KOMAD TEGA PREKRASNEGA VEČERA Aljoša Toplak
Glasno frfotanje se je razleglo po trgu, ko je starka raztrosila drobtine. Vsa sključena je sedela ob vodnjaku in z radostnimi očmi opazovala otroke, ki so se podili za pticami. Poletno sonce je tonilo za visokimi stavbami, da je svet pod zlatim nebom posivel. Ljudje so postali motne sence okoli svetlečega vodnjaka, kamor se je ujemala blaga svetloba neba. Na drugi strani je odmeval krohot. Obsijani s soncem so si rumeni delavci izmenjevali šale in postavljali visok oder. Bel kombi je previdno piskal in se pomikal proti odru. Odprta vrata so razkazovala zvočnike in razne inštrumente. »Dovolj!« je zaklical mladenič, z roko iztegnjeno visoko v zrak, nakar je vozilo zamrznilo na mestu. Delavci so se molče ozrli. Trg bi preplavila tišina, ko ne bi bilo otrok, ki so vrešče tekali okoli vodnjaka. Majhna punčka je zacvilila, ko je golob vzletel in jo oplazil po kolenu. Ostali otroci so se vzhičeno smejali. Pokrila si je glavo in počepnila. »Kaj razmišljaš?« me je vprašal stari. Čepel je na stari stojnici in se cukal za ovratnik. Prepoten od zatohlega popoldneva se je zdaj hvaležno nastavljal lahni sapi, ki je vela čez trg. Skomignil sem. Stari je razgalil svoje zobe. »Veš, ko sem prvič prišel na obalo … To je moralo biti leta 95–« »Glej.« sem rekel in pokazal na bobne, ki so jih nosili na oder. »Sem rekel, da bo koncert.« »Aha.« Popraskal se je po glavi. »Pa res.« Zaslišalo se je šumenje papirnate vrečke. Starka je pospravila drobtine in zavzdihnila. Zlat lesket vodnjaka je požiral prizor, da je bila majhna postava nerazločna siva motnja na ozadju padajoče vode. »Pa res, imaš prav,« je ponovil. »Imaš prav … So tile naši?« Srebrni okvir bobnov je medtem, ko so ga postavljali, odbijal eksplozije svetlobe. Nek mladenič s kitaro je ukazovalno mahal po odru.
Pokimal sem. »Matej in ostali.« »S srednje?« Spet sem pokimal. »Aha. Lepo.« Nekaj časa je molčal. »Veš, tu ti ne bo tako slabo. Si že pogrešal dom, kaj?« Ko nisem odgovoril, je nadaljeval: »Ljubljana je tako … depresivna, kajne? Tukaj so stvari mnogo bolj preproste. Neskončno morje, vroče sonce in mir. Veliko miru. Saj to rabite, vi filozofi?« »Recimo.« Kitarist na odru je začel preizkušati ozvočenje. Brenkanje se je širilo po trgu. »Tukaj so stvari mnogo bolj preproste,« se je ponavljal stari. »Dnevi so daljši in bolj polni. Prisluhni utripu mesta. Tako počasen in spokojen je. Kot da bi narekoval: 'V redu je. Živi počasi. Nikamor se ne mudi.' In prav ima, res se nam ne.« Tenko sem se nasmehnil. »Zdaj pa že ti filozofiraš.« »Jah …« Stari je skomignil. »Hočem, da razumeš spremembo svojega okolja. Nikoli se ne spremeni zgolj okolje …« »Kako to misliš?« »No … Tam si bil tako …« Pomolčal je. »Nesrečen?« sem predlagal. »Da,« je zavzdihnil stari. »Nesrečen.« Usekali so bobni. »Pozdravljene spoštovane dame, gospodje,« so brenčali zvočniki. Kitarist je govoril v mikrofon: »Mi smo Hudih pet in zdaj boste slišali eno tonsko vajo, potem pa bomo počasi začeli poživljati ta večer z živahnimi komadi rock glasbe. Lepo ste vabljeni, da ostanete z nami.« Zabrenkal je na struno in obrnil vijak na glavi kitare. »Je to Matej?« Pokimal sem. »Se nič več ne slišita?« »Ne.« »Aja.« Stari se je popraskal. »No, kar sem želel reči … Ljudje smo nesrečni, ko nismo uglašeni s svetom. Ko se svet giblje prehitro – ali prepočasi.«
Zavzdihnil sem. »Ne veš kako je, oče.« »Ne, ne vem,« je priznal. »Preprosto ne vem, kako je biti tako zelo nesrečen. Ne morem vedeti. In mi je žal, da je tako.« »Ja. Ampak tako pač je.« »No, ampak ni treba, da je. To ni samo sprememba okolja. Tukaj si odrasel. Svoje srce si uglasil po ritmu šumečega morja. Po lenobnem ritmu te stare tržnice. Po soncu, ki je vroče pripekalo od jutra do večera.« »Res verjameš, da bo to rešilo vse probleme, kaj?« sem zajedljivo vprašal. »Bolan sem.« »Vem, fant,« je rekel. »Vem. Ampak … boleznim duha iščem duševnega zdravila. Bil si tako zelo nesrečen, v Ljubljani. Izgubil si se v viharju dela, ne da bi si vzel trenutek zase. Vse se je gibalo tako hitro. In si zmeraj mislil, da se ti je mudilo. Tukaj bo drugače.« »Kaj pa bo drugače? Trpinčil se bom, da sem zavrgel študij.« »Ne. Prisluhnil boš okolju in spoznal, da se z njim končno počutiš kot eno. Pozabil boš na skrbi in ga opazoval, se izgubil v trenutku. Užival vsak dan, ne da bi se trpinčil s celoto tega življenja.« Zavzdihnil sem. Starka ob vodnjaku je počasi vstala in se sklonjeno odpravila proti otrokom. »Izabela!« je zaklicala in majhna punčka ji je že tekla naproti. Zlato neba je nežno pronicalo skozi špranje visokih stavb, nežno se je lesketalo v zdaj mračnemu vodnjaku. Namesto vode so pršeli zlati bliski svetlobe. Delavci so naložili svoj kombi in se polni donečega smeha odpravili do terase kavarne. »Prav, pa kar začnimo s prvim komadom tega prekrasnega večera.« »Veš,« sem priznal, »na nek način to že ves čas počnem.«