zaslediti podatek, da je 172 vozil mestnega javnega prometa v enem letu prepeljalo skupaj kar 65,565.626 potnikov.42 »'Dobri stari' tramvaji so, na primer, leta 1950, na vrhuncu svoje moči, dnevno prepeljali povprečno po 123.836 potnikov. Leta 1969 so trolejbusi in avtobusi imeli dnevno po 164.384 potnikov«, so kot dodatek navedli v časopisu Dnevnik.43 V promet so ravno v tem obdobju uvedli tudi radiozveze med avtobusi in dispečerji prometa, kar je omogočalo preusmeritev prometa v primerih zastojev ali nesreč. Cena vozovnice za eno vožnjo z mestnim avtobusom je leta 1972 stala 1 dinar (današnjih 10 centov).44 26

Po ljubljanskih ulicah

Septembra 1974 je avtobusni mestni promet doživel še eno spremembo. Uvedli so enočlansko posadko v vozilih, kar je pomenilo ukinitev sprevodniške službe. Vstop v vozila se je prenesel na sprednja vrata. Plačevanje vožnje je po novem nadziral voznik. Januarja 1975 kot plačilno sredstvo v javnem avtobusnem prometu uveljavijo in uzakonijo žetone, ki so se zbirali v za to prirejeni skrinjici. Ti so bili sprva izdelani iz papirja, nato iz medenine, z luknjo na sredini, kasneje pa so jih zamenjali plastični – brez luknje. Po uvedbi žetonov vozniki pri gotovinskem plačilu voznine niso vračali denarja. Kdor je preplačal voznino, si je bil kriv sam. Ljubljanske mestne ulice so polnila tudi rumeno pobarvana vozila znamke Renault. 28. junija 1974 je namreč podjetje Viator45 ustanovilo novo »taxi in rent-a-car« službo. Podjetje je postalo huda konkurenca dotedanjim zasebnim taksi ponudnikom, saj je prevoz ponujalo pod precej ugodnejšimi pogoji. Obe službi sta delovali vse do leta 1991.

Taksisti na ljubljanski avtobusni postaji. Ljubljana, 1975. Foto: Nace Bizilj. Vir: MNZS

Mestne ulice so od konca 60-ih let naprej vsakodnevno preplavila tudi, vse bolj širši množici dostopna, osebna vozila. Do leta 1958 je po slovenskih cestah vozilo zgolj 28.394 osebnih avtomobilov. Že leta 1965 je bilo nato zgolj v Ljubljani zabeleženih 4.184 na novo registriranih avtomobilov.46 Časniki so se tako že leta 1966 upravičeno spraševali, »Kako zelena je bela Ljubljana«, saj so ob stanovanjskih soseskah namesto zelenic prednost dobivale garaže.47 Mestne oblasti so se tako vseskozi srečevale z zares perečo prometno problematiko prestolnice. Mestno jedro je namreč vse do devetdesetih let prestavljalo križišče poti med številnimi ljubljanskimi četrtmi: med Vičem in Bežigradom, Šiško in Mostami, Rudnikom in Šentvidom ter Ježico in Vrhovci. Skozi to ozko grlo mestnega središča se je zlival celotni mestni promet. Prve študije, ki so predvidevale razbremenitev mestnega jedra z obnovo in razširitvijo že obstoječih vpadnic, so nastale šele leta 1976, do realizacije le teh je prišlo šele konec stoletja. 27

Po ljubljanskih ulicah

Prometno močno obremenjena sta bila zlasti predor pod Ljubljanskim gradom in Prešernova ulica. Predor pod gradom, ki je bil sicer zgrajen šele leta 1959, je zaradi močne obremenjenosti že v sedemdesetih letih potreboval prenovo in vgradnjo sodobnejšega prezračevalnega sistema. Zlasti ob prometnih konicah, ko se je v njem zadrževala daljša kolona vozil, je bil zrak preveč nasičen s strupenimi plini. Mestne oblasti so zato v prvi fazi v njem zgolj prepovedale promet za pešce in kolesarje, na kar sta pri vhodu v tunel opozarjala prometna znaka »Nevarnost zastrupitve«. Kljub temu se marsikateri pešec ni oziral na opozorila, saj je predor, zgolj navidezno, skrajševal pot iz centra mesta proti Prulam.48

Prometno obremenjen predor pod Ljubljanskih gradom. Ljubljana, 1978. Foto: Nace Bizilj. Vir: MNZS

Prešernova ulica, na drugi strani Ljubljane, je dolgo časa predstavljala najkrajšo vez med Štajersko, Primorsko in Gorenjsko. Po njej se je, zlasti v poletnem času, močno povečal promet turistov, ki so hiteli na jadransko obalo. O gostoti prometa na omenjeni ulici zgovorno govori podatek, da je na povprečni delovni dan, v začetku sedemdesetih let, med 6. uro zjutraj in 22. uro zvečer, Prešernovo ulico prevozilo kar 34.000 vozil. »V zadnjih dveh letih so prepovedali po Prešernovi cesti voziti tovornjakom, kolesarje so preusmerili na pločnik, pred križišči so uredili razvrstilne pasove, na petih križiščih te ceste urejajo promet miličniki, sedaj pa ne preostane drugega kot razširiti cesto, kar pa bi seveda stalo precej denarja,«49 so problematiko ceste v začetku sedemdesetih let pokomentirali v časopisu Dnevnik. Problematiko so mestne oblasti rešile leta 1978 z izgradnjo štiripasovne obvozne Tivolske ceste (danes Bleiweisove ceste). Ob izgradnji obvozne poti je bilo potrebno prestaviti traso železniške proge med Ljubljano in Koprom, ob enem pa so žal z podhodom prekinili tudi priljubljeno ljubljansko promenado.

Po ljubljanskih ulicah

Prometne prepreke na Prešernovi ulici. Ljubljana, junij 1986. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Mestne oblasti so z različnimi uredbami začele posegati tudi v parkirno politiko Ljubljane. Po mestu so leta 1971 sprva uvedli parkirne ure. Postavili so jih po Kidričevi ulici, Trgu OF in Mestnem trgu. Parkirne ure so predstavljale predhodnice današnjih parkomatov, ki jih je danes po Ljubljani preko 339. Ure so bile nameščene vzdolž območij, namenjenih kratkotrajnemu parkiranju, znanih tudi kot modre cone.

Urejeno parkirišče na Pogačarjevem trgu. Ljubljana, februar 1979. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Po ljubljanskih ulicah

Marca 1976 je bil nato v Ljubljani uveden nov parkirni režim: »V središču mesta ne bo dovoljeno parkirati nikjer in na nobeni cestni površini, razen na mestih, ki bodo posebej označena,« so zapisali v časopisu Dnevnik in nadaljevali: »To je v nasprotju s siceršnjim pravilom, da je parkiranje dovoljeno povsod tam, kjer ni izrecno prepovedano! Do sedaj je lahko v ožjem središču mesta (skupaj z 'divjimi' parkirišči) parkiralo na cestnih površinah 3.280 vozil, po novem pa zgolj še 1.790 vozil«,50 so še dodali. Eno osrednjih javnih parkirišč v Ljubljani je predstavljalo parkirišče na Kongresnem trgu. Zaradi svoje bližnje lege ob ljubljanski tržnici je bilo za parkiranje priljubljeno tudi parkirišče na Pogačarjevem trgu. Istega leta so v Ljubljani uvedli tudi odvoz nepravilno parkiranih vozil s t. i. »pajkom«. Za njih je bilo organizirano parkirišče na Ježici, po poročanju časopisov pa so na začetku odpeljali zgolj okoli deset vozil dnevno.

Odvoz napačno parkiranih vozil z uvedbo »pajkov«. Ljubljana, oktober 1976. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Danes kar neverjeten podatek je tudi, da je bila Čopova ulica vse do leta 1976 odprta za cestni promet, še mnogo dlje je bilo prevozno staro mestno jedro Ljubljane. Čopovo ulico so po zgledu drugih evropskih mest zaprli leta 1977, ko je ulica postala prva nakupovalna ulica v Ljubljani. Kot svojo povezovalno pot, med vzhodnim in zahodnim delom mesta, si je že leta 1977 Čopovo ulico izbralo kar 30.000 pešcev dnevno. Novinar Dnevnika je ob zaprtju zapisal: »Upajmo, da gostinci in trgovci na Čopovi še niso

Po ljubljanskih ulicah

pokazali in uresničili vseh načrtov in da nas bodo razveselili še s kakšno novostjo – morda nam bodo zunaj postregli s tortico in sokom….«51 Temu žal ni bilo tako. Čopova ulica je s svojo trgovsko ponudbo, še zlasti pa s ponudbo lokalov hitre prehrane, žal vse do danes ohranila prehodni značaj ulice.

Prometne zagate na Prešernovem trgu. Ljubljana, avgust 1972. Foto: Marjan Ciglič. Vir: MNZS

Velike spremembe je prestolnica doživljala tudi v nadaljnjih letih – vse do današnjih, v uvodnem delu navedenih sprememb. Vsem, tako mestnim oblastem, prebivalcem kot dnevnim migrantom, pa je ostal skupen jasen cilj. Čim uspešnejše razbremeniti prometno obremenjenost prestolnice in povrniti površine v strogem jedru mesta pešcem. Naloga prav zagotovo ni lahka, saj se je prestolnica v enem samem stoletju iz mesta vozov in vpreg prelevila v mesto, ki ga dnevno obremeni skoraj 130.000 vozil.52

Opombe

Opombe: 1

Več o bogatih fotografskih zbirkah Muzeja novejše zgodovine Slovenije si lahko preberete na: https://fototekamnzs.com/zbirke/

Batagelj, B. (2010). Z biciklom v levo. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 39.

Batagelj, B. (2010). Z biciklom v levo. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 40-41.

Batagelj, B. (2010). Z biciklom v levo. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 47.

Batagelj, B. (2010). Z biciklom v levo. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 48.

Slovenski narod, št. 263, 16. november 1898, str. 3.

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba, str. 75.

Slovenski narod, št. 116, 23. maj 1899, str. 3.

Pavšič, G. (2014). 60 let Codellijeve smrti: avti v Sloveniji danes ne plašijo več otrok in živine. (na spletu) (Dostopno 9. april 2018). Povzeto od: http://www.times.si/avto/60-let-codellijevesmrti-avti-v-sloveniji-danes-ne-plasijo-vec-otrok-in-zivine--495f76ddc661c443534104226ffb33 4feef5d0d6.html

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba, str. 75.

Brate, T. (1997). Ljubljanski tramvaj včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, str. 33.

Brate, T. (1997). Ljubljanski tramvaj včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, str. 34-35.

Brate, T. (1997). Ljubljanski tramvaj včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, str. 35.

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 41.

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 43.

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba, str. 77.

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba, str. 83.

Opombe

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 125.

Brate, T. (2001). Tramvaj pripoveduje. Ljubljana, Sanje, str. 68.

Brovinsky, B. (2010). Rog – največji slovenski izdelovalec koles vseh časov. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 87–88.

Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba, str. 67 in 69.

Petelin, D. (2016). Promet v povojni Ljubljani. (na spletu). (Dostopno 9. april 2018). Povzeto od: https://zgodovinanadlani.si/promet-v-povojni-ljubljani/.

Škofič, P. (2014). Začetki starodobništva na Slovenskem. Ljubljana: samozal., str. 32.

Naše delo, 2. junij 1949, str. 2.

Brovinsky, B. (2014). Naš drag(!) avto: Prvo stoletje avtomobilizma na Slovenskem. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije, str. 38 in 47.

Več o njih si lahko preberete V: Zuljan, A. (2017). Postreščki ali kako je odšla romantika. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Ljubljana: Mestna knjižnica Ljubljana, str. 69–88.

Jutro, 18. maj 1943, str. 3.

Brate, T. (2001). Tramvaj pripoveduje. Ljubljana, Sanje, str. 74.

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 152.

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije, str. 155.

Hrastar, A. M. (2017). Prvi semafor v Ljubljani je ročno upravljal miličnik. (na spletu) (Dostopno 10. april 2018). Povzeto od: https://www.dnevnik.si/1042763669.

Poženel, B. (2014). Luči za red na cesti: 100 let semaforja. (na spletu) (Dostopno 10. april 2018). Povzeto od: https://fototekamnzs.com/2016/03/16/luci-za-red-na-cesti/.

Dolenc, K. (1966). Naša akcija: Pešci imajo radi rdečo luč. V: Ljubljanski Dnevnik.

Obranič, J. (2012). 50 let prenove in elektrifikacije ljubljanskega vozlišča. V: Nova proga: Revija Slovenskih železnic. Ljubljana. (na spletu) (Dostopna 15. april 2018). Povzeto od: http://www. slo-zeleznice.si/media/k2/attachments/NovaProga_Nov_Dec_2012_net.pdf.

Delo, november 1962.

Opombe

Finžgar, (1966). Quo vadis – avtobusna postaja?. V: Delo, 1966.

Prva repriza »podkovanega krapa«. V: Ljubljanski Dnevnik, 8. junij 1963.

Brate, T. (2005). Zgodovina mestnega prometa v Ljubljani. Ljubljana: LPP d.o.o., str. 75.

Brate, T. (2005). Zgodovina mestnega prometa v Ljubljani. Ljubljana: LPP d.o.o., str. 82–84.

Kladnik, D. (1973). Avtobusi pod televizijskim nadzorstvom. V: Dnevnik, januar 1973.

Olaj, J. (1976). Ljubljana se duši v prometu. V: Dnevnik, 16. oktober 1976.

Delo, 1972.

Podjetje Ljubljana transport se namreč, 31. decembra 1971 preimenuje v novo podjetje Viator oz. celotno ime: VIATOR, prometno, hotelirsko in turistično podjetje, Ljubljana, Celovška 1966.

V Jugoslaviji skoraj pol milijona avtomobilov. V: Ljubljanski Dnevnik, 5. avgust 1966.

Delo, avgust 1966.

Promenada smrti v predoru. V: Dnevnik, avgust 1972.

Po 34.000 avtomobilov na dan. V: Dnevnik, 1975.

Dnevnik, 1977.

4 mesta. (na spletu) (Dostopno 25. april 2018). Povzeto od: http://www.drivegreen.si/4-mesta/.

Viri in literatura

Viri in literatura: •

Časopisi in revije:

Delo (1962, 1966, 1972) Dnevnik (1972, 1973, 1975, 1976, 1977, 2017) Jutro (1943) Ljubljanski Dnevnik (1963, 1966) Naše Delo (1949) Slovenski narod (1898, 1899) •

Monografije:

Brate, T. (1990). Ljubljanski tramvaj. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Brate, T. (1997). Ljubljanski tramvaj včeraj, danes, jutri. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije. Brate, T. (2001). Tramvaj pripoveduje. Ljubljana, Sanje. Brate, T. (2005). Zgodovina mestnega prometa v Ljubljani. Ljubljana: LPP d.o.o.. Brovinsky, B. (2014). Naš drag(!) avto: Prvo stoletje avtomobilizma na Slovenskem. Ljubljana: Tehniški muzej Slovenije. Sitar, S. (1995). Z vozili skozi čas. Ljubljana: Prešernova družba, Vrba. Škofič, P. (2014). Začetki starodobništva na Slovenskem. Ljubljana: samozal. •

Članki:

Batagelj, B. (2010). Z biciklom v levo. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 39–51. Brovinsky, B. (2010). Rog – največji slovenski izdelovalec koles vseh časov. V: Brovinsky, B. (ur.). Dve kolesi in par nog: Publikacija TMS 48, Bistra pri Vrhniki: Tehniški muzej Slovenije, str. 87–105.

Viri in literatura

Zuljan, A. (2017). Postreščki ali kako je odšla romantika. V: Ljubljana med nostalgijo in sanjami. Ljubljana: Mestna knjižnica Ljubljana, str. 69–88. •

Spletni viri:

Hrastar, A. M. (2017). Prvi semafor v Ljubljani je ročno upravljal miličnik. (na spletu) (Dostopno 10. april 2018). Povzeto od: https://www.dnevnik.si/1042763669 . Obranič, J. (2012). 50 let prenove in elektrifikacije ljubljanskega vozlišča. V: Nova proga: Revija Slovenskih železnic. Ljubljana. (na spletu) (Dostopna 15. april 2018). Povzeto od: http://www.slo-zeleznice.si/media/k2/attachments/NovaProga_Nov_ Dec_2012_net.pdf . Pavšič, G. (2014). 60 let Codellijeve smrti: avti v Sloveniji danes ne plašijo več otrok in živine. (na spletu) (Dostopno 9. april 2018). Povzeto od: http://www.times.si/ avto/60-let-codellijeve-smrti-avti-v-sloveniji-danes-ne-plasijo-vec-otrok-in-zivine-495f76ddc661c443534104226ffb334feef5d0d6.html. Petelin, D. (2016). Promet v povojni Ljubljani. (na spletu). (Dostopno 9. april 201). Povzeto od: https://zgodovinanadlani.si/promet-v-povojni-ljubljani/ . Poženel, B. (2014). Luči za red na cesti: 100 let semaforja. (na spletu) (Dostopno 10. april 2018). Povzeto od: https://fototekamnzs.com/2016/03/16/luci-za-red-na-cesti/. 4 mesta. (na spletu) (Dostopno 25. april 2018). Povzeto od: http://www.drivegreen. si/4-mesta/.

Ulica, tvoje ime je žensko Ljubljanske ulice, poimenovane po ženskah Besedilo in izbor gradiva: Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo, Ana Zalar Fotografije ulic: Vida Vilhar Pobegajlo Grafika: Meta Kutin

Ulica, tvoje ime je žensko

Janez Trdina leta 1852 zapiše v pismu Lovru Tomanu: “Ženska naj bode pred pečjo ali pri zibeli. Ne pri peresu. To nje je poklic”. V mislih ima Josipino Turnograjsko, v katere pisanje sprva ne verjame. Ulica, imenovana po njej, je do danes ostala edina, ki se nahaja v mestnem središču Ljubljane. V arhitekturnem študijskem programu Trgi, ulice in stavbe okoli nas na Univerzi za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani raziskujemo vprašanja mestnega prostora Ljubljane in umetnosti gradnje na sploh. Urbanizem in arhitekturo se učimo doživljati in analizirati. Ne le z vidika grajenih elementov v prostoru in njihove zgodovine, temveč tudi preko spominov, vtisov in pričakovanj njegovih ustvarjalcev, prebivalcev in drugih uporabnikov. Po tem, ko smo leta 2014 izdali arhitekturni vodnik po Ljubljani z naslovom Z menoj po mojem mestu, smo se podali v raziskovanje ulic. Sprva široko zastavljeno temo smo osredotočili na ulice z ženskim imenom v trenutku, ko smo odkrili presenetljiv podatek: v Ljubljani imamo takih ulic zgolj tri odstotke, kar je 48 od 1623! Projekt z naslovom »48 od 1623« nas je povezal v želji, da opozorimo na ženske, ki so mestu dale svoje ime in sloves.

Primeri plakatov z razstave leta 2015. Razstava je nastala v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, v arhitekturnem študijskem programu Trgi, ulice in stavbe okoli nas, pod mentorstvom arhitektke Mete Kutin. Avtorice razstave so bile: Meta Kutin, Nadja Agrež, Francka Bizilj, Vida Vilhar Pobegajlo, Ana Zalar. Plakati: Meta Kutin. Vir: Plakati iz arhiva avtoric razstav

Ulica, tvoje ime je žensko

Med raziskovanjem so se odpirala številna vprašanja o neenakosti spolov, o tem, kako se razmerja odslikavajo v urbanem prostoru itd. Kot arhitekturno študijsko skupino pa so nas zanimala predvsem vprašanja, povezana s fizičnim prostorom, v katerem živimo. Kam so torej ženske ulice umeščene, kakšna je njihova podoba in komu so namenjene?

Razstava z naslovom »48 od 1623«, ki je sledila zaključku projekta, je imela odmev v medijih. Veseli smo, da je na podlagi članka v časniku Delo MOL popravil zapis na tabli “Kumerjeva ulica”, saj ni izpričeval, da gre za ulico ženske, Zmage Kumer. Vir: Lesničar T. (2015). Na ljubljanskih ulicah je vsekakor premalo žensk. Delo, 11. 4. 2015

Ulica, tvoje ime je žensko

Časopisni članek v časniku Dnevnik o razstavi »48 od 1623«, ki je na Univerzi za tretje življenjsko obdobje nastala v okviru arhitekturnega študijskega programa Trgi, ulice in stavbe okoli nas in pod mentorstvom arhitektke Mete Kutin. Vir: Rakovec Ž. (2017). Od 1623 ljubljanskih ulic le 48 poimenovanih po ženskah. Dnevnik, 11. 2. 2017

Prelet zgodovine uličnih poimenovanj v Ljubljani Zgodovina uličnih poimenovanj v Ljubljani, ki jo je raziskoval Vlado Valenčič, opozarja na zakoreninjenost sprejetih imen, na potrebo, da imena prihajajo s strani prebivalcev oziroma uporabnikov, in na to, da so imena vsebinsko bila od nekdaj neposredno vezana na posamezen kraj, kateremu so dala ime. Do začetka 19. stoletja so nazivi posameznih mestnih predelov spontano prihajali s strani njihovih uporabnikov. To so bila imena, ki so spominjala na naravne značilnosti posameznega kraja, na znane stavbe v bližini, na morebitne specifične prebivalce ali na obrti, ki so se v njih pojavljale. Namen poimenovanj je bil v prvi vrsti potreba uporabnikov mesta po orientaciji v prostoru. Nekatera med njimi so v uporabi še danes, na primer Poljane (po poljih), Krakovo (po vodni rastlini krak), Prule (Brulen, močvirni svet) itd., ki jih poznamo še iz 13. in 14. stoletja. Od nekoliko kasneje, iz 16. stoletja, ostajajo imena Hrenova ulica (revni predel z vrtovi, poraslimi s plevelom in hrenom), Židovska (po prebivalcih), Trnovo (trnov svet pred mestnim obzidjem), Špitalska ulica (po špitalu, mestni ubožnici) in druga.

Ulica, tvoje ime je žensko

Ob prelomu 18. v 19. stoletje pade mestno obzidje, ki je oteževalo prostorski razvoj mesta. Zaradi širitve infrastrukture in naraščanja prometa je bila še večja potreba po dobri orientaciji. Za ulična poimenovanja in napisne table je začela skrbeti Mestna uprava. Da ljudje ime, ko ga enkrat vzamejo za svoje, težko nehajo uporabljati, se je oblast zavedala že tedaj, zato je pri uradnih poimenovanjih dajala prednost že obstoječim ljudskim poimenovanjem za posamezen mestni predel. Kjer so bila poimenovanja podeljena povsem na novo, so se pogosto s časom opustila, nadomestila pa so jih imena, ki so jih uporabniki predelov lahko povezali z značilnostmi kraja. Imena, kot eno glavnih orientacijskih sredstev, naj bodo torej vsebinsko povezana s predelom, kateremu pripadajo, kar pomaga pri pomnenju in pri orientaciji. V 19. stoletju se je boj za uveljavitev slovenskega jezika, s tem pa tudi naroda, bil tudi preko uličnih poimenovanj. Vedno pogosteje se v imenih začnejo pojavljati imena osebnosti, ki imajo za prebivalce poleg orientacijske tudi simbolno vlogo. Po letu 1848 do tedaj zgolj nemška imena dobijo prevode v slovenski jezik. Nekaterih, precej neposrečenih, ljudje ne sprejmejo in ostajajo le na papirju. Imena za na novo nastale mestne predele izhajajo iz političnega, gospodarskega ali urbanističnega razvoja mesta. Vsa so podeljena v povezavi s krajem dogodka, dejanskim mestnim prostorom, kateremu dajejo ime. Taki imeni sta npr. Kongresni trg (po kongresu svete alianse, ki se na njem odvije) ali Kolodvorska ulica, ki vodi proti kolodvoru. Nekateri predeli dobijo ime po osebnostih, ki so vplivale na njihov razvoj ali izgradnjo: Hradeckega predmestje ali naselbina Karolinska zemlja. Sistematično oštevilčenje hiš in imenovanje vseh javnih infrastrukturnih površin z imeni uvede Mestni svet šele leta 1876. Pri poimenovanjih, ki se niso smela ponavljati, so imela prednost stara imena, ki so že bila v uporabi. Nova imena so dopuščena le za nove mestne predele ali pa v primeru, ko se z njimi želi ovekovečiti nek zgodovinsko pomemben dogodek ali osebnost. Kot svetovalca pri projektu delujeta zgodovinar Avgust Dimitz in jezikoslovec Fran Levstik. Nova imena še vedno po večini upoštevajo lego ulice, obrti na njej, pomembne stavbe ali ustanove ... se pravi karakteristike konkretnega urbanega prostora. Od leta 1882, ko občinsko upravo prevzamejo Slovenci, posebno pa od leta 1889, ko takrat še občinski svetnik Ivan Hribar sproži vprašanje uličnih poimenovanj, se preko imen začne izražati značaj Ljubljane kot središča slovenske dežele. Slovenska imena, ki se pojavijo sedaj zapisana nad nemškimi, so imena naših znanih zaslužnih osebnosti, kot so npr. Slomšek, Wolf, Erjavec, Bleiweis ... Na novo imenovane ulice in trgi pa imajo od leta 1892 le še slovenske napise. Kar privede v spor, celo tožbo, med Deželnim odborom in Občinskim svetom, ki se vleče do leta 1908. V njem ima ključno vlogo Ivan Hribar, ki za nova, slovenska poimenovanja izkoristi popotresno obnovo in 44

Ulica, tvoje ime je žensko

širitev mesta. Priročna pa so mu tudi stara ledinska imena, ki jih ni mogoče prevajati v nemški jezik. V uličnih poimenovanjih so v tem obdobju pogosta tista, ki spominjajo na obdobja iz slovenske zgodovine (Tabor, Ulica stare pravde). V tem obdobju nimamo ulice, ki bi bila poimenovana po Slovenki. Leta 1876 Ljubljana dobi Marije Terezije cesto, danes je to Gosposvetska cesta. Leta 1896 pa po Avstrijski cesarici Elizabeti poimenujejo ulico, ki je peljala od Poljanske ceste do Streliške ulice ob otroški bolnici. Imenovala se je Elizabetina ulica. Ti imeni nista bili izbrani zaradi obeležitve dosežka ženske, temveč kot simbol oblasti. Po prvi svetovni vojni na poimenovanja ulic vpliva sprememba politične situacije. Med drugim tudi Marije Terezije cesto 15. julija 1919 preimenujejo v Gosposvetsko cesto po Gospe Sveti s Koroškega. Namesto imen osebnosti iz obdobja avstrijske oblasti se v imenih ulic pojavijo imena osebnosti iz slovenske in ljubljanske politične zgodovine, imena kulturnikov, znanstvenikov. Številna imena tudi opozarjajo na slovenske kraje, od katerih nas je ločila državna meja (Tržaška cesta). Leta 1935 so Ljubljani priključene nekatere okoliške občine. Kulturni odbor določi principe poimenovanj novih ulic po predlogih svojega predsednika dr. Franceta Steleta: v starem mestu, predelu nekoč stisnjenem za mestno obzidje, se naj ohranjajo stara poimenovanja kot zgodovinski in jezikovni spomenik, v novem mestu, to je v okolici starega mesta, ki nastaja na novih urbanih osnovah, naj velja, da imajo prednost poimenovanja, ki so med prebivalstvom že uveljavljena, ki izhajajo iz zemljepisnih značilnosti ali so vezana na komunikacije z okolico. Dopustna so tudi imena po zaslužnih osebnostih, povezanih s krajem, ki bo nosil njihovo ime. S širjenjem mesta in prihodom novih prebivalcev spomin na osebnosti, znane le lokalnemu prebivalstvu, pogosto bledi, zato s časom prihaja do preimenovanj nekaterih ulic in trgov. V tem obdobju, natančneje leta 1933, dobimo tudi prvo ulico, ki dobi ime po ženski, Luizi Pesjak – Pesjakova ulica. Leta 1958 jo preimenujejo v Luize Pesjakove ulica, da se končno ve, da se za imenom skriva ženska. Naslednje leto ji sledi Turnograjska ulica, leta 1937 preimenovana v Ulico Josipine Turnograjske. Ta do danes ostaja edina, ki se nahaja v mestnem središču.

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulični list Luize Pesjakove ulica, preimenovane iz Pesjakove šele po 25 letih. Pesjakova ulica je bila v Ljubljani sicer prva ulica, poimenovana po ženski. Vir: http://gis03.ljubljana.si/LjubljanskeUlice/

Ulica Jospine Turnograjske je do danes edina, ki se nahaja v centru Ljublajne. Poimenovana je bila leta 1934, sprva kot Turnograjska ulica. Vir: http://gis03.ljubljana.si/LjubljanskeUlice/

Ulica, tvoje ime je žensko

Po letu 1945 komisija Mestnega ljudskega odbora zapiše, da naj bo z uličnimi poimenovanji ohranjena zgodovinska tradicija Ljubljane kot mesta, poudarjena vloga Ljubljane kot središča Slovenije in središča narodno-osvobodilnega boja. V skladu s tem prihaja do preimenovanja ulic: Gledališka v Župančičevo, Bleiweisova v Prešernovo ... do leta 1952 je bilo preimenovanih 50 ulic, pri čemer so pazili, da ni bila porušena zgodovinska kontinuiteta razvoja mesta, ki jo izpričujejo ulična poimenovanja. Na ulična poimenovanja neposredno vpliva Okrajna komisija, čeprav pobude za poimenovanja še vedno pogosto daje tudi lokalna skupnost. Od leta 1964 imenovanje ulic po predlogu skupščin občin določa Mestni svet, od 1968 pa so uveljavljeni enotni kriteriji za poimenovanje, ki jih obravnava posebna komisija. Krog predlagateljev je širok, zato se razen poimenovanj po lokalnih osebnostih začnejo pogosteje pojavljati tudi imena osebnosti iz vse države, in celo iz prijateljskih držav. V tem obdobju, med leti 1957 in 1968, Ljubljana tudi prvič dobi večje število ženskih poimenovanj ulic – to je dvanajst. Od takrat dalje so poimenovanja po zaslužnih ženskah redna. Med leti 1970 in 1976 jih je trinajst, med 1980 in 1987 pa sedemnajst. Med njimi je velika večina bork NOB. Po osamosvojitvi na področju zeva praznina, saj med letoma 1990 in 2009 nobena ulica ne dobi ženskega imena. Med letoma 2010 in 2013 Ljubljana ponovno dobi štiri poimenovanja po ženskah, predvsem na račun na novo zgrajenih stanovanjskih naselij in industrijskih oziroma nakupovalnih središč. Danes Komisija za poimenovanje naselij in ulic deluje v okviru Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana (MOL). Mestnemu svetu predlaga vsa poimenovanja naselij, ulic, trgov in parkov na področju današnjega prostora MOL. Od leta 2014 do danes je v MOL več novih poimenovanj parkov, trgov, brvi itd., med njimi tudi deset novih uličnih imen. Med uličnimi imeni ni nobene ženske. Danes ima MOL, glede na podatke z njihove spletne strani, 1623 ulic in trgov. Med njimi je okoli 800 takih, ki so dobili imena po osebnostih. Le 48 imen spominja na zaslužne ženske. Te ulice so precej enakomerno razporejene po mestnih predelih, ki obdajajo center Ljubljane: 20 jih je na območju nekdanje občine Ljubljana Šiška, 11 na območju nekdanje občine Ljubljana Vič - Rudnik, 8 na območju nekdanje občine Ljubljana Moste - Polje in 8 na območju nekdanje občine Ljubljana Bežigrad. In le ena ulica v centru Ljubljane. V spremni besedi knjige Ljubljanske ulice je Stane Bernik že pred 30 leti opozoril, da se odločitve o poimenovanju ulic sprejemajo parcialno, brez medsebojnih uskladitev in brez pravega progama. Ulična imena nas povezujejo z zgodovino mesta in naroda, izražajo našo politiko in kulturo. »Vprašanja, kakšno mesto želimo, ne moremo ločiti 47

Ulica, tvoje ime je žensko

od vprašanja, kakšni ljudje hočemo biti, kakšne družbene odnose iščemo, kakšen odnos do narave gojimo, kakšen življenjski slog si želimo, kakšne vrste tehnologij so po našem mnenju primerne, kakšne so naše estetske vrednote.« (Harvey, 2008).

Krakovska ulica je danes le še ena izmed dveh ulic, ki tvorijo nekdanjo predmestno vas Krakovo, ki je ime dobilo po vodni rastlini krak. Prebivalci celotnega predela med Emonsko in Ljubljanico se še danes istovetijo z imenom Krakovčani. Foto: Meta Kutin

Imena ulic soustvarjajo kraj Izbor uličnih poimenovanj je eden od načinov, kako približati urbani prostor njegovim uporabnikom. Nekoč je iz gole funkcionalne potrebe po orientaciji nek predel mesta dobil ljudsko ime, ki se je sprva nanašalo na značilnosti prostora, kasneje pa tudi na dogodke oz. osebnosti, povezane z njegovo zgodovino. Uporabniki so se tudi na ta način istovetili z nekim krajem bivanja ali dela. Ta stara imena so pogosto duhovita in kažejo na sočnost jezika, pa tudi na oseben odnos uporabnikov do svojega življenjskega prostora. Posebno poimenovanja, vezana na fizične karakteristike prostora iz preteklosti, danes cenimo kot zgodovinski spomin na preteklost nekega kraja in jih, predvsem v Stari Ljubljani, ohranjamo. Manj pa smo na vez z dejanskim krajem pozorni pri poimenovanjih po zaslužnih osebah. Ta imena so zapisana skupna zgodovina, ki povezuje neko skupnost in jo pomaga ohranjati. Skupnosti pa omogoča, da del svoje zgodovine deli s širšo javnostjo. 48

Ulica, tvoje ime je žensko

Vez med grajenimi prostori mesta in imeni, ki jih ti imajo, pa se danes izgublja. Le kakšna je povezava med dr. Almo Sodnik, dekanico Filozofske fakultete, in industrijsko ulico, kjer se v ozadju dviga tovarna Lek? Med vsemi ulicami, poimenovanimi po ženskah, je danes le nekaj takšnih, ki se nahajajo v dejanskem prostoru, kjer je zaslužna ustvarjalka ali aktivistka dejansko živela ali ustvarjala. Na primer Ulica Franje Koširjeve na Brodu, kjer se je rodila in do poroke živela Franja Malenšek, po domače Koširjeva, ali Ulica Manice Komanove v Vižmarjah, kjer se je Komanova rodila in delala na kmetiji pred selitvijo v mesto.

Perifernost lokacij

Ulice, poimenovane po ženskah, se pogosto nahajajo na periferiji mesta, na krajih, ki so del spalnih naselij ali pa niso v prvi vrsti namenjeni pešcem – npr. industrijski predeli ali veliki nakupovalni centri. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ob beleženju lokacij ženskih ulic v Ljubljani smo opazili, da so po večini raztrosene po stanovanjskih naseljih ali v industrijskih predelih. Seveda je to delno posledica dejstva, da se poimenovanja ulic zgodijo pač tam, kjer se mesto širi ali razvija in s čimer sploh dobiva nove možnosti za poimenovanja. Pa vendar se lahko ob tem vprašamo, ali ulična imena vedno enako konstruktivno pomagajo k ohranjanju spomina na osebo, ne glede na lokacijo, funkcijo in podobo ulice same? 49

Ulica, tvoje ime je žensko

Spomin na osebo se težje ohranja, če je uporaba njenega imena zgolj formalnost, brez posebnega razmisleka, kje in kako se ga bo uporabilo. Nekatera ženska imena naših ulic nimajo možnosti, da bi se npr. (redno) pojavljala na poštnem naslovu, saj gre za ulice, ki nimajo prebivalcev. Nekatere ulice pa so locirane v delih mesta, ki so slabo obljudena, namenjena predvsem tranzitnemu prometu. Zgodilo se je celo, da uporabljeno ime na napisni tabli sploh ni bilo izpisano pravilno. Prva ulica, ki je bila leta 1933 poimenovana po slovenski ženski zaradi njenih zaslug, je svojo lokacijo dobila na takrat še nepozidanih poljih današnjega Savskega naselja. Ime Pesjakova ulica do leta 1958, ko jo preimenujejo v Luize Pesjakove ulica, niti ni izpričevala, da za imenom stoji ženska. Podobno, a leta 2010, se zgodi z ulico, poimenovano po Zmagi Kumer. Nanjo zgolj po naključju naletimo v nakupovalni coni Rudnik, na zadnji strani trgovskega centra, nima niti ene hišne številke. Na napisni tabli pa je prav tako dolgo pisalo Kumerjeva ulica. Pa tega prvih pet let nihče ni opazil, saj ima ulica skoraj skrito lokacijo. Podobna usoda je doletela tudi Rezko Klopčič - ulica z njenim imenom je v znani Soseski Ruski car, ločuje park od stanovanjskih hiš in se končuje pred blokovskim naseljem imenovanim Glinškova ploščad. Pa vseeno ne premore niti enega poštnega naslova. Ulice Francke Jerasove pa, čeprav je uradno zabeležena, da obstaja v Guncljah, dejansko v prostoru sploh ni najti.

Ulica Rezke Klopčič Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica, tvoje ime je žensko

Le ena ženska ulica, to je Ulica Josipine Turnograjske, se nahaja v mestnem središču, v središču dogajanja. Gre za prostor, ki ga sicer pogosto obiskujemo, vendar ga niti ne dojamemo kot ulico in se tako ne vprašamo po njenem imenu. Gre za slabo prehoden prostor v ozadju Maximarketa. V Nevidnih mestih je Italo Calvino zapisal, da spominu ne smejo umanjkati imena. Osebe, ki dajo svoje ime ulici, naj imajo možnost, da se bo spomin nanje lahko dejansko ohranjal.

Izbrane ulice, ki nosijo spomin na zaslužne ženske

Slika Ljubljane iz zraka z označenimi lokacijami ulic, ki nosijo imena žensk s področja znanosti in umetnosti. Le ena se nahaja v centru mesta, na lokaciji, ki jo večkrat razen lokalnih prebivalcev obiščejo tudi obiskovalci od drugod. Grafika: Meta Kutin

Sledijo predstavitve izbranih žensk in ulic z njihovimi imeni, ki jih Ljubljana trenutno ima. Za razstavo, ki je leta 2015 sledila zaključku našega raziskovalnega projekta, smo jih izbrali dvanajst. Tiste, za imeni katerih stojijo znanstvenice in kulturnice. V članku 51

Ulica, tvoje ime je žensko

jim dodajamo še tri, ki simbolno zastopajo sicer precej številčnejšo skupino 36 ulic, za imeni katerih stojijo politične delavke, aktivistke in borke NOB. Posamezne predstavitve soočajo bogate življenjepise in pogosto težko ustvarjalno pot, ki so jo prehodile posamezne ženske, z na žalost večinoma klavrnimi podobami »njihovih« ulic. Velik pomen dela teh ustvarjalk nikakor ne ustreza periferni legi in izgledu njihovih ulic. Upamo, da naš izbor ženskih ulic sproža tudi vprašanja o javnih prostorih mesta kot o nosilcih pomenov. Vabimo vas, da se med prebiranjem imen skupaj z nami vprašate, s kakšnimi pomeni povezujemo izbrane ulice Ljubljane in katere zgodbe nam ponujajo, da jih pripovedujemo. Ulica Josipine Turnograjske, 1934

Ulica Josipine Turnograjske, poimenovana leta 1934. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Josipina Urbančič - Turnograjska Vir: sl.wikipedia.org

Ulica Josipine Turnograjske je v centru mesta Ljubljana in poteka od križišča z Erjavčevo cesto do Šubičeve ulice. 52

Ulica, tvoje ime je žensko

Josipina Urbančič - Turnograjska (1833–1854) je bila slovenska pisateljica, pesnica in skladateljica, ki se je od nemščine popolnoma distancirala, zavračala druženje s takrat nastajajočo meščansko družbo in pisala v slovenskem jeziku. Rodila se je na gradu Turn pri Preddvoru. Vzgajali so jo domači učitelji in čeprav ji je bila kot ženski pot do uradne izobrazbe zaprta, je bila za tisti čas nadpovprečno izobražena. Učila se je latinščino, italijanščino, grščino in nekatere slovanske jezike, matematiko, zgodovino, zemljepis in verouk. Naučila se je tudi igranja na klavir in komponiranja. Poročila se je z Lovrom Tomanom, že priznanim pesnikom, govornikom, politikom. Njuna korespondenca obsega več kot tisoč pisem, dolgih tudi do 25 strani. Na Lovrovo željo se je Josipina tudi slikarsko upodobila. Matevž Langus jo je imel za model, ko je slikal sveto Lucijo v šentflorjanski cerkvi v Ljubljani. Po poroki sta se zakonca leta 1853 preselila v Gradec, kjer je naslednje leto, še ne stara 21 let, zaradi težav po porodu umrla. Sprva je pisala kratke poučne zgodbe z moralno tendenco, kot so Popotnik, Domoljub, Svoboda, kasneje tudi literaturo z zahtevnejšo tematiko. Med leti 1850-52 je napisala kar 38 povesti. Najbolj znana je povest o Veroniki Deseniški z naslovom Nedolžnost in sila. »Natora je nad to deklico vso svojo moč poskusila, da bi jo prav popolno med njene sestrice postavila. Nenavadne skoraj nadzemeljske lepote je bila, in njena lepa duša je iz krasnih bliskajočim zvezdicam enakih oči sijala. Vsaki, ki jo je vidil, je rekel, da tako bitje ni za ti svet ustvarjeno. Da njene nežne nožice niso ustvarjene, da bi po gerdih ternjavih potih skoz to pusto življenje hodile. Miroslav jo zagleda in žarek njenih oči uname iskrico v sercu njegovim, ktera je bolj in bolj narasla in kmalo neogasljivo ogenj postala.« (Turnograjska, 1851)

Zofke Kvedrove ulica, 1957 Ulica je v naselju Šiška, odcepi se od Kettejeve ulice in poteka vzporedno in vzhodno od Kebetove ulice, proti severu do Gorazdove ulice. Zofka Kveder (1878–1926) je bila pisateljica, publicistka, urednica revij in pionirka emancipacije žensk. Rodila se je v Ljubljani. Ljudsko šolo je obiskovala na Blokah, uršulinsko šolo v Ljubljani, univerzo pa v Bernu. Bila je ena od prvih Slovenk, ki so študirale v tujini. Poročena je bila s hrvaškim modernističnim pesnikom in zdravnikom Vladimirjem 53

Ulica, tvoje ime je žensko

Jelovškom, s katerim sta imela dve hčeri. Dolgo časa je živela v Pragi, pa tudi v Trstu in v Zagrebu, kjer je prezgodaj umrla. Posvečala se je temam, ki se dotikajo ženskih vprašanj. Ženska je večinoma tudi glavna junakinja njenih del, največkrat nastopa kot mati. Posvečala se je motivom nosečnosti, rojevanja, pa tudi o potrebi žensk po družbenem udejstvovanju. V reviji Slovenka je objavila tudi veliko člankov o položaju žensk v tedanjih časih. Je prva pisateljica, uvrščena v nacionalno zbirko Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, ki je sicer začela izhajati leta 1946. Njen knjižni prvenec je knjiga črtic Misterij žene, napisala pa je tudi romana Njeno življenje in Hanka. »Zavrelo ji je v žilah. Slepo ogorčenje se ji je vzdignilo v srcu in jo pretreslo od glave do nog. Kri ji je butnila v obraz, v oči, v možgane. Vsa ponižanja, vsa sramota, od očeta in sina prizadeta njenemu ponosu, vsa bridka razočaranja, pekoče solze teptane duše, bolečina izdane, od nevrednikov onečaščene ljubezni, brezkončne skrbi, brezuspešni boj dolgih let, vse je planilo prednjo in se ji zarežalo v lice.« (Kveder, 1980)

Zofke Kvedrove ulica v Šiški, poimenovana leta 1957. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Zofka Kveder Vir: www.dlib.si

Ulica, tvoje ime je žensko

Luize Pesjakove ulica, 1933

Luize Pesjakove ulica v Savskem naselju. Poimenovana leta 1933, sprva kot Pesjakova ulica.

Luiza Pesjak Vir. www.dlib.si

Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica se nahaja v Savskem naselju, odcepi se od Šmartinske ceste in poteka proti zahodu, prek Fabianijeve ulice do Topniške ulice. Luiza Pesjak (1828–1898) je bila slovenska pisateljica in pesnica, ki je napisala prvi slovenski ženski roman z naslovom Beatin dnevnik. Rojena je bila v Ljubljani, kot najstarejši otrok slovenskega odvetnika dr. Blaža Chrobatha in matere Poljakinje. Imela je priložnost spoznati vse vidnejše može tedanje slovenske družbe, med njimi Franceta Prešerna, ki je nekaj časa delal pri njenem očetu. V mladih letih jo je pesnik poučeval zgodovino, latinščino in angleščino. O Prešernu je zapisala, da je bil redkobeseden, šaljiv in da je imel rad otroke. Pesnik je Luizi za njen štirinajsti god celo posvetil v nemščini spisano pesem »Dem wohlgebornen Fräulein Aloisia Crobath«. Prav veliki pesnik je tudi najbolj vplival na njene pesmi, sprva pisane še v nemškem jeziku. V svojem romanu Beatin dnevnik pisateljica odkriva klasične motive, kot so ljubezenski trikotnik in srečni konec. Objavljen je bil šele po petih letih, to je leta 1887, saj ga je sprva urednik zavrnil. V oceni romana so v Ljubljanskem zvonu leta 1899 zapisali, 55

Ulica, tvoje ime je žensko

da v slovensko literaturo roman prinaša novost, vendar pa, da nam taka literatura ni najbolj potrebna, saj jo lahko prebiramo v nemščini. Luiza Pesjakova je tudi prevajala. V nemščino pesmi Prešerna, Koseskega in druge, iz nemščine pa priredbe veseloiger. Po očetovi smrti se je poročila z bogatim trgovcem Simonom Pesjakom in se posvetila vzgoji petih hčera. Kaplje, povejte, deževne, Čiste kot svetlo srebró. Ali solzice ste mile, Ki jih pretače nebó? Je li poznano višini, Ono prebridko gorjé, Ktero v solzé se raztaplja, Da nam ne poči srcé? (Pesjak,1887)

Ulica Manice Komanove, 1968

Manica Koman Vir: www.dlib.si

Ulica Manice Komanove, poimenovana leta 1968. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica Manice Komanove je na območju ljubljanskega naselja Vižmarje, ulica se odcepi od Kozlarjeve poti proti zahodu in poteka vzporedno s cesto Na Herši. Manica Koman (1880–1961) je bila slovenska pisateljica, pesnica in publicistka, ki je pisala pravljice, kratko prozo, drame, slikanice, članke, ukvarjala se je tudi z ljudskim slovstvom. Rodila se je v kmečki družini v Vižmarjah. Po končani štirirazredni ljudski šoli v Šentvidu je na očetovo željo ostala na domači kmetiji. Druženje z dijaki ji je prebudilo zanimanje za književnost, F. Lampe, ki ji je posojal knjige, jo je navdušil za zbiranje narodnih pesmi, literarno delovanje in stiki z naprednimi ženami pa so jo približali liberalnemu krogu. Spoznala je Franjo Tavčar, ženo ljubljanskega župana Ivana Tavčarja, ki ji je priskrbela delo pri liberalnem listu Slovenski narod. Kasneje se je zaposlila na ljubljanskem magistratu, najprej kot uradnica in nato kot knjižničarka v ljubljanskem mestnem arhivu. V času vojne je bila za nekaj mesecev internirana v taborišče na Rabu, kar je opisala v svoji knjigi Rab. Po vojni je zadnja leta službovanja delala v knjižnici na Magistratu in bila poznana predvsem kot priljubljena pripovedovalka pravljic in otroških zgodbic na ljubljanskem radiu. Kot pisateljica je bila najuspešnejša v kratkih poljudno pisanih povestih. Sprva je pisala pesmi in črtice, na primer Šopek samotarke ali Pod mečem. V kasnejših letih se je posvetila predvsem pravljicam, ugankam, igram in pesmim za otroke, kot so Čarobna košara, Slike, zgodbe, šale – vse za moje male, Teta s cekarjem. »Hoj, hoj! Po slovenskem svetu teta je hodila, bajke čudovite v cekar je lovila. Vam jih, srca mlada, s smehom zdaj prinaša in lepo pozdravlja vse vas teta vaša!« (Koman,1938)

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica Franje Koširjeve, 1970

Ulica Franje Koširjeve, poimenovana leta 1970. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Franja Koširjeva Vir: www.dlib.si

Ulica je v predmestju Ljubljane, na Brodu, kjer se odcepi od Taborske ceste proti zahodu, do konca gradbenih parcel. Franja Malenšek (1852–1927), po domače Koširjeva, hči gostilničarja in posestnika z Broda ob Savi, zavzema posebno mesto med tistimi, ki so se v drugi polovici 19. stoletja borili za slovenske narodne pravice. Leta 1869 se je udeležila velikega slovenskega tabora v Vižmarjah, na katerem so od Avstro-Ogrske zahtevali Zedinjeno Slovenijo. Tedaj komaj sedemnajstletna Franja je oblečena v narodno nošo z govorom pozdravila okrog 30 tisoč zbranih. Vsi so kar strmeli vanjo in nekdo iz občinstva naj bi takrat pripomnil: »Lepa je kot zarja.« Za zalo dekle se je ogrel Fran Levstik in ji posvetil vrsto svojih pesmi (cikel Franjine pesmi). Kljub temu, da je bila kot bogata dedinja že namenjena nekomu drugemu in kljub 21 let razlike, je po zaslugi pogostega dopisovanja njuna zveza trajala kar dve leti. Franja se je kasneje poročila (po poroki se je pisala Gulič), a kmalu tudi ovdovela in zopet navezala pisemske stike s Franom Levstikom. Leto dni za tem je pesnik umrl, njegova nesojena nevesta pa ga je preživela za celih 40 let.

Ulica, tvoje ime je žensko

Pesem z naslovom Slovo, ki jo je Levstik napisal Franji ob slovesu in jo kasneje preimenoval v Razstanek, je kasneje uglasbil primorski skladatelj Andrej Volarič. Kaj bi meni poklonila rojenica v dar zlatá! Kaj mi hramov do vrhá ni z zakladi napolnila? Videla bi, Franja draga, res da Tebi ves živim, da samó za Te želim, česar nimam – sreče, blága! (Levstik, 1948)

Ulica Lili Novy, 1984

Ulica Lili Novy, poimenovana leta 1984. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Lili Novy Vir: www.dlib.si

Ulica Lili Novy je na Dolgem mostu, kjer se odcepi od Tržaške ceste in poteka proti severozahodu, do Ribičičeve ulice. Lili Novy (1885–1958) je bila pesnica in prevajalka poezije. Pisati je začela že pri šestih letih, sprva v nemščini, v 20. letih 20. stoletja pa je začela odkrivati slovensko literaturo, zlasti slovensko moderno. Še vedno velja za eno najboljših slovenskih pesnic. 59

Ulica, tvoje ime je žensko

Rodila se je v Gradcu, v plemiški družini, očetu Nemcu in Slovenki Ludoviki Ahačič. Sprva se je šolala v Huthovem zavodu, nato pa so jo poučevali domači učitelji. Po poroki z nemškim oficirjem je nekaj časa živela v tujini, nato pa se je z družino vrnila v Ljubljano, kjer so živeli v starem mestnem jedru Ljubljane, v hiši na Starem trgu 11a. Ob vhodu v stavbo je danes njen doprsni kip. Lili Novy je bila nenavadna, očarljiva dama, ki so ji Ljubljančani zaradi ekscentričnosti pravili »nora grofinja«. Pesnica je na začetku prevajala pesmi pesnikov slovenske moderne, Cankarja, Ketteja, Murna, Župančiča, in Franceta Prešerna v nemščino, v kasnejših letih pa je prevajala iz nemščine v slovenščino. Njen zvest prijatelj, literarni sodelavec in kritik je bil Josip Vidmar. Izdala je dve pesniški zbirki, Temna vrata, ki jo je leta 1941 opremil Božidar Jakac, in zbirko Oboki. Po drugi svetovni vojni jo je vzgoja vnukov spodbudila k ustvarjanju za otroke. Napisala je gledališko igro Mojca in živali ter pesniški zbirki Pika-Poka in Majhni ste na tem velikem svetu. Hodim, poslušam in zrem to silno, brezskrbno veselje, ki ve le za eno povelje: »Živeti-živeti-živetiživljenju hiteti v objem.« (Novy, 1985)

Ulica Marje Boršnikove, 1984 Ulica Marje Boršnikove je v naselju Jarše. Odcepi se od Jarške ceste in poteka med stanovanjskimi stolpiči proti jugovzhodu in severovzhodu ter se slepo zaključi. Marja Boršnik (1906–1982) je bila slovenska literarna zgodovinarka in redna profesorica za zgodovino slovenske književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Rodila se je v Borovnici pri Ljubljani. Diplomirala je iz zgodovine slovenske književnosti in poučevala na gimnazijah na Ptuju, v Ljubljani, Leskovcu v Srbiji in Celju. Zaradi delovanja v Osvobodilni fronti je bila med vojno zaprta in po kapitulaciji Italije izpuščena s komaj nekaj mesecev staro hčerko.

Ulica, tvoje ime je žensko

Po vojni je opravljala službo šolske inšpektorice različnih stopenj, bila referentka za učbenike pri prosvetnem ministrstvu in docentka na ljubljanski slavistiki. Na lastno željo se je leta 1964 upokojila, ker je želela svoje mesto prepustiti mlajšim slavistom. Umrla je na Mljetu, pokopana pa je v rojstnem kraju, Borovnici. Svoje strokovne študije je objavljala že v študentskih letih. Njeno znanstveno delo obsega več kot dvesto člankov, monografijo o Antonu Aškercu, Franu Celestinu, Ivanu Tavčarju, knjigo Pogovori z Gradnikom, Prežihov zbornik ter knjigo Študije in fragmenti. Posebej se je posvečala pisateljicam in tako uredila tudi zbrana dela Vide Jeraj in Zofke Kveder. Vse življenje si je prizadevala za ustrezno vrednotenje nekaterih ne dovolj upoštevanih literatov (npr. Alojza Gradnika in Stanka Majcna), njen nepristranski odnos pa je zaznati tudi pri opisu pesnikov in pisateljev, ki šele v zadnjih letih dobivajo svoje mesto v slovenski literaturi. »Največjo oviro za smotrno znanstveno pot so mi vrgle rojenice že v zibel, saj sem se rodila kot – ženska. To pa pomeni obremenjenost z vsem, razen z logiko. In kdo je med starši naše generacije že zaslutil, da se da tudi žensko mišljenje kako urediti!… V tistem času so bile Slovenke z gimnazijsko maturo še redke, z akademsko častjo pa bele vrane in smešno bi bilo v zvezi z mano pomisliti na kaj takšnega.« (Boršnik, 1962)

Marja Boršnik Vir: sl.wikipedia.org

Ulica Marje Boršnikove, poimenovana leta 1984. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica Mire Miheličeve, 1987

Ulica Mire Miheličeve, poimenovana leta 1987. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Mira Mihelič Vir: Arhiv Dela

Ulica Mire Miheličeve je v naselju Fužine, poteka ob reki Ljubljanici. Odcepi se od Poti na Fužine in poteka proti zahodu ter se slepo konča. Mira Mihelič (1912–1985) je bila slovenska pisateljica in prevajalka. Osrednja literarna oseba v njenih romanih je ženska, ki se ne more sprijazniti s tradicionalnimi vlogami žensk v družbi. Rodila se je v Splitu, v meščanski družini Kramer, očetu Slovencu in mami Hrvatici. Po ločitvi staršev se je iz Zagreba preselila k teti v Ljubljano in k starim staršem v Trbovlje. Po osnovni šoli so jo poslali na šolanje v Švico, po vrnitvi pa je v enem letu opravila izpite za vsa štiri leta na Gimnaziji Poljane. Po srednji šoli je študirala pravo, vendar študija ni končala. Mira Mihelič je bila nekaj let predsednica Društva slovenskih pisateljev in slovenskega centra PEN. Napisala je 17 romanov in proznih del, 7 dram in nekaj knjig za otroke. Prevedla je več kot 80 proznih in dramskih del iz angleščine, francoščine in nemščine. Njeni prevodi Dickensa, Faulknerja in Wolfa so bili nagrajeni s Sovretovo nagrado. Dvakrat je prejela Prešernovo in enkrat Župančičevo nagrado.

Ulica, tvoje ime je žensko

Prvi roman iz leta 1941 nosi naslov Obraz v zrcalu. Najbolj znane so njena avtobiografija Ure mojih dni, drama Ogenj in pepel ter trilogija »Plamen in dim«. Bila je kronistka slovenske meščanske družbe med vojno in po njej. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic. Nekje je meja molka. Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« (Mihelič, 2000)

Kumerjeve ulica, 2010

Zmaga Kumer. Foto Igor Zaplatil. Vir: http://www.delo.si/kultura/umrla-jeetnomuzikologinja-zmaga-kumer.html

Kumerjeve ulica, poimenovana leta 2010; na napisni tabli sprva napačno zapisana kot Kumerjeva ulica. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica je na Rudniku, v križišču z Jurčkovo cesto se odcepi severovzhodno, poteka proti železniški progi Ljubljana–Novo mesto in se zaključi v križišču s Cvetkovo ulico. Zmaga Kumer (1924–2008) je raziskovala slovensko ljudsko glasbo, ljudsko pesem, tipologijo pripovednih pesmi, vlogo, zgradbo in slog slovenske ljudske pesmi.

Ulica, tvoje ime je žensko

Rodila se je v Ribnici na Dolenjskem, diplomirala iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v Ljubljani ter podiplomski študij zaključila z doktorsko disertacijo z naslovom »Slovenske priredbe srednjeveške božične pesmi Puer natus in Betlehem«. Na znanstveno pot je stopila že po diplomi na današnjem glasbenonarodopisnem inštitutu SAZU in tam delovala vso svojo aktivno dobo. Posvetila se je znanstvenim raziskavam slovenskega ljudskega pesemskega izročila in se pri svojem delu še posebej posvečala pripovednim pesmim. Slovensko ljudsko pesemsko izročilo in dosežke slovenske etnomuzikologije je zelo uspešno predstavila tudi mednarodni strokovni javnosti v slovensko-nemškem delu Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi. Napisala je več del o slovenskih ljudskih pesmih, na primer Pesem slovenske dežele in Slovenske ljudske pesmi Koroške. Sestavila je tudi pesmarice, med drugim Čez polje pa svetinja gre in Eno si zapojmo. Za svoje delo in seznanjanje evropske strokovne javnosti s slovensko ljudsko kulturo je na Dunaju prejela Herderjevo nagrado, doma pa sta ji bili podeljeni Murkovo priznanje in Zoisova nagrada za življenjsko delo. »Ljudska pesem tudi na Koroškem ni samo spomenik davno minulemu, ni solza za grob, marveč še živa resničnost, iskreča se lepota sončnega dne v poletju življenja… Naj ne bi utihnila, naj bi se vedno znova ubrano oglašala pod Višarjami, ob Zilji in Dravi, od Dobrača do Pece in Uršlje gore…« (Kumer, 1986)

Ulica Angele Vode, 2013 Ulica se odcepi od Ceste na Vrhovce in poteka med večstanovanjskimi zgradbami v novem naselju Zeleni gaj. Angela Vode (1892–1985) je bila učiteljica, defektologinja, aktivistka za pravice žensk, avtorica prvih knjig o položaju žensk in prve izpovedi o jetnicah v socialističnih zaporih. Rodila se je v Ljubljani, učiteljsko maturo je opravila v ljubljanski Mladiki. V njeni družini so zelo spodbujali željo po znanju, zato je bila nadpovprečno razgledana učenka. Kot nagrado za uspeh jo je brat peljal na obisk k Ivanu Cankarju na Rožnik, kar ji je veliko pomenilo. Po končani maturi je službovala po osnovnih šolah v okolici Ljubljane, ko pa se je usposobila za defektologinjo, je 25 let poučevala otroke z motnjami 64

Ulica, tvoje ime je žensko

v razvoju. Bila je članica različnih ženskih društev, pa tudi med prvimi komunisti v tedanji državi. Ker se ni podredila partijski disciplini, so jo iz te organizacije izključili. Med vojno je bila v italijanskem in nemškem taborišču, nekaj let po vojni pa so jo obsodili na 20 let zapora. Po šestih letih so jo sicer izpustili, a ji niso vrnili državljanskih pravic, izdana ji je bila trajna prepoved opravljanja službe. Do smrti je bila odvisna od sorodnikov. Zanjo tako usodna sodba Vrhovnega sodišča iz leta 1947 je bila aprila 1991 razveljavljena. Izdane so bile njene knjige Žena v današnji družbi, Spol in usoda ter srbohrvaška »Fašizam i žena«. V pokoju je napisala knjigo z naslovom Skriti spomini. Knjigo so odkrili šele 15 let po avtoričini smrti. »Cankarjeve ideje so našle v meni tako močan odmev prav zaradi lastnosti mojega značaja: imela sem izredno razvit čut za pravičnost ter brezkompromisen odpor proti krivicam. Vse, kar sem delala v svojem življenju je bilo v znamenju teh mojih lastnosti, ki mi nikakor niso prinesle življenjskega uspeha.« (Vode, 2005)

Ulica Angele Vode, poimenovana leta 2013. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Angela Vode Vir: www.dlib.si

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica Ivane Kobilce, 2013

Ulica Ivane Kobilce, poimenovana leta 2013. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ivana Kobilca Vir: www.dlib.si

Ulica se nahaja na Vrhovcih, odcepi se od Poti Rdečega križa in poteka proti zahodu med večstanovanjskimi stavbami novega naselja Zeleni gaj. Ivana Kobilca (1861–1926) je najslavnejša slovenska slikarka. Slikala je portrete, žanrske prizore in tihožitja. Najbolj znani sta njeni sliki Kofetarica (1888) in Poletje (1889–90), ki sta razstavljeni v stalni zbirki Narodne galerije v Ljubljani. Rodila se je v Ljubljani, kjer je hodila v šolo pri uršulinkah, zraven pa se je tudi učila risanja pri Idi Künl. Ivanin oče je bil premožen obrtnik in ko ga je pri šestnajstih letih spremljala na poti na Dunaj, se je po obisku galerij odločila, da postane slikarka. Ob izrednem razumevanju staršev je še ne osemnajstletna odšla na Dunaj, kjer se je razgledovala po galerijah in v galeriji dunajske akademije kopirala slike starih mojstrov. Svoje znanje je izpopolnjevala v Münchnu in pri slikarju Aloisu Erdteltu. Med počitnicami je zbirala in risala žanrske podobe iz kmečkega življenja. V ta okvir sodi poleg Holandskega dekleta in Citrarice tudi njena slavna Kofetarica, ki jo je imela za eno svojih najboljših del in je ni hotela nikoli prodati. Poleg Kofetarice je njeno najbolj znano delo še Poletje, s katero je doživela velik uspeh na razstavi v Münchnu. Na tej sliki je upodobila sestro Fani kot mestno gospodično, ki spleta venec.

Ulica, tvoje ime je žensko

Na pobudo vzornika Fritza von Uhdeja je leta 1891 poslala svoji sliki Poletje in Likarice na pariško razstavo v Salon Societe Nationale des Beaux-Arts in obe sliki sta bili izbrani med 200 izmed 2.800 poslanih del. Izbrana je bila tudi za častno članico Salona (naziv associée), kar ji je dajalo privilegij, da sme v prihodnje na njem razstaviti eno sliko brez soglasja žirije. Živela in delala je v Parizu, Sarajevu, Berlinu in Ljubljani. Svoja dela je razstavljala po velikih evropskih mestih in bila zelo cenjena slikarka.

Ivana Kobilca, Poletje Vir: sl.wikipedia.org

Po preselitvi v Ljubljano je slikala predvsem cvetlična tihožitja. Živela je odmaknjeno od javnega življenja, sredi slik, od katerih se kar ni mogla ločiti.

Ulica Alme Sodnik, 2013

Ulica Alme Sodnik, poimenovana leta 2013. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Alma Sodnik Vir: sl.wikipedia.org

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica se odcepi v križišču Magistrove ulice, železniške proge Ljubljana–Jesenice, Goriške in Smrekarjeve ulice in poteka severno ter se zaključi na Litostrojski cesti. Alma Sodnik (1896–1965) se je rodila v Ljubljani. Poučevala je na Oddelku za filozofijo ljubljanske univerze, kjer je postala prvi docent za zgodovino filozofije, leta 1951 redna profesorica in 1952 celo dekanja Filozofske fakultete, kar je bil v tistih časih za žensko zelo visok položaj. Rodila se je v Ljubljani v družini trgovskega poslovodje Urbana Zupanca. Kot privatistka je obiskovala gimnazijo, saj dekletom v tistih časih ni bilo omogočeno redno šolanja na humanistični gimnaziji. Pri dvajsetih letih se je poročila s profesorjem Alojzijem Sodnikom in že naslednje leto rodila sina, ki pa je imel neozdravljivo bolezen in je umrl pri dveh letih. Ta tragedija je bila povod, da se je še isto leto vpisala na Filozofsko fakulteto tedaj komaj ustanovljene ljubljanske univerze. Zanimala sta jo predvsem psihologija in filozofija. Bila je zelo nadarjena študentka, doktorirala je pri 27 letih. Najprej je bila privatni docent, kar je pomenilo zastonjsko delo z vsemi pedagoškimi obveznostmi. Tako je država prihranila denar. Po njenih izjavah si je z izredno težavo in vztrajnostjo izbojevala svoje mesto, saj je šele po osvoboditvi, ko je bila stara že 50 let, dosegla redno zaposlitev na univerzi. Leta 1952 je bila izvoljena za dekanico Filozofske fakultete, verjetno kot prva ženska, ki je v Jugoslaviji dosegla to čast. Bila je izredno razumevajoč profesor. Na njene izpite so se študentje pripravljali z vso vnemo, ker so vedeli, kako jo je neznanje osebno prizadelo. Rada se je ukvarjala tudi z »ženskimi vprašanji«. Bila je proti nazoru, da je edina naloga ženske materinstvo in gospodinjstvo. Zavzemala se je za poklicno enakopravnost žensk, žensko neenakopravnost pa je dokazovala tudi na področju nazivov, ki so bili pretežno moškega spola. »Neizpremenljivi in absolutni kvaliteti umetnosti sta zato živost in svoboda in pravi umetnik je tisti, ki pri izražanju življenja namenoma prezre marsikatero podrobnost in si izbere one strani, s katerimi more poudariti značaj življenja, ki ga je zaslutil v svojem predmetu.« (Sodnik, 1975)

Ulica, tvoje ime je žensko

Majde Vrhovnikove ulica, 1957

Majda Vrhovnik Vir: sl.wikipedia.org

Majde Vrhovnikove ulica, poimenovana leta 1957. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Majde Vrhovnikove ulica leži na območju Šiške. Odcepi se od Kettejeve ulice in poteka proti severovzhodu, do Obirske ulice. Majda Vrhovnik, s partizanskim imenom Lojzka, se je rodila leta 1922 v Ljubljani, umrla pa leta 1945 v Celovcu. Bila je študentka medicine, leta 1941 se je vključila v narodnoosvobodilno gibanje in postala kurirka CK KPS. Sodelovala je pri organiziranju tiskarn in ilegalnih tehnik. Leta 1942 jo je italijansko sodišče v odsotnosti obsodilo na dosmrtno ječo, njene starše pa so zaprli in obdržali kot talce. Leto kasneje je v svojem ilegalnem podstrešnem stanovanju na Emonski cesti organizirala ciklostilno tehniko, ki je s svojim tiskanim materialom zalagala predvsem Ljubljano. Urejala in razmnoževala je publikacije Ljudska pravica, Slovenski poročevalec, Radio vestnik in druge. 69

Ulica, tvoje ime je žensko

Leta 1944 je bila imenovana za sekretarko OK KPS za Mežico, kasneje pa še za Celovec. Tam jo je februarja leta 1945 po izdaji odkril Gestapo. Aretirali so jo, hudo mučili in 4. maja 1945 ustrelili. Majda Vrhovnik je bila za narodnega heroja imenovana leta 1951. Po njej so poimenovali osnovno šolo v centru Ljubljane, pred njo pa stoji njen kip, ki ga je izdelal kipar Stojan Batič.

Ulica Ane Ziherlove, 1968

Ulica Ane Ziherlove, poimenovana leta 1968. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Ulica Ane Ziherlove se v Šiški odcepi od Celovške ceste proti jugozahodu in poteka do Šišenske ulice. Ana Ziherl je bila rojena leta 1887 v družini Kobal iz Škofje Loke, umrla pa je leta 1958 v Ljubljani. Bila je socialna delavka, med vojno pa požrtvovalna skrbnica številnim otrokom ilegalcev in borcev, tako da ni noben otrok prišel v roke okupatorjem. Bila je partizanska mama, ena od glavnih organizatoric pomoči Osvobodilni fronti. 70

Ulica, tvoje ime je žensko

Oblika varstva ogroženih otrok je bila izvedena z organizacijo Slovenska narodna pomoč, ki jo je najprej vodila Ada Krivic, po njeni aretaciji pa Ana Ziherl-mami. Otroke so pod drugimi imeni skrili pri skrbniških starših. Srce te organizacije je bila Ana Ziherl, ki je med leti 1941 in 1945 oskrbovala nad 200 otrok, tako imenovanih ilegalčkov.

Ana Ziherl s svojimi ilegalčki v Tivoliju kmalu po osvoboditvi. Vir: Valenčič, D. (2015). 2000 let Emone, Dnevnik, 15. 5. 2015. Sliko hrani Muzej novejše zgodovine.

Ulica Tončke Čečeve, 1981 Nahaja se na Galjevici, odcepi se od Jurčkove ceste, poteka proti severovzhodu in zaključi pred potokom Veliki Galjevec. Tončka Čeč (1896–1943) je bila ena prvih komunistk, ki je osebno življenje podredila prizadevanjem za izboljšanje položaja delavcev, za uveljavljanje ženske enakopravnosti in idejam boljševiške revolucije. Od te usmeritve je ni odvrnilo ne preganjanje tedanje oblasti, niti stalna negotovost in ogrožena eksistenca zaradi ilegalnega delovanja. Rodila se je v rudarski družini v Trbovljah, se po končani osnovni šoli vpisala na administrativni tečaj in se zaposlila pri trboveljskih delavskih organizacijah. Bila je članica 71

Ulica, tvoje ime je žensko

KPJ že od njenega nastanka. Zaradi sodelovanja v spopadih z Orjuno je bila obsojena, se po prestani kazni preselila in zaposlila v Ljubljani, dokler je ni partija poslala na šolanje v Sovjetsko zvezo. Po vrnitvi v Slovenijo je bila zaradi političnega dela kmalu aretirana, po izpustitvi iz zapora pa je delovala v ilegali. Po okupaciji Jugoslavije (leta 1941) je postala članica Revirske čete, po razbitju čete pa inštruktorica partijskega kadra v celjskem okrožju. Zaradi izdaje jo je zajela nemška policija, ranjeno so prepeljali v bolnišnico, nato pa v zapore Starega piskra v Celju. Zaradi mučenja so jo morali ponovno poslati na zdravljenje v bolnišnico, iz bolnišnice pa v mariborske zapore. Leta 1943 so jo odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer je nadaljevala s političnim delom med taboriščnicami, jih spodbujala z osebno vedrino, vero v zmago in osvoboditev. Zbolela je za tifusom in zaradi izčrpanosti umrla. Deset let kasneje je bila odlikovana z redom narodnega heroja Jugoslavije.

Ulica Tončke Čečeve, poimenovana leta 1981. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Tončka Čeč Vir: sl.wikipedia.org

Ulica, tvoje ime je žensko

Ulica Lojzke Štebijeve, 1982

Ulica Lojzke Štebijeve, poimenovana leta 1982. Foto: Vida Vilhar Pobegajlo

Alojzija Štebi Vir: sl.wikipedia.org

Gre za krožno ulico na Rakovi jelši, ki se odcepi od Poti na Rakovo jelšo, poteka proti severu in se slepo zaključi. Alojzija Štebi (1883–1956) je bila politična delavka, publicistka, urednica, borka za izboljšanje položaja žensk v družbi in družini ter zagovornica pravic otrok in mladine. Rodila se je v Ljubljani, maturirala na učiteljišču in nekaj let poučevala na osnovnih šolah. Zaradi svojega političnega delovanja in socialističnega prepričanja je imela nenehne težave s šolskimi oblastmi, zato je poklic učiteljice opustila. Že od mladih let je prijateljevala z Ivanom Cankarjem, ki je v drami Hlapci v liku socialistične učiteljice Lojzke upodobil prav Alojzijo Štebi. Kasneje se je zaposlila kot urednica socialističnega časnika Zarja in urejala številne socialistične, strokovne, socialdemokratske in ženske liste. Po prvi svetovni vojni se je ponovno zaposlila v državni službi, na raznih ministrstvih socialnega skrbstva, obenem pa zavzeto delala v raznih ženskih društvih (bila predsednica Alianse ženskih gibanj in urednica glasila Ženski pokret) ter bila gonilna sila slovenskega in jugoslovanskega ženskega gibanja. Glavna skrb so ji bili mladina in ženska, ne pa politično prepričanje.

Ulica, tvoje ime je žensko

Izpopolnjevala in udejstvovala se je tudi v mednarodnem ženskem gibanju ter zastopala Jugoslovanke na mednarodnem kongresu za žensko volilno pravico v Rimu in na kongresu mednarodne ženske zveze v Washingtonu. “Na Slovenskem sploh ni prišlo do organiziranega ženskega gibanja, razmere še niso bile zanj godne. Pri nas je bilo in je še prepuščeno ženstvo samo sebi, toda sedaj je čas preresen, da bi ostalo pri starem. Naše ženstvo se mora prebuditi iz apatičnosti, mora biti na jasnem o svojih nalogah, o potu in cilju, pot in cilj pa morata biti realna, primerna stremljenju vsega naroda.” (Štebi, 1918)

Namesto zaključka V središču mest je možnosti za nova poimenovanja javnih mestnih površin malo. Do izgradnje novih trgov in ulic praktično ne prihaja, preimenovanja obstoječih pa so draga in povezana z vrsto težav. Tudi zato se poimenovanja po ženskah, ki jih poznamo predvsem iz 20. stoletja, zgodijo na obrobju mesta. Pa vendar so to pomlad ljubljanski mestni svetniki na predlog komisije za poimenovanje odločili o novih poimenovanjih. Komisija za poimenovanja je predlagala nova imena za osem parkov, en trg in dve ulici. Med njimi sta le dve ženski imeni. Za habsburško vladarico se je našel prostor v središču mesta. Trg na elitni lokaciji med Slovenskim etnografskim muzejem, Narodnim muzejem Slovenije, Muzejem sodobne umetnosti in Direktoratom za kulturno dediščino se je poimenoval Trg Marije Terezije. Nasprotno, pa se je po slovenski botaničarki, muzealki, pedagoginji in varuhinji narave Angeli Piskernik poimenovala zelena periferna površina, ki se ob ljubljanski obvoznici razteza od Kosez do Tehnološkega parka. Ob koncu našega pregleda želimo le še opozoriti na nekaj slovenskih kulturnic, znanstvenic in političark, povezanih z mestom Ljubljana, ki so v naši skupni zgodovini pustile pečat: Zdravnica ginekologinja, članica Akademije znanosti in ustanoviteljica Zavoda za načrtovanje družine dr. Lidija Andolšek Jeras (1929–2003), igralka in pesnica Mila Kačič (1912–2000), pisateljica in popotnica Alma Karlin (1889–1950), igralka Elvira Kralj (1900–1978), plesalka Pia Mlakar (1908–2000), igralka Duša Počkaj (1924–1982), političarka in častna meščanka Ljubljane Franja Tavčar (1868–1938), slikarka in sopotnica arhitekta Ivana Vurnika Helena Vurnik (1882–1962) ... in še in še.

Viri in literatura

Viri in literatura: •

Časopisi in revije:

Delo (2015) Dnevnik (2015, 2017) •

Monografije:

Dolgan, M., Fridl, J., Volk, M. (2014). Literarni atlas. Ljubljana: ZRC SAZU. Ložar, A. (2012). Kvalitativna primerjalna analiza pravljic bratov Grimm in Manice Koman na osnovi Strukturalistične teorije Vladimirja J. Proppa, diplomsko delo na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Boršnik M. (1962). Študije in fragmenti. Maribor: Obzorja. Calvino I. (1990). Nevidna mesta. Grad prekrižanih usod. Ljubljana: Mladinska knjiga. Harvey D. (2008). The Right to the city. New left review 53, sept./okt.. 2008, str. 23–40. Koman M. (1938). Teta s cekarjem. Ljubljana: Učiteljska knjigarna. Kumer Z. (1986). Slovenske ljudske pesmi Koroške. ADIT. Kutin M. (ur.) (2014). Z menoj po mojem mestu. Personal Town Tours of the City of Ljubljana, Ljubljana: Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje. Kveder Z. (1980). Njeno življenje. Ljubljana: Obzorja. Levstik F. (1948). Zbrano delo. Ljubljana: DZS. Mihelič M. (2000). Ure mojih dni. Ljubljana: Mladinska knjiga. Novy L. (1985). Goreče telo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pallasmaa J. (2007). Oči kože. Arhitektura in čuti. Ljubljana: Studia Humanitatis. Pallasmaa J. (2011). The Embodied Image. Imagination and Imagery in Architecture. UK: Wiley. Pesjak L. (1887). Beatin dnevnik. Novo mesto: Tiskarna J. Krajca. 75

Viri in literatura

Sodnik A. (1975). Izbrane razprave. Ljubljana: Slovenska matica. Šelih A. et. al. (2012). Pozabljena polovica. Ljubljana: SAZU. Štebi A. (1918). Demokratizem in ženstvo. Novo mesto: Slovenska socijalna matica. Tavčar L. (2014). Vzporedni svetovi. Risarke in slikarke prve polovice 19. stoletja na Kranjskem. Ljubljana: Narodna galerija, založba Modrijan. Turnograjska, J. (1851). Nedolžnost in sila. Slovenska čbela. Valenčič, V. (1989). Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Ljubljana: Zgodovinski arhiv Ljubljana. Valenčič V., Traven R. (1980). Ljubljanske ulice. Ljubljana: Geodetska uprava Skupščine mesta. Vode A., 2005. Skriti spomini. Ljubljana: Nova revija. •

Članki:

Kutin M., Findeisen D. (2015). 48 od 1625. V: Dnevnik. 18. 4. 2015. Lesničar T. ( 2015). Na ljubljanskih ulicah je vsekakor premalo žensk. V: Delo, 11. 4. 2015. Rakovec Ž. ( 2017). Od 1623 ljubljanskih ulic le 48 poimenovanih po ženskah. V: Dnevnik, 11. 2. 2017. •

Spletni viri:

Brkić V. (2018). Marija Terezija bo dobila svoj trg. Dnevnik, 18. 4. 2018. https:// www.dnevnik.si/1042818923 Delavec, M., (2011). Urbančič Turnograjska, Josipina: gorenjci.si. http://www. gorenjci.si/osebe/urban%C4%8Di%C4%8D-turnograjska-josipina/23/ J. Š. A. (2008). Umrla je etnomuzikologinja Zmaga Kumer: delo.si. http://www.delo. si/kultura/umrla-je-etnomuzikologinja-zmaga-kumer.html MOL (2015). Spletna aplikacija Ulice v Mestni občini Ljubljana: http://gis03. ljubljana.si/LjubljanskeUlice/

Viri in literatura

Mrak, A. (2012). Dan, ko je Levstik priĹĄel po slovo: MMC RTV SLO. https://www. rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/dan-ko-je-levstik-prisel-po-slovo/279137 Mrak, A. (2008). Umrla je Zmaga Kumer: MMC RTV SLO. https://www.rtvslo.si/ kultura/drugo/umrla-je-zmaga-kumer/157710

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice Ob 200-letnici spomina na Valentina Vodnika in Žigo Zoisa Besedilo in izbor gradiva: mag. Kristina Košič Humar

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Napoleonov zakonik v Slovanski knjižnici Ena izmed dragocenosti, ki pripadajo Slovanski knjižnici, je ponosni Napoleonov Civilni zakonik oziroma Napoleonov kodeks ali tudi kar Napoleonov zakonik: njegova izvirna, dvojezična francosko-nemška, strasbourška izdaja iz leta 1808.

Vir: Slovanska knjižnica

Ob stoletnici vkorakanja Francozov v Ljubljano najdemo v reviji Slovan Aškerčev članek (Aškerc, 1909, str. 190), kjer našteva vidne sledi francoske vlade v Ljubljani. Mednje poleg tivolskega Lattermanovega (oz. Blanchardovega) drevoreda in Botaničnega vrta šteje arhivske akte in zbornik zakonov iz tedanjega ljubljanskega mestnega arhiva, ločeno pa navaja publikacijo iz Mestnega arhiva Code Napoléon, ki ustreza našemu izvodu. Kaj počne Napoleonov kodeks v Slovanski knjižnici, je hitro jasno, če pogledamo žig: knjižnica na ljubljanskem magistratu, ki jo je skupaj z arhivom l. 1901 ustanovil in urejal Anton Aškerc, je najstarejši podedovani fond Slovanske knjižnice. Za vsak najvišji mestni upravni organ pa se spodobi, da ima knjižnico z zakoni, ki jih je dolžan poznati, upoštevati in se po njih ravnati. Še toliko bolj, če je bila Ljubljana že nekoč prej glavno mesto države. Bolje rečeno, paradržave, povezane s Francijo, glavno 81

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

mesto Ilirskih provinc: od l. 1809 do 1813 bi na dveh tretjinah današnjega slovenskega ozemlja morala veljati francoska zakonodaja, vsekakor pa je veljala Napoleonova oblast.

Iz članka Antona Aškerca Vir: Slovanska knjižnica

Vir: Slovanska knjižnica

Napoléon Bonaparte, 31. 3. 1814 (P. Delaroche) Vir: MKL-Slovanska knjižnica, drobni tisk, portreti

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

»Že smo bili mi Slovenci od Ljubljane do Ligvine v ruskem Poljskem sto in šestindvajset maršev prehodili, kakor je moj zapisnik v dnevniku kazal. Pol marša od Ligvine nas razpostavijo vse polke, kar nas se je bilo nabralo, na široko planjavo v vrsto. Nič nismo vedeli, kaj to pomeni. Že smo menili, da je morda sovražnik blizu; kar prijezdi na belem žrebcu Napoleon sam na ogled. Bil je prav v preprosti obleki, v slabejši ko naš polkovnik. Jezdi enkrat ob vsej vrsti in pozorno ogleduje trume. Pride do našega polka, kjer smo bili mi, kranjske matere sinovi. Naš polkovnik je stal pred polkom. Napoleon jezdi k njemu in ga vpraša: »Quel régiment [*Kateri polk je to ]?« Jaz sem stal tako blizu, da sem ga videl in slišal natanko. Dobro sem bil njega obraz in oči ubral in še zdaj, ko me spomin zavoljo starosti že zelo zapušča, pomnim še ostri pogled, zapovedni glas svojega francoskega cesarja, moža, ki je bil moj in cele Evrope strah. »Régiment d'Illyrie, Votre Majesté [*Ilirski polk, vaše veličanstvo]!« odgovori polkovnik.« (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. Str. 40–41. Ljubljana: DZS, 2002. (Zbirka Zgodovinsko Klasje)) Kajpak, Napoleon že naredi svoj vtis, to je s podčrtavanjem naslova v dragocenosti poudaril tudi neznani knjižničar ali morda občinski uradnik. A Delarochev Napoleon iz Fontainbleauja iz knjižnične zbirke drobnega tiska je 31. marca 1814, ko je portret nastal, videti že prav resen, zamišljen in srdit. Kako tudi ne, po porazu z Rusijo je močno škripalo na vseh njegovih bojiščih. Poleg tega je do njega potovala vest, da je le dan pred tem eden njegovih najzvestejših in najbolj priljubljenih tovarišev, maršal Marmont, da bi si rešil glavo in bleščečo kariero, po krajšem boju predal Pariz v roke ruskim, pruskim in avstrijskim četam. Ob tem je ravnal v nasprotju z dogovorom, naj sovražno koalicijo spusti v Pariz, jo vanj zapre in napade s hrbta. Ko je Napoleon izvedel za dejanje, najprej ni verjel, potem pa po dolgem premolku vzkliknil: »Brez primere, kar je storil, Marmont! Človek, ki sem delil z njim kruh …, ki sem ga dvignil iz nič! Nehvaležnež! On bo nesrečnejši od mene! … (prev. p.)« (Napoléon I, Hinard, 1838, str. 124) Da, prav tisti Marmont, ki mu je Napoleon omogočil vojaški vzpon, ga postavil za vojvodo Dubrovniškega (1808), kmalu za tem (1809) pa za prvega od štirih guvernerjev Ilirskih provinc. Tisti Marmont, ki ga je Zoisov krog v Ljubljani ognjevito prepričeval in tudi prepričal, da mora na Kranjskem status knjižnega jezika v šolstvu in uradih dobiti slovenščina in ne »ilirščina«, v resnici hrvaščina (Vidmar, 2010, str. 274). Marmontu gre zasluga za ustanovitev novih šol, prve, kratkotrajne univerze na Slovenskem, pa ljubljanskega Botaničnega vrta. Akter Napoleonovih vojn, upravitelj in vojak, ki je zrasel ob Napoleonu in iz idej francoske revolucije, je ob zatonu Napoleonove moči Fran83

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Vir: Haythornthwaite, Philip J,Who was who in the Napoleonic wars. London : Arms & Armour, 1998, str. 208

cijo prepustil tuji zavezniški koaliciji, ki je podpirala rojalistične težnje in začasno ponovno uspela vzpostaviti monarhijo. Nova vladarska družina Bourbonov je nato skušala vzpostaviti tudi stari, fevdalni red. Marmont je na ta način kljub Napoleonovemu porazu še dalje zavzemal razmeroma visoke politične in vojaške položaje, a zatem ko je l. 1830 pod restavracijskim režimom – menda po ukazu – moral zatirati novo revolucijo (Napoleon in Ilirija, 1929, str. 20), se je po neuspehu in močno osovražen za vedno umaknil iz Francije. Od nekdanje sovražnice Avstrije si je iz pravic dubrovniškega plemiškega naslova moral dobesedno izprositi nekaj rente in l. 1852 je umrl v Benetkah.

Uglajeni in prekanjeni vojščak, ki je v Dubrovniški republiki spodbujal kulturo in znanost (Vidmar, 2010, str. 210), ohranil ta posluh tudi v Ljubljani ter potihoma negodoval nad napoleonsko centralistično zamislijo upravljanja ozemelj brez upoštevanja kulturnih razlik (Vošnjak, 1910, str. 134), je o sebi zapisal: »V kratkem časovnem obdobju sem se dvakrat znašel v okoliščinah, ki se navadno obnovijo v nekaj stoletjih. Bil sem priča padcu dveh dinastij. Prvič me je vodilo najbolj nesebično domoljubno čustvo. Temu, v kar sem verjel, sem žrtvoval vse svoje želje in interese. Drugič pa sem imel pred seboj le eno: svoj vojaški sloves. Pognal sem se v odprto brezno in spoznal vse njegove globine … (prev. p.)« (Marmont, 1857, str. 344) Če je zgodnje slovensko zgodovinopisje Marmontu pelo enoglasno hvalo, saj si je »z vljudnostjo, duhovitostjo, izobraže84

Vir: Slovanska knjižnica

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

nostjo, širino značaja in simpatijami za slovanska ljudstva in njihove kulturne teženje brž pridobil ilirsko prebivalstvo« (Dobrovoljc, 1964, str. 84), se kaj takega zagotovo ni dogajalo v Franciji. Kljub temu je bila zbirka njegovih spominov v devetih delih, ki je v Parizu izšla pet let po njegovi smrti, vedno pomemben zgodovinski vir. Marmontovi Spomini (Mémoires du maréchal Marmont) osvetljujejo čas od obdobja francoskih revolucionarnih in napoleonskih vojn vse do konca restavracijskega režima (1792–1841). Niso le osebna interpretacija dogodkov, marveč urejeno delo, podprto s korespondenco in dokumenti. Slovenskega prevoda nimamo, Slovanska knjižnica pa hrani njihov 5. del, dobro ohranjeno prvo francosko izdajo iz l. 1857. Vsebinsko se knjiga nanaša na obdobje Napoleonovih vojn v letu 1813. Gre za edino zabeleženo francosko izdajo Marmontovih spominov v slovenskih knjižnicah, zato prištevamo publikacijo med redke in dragocene tiske. Kakor kažejo žigi, je bila last knjižnice nemškega Društva vojaških ved v Trstu (Bibliothek des mil. wiessenschaftl. Vereines zu Triest). Kasneje, domnevamo, da po koncu 1. svetovne vojne, je verjetno prišla v zasebno last, l. 1950 pa kot dar v Slovansko knjižnico. Isto Marmontovo delo je francoska Nacionalna knjižnica v celoti uvrstila na spletni portal nacionalno pomembnega gradiva Gallica. Napoleon, ki je besnel na Marmonta, pa se vendarle ni utopil v dosmrtno globoki zameri in naj bi na svoji zadnji postaji, otoku Sv. Helene, o njem 16. novembra 1815 govoril takole: »Marmonta je pogubila nečimrnost in prihodnost ga bo upravičeno karala, a njegova srčnost velja več kot spomin nanj (prev. p.).« (Las Cases, 1823, str. 412) Kljub Napoleonovi sporni vlogi na velikem političnem in zgodovinskem prizorišču s preloma 18. v 19. stoletje, ki je terjalo življenje najmanj vsakega petdesetega Evropejca (White, 2011), so se razmišljanja samooklicanega cesarja pogosto izkazala za dokaj točna in dalekovidna. To velja tudi za njegovo izjavo o Civilnem (državljanskem) zakoniku.

Vloga in pomen Napoleonovega Civilnega zakonika »Moja resnična slava ni v tem, da sem dobil štirideset bitk; Waterloo bo izbrisal spomin nanje. Moj Civilni zakonik pa bo večno živel in nič ga ne bo izbrisalo (prev. p.) ... « (Montholon, 1847, str. 401). Tako naj bi se Napoleon po pripovedovanju generala Montholona, ki je poraženega cesarja spremljal v izgnanstvu, izrekel o prelomnem zakoniku. Beseda »večno« lahko prikliče nasmešek, a Napoleonu nikoli niso očitali prevelike skromnosti. In res. Napoleonov zakonik, ki je stopil v veljavo l. 1804 in ga je l. 1807 Napoleon po nekaj popravkih preimenoval kar po sebi – četudi ni bil njegov avtor, le pospešil je njegovo 85

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

oblikovanje in dokončanje – je postal eden najbolj odločilnih pravnih dokumentov evropskega novega veka. Po Evropi se je široko uveljavil: v nespremenjeni obliki je veljal v nemških provincah do konca 19. stoletja, v precej posodobljenih oblikah in pod prvotnim imenom Code civil še vedno velja v Franciji, Belgiji in Luksemburgu. Ob njegovi razglasitvi je bodoči francoski cesar izjavil: »Francozi, ta dan je namenjen temu, da se spomnimo časa upanja in slave: barbarski instituti so padli, vi pa ste nehali biti razdeljeni na dva naroda: na enega, ki je bil obsojen na ponižanje, in drugega, ki je bil določen za položaj in veličino. Vaša lastnina je postala svobodna kot vaše življenje, fevdalizem je odstranjen in z njim tista brezmejna zloraba, ki so vam jo naprtila stoletja … Civilni zakonik, rezultat skrbnih in preudarnih razmislekov, naj ščiti vašo lastnino in vaše pravice.« (Herr et al., 2009, str. 124) Napoleonov kodeks danes velja za prelomnico v zgodovini prava z daljnosežnim vplivom na kontinentalno pravo (evropske pravne sisteme, temelječe na rimskem pravu, kjer pravila oblikuje državna oblast in ne praksa sodišč kot v angloameriškem sistemu prava). Čeprav se zakonik v marsičem navezuje na starejšo pravno tradicijo in nekatere precej konservativne nazore glede družinskih razmerij, v temeljnih potezah izhaja iz vrednot, ki jih je poudarjalo razsvetljenstvo. V času razglasitve je poenotil zakone na ozemlju Francije ter pravno kodificiral velike zahteve francoske revolucije: osebno svobodo, enakost pred zakonom, svobodo vesti in poslovno svobodo. Ukinil je fevdalizem in zemljiško gospostvo, ki si je zagotavljalo ekonomski obstoj s tlako in dajatvami podložnikov v zameno za obdelovanje zemlje in bivanje na njej, zagotavljal pravico do zasebne lastnine, svobodo dela ter uveljavljal princip laičnosti: upravne institute je ločil od religije in verskih ustanov. Pred Napoleonom se je tresla vsa fevdalna Evropa, ga vojaško porazila, a na koncu morala priznati premoč načel, ki so se nakazovala že pred Napoleonovim kodeksom v nekaterih sicer manj vplivnih državljanskih zakonikih, z njim na čelu pa postavljala temelje za vladavino prava na osnovi človekovih pravic, za svobodno tržno gospodarstvo in bodoče evropske demokracije. Liberalni duh Napoleonovega zakonika je osvojil Evropo ter stoletje in pol kasneje pripomogel k razmisleku o moderni povezavi evropskih držav na osnovi skupnih idej in pravnih načel. Česar Napoleon ni zmogel z orožjem, je dolga leta po njegovi smrti pomagal doseči njegov dolgoživi Civilni zakonik (Lucrèce, 2015).

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Napoleonovi kodeksi: miniaturni (žepni) zakoniki iz Napoleonovega časa v Slovanski knjižnici in njihov pomen Veliki dvojezični Napoleonov zakonik iz leta 1808 ni edini primerek tega pomembnega pravnega dokumenta v knjižnici. Obstajata še dve zanimivejši knjižici izključno v francoskem jeziku, izdani v Parizu l. 1810 pri Cesarski založbi, vezani v usnje, po velikosti zunanjega bloka pa ustrezata meram, da jih že lahko prištevamo med miniaturne knjige: po dolžini merita nekaj manj kot 10 cm. Prva knjižica je Civilni zakonik (Code Napoléon), druga pa vsebuje dve pravni deli: Kazenski zakonik (Code pénal) in Zakon o kazenskem postopku (Code d'instruction criminelle).

Napoleonovi pravni kodeksi: Napoleonov (civilni) zakonik, Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku Vir: Slovanska knjižnica

Vse tri zakonike pogosto imenujejo s skupnim izrazom Napoleonovi kodeksi. Tudi v drugih dveh primerih gre za zgodovinsko prelomni pravni deli, ki predstavljata pristen model modernega prava, utemeljenega na človekovih pravicah in razsvetljenski kri87

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

tiki predhodne zakonodaje (Härter, 2018, str. 57). Tedaj v pravo prvič jasno uvedena načela so še danes prepogosto pereča celo v modernih demokracijah: prizadevajo si preprečiti zlorabe s strani oblastnih organov, uveljavljajo načelo vnaprejšnje nedolžnosti, več ravni deliktov in sorazmernost kazni, omejitev pripora, humanost v izvrševanju kazni ipd. Po tem, kar se nam razkrije na prvih straneh dveh malih knjižic, razumemo, da nista bili natisnjeni iz nekakšnih estetskih razlogov, ki bi poudarjali pomembnost vsebine – kot je to običajno pri miniaturnih knjigah – pač pa je razlog njune žepne velikosti v priročnosti in uporabnosti. V nasprotju z večjim izvodom ni povsem jasno, kako sta v knjižnico prišli: žigi in stare signature kažejo, da sta bili del pripadajočega kompleta, ta pa je bil del knjižničnega fonda že mlajše predvojne predhodnice Slovanske knjižnice pred letom 1946, t. i. Mestne knjižnice v Ljubljani. Na eni izmed njiju se nahaja droben latinski napis »Pater donavit« [Podaril pater]. Morda sta bili pred prihodom v knjižnico last katerega izmed ljubljanskih samostanov ali pa v zasebni lasti neimenovanega patra. Veliko bolj pa je zanimivo njuno prvo lastništvo. Obe miniaturni izdaji vsebujeta štampiljčni odtis: »Procureur général prè(s la) Cour d'appel de Layb(ach)« [generalni tožilec pri prizivnem sodišču v Ljubljani]. Takšna ureditev sodišč je pri nas veljala za časa Napoleonovih Ilirskih provinc. Če že govorimo o sodni in administrativni ureditvi Ilirskih provinc, nikakor ne moremo mimo dragocenega zgodovinskega dokumenta Slovanske knjižnice – Dekreta o upravni ureditvi Ilirskih provinc (Décret sur l'organisation de l'Illyrie), pod katerega je podpisan kar cesar Napoleon I. Vemo, da je pri njegovem nastanku sodeloval vsaj Auguste Marmont (Vošnjak, 1910, str. 110), kasneje pa ga je preoblikoval še francoski Državni svet. Cesarski dekret, izdan 15. aprila 1811, predstavlja najpomembnejši korak zbliževanja in združevanja Ilirskih provinc s Francijo oziroma Napoleonovim cesarstvom. V Ljubljani so francosko besedilo natisnili v posebni brošuri (Šumrada, 1999, str. 384). V slovenskih knjižnicah najdemo le dva zabeležena izvoda: enega v NUK-u in drugega v Slovanski knjižnici. Vanjo naj bi prišel l. 1950 kot dar, drugih podatkov o njegovem izvoru nimamo. Na 40. strani Dekreta beremo, da ima »Ilirija« tri prizivna sodišča: v Ljubljani, Zadru in Dubrovniku. Prizivno sodišče je bilo najvišje in je odgovarjalo za vsa sodišča na prvi stopnji, imelo je tudi po enega »generalnega tožilca«, le da je v Ljubljani šlo za »cesarskega generalnega tožilca«, lahko bi mu rekli »generalni državni tožilec za ozemlje Ilirskih provinc«, torej najvišji izmed treh. Ali morda poznamo ime visokega uradnika, ki je imel v lasti žepne zakonike iz Slovanske knjižnice? 88

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Télégraphe Officiel, uradni časopis Ilirskih provinc, ki je izhajal v Ljubljani, obvešča v sredo, 30. oktobra 1811, o imenovanjih na ljubljanskem prizivnem sodišču, kakor jih je določilo tedanje francosko Ministrstvo za pravosodje. Na mesto ljubljanskega generalnega cesarskega tožilca je bil imenovan Pierre Bruno Desclaux, za njegovega namestnika pa odvetnik, Antoine Callan. Ko bi že hoteli pripisati prvotno lastništvo Desclauxju (ta je kasneje naredil lepo kariero, l. 1837 ga najdemo kot rednega profesorja na pravni fakulteti v belgijskem Gandu (Dictionnaire des hommes des lettres, 1837)), opazimo, da je žepni Kazenski zakonik oz. Code pénal čitljivo podpisan. Podpis na malem Napoleonovem kodeksu je sicer prečrtan, a povečava slike pod veliko resolucijo pokaže, da gre za dve barvi, spodnja kaže podpis iste osebe kot v kazenskem zakoniku. V knjižicah je podpisan namestnik generalnega državnega tožilca, Antoine Callan.

Vir: Slovanska knjižnica

Télégraphe Officiel, 30. 10. 1811, str. 346 Vir: www.dlib.si

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Vir: Slovanska knjižnica

S tipičnimi inicialkami je v notranjosti knjižnega bloka podpisan še večkrat. Kdo natančno je bil Antoine Callan, ostaja odprto. Verjetneje je šlo za francoskega uradnika, četudi bi ga lahko prekrstili v slovenskega Toneta Kalana. Vedeti pa je treba, da so Francozi po svojih najvišjih uradih kljub drugačnim priporočilom najraje imenovali svoje ljudi, pogosto tudi zato, ker slovenskih izobražencev skoraj ni bilo (Vošnjak, 1910, str. 154). Antoina Callana najdemo še enkrat omenjenega v Télégraphe Officielu, že čisto ob koncu Ilirskih provinc, 11. februarja 1813, ko je z mesta namestnika tožilca imenovan na mesto enega izmed sodnikov. Potem za njim izgine sled.

Nekaj orisov z zgodovinskega prizorišča napoleonskih časov pri nas in na tujem »Rodil sem se leta 1789 na Hudem pri Stični na Dolenjskem« (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. Str. 9. Ljubljana: DZS, 2002. (Zbirka Zgodovinsko Klasje) Življenjepis Andreja Pajka, ki ga je umetniško, a vsebinsko zvesto ubesedil Josip Jurčič, nas včasih spomni na ljudi, za katere malo nejeverno rečemo, da so »povsod zraven«. A za Andreja Pajka, zgodovinsko osebo, to prav res drži. S svojo pripovedjo je navdušil kar dva slovenska pisatelja: Janeza Ciglerja in Josipa Jurčiča. Oba pisatelja sta vedela zanj in ga verjetno tudi poznala, saj sta živela ali delovala v Pajkovih krajih. Že ime Pajkove vasi nakazuje, da njegova zgodba ne bo nepomembna. In res. Ne le rojstvo Andreja Pajka, tudi zgodovinski okvir naših francoskih publikacij se pravzaprav pričenja z letom 1789, začetkom francoske revolucije. Ta je prva v Evropi radikalno ukinila fevdalizem, nasilno pometla s kraljevim režimom, naslednjih 30 let močno pretresala Evropo, v 19. stoletju pa občutno vplivala na družbene spremembe vseh evropskih držav.

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Poglavja spominov Andreja z naših tal pa isto dobo opisujejo takole: 1. Kako sem nosil študentovsko in kako sem jo spremenil v vojaško suknjo; 2. Služba avstrijska; 3. Kako so me gnali ujetnika proti Francoskemu; 4. Kako se mi je godilo na FrancoSpomini starega Slovenca: skem; prvič so bili objavljeni v Mohorjevih 5. Kako sem zopet v domovino potoSlovenskih večernicah leta 1863 pod Pajkovim imenom, čeprav je pripoved književno in val; slogovno oblikoval Josip Jurčič. Izvirni zapis 6. Kako so me vdrugič v vojake vtaAndreja Pajka najdemo v Jurčičevih knili; zbranih delih. 7. Potovanje proti ruski deželi; Vir: Slovanska knjižnica 8. Kako smo marširali skozi Poljsko in kako sem velikega Napoleona videl; 9. Andrej Pajk v ognju pri Borisovu. Beg. Nesrečni prehod čez reko Berezino in kako je on čez prišel. 10. Kako sem kozakom ušel, potem dober plen dobil, kako potico sem na Ruskem pekel, stradanja in zmrzovanja; 11. Kako sem od surove mačke šest dni živel. Daljnje nadloge, stradanje in preganjanje. Kako sem v svinjaku pri prasici prenočil; 12. Kako so me kozaki ujeli, kako me je dober oficir kozaškega ujetništva oprostil in kako sem postal prostovoljen jetnik na Litvi; 13. Kako se mi je v vojnem ujetništvu na Litvi godilo. Šege in navade na litovskih kmetih; 14. Kako sem se domov vrnil. Sklep.

Revolucionarne in napoleonske vojne Medtem ko je Anglija že poznala omejeno kraljevo oblast (parlamentarno monarhijo) in so zahodni svet od 2. polovice 18. stoletja prežemale (pretežno francoske!) razsvetljenske ideje, ki so zahtevale uveljavitev nekaterih temeljnih človekovih pravic in padec absolutizmov ter so pognale v tek nemire po Evropi (Nizozemska, Madžarska) in v ameriških kolonijah (ustanovitev ZDA), je Francija ostajala absolutistična, z velikimi socialnogospodarskimi težavami, ki so se kopičile od zadnjih let vladavine Ludvika XIV. naprej (Parker et al., 2005, str. 100). 91

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Začelo se je torej prav v rojstnem letu Andreja Pajka, leta 1789, z napadom množice na pariški simbol, kraljevi zapor, trdnjavo Bastilijo. Na novo organizirane revolucionarne oblasti so odpravile fevdalizem, skušale rešiti finančno krizo in sprva po zgledu Anglije ustanovile parlamentarno monarhijo. Nadaljevalo se je z manjšanjem kraljeve moči do l. 1793, ko so Ludvika XVI. dokončno pomanjšali za glavo. Ljudstvo se je medtem skušalo dogovoriti s krvavimi strankarskimi in frakcijskimi boji in si večalo moč z vsesplošnim kaosom. Evropske sile (Avstrija, Prusija, Anglija, kasneje še Rusija) so na dogajanje pri kolonialnem konkurentu gledale deloma privoščljivo, deloma zaskrbljeno, vsekakor pa preveč radovedno: nekatere so se pomaknile prav na francoske meje. Revolucionarna Francija je že l. 1792 sklenila, da se otrese neprijetnih opazovalcev v vojaških uniformah. Te naj bi predvsem zanimala negotova usoda francoskega kralja Ludvika XVI. in kraljice Marije Antoanete, sestre avstrijskega Leopolda II. Poleg vsega so nadležneži sklepali še vojaška in gospodarsko interesna zavezništva proti notranje kaotični, a za fevdalne režime neprijetni in vsesplošno razjarjeni Franciji. Zadeve so se Francozi lotili temeljito: ne le da so zaščitili in obvarovali svoje meje, obglavili so menda najvažnejši predmet skrbi zavezniških sil, obenem pa, če je že bila priložnost, svoje revolucionarne pridobitve s pomočjo novih vojaških prijemov, kot sta bila naborniški sistem in vojno stanje (»guerre totale«), razširili še nekoliko naprej na tuja ozemlja, sprva na Nizozemsko, Švico in Italijo (Parker et al., 2005, str. 100). Pri tem je Franciji izdatno pomagal bojeviti korziški strateg, Napoleon Bonaparte. Nizal je zmago za zmago, že l. 1797 hodil po slovenskih tleh, potem jo je sicer skupil od Angležev na Nilu, ko je nameraval edinemu resnemu vojaškemu konkurentu prepreči prehod v Indijo. Leta 1799 se je dokopal do spoznanja, da bo za državo najbolje, če oblast v Franciji prevzame kar sam in jo uredi po svoje: razpustil je Prvo republiko, razglasil konec revolucije, reorganiziral vlado, sodstvo, pravo in izobraževanje. Da bi si utrdil oblast, je l. 1804 na lastno pobudo od prvega konzula napredoval do cesarja, nekoliko pozabil na revolucionarne principe in začel vse bolj oponašati stare monarhične navade (Cussans et al., 1995, str. 144). V začetku 19. stoletja je Francija tako veljala za prvo evropsko silo, kar pa zlasti Angležem, željnim trgovanja in novih kolonij, ni bilo prav nič po godu, zato so se znova povezali v stara bojevita zavezništva. Zmagovitemu Napoleonu zaradi morskega poraza pri Trafalgarju (1805) invazija na Anglijo sicer ni uspela, se je pa zato toliko bolj znesel nad kontinentom: prvo desetletje devetnajstega stoletja mu je prineslo serijo zmag, po katerih je spravil na kolena celotno Evropo. Razpuščena je bila mogočna plemiška zveza – Sveto rimsko cesarstvo (1806) – in Francija je povečevala ne le vpliv ampak tudi ozemlje: dobila je dele Španije, Italije (Rim), proti koncu desetletja pa še del Avstrije – l. 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province, ozemlje pod francosko upravo, kamor sta spadali tudi dve tretjini slovenskih dežel. Ilirske province naj 92

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Takole je bila videti Evropa l. 1812 : rumena barva označuje ozemlje Francoskega cesarstva, kamor spadajo tudi »naše« Ilirske province. Napoleonu povsem podrejene so bile še Renska zveza, Švica, Italijansko in Neapeljsko kraljestvo ter poljska Varšavska vojvodina na vzhodu. Vir: Cussans et al., Atlas evropske zgodovine. Ljubljana : Slovenska knjiga, 1995

bi imele po mnenju zgodovinarjev dvojno vlogo: Avstrijcem so preprečevale dostop do morja, Angležem pa predstavljale celinsko zaporo za trgovanje proti vzhodu. Leta 1812 je bilo Napoleonovo cesarstvo na vrhuncu. A novopečenemu francoskemu cesarju je v peti ostal velik trn – gospodarsko in politično napredno angleško Združeno kraljestvo. Ekonomska blokada Britanije se ni posrečila. Rusija, ki jo je poleg Avstrijcev porazil pri Austerlitzu (1805), se ni dosti menila za prepoved trgovanja. Pravična kazen za to predrzno brezbrižnost bi zdaj že res mogočnemu vladarju in vojskovodji morala prinesti še nekaj vpliva več, zato je Napoleon sklenil, da se Rusije loti vojaško. Da ne namerava mirovati, je kazalo tudi na Slovenskem v Ilirskih provincah.

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

»Bilo je 1811. leta pred pustom, ko pride neki gospod z Goričan k mojemu gospodu v vas. Komaj odide, me gospodar pokliče in me vpraša: „Andrejka, ali bi bil rad francoski soldat?« „Ne, rajši hočem umreti ko zopet uši pasti po tujem,« odgovorim jaz. „Torej moraš popustiti mojo službo,« mi reče on dalje. „Zakaj?« „ Napravljali bodo nov francoski regiment tod po naših krajih; gotovo boš tudi ti na vrsti. Jaz te ne morem prikriti, torej ti svetujem, vrni se na dom, tam so ti znani vsi kotje; lažje se boš skrival, če te bodo lovili.« Nato jaz lepo zahvalim gospoda, da mi je pravočasno razodel nevarnost, in grem domov. Kakor blisk se je raznesla skrivna novica med mladimi moškimi po naši deželi. Vsi smo se posvetovali, kam se bomo potikali in kako se bomo odtegnili. Ni minilo štirinajst dni, že se začno župani, tri pa tri soseske vkup, shajati, loviti po hostah in vaseh mlade fante in pošiljati nalovljence gosposki v Višnjo Goro. […]

Dvojezične uredbe in zakoni glede dolžnosti in pravic vojaških nabornikov v času Napoleona, naslovna stan francoskega dela Vir: Slovanska knjižnica

Nismo bili dolgo v Ljubljani. Potegnejo nas v Gorico. V Gorici nas zapro v kosarno. Dan na dan priženo več in več novakov, mojih rojakov, ki so jih nabrali in polovili po Iliriji. Vsak je bil žalosten in pobit, če je tudi marsikateri vriskaje in pevaje skrival prava čustva. Kako ne bi bil človek žalosten, če ga ženo iz ljube domače dežele na tuje, v boj za tujo reč! Kakih tristo novakov se je bilo skrivaj zgovorilo tu v goriški kosami, da se hočejo s silo oprostiti. Jaz in moj brat nisva nič vedela za ta namenjeni upor; šele ko so nekega jutra s hrupom udarili iz kosarne vun na trg, sva spoznala, kaj so pomenili skrivni pomenki. Ker pa so bili rekrutje brez orožja in naši čuvaji, francoski vojaki, vedno pazljivi, ker so bili dalje tudi žandarji in tako imenovana narodna straža ž njimi enih misli, zato ni bilo iz vsega upora nič. Komaj so se ubogi slovenski mladeniči zmašili skozi kasarniška vrata na trg, že so jim štrleli bajoneti in nabite puške nasproti, bobnarji so jeli po ulicah strahovito biti na boben, narodna straža je tekla vkup. Ves naklep je izpodletel, prostost je šla

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

po vodi. Le nekaj malo novakov je bilo ušlo, pa še izmed tistih so jih več ulovili in dva dni pozneje so jih begune in prestopnike vojaške prisege vpričo nas ustrelili. Po pravici povem, jaz bi bil morda tudi utekel, ko bi se mi bila ponudila lepa prilika; ko pa sem zdaj videl, kako grozovito se vsak poizkus kaznuje, sem rekel sam v sebi: „Ljubi moj Andrejčko, zdaj velja iz glave izbiti vse druge muhe in samo Napoleonu zvesto služiti; bo že Bog še vse na prav obrnil.« Vendar mi je bilo hudo pri srcu; domislil sem se, da nisem ubogal staršev, da sem šel prvič proti njih volji iz šole v vojake. Ko bi bil v šoli ostal, morda bi se mi ne bilo treba kesati te nepokorščine tam gori na Ruskem v mrazu in lakoti! (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. V: Jurčičevih zbranih spisov II. zvezek. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, 1920. Str. 29–32. Pridobljeno na spletni strani Slovenske digitalne knjižnice: http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:doc-3HEQJOKA, junija 2018) A nečesa Andrej Pajk ni vedel. Tudi če bi fant pred dogodkom ostal v šoli in ne bi še leta 1809 okušal dobro plačane avstrijske vojaške službe, bi se mu kaj lahko zgodilo, da bi ga kljub vsemu lahko kasneje rekrutirali med Napoleonove vojake. Naborniški sistem oziroma obvezno služenje vojaškega roka in potem tudi vojskovanje je bila iznajdba francoske revolucije, ki jo je z velikim pridom in uspehom uporabljal Napoleon – kamorkoli je pač že prišel. In ker so na naših tleh tedaj veljali njegovi zakoni, bi 22-letni Andrej tej usodi stežka ušel. Slovanska knjižnica hrani iz fonda Arhiva in knjižnice na ljubljanskem magistratu dobro ohranjen dvojezični, francosko-nemški »Extrait pour les conscrits de l'instruction générale sur la conscription: droits et devoirs des conscrits et de leur famille« [Izvleček navodil za nabornike glede vpoklica: pravice in dolžnosti nabornikov in njihovih družin] iz l. 1811–12, ki spada tako kot Napoleonov zakonik v dediščino Ilirskih provinc. Slovanska knjižnica je edina v Sloveniji, ki ima dvojezično izdajo zabeleženo v elektronskem katalogu. Izdaja je redka tudi v evropskem merilu: v francoski bibliografiji je omenjena, v dostopnih e-katalogih pa je ne najdemo. Nečesa pa tudi Napoleon ni vedel. Tega, kar je Andrej Pajk izkusil na lastni koži: da ima ruska zima ostre in dolge zobe. Pohod v Rusijo se mu ni obrestoval – vojsko je zdesetkal in do onemoglosti izčrpal. Ob porazu v Rusiji se je zapletlo še v Španiji, kjer so Angleži podpirali upornike. Sledili so novi porazi, po Leipzigu (1813) pade še Pariz (1814). Nadaljevalo se je z Napoleonovim pregonom na Elbo, ponovnim, stodnevnim vladanjem in končno pregovornim Waterloojem (1815). Odslej ostanejo samo še spomini iz izgnanstva na Sveti Heleni, kjer vojskovodja l. 1821 umre (Oxfordova enciklopedija zgodovine, 1993, str. 199). A še pred dobrim desetletjem, v času vrhunca njegove vladavine, so Evropo pretresale velike spremembe in po stoletjih avstrijske nadvlade je tako bilo tudi pri nas. 95

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Izvleček navodil za nabornike glede vpoklica: pravice in dolžnosti nabornikov in njihovih družin – skupna naslovna stran in naslovna stran nemškega dela Vir: Slovanska knjižnica

Ilirske province (1809–1813) in bitka za jezik

Korintu so rekli helensko oko, Ilirija prstan Evropini bo … (Valentin Vodnik)

»Ravno v tem času se začno nanaglem shajati kompanije deželnih brambovcev […] Čez pol leta šele bodem imel dvajset let — sem si mislil tačas — pa sem že v tako dobri službi! Hvala bodi Bogu in moji pameti, ki sta me tako dobro vodila, že sem feldvebelj avstrijskega cesarja! Plača na dan se mi je po drugih zaslužkih pomnožila tako, da mi je hodilo skoraj več ko goldinar na dan. To je bilo 1809. 1. Ugibal sem tedaj v svoji glavi: Kakor je moja rojstna številka srečna devetica, ravno tako je zadnja številka leta, v katerem sem izpremenil prav po sreči svoj stan, tudi srečna devetica. Le stoj, Andrejček, po čudnih potih boš še hodil v svojem novem stanu […]« (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. V: Jurčičevih zbranih spisov II. zvezek. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, 1920. Str. 5–9. Pridobljeno na spletni strani Slovenske digitalne knjižnice: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-3HEQJOKA, junija 2018)

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

»Krajnska dežela je bila od leta 1809 do leta 1813 pod francosko oblastjo. Gospodoval je v tistih letih slavni francoski cesar Napoleon. S silno vojsko pridere Napoleon leta 1809 v avstrijansko cesarstvo, vzame veliko zemlje avstrijanskemu cesarju, in tudi poglavitno mesto Dunaj ali Beč v svojo oblast dobi. Potem je bil med francoskim in avstrijanskim cesarjem mir narejen; in po pogojih tega primirja je prišla krajnska dežela cela, en kos hrovaške in en kos koroške Francozom v roke. Vse te tri dežele je ukazal Napoleon imenovati Ilirija.« (Janez Cigler. Deteljica ali življenje treh kranjskih bratov francoskih soldatov roman V Celovcu : Družba sv. Mohora, 1863. Pridobljeno na spletni strani Slovenske digitalne knjižnice: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-DGMMFHGR, junija 2018)

Francija, ki je po zmagovalnem pohodu več mesecev okupirala avstrijske dedne dežele, je 14. oktobra leta 1809 z vojaško hudo poraženo Avstrijo sklenila Schönbrunnski mirovni sporazum, isti dan pa prinesla na mizo odločitev, da si prilasti lep kos njenega ozemlja na jugu in jugozahodu ter jo odreže od morja. Prvi avstrijski cesar, Franz II., ki je pred tem (1806) že moral razpustiti Sveto rimsko cesarstvo, je tako v schönbrunnski palači na Dunaju moral podpisati tudi ustanovno listino Ilirskih provinc. Schönbrunnski mirovni sporazum; V: Sr. k. k. Majestät Franz des Zweyten politische Gesetze und Verordnungen für die Oesterreichischen, Bömischen und Galizischen Erbländer Vir: Slovanska knjižnica

Ko listamo po avstrijski zakonodaji, ki jo je Slovanska knjižnica podedovala iz Arhiva in knjižnice na ljubljanskem magistratu, naletimo v izvodu za l. 1809 na dvojezični francosko-nemški »mirovni sporazum«, ki prekinja nemško besedilo. Med drugim obvešča, katere avstrijske dežele bodo odslej francoske. Izvirno besedilo obstaja tudi v slovenskem jeziku in se glasi: »MIR med Svetlim Cesarjam francoskim, kralam Italic, varham rajnske zveze, inu med svetlim Cesarjam, estrajskim, kralam Vogriskim inu Češkim …« 97

Opombe

Slovensko različico hrani Knjižnica Narodnega muzeja v Ljubljani (Reisp, 1965, str. 140), prevedel naj bi ga Valentin Vodnik (Aškerc, 1904, str. 97). V nemškem zakoniku iz Slovanske knjižnice drugi člen opredeljuje dežele, ki jih Avstrija odstopa Franciji.

Schönbrunnski mirovni sporazum. Avstrijski zakoniki so del najstarejšega fonda iz Arhiva in knjižnice na ljubljanskem magistratu. Vir: Slovanska knjižnica

Naslovnica avstrijskega zakonika za l. 1809 Vir: Slovanska knjižnica

Avstrija je torej morala odstopiti zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino jugozahodno od Save, Goriško, Trst in Istro. Vsa slovenska ozemlja južno od Save so odslej pripadala novi državi. Avstrijske dežele je Napoleon pridružil že prej osvojenim ozemljem – beneški Istri, Dalmaciji, Dubrovniku in Boki Kotorski ter jih povezal v Ilirske province, katerih glavno mesto je bila Ljubljana. Vsi napori, da bi Avstrijsko cesarstvo odvrnilo sovražnika od svojih dežel, so se izjalovili. Niso pomagali ne brambovski bataljoni, kamor so za boj novačili širše ljudske plasti – nekdanje vojaške obveznike in prostovoljce – ne avstrijska propaganda. Mednjo prištevamo borbene brambovske pesmi, ki naj bi krepile protifrancoskega duha in so jih na ukaz prevajali v jezike avstrijskih ljudstev. Med prevajalce brambovske poezije je spadal tudi Valentin Vodnik. Na binkoštni ponedeljek l. 1809 se Ljubljana Francozov ni ubranila prav nič herojsko. Ti so po kratkem puškarjenju zlahka vkorakali

Viri in literatura

vanjo in se – hočeš nočeš – z generalnim štabom naročili na večerjo kar pri najbolj uglednem in najbogatejšem Kranjcu, Žigi Zoisu (Napoleon in Ilirija, 1929, str. 12). Nov ozemeljski del Francije naj bi predstavljal morski tampon pred vrati Dunaja in oviro britanskim pomorščakom. Vendar vprašanje motivov ustanovitve Ilirskih provinc še zdaj ni zadovoljivo rešeno (Šumrada, 1999, str. 375). In kaj je o njih povedal Napoleon? Z njimi naj bi Avstriji »trkal na srce« – kar je očitno počel zelo uspešno, saj mu je sloviti Metternich v maniri »srečne Avstrije« že naslednje leto v dokaz »dobrih namenov« ponudil ženo, ki je nadomestila prej tako ljubljeno Jožefino: avstrijsko princeso Marijo Luizo, pranečkinjo obglavljene Marije Antoanete. Poleg tega naj bi državna tvorba med drugim služila nastanku Poljske in pa menda še Napoleonovi želji, da bi začasni francoski zgled z naših tal prispeval k evropskemu prebujenju. 20. julija 1816 navaja Las Cases (Mémorial, 1823) poraženega Napoleona takole: »Ko sem si prisvojil Ilirijo, nisem imel namena, da jo obdržim; nikoli mi ni prišlo na misel, da bi bil (popolnoma) uničil Avstrijo, narobe, Avstrija mi je bila neizogibno potrebna. Toda Ilirija v mojih rokah je bila prednja straža do njenega srca; bila je pred vrati Dunaja. Hotel sem tam uvesti naš pouk, našo upravo in naše zakone; to je bil korak na poti k evropskemu prerojenju. Sprejel sem jo kot jamstvo; imel sem namen, da jo pozneje zamenjam za Galicijo in oživim Poljsko, kar sem pospešil proti svoji volji. Moram povedati o tem svoje mnenje. Imel sem več namenov z Ilirijo, ker sem jih vedno izpreminjal; imel sem res malo gotovih misli, to pa zato, ker sem hotel biti silnejši nego okoliščine; toda kmalu sem jim podlegel. One so me silile, da sem vsak trenutek menjal svoje misli; skoraj ves čas — da odkrito priznam — nisem imel trdnega sklepa, ampak samo načrte. Vendar je bila moja glavna misel, posebno po moji poroki, da porabim Ilirijo za zameno Galicije. V ospredju je stala misel, vzpostaviti samostojno neodvisno poljsko državo za vsako ceno«. Napoleon I., leta 1816 (Napoleon in Ilirija, 1929, str. 35). Napoleonu morda lahko verjamemo, da trdnih načrtov z Ilirijo ni imel. Se je pa še na dan Schönbrunnske pogodbe po Kopitarjevem poročanju Zoisu francoski cesar osebno pozanimal, kdo pravzaprav živi v »Iliriji« (Prijatelj, 1911, str. 126). Povečati veljavo in bolj upoštevati ljudstva, ki so živela na tem področju, je bila vojskovodjeva taktika, ki bi slabila Avstrijce. Kasneje se je cesarjev inšpektor glede istih vprašanj zglasil še pri Jerneju Kopitarju. Novice, ki jih je slavist Kopitar pošiljal z Dunaja, so opogumile še druge razsvetljence – gimnazijskega profesorja Valentina Vodnika in Žigo Zoisa. Pomislili so na možnost, da bi slovenščina postala eden državnih jezikov v Ilirskih provincah. Poleg tega so vedeli, da je novi guverner Auguste Frédéric Louis Viesse de Marmont kot nekdanji vojvoda Dubrovniški podpiral hrvaške literate in znanstvenike ter prispeval k napredku hrvaškega jezika (Vidmar, 2010, str. 272). 99

Viri in literatura

Toda če se je občasno še za časa prejšnjega cesarstva izraz Ilirija uporabljal za južne dežele s slovanskim prebivalstvom, je Francozom bolj ali manj pomenila le stari antični izraz za geografsko področje (Vidmar, 2010, str. 292). Pred Zoisovim krogom je stala naloga, da v novih razmerah vplivajo na ustrezno predstavo o narodnem in jezikovnem stanju dežele:

Ilirsko me kliče Latinec in Grek, Slovensko mi pravjo domači vse prek. (Valentin Vodnik, Ilirija oživljena) Prvi kitici Vodnikove pesmi. »Ilirija oživlena« je bila objavljena v Vodnikovem učbeniku, v slovenski slovnici Pismenost ali Gramatika za perve šole leta 1811. Domovinska pesem opeva pozabljeno preteklo slavo »Ilirije«. Napoleon bo deželi in njenemu prebivalstvu povrnil veljavo. Po končanju Napoleonskih vojn in Ilirskih provinc je pesem Vodniku prinesla avstrijsko zamero in težave. Navkljub prizadevanju Žiga Zoisa, ki je prepričal celo Metternicha, da je imelo Vodnikovo ravnanje domovinski motiv in ni bilo uperjeno proti Avstriji, so na Dunaju vztrajali drugače. Valentina Vodnika so predčasno upokojili in zadržali formalno prepoved poučevanja (Vidmar, 2010, str. 284-286). Vodnik je še ne šestdesetleten l. 1819 umrl za možgansko kapjo, slaba štiri leta po upokojitvi. Vir: Slovanska knjižnica

Da bo bitka za priznanje slovenščine pod francoskimi gospodarji potrebna, se je pokazalo takoj po prihodu prvega ilirskega guvernerja Augusta Marmonta v Ljubljano. Ta je spomladi l. 1810 izrazil namero, da uveljavi štokavsko hrvaščino kot enotni slovanski knjižni jezik na celotnem ozemlju nove države (Prijatelj, 1911, str. 332), na novoustanovljeni ljubljanski univerzi oziroma »centralni šoli« pa bi odprli katedro za poučevanje »ilirskega jezika« oz. hrvaščine, prevzel bi jo dalmatinski profesor Sivrić. V Zoisovem krogu je zavrelo. Marmont in novi šolski nadzornik Zelli, sicer redna gosta Zoisove palače, sta bila nedvomno deležna prepričljivih razlag in pojasnil profesorja Vodnika in tedaj že dvajset let invalidnega, a še kako živahnega Zoisa, ki je ves 100

čas ostajal v pisemski navezi z dunajskim Kopitarjem. Izhajala sta iz jezikoslovnih ugotovitev, da sta slovenščina in hrvaščina dva enakovredna jezika z lastno književno tradicijo in razvojem. Poleg tega sta bila prepričana, da je slovenščina mnogo starejša. V dokaz o dolgoživosti in bogastvu slovenskega jezika je Žiga Zois guvernerju Ilirskih provinc Marmontu poslal Japljev prevod Svetega pisma in Kopitarjevo Slovnico (Vidmar, 2010, str. 274). Njuna vztrajna prizadevanja so bila očitno dokaj uspešna: odlok o novi organizaciji šolstva v Ilirskih provincah je na slovenskem ozemlju uvedel slovenščino kot predmet in kot učni jezik na osnovnih ter nižjih srednjih šolah. To je pomenilo precejšen korak naprej: pod Avstrijskim cesarstvom je bila slovenščina v osnovni šoli prisotna le v zelo omejenem obsegu. Uspehi Zoisovega kroga pa so presegli obdobje Ilirskih provinc. Večjemu avstrijskemu posluhu za priznavanje jezikovnih raznolikosti znotraj države so po napoleonskih vojnah na eni strani botrovali preroditelji jezikoslovci, vzporedno pa tudi posledice premišljene Napoleonove politike, ki na osvojenih ozemljih namenoma ni prezirala jezikovne in narodne stvarnosti. Po njihovem zgledu so Avstrijci že za časa »sosednjih« Ilirskih provinc leta 1811 v Gradcu odprli katedro za slovenski jezik, po koncu Ilirije, decembra 1815, pa ji je sledila slovenska katedra še v Ljubljani.

»Japljevo« Sveto pismo kot večni jezikovni in prevajalski zalogaj in Kopitarjeva Slovnica kot prva znanstvena analiza in razlaga kompleksnosti slovenščine sta bila Zoisovo dokazno gradivo za zaščito in podobo slovenščine kot izrazno bogatega in samostojnega slovanskega jezika. Vir: Slovanska knjižnica

»Prejel sem dobra izpričevala od prve latinske šole iz blagih rok gospoda — Valentina Vodnika, ki ga pa tačas še nisem poznal, da bo imel kdaj tako imenitnost med Slovenci, kakor slišim, da se mu izkazuje dandanes. Da je mož slovenski pevec, tega še menda vedel nisem. Pa prav je, ljubi moji rojaki, da častite moža, on je bil dober gospod — e, malo je takih!« (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. V: Jurčičevih zbranih spisov II. zvezek. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, 1920. Str. 4. Pridobljeno na spletni strani Slovenske digitalne knjižnice: http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:doc-3HEQJOKA, junija 2018) Ob spremembah, ki jo je v šolstvo prinesla francoska uprava, se je pojavila nova težava: slovenskih učbenikov skorajda ni bilo. Ker je Vodnik menil, da je prišel primeren trenutek za izboljšanje položaja materinščine, se je lotil marljivega pisanja šolskih knjig. V tem času je delal še na mnogih drugih področjih: poleg jezikoslovnega dela je s svojim znanjem italijanščine in francoščine postal uporaben prevajalec uradnih dokumentov, odlokov, francoske oblasti so mu zaupale tudi začasno ravnateljstvo gimnazije ter ljubljanskih osnovnih in rokodelskih šol (Kos, 1990, str. 18–19).

Naslovne strani treh Vodnikovih učbenikov – prve slovenske slovnice v slovenščini, krščanskega nauka (katekizma) in prvega slovenskega učbenika za francoščino. Vir: Slovanska knjižnica

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

Slovanska knjižnica hrani v svojem dragocenem fondu tri Vodnikove učbenike iz l. 1811: dva izvoda učbenika za slovenski jezik, ki veljata za prvo slovnico, v celoti napisano v slovenščini (Pismenost ali gramatika sa perve shole); veroučni učbenik oziroma prirejeni katekizem (Kershanski navuk sa illirske deshele vsét is Katehisma sa vse zerkve Franzoskiga Zesarstva) in prvi slovenski učbenik za francoski jezik (Pozhétki gramatike to je Pismenosti franzoske gospoda Lhomonda, iskusheniga vuchenika per visokih sholah v Parisu : sa latinske franzoske shole v' Illirii). Zanimivo, da eden od izvodov Gramatike ne vsebuje uvodne Vodnikove pesmi o oživljeni Iliriji. Le ugibamo lahko, ali gre za kasnejšo cenzuro sporne pesmi ali za poseg strastnega ljubitelja zgodnje slovenske poezije, vsekakor pa je primanjkljaj nepazljivemu ali nevednemu očesu dokaj spretno prikrit. Ilirske province in uvajanje Napoleonove zakonodaje Ne glede na to, kaj je Napoleon nameraval storiti z Ilirskimi provincami, je vsaj sprva kazalo, da misli s spremembami ureditve po vzoru Francoskega cesarstva precej resno. To se je že leta 1810 pokazalo najprej na upravni in sodni ravni, kjer so bili ukinjeni tako cerkveni kot plemiški privilegiji, ter v šolstvu, ko je šolanje skladno z željami slovenskih preroditeljev postalo daljše in dostopnejše za vse sloje prebivalstva. Žal pa se Napoleonov zakonik nikoli ni uveljavil na področju fevdalnih odnosov. Kljub temu, da so zemljiški gospodje v slovenskem delu Provinc izgubili upravne in sodne predpravice, ki so zadevale položaje, in kljub nekaterim manjšim davčnim spremembam, zemljiške odveze Francozi nikoli niso zares uveljavili: fevdalizma iz taktičnih razlogov pravzaprav niso ukinili. Podložniki so bili še vedno primorani dajati ustrezne odkupnine za zemljo, ki so jo uživali. Poleg tega so jih pestile še nove dajatve za Napoleonove vojaške podvige, da o krvnem davku slovenskih rekrutov ne govorimo (Gestrin, Melik, 1966, str. 5–41). »V kratkem času, kar sem bil jaz s Kranjskega, pa do zdaj, se je bilo zelo izpremenilo državno razmerje v Evropi. Rusija in njena zima je bila vrgla Napoleona z vrhunca, iznad katerega je zapovedoval Evropi, in čigar mogočni glas je bil gnal tudi mene na tuje v orožje. Vsi večji in manjši vladarji so se bili zvezali zoper njega, zato je bilo sklenjeno, poslati vojne ujetnike z Ruskega na dom. […] Bilo je 9. marca 1815. leta zvečer, ko pridem ves razcapan, lačen in truden domov. Kdo bi popisoval, kaj sem čutil, ko sem od daleč zagledal svojo rojstno hišo, ko sem videl kraj, kjer najdem zopet svoje ljube! Pa ni sreče brez nesreče, ne ene kupice veselja ne da Bog piti človeku na tem svetu, da mu je ne bi namešal s pelinom in grenkoto. To sem moral izkusiti in zvedeti tudi jaz. Očeta sem namreč našel — na smrtni postelji. Komaj

103

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

so se me domači v prvem veselju nagledali in se razstopili od mene, ko me vprašajo, kje je Anton, moj brat. In zopet sem jim moral naznanjati samo žalostne reči, da je najbrže zmrznil v moskovski deželi. Namesto veselja je bil jok v hiši. Domači so jokali za Antonom, jaz za očetom, ki so le še mene čakali in poročila žalostne smrti svojega drugega sina, da so potem — umrli. Sosedje so se zbirali okoli mene in poslušali moje pripovedi o strahovitih dogodbah, ki sem jih doživel; najbolj pa me je vpraševal žalostni sosed Župančič, ki je bil izgubil dva sina, moja tovariša. Do malega sem mu moral povedati, kako se jima je hudo godilo in kako sem ju videl poslednjič. […] Mislim, da se težko dobi Slovenec moje starosti, ki bi bil toliko prebil, če mi ne zamerite, da se pohvalim. Služil sem dva cesarja, prebil dve ujetništvi, prehodil šestintrideset dežel, premarširal tristosedeminosemdeset maršev, pretrpel neizrečeno moskovsko zimo in lakoto, pustil tristotisoč tovarišev in svojega brata na Ruskem v snegu, živel ob sirovi hrani, bil od kazakov ujet; po vsem tem mi je bil dal Bog srečo in šele zdaj me je nekoliko degradiral. Imam samo po deset krajcarjev na dan. Ne morem delati, ne hoditi, moč me je zapustila, naduha me tare. In kdo mi je te slabosti kriv? Kdo drugi, kakor ti, Bonaparte Napoleon, moj strah, trepet vse Evrope, ki si me tiral in gonil po svetu, ki si pomoril milijone ljudi v gospodovem vinogradu, odpravljal praznike, preganjal papeža, kralje in oblastnike spravljal pod svoje noge! Zato si pa dobil plačilo, da si segnil na otoku Sv. Helene. Adieu au revoir! Kmalu, kmalu pride bela smrt pome in se morda drugič vidiva tam, kjer bomo vsi enaki.« (Josip Jurčič. Spomini starega Slovenca. [Po življenjepisu Andreja Pajka]. V: Jurčičevih zbranih spisov II. zvezek. V Ljubljani: Tiskovna zadruga, 1920. Str. 82–85. Pridobljeno na spletni strani Slovenske digitalne knjižnice: http://www.dlib.si/ details/URN:NBN:SI:doc-3HEQJOKA, junija 2018) Napoleonove Ilirske province so tako v naših prebivalcih pustile močne, a mešane, pozitivne in negativne spomine. Etnologi so jih zaznali v živem ustnem izročilu še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja (Kuhar, 1964). Kratko, a turbulentno Napoleonovo obdobje, pomembno za slovenski jezikovni in narodni razvoj, ni zgolj naključno vplivalo na zgodnje slovensko pripovedništvo. S tem v zvezi smo navajali Jurčiča in Ciglerja, naj še dodamo, da že prva slovenska umetna posvet, Ciglerjeva Sreča v nesreči (1836) vsebuje napoleonsko tematiko. Pri Jurčiču se ta tematika poleg uspele predelave Pajkovih spominov prav tako pojavi večkrat: v njegovih povestih, zlasti pa v romanu o dejavnosti s stoletno tradicijo – romanu o rokovnjačih in ropanju državnih blagajn (Rokovnjači, 1881). Ob koncu 19. stoletja pa Napoleon vstopi z Aškercem še v poezijo (Napoleonov večer, 1886), pri čemer njegov literarni pohod na naših tleh še zdaleč ni končan (Dobrovoljc, 1964). 104

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

»Ilirska dežela« in njeni rokovnjači niso ostali brez odmeva niti pri Francozih. V mislih imamo seveda roman Charlesa Nodiera o rokovnjaškem plemiču, Janezu Žbogarju (Jean Zbogar). Izšel je pred dvesto leti (1818) in je Nodieru, nekdanjemu ilirskemu uradniku, prinesel precejšnjo slavo in vpliv v najvišjih francoskih romantičnih krogih – zlasti zaradi novice, da je roman prebral in pohvalil sam izgnani Napoleon (Vogrič, 2017). Vendar je to že druga zgodba.

Vir: Slovanska knjižnica

Namesto uvoda – zaključek S sestavkom, ki ga tukaj zaključujemo, smo bralcu želeli ponuditi vpogled v delček dragocenega gradiva Slovanske knjižnice in ga seznaniti z nekaterimi starimi in redkimi tiski, ki se navezujejo na kratko, a simbolno bolj nabito obdobje slovenske zgodovine, kot bi kratki napoleonski ujmi med letoma 1809 in 1813 sprva lahko pripisali. Slovenski prehod v 19. stoletje zaznamuje doba razsvetljenstva. Pri nas se izraža zlasti kot zahteva po boljšem izobraževanju, večji pismenosti in višji ravni znanja. Z vse večjim zanimanjem za raziskovanje slovenskega jezika naprej v Pohlinovem krogu in ob prevodih janzenistov, še posebno pa ob dejavnosti Zoisovega kroga, se na Slovenskem pojavi še drugačne vrste »dušna hrana« – prva slovenska leposlovna dela v polnem pomenu besede. Z vse večjim uveljavljanjem slovenščine v javnem življenju in v tiskani besedi nasploh počasi raste tudi zavedanje Slovencev o lastni samobitnosti. V svet 105

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

avstrijskega razsvetljenega absolutizma, ki se le polagoma prilagaja novim zahtevam časa, trešči nekaj povsem nezamisljivega: Napoleonove Ilirske province z Ljubljano kot glavnim mestom sestavnega dela – Francoskega cesarstva! Največje spremembe se dogajajo na upravni, sodni in izobraževalni ravni, za kaj bolj korenitega ni bilo niti časa, mogoče niti volje. Osnova, na katero se je administrativna moč formalno naslanjala, je bila zakonodaja. Ali knjige za nove upravitelje. Vsebovala je duha, ki je sicer pretesno in predolgo ostajal zaprt v steklenici tujega knjižnega bloka, pa vendarle ne toliko, da ne bi Slovenci v njem ob koncu novega veka vsaj nekoliko zaznali predokusa modernosti. V marsičem je prinašal drugačen pogled na človeka, na njegovo svobodo v družbenih razmerjih, na svoboščine, dolžnosti in pravice. Izhajal pa je iz istih ali sorodnih temeljev razsvetljenstva ter porajajočih se novih pogledov na suverenost subjekta, ki so pri nas pomagali oblikovati zavest o skupni jezikovni in narodni pripadnosti. Ker je Slovanska knjižnica delna dedinja Arhiva in knjižnice na ljubljanskem magistratu, spadajo med njen najstarejši in dragoceni fond tudi nekatere tedanje zakonodajne publikacije, ki smo jih predstavili in prepletali v zgodbe. Poleg naslovov in častitljivih datumov izdaje že sami izvodi publikacij s svojimi žigi, podpisi in drugimi oznakami pogosto razkrivajo zanimive usode ali pomene, ki so jim jih pripisovali ali pa jih odkrivamo na novo. V sestavku želimo opozoriti tudi na vire, prek katerih iščemo kontekstualne razlage v zvezi z dragocenimi knjigami, širša pojasnila ali poglobljeno znanje. Najprej so tu publikacije humanističnih ved s polic Slovanske knjižnice. Med navedenimi boste našli znanstvene vire, ki jih obdaja že kar stoletna patina. Kaže se v slogu, marsikdaj v metodi, vendar še vedno navdušujejo s temeljitostjo, učenostjo, raziskovalnim poletom in celostnim pristopom. Na svojem področju so zaorale ledino, ta pa ostaja premisleka vredno izhodišče za nadaljnje ali ponovne študije, raziskave in ocene. Prednost sodobne raziskovalne dejavnosti je tudi v tem, da si znanje in podatki s knjižnih polic podajajo roko z brezštevilnimi povezavami na svetovnem spletu. V članku med drugim kot alternativne vire namerno citiramo nacionalne elektronske baze, ki jih izgrajujejo nacionalne knjižnice in nas oskrbujejo z množico digitaliziranega knjižničnega gradiva, dostopnega na domačem ekranu. Portali, kot so Slovenska digitalna knjižnica (http://www.dlib.si/) in v našem primeru francoska Gallica (https://gallica.bnf.fr/), s svojo ponudbo močno olajšajo iskanje podatkov, primerjave in navzkrižno raziskovalno delo, radovednežem pa omogočajo neposredno branje knjig starejših datumov, ki so v knjižni obliki v knjižnicah omejeno dostopne ali nedostopne. Posebej jih poudarjamo, saj bibliotekarji opažamo, da kljub izrecno izraženim potrebam celo mlajši in študirajoči obiskovalci knjižnic zanje prepogosto ne vedo ali ne poznajo možnosti njihove uporabe. 106

Ilirija oživljena ali Napoleonov zakonik in njegovi odsevi v redkih in dragocenih tiskih Slovanske knjižnice

V besedilo smo tako ali drugače vpletli še zgodnja slovenska književna ali jezikovna dela, povezana z Ilirskimi provincami. Ideje razsvetljenstva so se uveljavljale neredko izkrivljeno in krvavo, posredno so botrovale tudi »ilirski« paradržavni tvorbi. V njenem času je živahno deloval Zoisov krog učenjakov, ki so ga nove razmere prisilile k še bolj zavzetemu delu za uveljavitev slovenščine in utrjevanje skupne identitete slovenskih prebivalcev. Veliko delo je na tem področju opravil zlasti šolnik, jezikoslovec, prvi slovenski pesnik, pisatelj, časnikar, duhovnik in razsvetljenec, Valentin Vodnik (1758–1819). Toda brez izdatne intelektualne podpore in spretne diplomatske dejavnosti učenjaka, barona in mecena, Žige Zoisa (1747–1819), in njegovih korespondentov se kaj takega v tolikšni meri najbrž ne bi moglo zgoditi. V slovenskem literarnem in zgodovinskem spominu sta tako Vodnik kot Zois zapustila neizbrisen in rodoviten pečat. Ob skorajšnji 200. obletnici njune smrti (1819–2019) smo Ilirijo s kratkim preletom dragocenega gradiva v njun spomin oživili tudi v Slovanski knjižnici.

107

Viri in literatura

Viri in literatura: •

Časopisi in revije:

Signatura v Slovanski knjižnici

Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko (1904)

6K ČS D 155

Koledar (2018)

6K Z E 77

Kronika (1965)

6K ČS E 68

Slovan (1909)

6K ČS F 14

Veda (1911)

6K ČS D 160

•

Monografije:

Cussans et al. (1995). Atlas evropske zgodovine. Ljubljana: Slovenska knjiga.

6K M F 20000/p

Gestrin, F. in Melik, V. (1966). Slovenska zgodovina : od konca osemnajstega stoletja do 1918. Ljubljana : Državna založba Slovenije.

6K Z C 81/5

Herr, F. et al. (2009). Pravičnejši svet : ilustrirana zgodovina prava. Celje: Celjska Mohorjeva družba in Društvo Mohorjeva družba.

6K M D 13205

Kos, J. (1990). Valentin Vodnik. V Ljubljani: Partizanska knjiga. 6K Z C 3183/35 Massferrer, A., ur. (2018). The Western Codification of Criminal 6S Z D 1902/11 Law: a revision of the myth of its predominant French influence. Basel: Springer. Napoleon in Ilirija (1929). Ljubljana: Odbor za proslavo 120-letnice Ilirije oživljene.

6K M E 243

Napoleonove Ilirske province = Les provinces illyriennes de Napoleon (1964). Ljubljana: Narodni muzej.

6K M C 11839

Oxfordova enciklopedija zgodovine. Knj. 1, Od pradavnine do 19. stoletja (1993). Ljubljana: DZS.

6K M E 20289/1/p

108

Viri in literatura

Parker, G. et al. (2005). The Times compact history of the world. London: Collins.

6K M E 20352/1/p

Rajšp, V. in Bruckmüller, E., ur. (1999). Vilfanov zbornik : pravo, zgodovina, narod = Recht, Geschichte, Nation. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU).

6K M E 3166

Vošnjak, B. (1910). Ustava in uprava Ilirskih dežel : (18091813) : prispevki k nauku o recepciji javnega prava prvega francoskega cesarstva. Ljubljana: Matica Slovenska.

6K M D 96

•

Članki:

Aškerc, A. (1909). Vidni sledovi francoske vlade v Ljubljani. V: Slovan : mesečnik za književnost, umetnost in prosveto 7, (6), 189-191.

6K ČS F 14/1909

Aškerc, A. (1904). Slovenski akti iz mestnega arhiva 6K ČS D 155/1904 ljubljanskega (Francoska doba). V: Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko 14, (3/4), 182-109. 6K M C 11839 Dobrovoljc, F. (1964). Slovenska književnost v dobi Ilirije in odmev francoskih okupacij naših dežel v slovenskem leposlovju. V: Napoleonove Ilirske province = Les provinces illyriennes de Napoleon: 1809-1814 : razstava v Narodnem muzeju v Ljubljani (str. 79-98). Ljubljana: Narodni muzej. Härter, K. (2018). The Influence of the Napoleonic Code on the Developement of Criminal Law in Germany, str. 53-76. V: Massferrer, A., ur. The Western Codification of Criminal Law: a revision of the myth of its predominant French influence (str. 53-76). Basel: Springer.

6S Z D 1902/11

Kuhar, B. (1964). Francozi v slovenskem ljudskem izročilu. V: Napoleonove Ilirske province = Les provinces illyriennes de Napoleon: 1809-1814 : razstava v Narodnem muzeju v Ljubljani (str. 79-98). Ljubljana: Narodni muzej.

6K M C 11839

Prijatelj, I. (1911). Slovenščina pod Napoleonom. V: Veda: 6K ČS D 160/1911 dvomesečnik za znanost in kulturo, I , 27-42, 125-137, 223-243, 320-337, 417-435, 584-600.

109

Viri in literatura

Reisp, B. (1965). Prva mirovna pogodba v slovenskem prevodu. 6K ČS E 68/1965 V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, 13 (3), 130-141. Šumrada, J. (1999). Državnopravni status Ilirskih provinc s kratkim pregledom upravne ureditve. V: Rajšp, V. in Bruckmüller, E., ur. Vilfanov zbornik : pravo, zgodovina, narod = Recht, Geschichte, Nation (str. 375-390). Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU).

6K M E 3166

Vidmar, L. (2010). Zoisova literarna republika : vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana: Založba ZRC (ZRC SAZU).

6K Z C 3509/14

Vogrič, I. (2018). 200 let od izida Nodierovega romana Janez Žbogar. V: Koledar : za leto 2018, 121-124.

6K Z E 77/2018

•

Spletni viri in dostopi:

Dictionnaire des hommes des lettres … (1837). Bruxelles: Etabilssement géographique Vandermaelen. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani https://goo.gl/wVPjHY . Las Cases, E. (1823). Mémorial de Sainte-Hélène, ou Journal où se trouve consigné, jour par jour, ce qu’a dit et fait Napoléon durant dix-huit mois. 1. Paris: Samozal. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/ bpt6k134968w?rk=21459;2 . Lucrèce (4. junija 2015). Histoire pour tous: Le Code civil, héritage mondial de Napoléon. SF WebMedia. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani https://www.histoire-pour-tous. fr/histoire-de-france/5124-le-code-civil-heritage-mondial-denapoleon.html . Marmont, A. (1857). Mémoires du maréchal Marmont, duc de Raguse, de 1792 à 1841: imprimés sur le manuscrit original de l’auteur. Tome VIII: 1824-1834. Paris: Perrotin. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/ bpt6k695640?rk=21459;2 .

110

Viri in literatura

Montholon, C. (1847). Récits de la captivité de l’Empereur Napoléon à Sainte-Hélène. Tome I. Paris: Paulin. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/ bpt6k96603800?rk=21459;. Napoléon I, Hinard, D. (1838). Napoléon, ses opinions et jugemens sur les hommes et sur les choses. Tome 2. Paris: Dufey in Paulin. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani http://gallica.bnf.fr/ark:/12148/bpt6k6507195d?rk=536483;2 . White, M. (2011). Statistics of Wars, Oppressions and Atrocities of the Nineteenth Century. Pridobljeno junija 2018 na spletni strani http://necrometrics.com/wars19c.htm#Napoleonic .

111

Slovanska knjiĹžnica, center za domoznanstvo in specialne humanistiÄ?ne zbirke