Domoznanska razstava Slovanske knjižnice Kolodvorska ulica se je med 1949 in 1951 ponašala s prvim pravim živalskim vrtom v Ljubljani. To je bila prva lokacija 10. marca 1949 ustanovljenega Državnega gospodarskega podjetja Zoološki vrt. Na zemljišču nekdanje vrtnarije na Kolodvorski ulici 12 so namestili prve provizorične kletke in akvarij ter v njih razstavili majhno, stalno zbirko živih divjih živali. Kolodvorska ulica je bila v 19. in začetku 20. stol. zaradi lege ob mestni vpadnici in bližine kolodvora ena glavnih gostilniških ulic v Ljubljani. Ob koncu 19. stol. je na Kolodvorski ulici delovalo 14 gostilničarjev; večina jih je poleg hrane in pijače ponujala tudi poceni prenočišča, za kar so dobili koncesijo zaradi bližine železniške postaje. Zelo pomembna je bila gostilna Pri Bitencu ali »Zur Vereinigung«, poznejši Hotel Štrukelj. Po 2. svetovni vojni so hotel poimenovali Turist, zdaj pa je znan kot City Hotel Ljubljana na koncu Dalmatinove ulice. Zdajšnja gostilna Stari Tišler, nekdaj pomembna furmanska gostilna, nudi tradicionalno slovensko hrano in tudi prenočišča. Njena posebnost je spomeniško zaščiten obok nad vhodom, na furmanske čase spominjajo privezi za konje na pročelju hiše. Na Kolodvorski ulici so včasih delovali tudi žganjetoči in majhne pivovarne, v 20. stol. pa še: hotel Ilirija, Menza, gostilna Istra, Pajk, Ljubljanski dvor. Blizu RTV Slovenije deluje znani kavni bar Bangladesh.
Kolodvorska ulica je nudila dom uglednim Slovencem in Slovenkam: v hiši na današnji Kolodvorski ulici 6 se je 1878 rodila pisateljica Zofka Kveder. Po spominih Ivana Albrehta je na tej ulici stanoval književnik Milan Pugelj. Zadnja leta svojega življenja je na Kolodvorski ulici 12 preživel skladatelj Davorin Jenko, znan po uglasbitvah slovenske in srbske himne Naprej zastave slave in »Bože pravde«. Na tej ulici je živel in ustvarjal tudi sodobni slovenski književnik Jurij Hudolin, ki je 2011 svojo ulico ovekovečil z zbirko kratkih zgodb Na Kolodvorski ulici nič novega: iz roda v rod še naprej.
na med nostalgijo in sanjami a j l b u j L
Kolodvorska ulica od popotništva do kina
Na Kolodvorski ulici je imel fotografski atelje Davorin Rovšek. Vir: ZAL, Fototeka, okoli 1930
9. september–5. oktober 2013 Slovanska knjižnica Einspielerjeva 1, Ljubljana
Viri in literatura: • • •
• Pozdrav iz Ljubljane. Hotel Južni kolodvor. Razglednica iz 1904. Vir: ZAL 342, Fototeka.
Kolodvorska ni le dom kina in kasneje radia in televizije, tu je v svojem ateljeju ustvarjal tudi fotografski mojster in zgodnji navdušenec nad kinom Davorin Rovšek. Rovšek je v Parizu preučil poslovanje prvih kinematografov in nato začel v Ljubljani že leta 1906 predvajati filme v Elektrokinoskopu naprej v dvorani hotela Union, nato pa v hotelu Ilirija. Tako je postal prvi slovenski kinematografski podjetnik in začetnik stalnega kina na Slovenskem.
•
• • • •
Andrejka, R.: Zgodovina Hudovernikove hiše, Kolodvorska ulica 23 v Ljubljani. V: Kronika slovenskih mest, 1940. Butina, V.: Živalski vrt Ljubljana : jubilejni pogled v zgodovino in prihodnost. Ljubljana : MOL in ZOO, 2009. Čerpes, I., Mušič, V., Vodopivec A.: Kolodvorska ulica v načrtih in dejanjih. V: Metoda načrtovanja regulacijskih elementov in določil v urbanističnih načrtih : regulacijske prvine med urbanizmom in arhitekturo. Ljubljana : Urbanistični inštitut, Prispevek na str. 77 – 105. (Urbanistični inštitut RS, knjižnica). Črtica o naših izseljencih. V: Čas : znanstvena revija, 1. let., 1907, str. 417 (417 – 422), napisal M.M. Drnovšek, M.: Izseljenci in Kolodvorska ulica v Ljubljani. V: Čepič, T., Rebolj, J. (ur.): Homo sum. Ivan Hribar in njegova Ljubljana. Zbornik ob razstavi Mestnega muzeja Ljubljana. Ljubljana, 1997, str. 193 – 203. Rozman, K.: Ljubljanski javni spomeniki, Kronika, 1965, zv. 3. Valenčič, V.: Zgodovina ljubljanskih uličnih imen. Gradivo in razprave 9., Zgodovinski arhiv Ljubljana. Ljubljana, 1989. Zupančič, B.: Arhitekt Josip Costaperaria in ljubljansko moderno meščanstvo. Ljubljana : KUD Polis, 2004. Glasnik Okrajnega ljudskega odbora Ljubljana, 29.10.1957. Leto 4, št. 84.
Avtorja razstave: Gašper Hudolin Matjaž Bizjak
Za prispevek k razstavi in sodelovanje se zahvaljujemo: g. Klemnu Žunu in Kinodvoru, Zgodovinskemu arhivu Ljubljana, Muzeju novejše zgodovine Slovenije, RTV Slovenija, g. arhitektu Zoranu Kreitmayerju in ZPIZ-u, Slovenskim železnicam – Železniškemu muzeju Slovenije, ge. Jasmini Premrl iz IBM Slovenija in drugim.
»Če pride tujec v ljubljanske Kolodvorske ulice, vidi cele gruče preprostih ljudi s kovčegi, ki oblegajo potovalne pisarne, postajajo po ulicah in posedajo po gostilnah. Vpraša, kdo so ti možje in mladeniči, dekleta, otroci in žene, in povedo mu, da so slovenski izseljenci. Ljudje so, ki zapuščajo domačo grudo, da dosežejo srečo drugod, morda onkraj morja, v Ameriki …« (Iz: Črtica o naših izseljencih. V: Čas : znanstvena revija, 1. let., 1907, str. 417 (417 – 422), napisal M. M.)
Kolodvorska ulica je pred ljubljanskim potresom 1895 zajemala tudi današnjo Malo ulico. Vir: ZAL, Fototeka. Fotografija iz časa po potresu 1895.
Današnjo Kolodvorsko ulico obkrožajo Tavčarjeva, Pražakova, Čufarjeva, Dalmatinova, Slomškova, Komenskega in Resljeva ulica. Kakor na drugih mestnih ulicah so bile tudi tu hiše po ljubljanskem potresu 1895 podprte s tramovi, da se ne bi podrle. Kolodvorsko ulico so v začetku 20. stoletja nameravali urediti kot prospekt – avenijo iz železniške postaje prek Mesarskega mostu v srednjeveški del mesta, vendar so jo nekatere arhitekturne rešitve skazile. Do leta 1853 so območje te ulice označevali kot Blatno vas (nem. Kothdorf ), ki je spadala v šentpetrsko župnijo. Blatna vas je po starejših virih (Valvazor) obstajala že v 16. stol., bila je naselje, ki je obsegalo ulice od današnje Dalmatinove do stika današnje Slomškove s Kolodvorsko ulico. Skozi Blatno vas je vodila slaba cesta, ki je naselju dala ime. Blatna vas je bila do 1849 nekakšen ljubljanski predkraj, na levi in desni strani ceste so stale nizke kmečke hiše ter večje zgradbe – pristave meščanov z vrtovi. Glavna ulica v Blatni vasi je bila današnja Kolodvorska ulica. Po tem, ko je v Ljubljano prisopihal prvi vlak in ko so uredili železniški kolodvor, so 1853 uvedli ime Kolodvorska ulica (Bahnhofgasse). Po razdelitvi mesta Ljubljana v pet okrajev leta 1876 je Kolodvorska ulica spadala v tretji, kolodvorski okraj, na levem bregu reke Ljubljanice. Ime Kolodvorska ulica je veljalo do 17.10.1957, ko so jo preimenovali v Ulico Moše Pijadeja. Moša Pijade (1890 – 1957) je bil pomemben jugoslovanski politični funkcionar in umetnik. Tako poimenovanje je veljalo do 1992, ko so jo zopet preimenovali v Kolodvorsko ulico, ki danes spada v Četrtno skupnost Center.
Kolodvorska ulica je bila zaradi bližine železniške postaje zelo pomembna; na njej so delovale izseljenske pisarne, ki so Slovencem in drugim urejale potovanja čez ocean v obe Ameriki in tudi v Avstralijo ter Azijo. V teh pisarnah so največkrat vplačevali vozovnice za prevoz do pristanišč in ladijske karte. Ulica je postala prometna in hrupna, popotniki so na njej iskali prenočišča v gostilnah, denimo Pri starem Tišlarju, ali v vedno novih hotelih – hotelu Južni kolodvor, kasneje Miklič, pri Štruklju, v Iliriji …
Ljubljanski Dvor s Kolodvorsko ulico. Vir: SŽ – Železniški muzej Slovenije, zbirka razglednic.
V kleti in pritličju Ljubljanskega dvora so bile nekoč restavracija, trgovine, banka, kavarna in kinogledališče Ljubljanski dvor, ustanovljeno 15.10.1923 - predhodnik današnjega sodobnega Kinodvora. »Pred nami so se otvorili prostori prvega reda, pravcato kino-gledališče, kakršnega danes nimajo sicer razkošni Zagreb niti Beograd, niti Gradec, in katero bi brez premembe smelo stati v kateremkoli velemestu ter bi mu bilo v okus. Kino 'Ljubljanski dvor' pomeni velik korak k pomeščanjenju našega mesta. …« (Iz: Slavnostna otvoritev kino-gledališča Ljubljanski dvor. V: Jutro, let. 4, 1923, št. 242, 16.10.)
Oglas izseljenske pisarne na Kolodvorski ulici iz leta 1903. Vir: Domoljub : slovenskemu ljudstvu v poduk in zabavo, 1903. Iz fonda Slovanske knjižnice v Ljubljani
Ljubljanski dvor je bil zgrajen kot večnamenska palača, kjer se je prepletalo več funkcij; poslovna, bančna, trgovska, kavarniška, stanovanjska in kulturna. Kot najbolj ambiciozno zastavljen arhitekturni projekt tega tipa v času med obema vojnama v Ljubljani je predstavljala simbol gospodarske uspešnosti mesta pred izbruhom gospodarske krize. Pročelje krasijo figuralni reliefi Lojzeta Dolinarja, zgradba v ima slogu umirjene pozne secesije prostore razporejene po obodu parcele in prečni trakt.
Kinodvor danes. Avtorica fotografije: Nada Žgank, 2012.
Po 2. svet. vojni je gradbena dejavnost na Kolodvorski ulici zaradi bližine mestnega središča zaživela. V 50. letih so zgradili radijsko hišo, nato v zgodnjih 60. letih poslovnostanovanjsko zgradbo Hermes arhitekta Iva Štruklja. Od leta 1960 so izstopali gradbeni projekti: Tekstil (arh. Brnčič 1962), nova RTV hiša (F. Rihtar, 1969 - 1976), pokojninski zavod (Z. Kreitmayer, 1972-73).