»Recept za to ljubljansko sladico je prva objavila Magdalena Pleiweis v Slovenski kuharici, ki je izšla v Ljubljani leta 1868. V prvi izdaji in poznejših ponatisih se sladica še imenuje ljubljanski štrudelj, šele v dopolnjenih izdajah Felicite Kalinškove pa dobi ime ljubljanski štrukelj.«
Kakšna je lahko razstava o kuhanju in kuharskih knjigah iz bogate zbirke knjižnice, ki je v dolgih letih svojega obstoja zbirala dokumente, časopise, publikacije s področij humanistike in domoznanstva? Da, prav res, celo kulinarične knjige najdemo med njimi. In tiste, ki o kulinariki govorijo. Nekaj tako običajnega kot sta hrana in prehranjevanje postane predmet domišljijskega potovanja skozi čas in prostor, navade, kulturno in duhovno zgodovino ljudi, za katere smo mislili, da so za večno utonili v srečno brezno pozabe, pa se, glej, znajdejo kot majhni duhci na predmetu našega poželenja – na krožniku. Naenkrat postanemo »globalizirani«. Ne v smislu istih vzorcev za vse, za katere mislimo, da nam omogočajo brezskrbno lagodje, pač pa v razmisleku o povezanosti z izročilom, identiteto, kulturnimi načini, tudi življenjskimi kalupi, v katere so vpeti človeški rodovi. Lahko se jim na glas smejimo, se celo zgražamo nad njimi, prav mogoče pa je, da ne bomo jedli več čisto tako kot prej. Samo jedro razstave je slovensko kulinarično izročilo, ki ga z zgodovinskim pregledom umeščamo v častivreden del evropskega prostora. Na eni strani meščanska kuhinja, ki nam je prinesla prve kuharske knjige v slovenščini in kjer se ustavimo v Ljubljani, na drugi strani regionalna, podeželska, s tipičnimi, zlasti prazničnimi dobrotami. Na projekciji med drugim predstavljamo stoletno retrospektivo kuhinjskih oglasov iz slovenskih časnikov – aluzije prepuščamo vam samim. Vse to pa z namenom in toplim vabilom, da boste po knjigah lahko radovedno posegli, se jih veselili in jih preizkušali - za dušo in telo. Pa vesele praznike in
OBER TEK! Za sodelovanje se zahvaljujemo dr. Janezu Bogataju in Pošti Slovenije. Hvala tudi kolegicam mag. Teji Zorko, Simoni Pečenik in Jani Pinterič za pomoč in pripravljene dobrote.
»Tedaj so vendarle prinesli odlično predjed, kajti okrog mize smo polegli že vsi razen Trimalhiona, ki so mu po šegi prihranili častno mesto. Na pladnju je stal osel iz korintskega brona, otovorjen z bisago, v kateri so bile na eni strani zelene, na drugi pa črne olive. Nad oslom sta bili kot streha dve skledi, ki sta imeli na robu vrezano Trimalhionovo ime in težo Mestni muzej Ljubljana: srebra, na privarjenih mostičkih so Hrana in kuha v antični Emoni ležali polhi, vloženi v med in potreseni z makom, na srebrnem raženjčku pa sirske olive in zrnca granatnih jabolk.« (Petronij Arbiter, Satirikon) »[…] je Orient ležal tik ob zemeljskem Raju […]. Tam naj bi bil svet izobilja in sreče, zlasti pa nesmrtnosti; svet več sto let starih mož, zimzelenih dreves in nepopisljivega ptiča feniksa; v njem se rojevajo začimbe - še več, izvirajo iz samega Raja. […] Vsekakor so imele za Tailleventove sodobnike [kuhar iz 14. st.] začimbe okus in vonj po večnosti.« (M. Montanari, Lakota in izobilje)
Tacuinum sanitatis, 15.st BnF
Nekatere prelomne novosti francoske kuhinje 17. stoletja: kvaliteta jedi je neodvisna od značaja osebe; pomemben je naravni okus jedi; opuščanje začimb; začimbe nadomestijo domača zelišča (šalotka, česen, peteršilj, bazilika, timijan, lovor, …) in gobe; ponovno odkritje sadja in zelenjave, zlasti mediteranske; ločevanje sladkih in slanih obrokov; uporaba živil in pijač »novega sveta« (krompir, Gerrit Dou: prodajalka kava, čaj, sladkor, čokolada …); zelenjave, 17.st. opuščanje masti, uporaba masla in olj; uporaba novih rezov, iznajdba bešamela in zeliščnega šopka (Pierre de Lune), šampanjca … (History of private life, knj. 3) Ljubljančani so bili očitno veliki ljubitelji vsega plavajočega, s katerim so si brez zadržkov lepšali postne dni: za množico svežih sladkovodnih rib in rakov so poskrbeli trnovski ribiči in Dolenjci ob Krki. Tudi žab, želv, polžev in jegulj za debelejše denarnice ni manjkalo. Ljubljanska tržnica jih je poznala najmanj od prve polovice 1838 - Goldenstein: trnovska noša 16. stoletja. Primorska s Trstom je prinašala na trg morske sadeže, da se je čudil še sam Valvasor.
»Po desetih miljah smo prišli precej lačni v vas Grahovo [ob Bači] in stopili v neko nizko hišo, polno dima, kjer ni bilo za nas nič nared. Kljub temu smo začeli kosilo s svežimi orehi, nato s kozjim sirom in zelo črnim rženim kruhom, ki pa nam je zaradi lakote dišal: na tretjem mestu smo imeli v vodo kuhana jajca,
»Pred leti je neki plemič kupil v Ljubljani sveže, iz Trsta prinešene ostrige, ki jih tedaj v Trstu ni bilo mogoče dobiti. Ko je po vrnitvi pri vseh, ki jih je videl, zbudil povpraševanje, kje neki je
četrtič osoljene postrvi in petič in zadnjič pečene piščance. Naš škof pa je hlastno snedel pečenega polha, ki so ga bili posli ujeli med potjo, in sicer sam.« (P. Santonino, Popotni dnevniki 1485-1487)
staknil poslastico, je odgovoril: "Kdor želi pri nas ostrige jesti, mora popotovati v Ljubljano in jih tam kupiti."« (J. V. Valvasor, Slava vojvodine Kranjske)
1550 - Golis: srednjeveško popivanje
1826- Maurer-Wolf: veduta Ljubljane
»Pokrita rihta: v Beli Krajini so na svatbi pobirali darove ne le za ženina in neveso, ampak tudi za godce in kuharice. Te darove so nabirali v pokrit lonec, v pokrito rihto, tako da se ni videlo, koliko je kdo dal. Beseda ritha pomeni v ljudski rabi jed, vrsto jedi, v našem primeru lonec. […] Koliko denarja se je med svatbo nabralo v pokriti rihti, ni vedel nihče; to je bila uganka, prav tako kot kaj se dogaja v notranjosti neodkritosrčnega človeka […].« (D. Pavlin, Slovensko narodno izročilo) »Njegovo [Vodnikovo] prizadevanje je bilo usmerjeno k slovenski kuhinji, ki naj bi jo "v en stanovitni red inu vrsto djali". Prav to mu je uspelo, saj je pokazal, da je bila slovenska kuhinja (kulinarika) ob koncu 18. stoletja enakovredna vsem drugim, že takrat veliko bolj znanim in popularnim v Evropi. Omogočala je vsakomur […], da se je enakovredno z drugimi regionalnimi in jezikovnimi okolji Evrope, izražal v svojem slovenskem jeziku tudi ob pripravi, postrežbi in uživanju jedi.« (J. Bogataj, Prva kuharska knjiga v slovenščini)
Kuhanje je umetnost, katere se moramo naučiti. […] Ako ima gospodinja še tako lepe lastnosti, ako je prijazna, postrežljiva, potrpežljiva, vendar je družina ne more rada imeti, ako ne zna dobro kuhati, ako postavlja na mizo vedno skoro eno in isto jed v petek in svetek in še to neokusno pripravljeno, neosoljeno, preslano, zasmojeno, napol kuhano, preredko, pregosto itd. Posebno slabo je pri hiši, kjer se gospodinji skoro nikoli peka ne posreči. (F. Kalinšek, Uvod v Slovensko kuharico) Slovenska gospodinja, 1906