INŠPEKTOR FUCHS IN NJEGOVA MAVZERKA Primož Vidovič
Magovskemu inšpektorju Friedrichu Fuchsu se je petnajstega maja leta 1929 življenje zazdelo nesmiselno, zato si je glavo prestrelil z 32-kalibrsko mavzerko. Pred tem neljubim dogodkom se je inšpektor Fuchs ukvarjal z najtežjim primerom, kar mu jih je poklicno življenje dalo. Vajen je bil kultistov, čaroblaznežev, vampirjev, volkodlakov in druge zalege, kar jih je magija spravila na svet. Ti so bili na vsakodnevnem urniku inšpektorjev njegove baže. A tako kot vsak človek, ki se navadi neke običajnosti, tudi on ni niti želel niti pričakoval izjem. Pred tremi meseci so miličniki prijeli čudaka, ki je napadel neko gospo. Ko so ga izpraševali, niso mogli od njega dobiti ničesar uporabnega. Blebetal je brez reda in pameti, proizvajal čudne zvoke, božjastno trzal, nazadnje pa se je z miličnikovo pištolo, ki jo je sunil, ustrelil. Inšpektor Fuchs je takrat primer zavrnil, ker je menil, da gre pač za norca. A potem je podobnih primerov bilo vedno več. Po mestu so klili norci in zlasti po mraku napadali meščane, nekaj pa so jih našli brutalno samomorjenih; nek osebek si je glavo lastnoročno razbil s kamnom, drugi si je odprl trup in iztrgal srce. Psihiatrične ordinacije so kmalu zapolnile kapacitete, stroka pa je ugotovila, da oboleli izkazujejo nekaj podobnega shizofreniji. Ker izvora epidemije niso znali pojasniti, je svetnik Albrecht B***** inšpektorju Fuchsu osebno naročil, naj razišče zadevo, zakaj sumil je, da je na delu magija. Inšpektor je primer naposled sprejel in poslal svojo ekipo na delo. Z ulic in umobolnic so pobrali vrsto simptomatičnih primerkov. Psihiatra dr. Jensa H*****, ki je delal na Inštitutu za magična obolenja v B******, so povabili, da je bolnike preučil. Razporedil jih je v različne faze obolenja; tisti v začetnih so imeli le težave s sledenjem svojim mislim, s samopodobo in z depresivnostjo. To je hitro postalo kronično, nakar so pričeli postajati paranoični in halucinirati. Nadalje se je začela krhati jezikovna zmožnost, ki se je izrodila v živalske zvoke. V vseh primerih se je v osebku v zadnji fazi porajal bodisi močan gon po samomorjenju bodisi po morjenju. Razmere so se iz dneva v dan hujšale, tako da je bilo treba vzpostaviti karantene za obolele. Javnost je bila nasršena proti inšpektorju Fuchsu, ki zadevi ni in ni mogel priti do
dna. Verniki so trdili, da se ljudem blede, ker jih je Bog zapustil, brezverci, da gre za obliko religiozne blaznosti, kmetje na deželi, da je to kvarni vpliv mestnega življenja -- skratka, prav vsak je imel svojo teorijo. Inšpektorju Fuchsu ni preostalo nič drugega, kot da sredi noči z ekipo, zaščiteno z antimagičnim serumom, gre na ulice in v času policijske ure najde vir zla. Tisto noč ni bilo razen mačk in podgan v mestu srečati ali slišati ničesar. Učinek antimagičnega seruma je bil že tik pred tem, da se izteče, ko je inšpektor Fuchs v neki zapuščeni ulici zaslišal šepet. Kolegi ga niti niso videli, da je odtaval, ko so zaslišali krik. Izvedenec za magične fenomene dr. Lars E******* je bil prvi na mestu. Tam je zagledal inšpektorja Fuchsa, ki se je sesedel sredi ulice, okrog njega pa se je plazila črna plinasta lovka. Medtem ko so kolegi poskrbeli za inšpektorja Fuchsa, je izvedenec za magične fenomene dr. Lars E******* na lovke vrgel mrežo iz adamantija in jih tako onesposobil. Izkazalo se je, da so pripadale demonu, vrste daemon diaphoricus, latinsko za "tisti, ki deli razpoko". Demon je takole zmešal možgane ljudi, da v življenju več niso mogli najti nobenega smisla. Psihiater dr. Jens H***** je v sodelovanju z omenjenim dr. Larsom E********* ugotovil, da se je daemon diaphoricus prisesal najraje na ljudi, ki so že imeli določene nesrečne predispozicije. Najprej se je nezmožnost smislotvorja pojavila na bivanjski ravni, potem pa se je poglabljala, dokler bolnik ni mogel v smiselne podobe tvoriti niti stvari, ki jih je videl ali slišal, niti ni mogel smisla prepoznavati v mislih ali jeziku, tako da je recimo videl samo razlivajoče se like namesto predmetov in slišal brezciljno prepevanje namesto besed. Diaforična shizofrenija, je napisal dr. Jens H***** v svojih Predavanjih o simbolnih formah, se lahko razreši samo skozi ekstrafokalno agresijo, ki s pomočjo adrenalina razpršene mentalne formacije zgosti v nekaj obvladljivega, ali pa s samomorom. Da se je demon pojavljal skoraj izključno v mestih, je dr. Jens H***** pripisal temu, da je v mestih, kjer je človek oddaljen tako od Boga kot od narave, težje doseči duševno ravnovesje, več je stresa in je zategadelj večja labilnost. Kriza se s tem ni končala, kajti demoni so nastajali hitreje, kot so jih mogli krotiti. Začasna rešitev je bila, da so vse ljudi s psihiatričnimi kartotekami zaprli v karantene. Šele po nekaj mesecih so iznašli neke vrste cepivo, da so namreč s hipnozo -- fuksistično hipnozo, kakor se je inšpektorja Fuchsa spomnil dr. Jens H***** -- ljudem sugestirali nek jasno opredeljen življenjski smisel, pač glede na njihov karakter; religioznežem so povrnili
vero v Boga, u훾enjake prepri훾ali, da modroslovje in znanost vendarle dr탑ita vodo, nacionalistom so vrnili narod, za rajo pa zgradili lunapark. Seveda, je dejal dr. Jens H***** v nekem intervjuju, se zna zgoditi, da demon razvije odpornost na varovala fuksisti훾ne hipnoze, takrat bo kriza, da, ampak za zdaj so ljudje zadovoljni, nima se smisla zdaj s tem obremenjevati.