Beti Uršič Karavana Spomnim se, kako je sosedov najstarejši sedel na vrhu češnje, tekmoval v pljuvanju pešk in le tam pa tam — med napadi smeha in zbadljivk — odlomil obtežene veje in jih vrgel med vaške otroke, ki še niso dosegli najslajših plodov. Ko smo bili vsi že dodobra siti (in naše obleke dodobra premočene s češnjevim sokom), smo tekmovali v plezanju, skrivalnicah, v tem, komu uspe uloviti največ žuželk in kdo prvi opazi kačo na bližnjih skalah. S prvimi znaki mračenja smo se utrujeni posedli okrog češnje in se kratkočasili s pripovedovanjem zgodb. (Najmlajši iz hiše ob mostu je kar dva tedna trdil, da so se jim doma skotili nenavadni mačji mladiči — začelo se je s trinogo mačko, do konca spomladi pa se je že prelevila v dvoglavega mačkona.) Starejši fantje so zasedli najvišje veje, s katerih so opazovali makadamsko pot, ki se je vila prek doline. Proti koncu pomladi jim je pogled vedno pogosteje uhajal proti zahodu. Karavana! Karavana! — je kriknil prvi — Karavana! — na češnji je završalo in otroci smo se podali v tek proti živim barvam, ki so potovale v oblaku prahu. Vsako pomlad se je češnja sklanjala bližje in bližje, dokler se nismo sklanjali tudi sami, najnižje veje že ovire našim nogam. Plezali smo višje, se posmehovali malčkom, sedeč v nepokošeni travi, dokler nismo tudi sami dosegli najvišjih vej. Karavana! — sem zavpila — Karavana! — in otroci smo se podali v tek proti živim barvam, ki so potovale v oblaku prahu. Ko smo zapuščali osnovno šolo, smo morali zapustiti tudi češnjev vrh. Razgled smo predali našim naslednikom, z jasnimi navodili, da nam morajo v zameno vsaj enkrat na teden nabrati zvrhan koš češenj. Čeprav smo večino spomladanskih dni preživeli za knjigami (ali za vogali, do katerih pogled naših staršev ni segel) in se zmrdovali nad otročjim obnašanjem v nasadu, smo na skrivaj še vedno čakali oznanilo; Karavana! — del izvidnice iz nasada je z novico stekel do vasi — Karavana! — in otroci smo se podali v tek proti živim barvam, ki so potovale v oblaku prahu. Ko me je do konca gimnazije ločilo le še slabo leto (med letom sem večkrat pomagala v bližnji gostilni, tako da sem imela službo po šolanju že zagotovljeno), me je med popoldanskim počitkom zmotila mama, predme položila knjigo in rekla — Stara mati ni zdržala do mesta. Ko pride v vas zlatar, bom prodala njeno in svoje zlato. Ti pa nikar ne zapravljaj več časa, uči se. Tako sem zadnje leto gimnazije posvetila delu in na jesen zapustila našo vas. Zaradi snežnih neviht sem prelomila obljubo božičnega obiska in mamo pustila samo. Kljub temu da mi je v naslednjih dveh pismih zatrjevala, da tako ali tako ni imela časa za obiske, se mi je zlomilo srce. Še danes nisem povsem prepričana, kaj sem videla na lastne oči in o čem le brala v maminih izpovedih — živost zapisanih besed je pisma spremenila v kulise, za katerimi sva se igrali skrivalnice.
V začetku poletja (mesec ali dva pred načrtovano vrnitvijo domov) sem se veselila poročila o karavani, ki vsako leto naredi postanek v naši vasi. Namesto maminega pisma sem prejela rjavo ovojnico s kupom dokumentacije in obvestilom, da so se stroški mojega izobraževanja prepisali na strica.
V nadaljnjih letih sem izgubila stik z rodno vasjo. Univerza me je poslala na izobraževanje v tuje kraje, iz katerih sem pobegnila, še preden bi mi postali dom. Več let sem preživela na poti, nekaj časa sama, nekaj časa v družbi; včasih z namenom, spet drugič v slepem iskanju cilja, ki ni bil ne kje, ne kdo. Zavračala sem križišča z jasno zakoličenimi smerokazi in kljubovala tokom, ki so odnašali moje solze in pot. Nekje med gospodično in gospo sem zbolela. Zdravnik mi je odredil nekaj tednov počitka z nasvetom, da zapustim hitro življenje rastočih mest. Vdala sem se. Češnje ni bilo več, niti jablane ob njej — na mestu nasada je stala velika betonska tržnica, na kateri so prodajali sveže sadje. Hiša, v kateri sem odrasla, je bila le še medel spomin; namesto nje se je bohotila stolpnica, ki je bila mojim spominom podobna le po primerjavi z mravljiščem, ki se je včasih pojavilo na dvorišču. Pokopališče je stalo zraven stare cerkve. Mamino ime je bilo zapisano ob očetu. Prenočišče sem si našla pri stari prijateljici iz gimnazije, s katero sva še nekajkrat prekrižali poti. Pred spanjem sem odprla televizijo, na kateri so se predvajali oglasi — Karavana!