Issuu

Ljubljana med nostalgijo in sanjami Revija za domoznanske vsebine

Ustanoviteljica

izdala

Mestna knjižnica Ljubljana

zanjo

mag. Jelka Gazvoda

uredništvo besedilo in izbor gradiva

mag. Teja Zorko, Maša Šipič Razvoj ljubljanske oblačilne obrti: Estera Cerar Sodarstvo v Tacnu: Jurij Šilc Postreščki ali kako je odšla romantika: Anka Zuljan

lektorirala

Manca Ratković

oblikovala

Ingrid Verdnik Pal

tisk naklada

Collegium graphicum d. o. o. 250 izvodov Ljubljana, oktober 2017

ISSN 2232-6316

Izdajo publikacije je delno omogočila Mestna občina Ljubljana.

Vsebina 5

Uvodnik

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti Estera Cerar

Cehi in njihova pravila

Šušmarji

Stanovske razlike

Spori med rokodelci

Zaton cehov

Obrtniški predeli

Obrtni zakon 1859

Konkurenca konfekcije

Pojav šivalnega stroja

Izobraževanje in moda

Obdobje med obema vojnama

Obrtni zakon 1931

Gospodarska kriza

Opombe

Viri in literatura

Sodarstvo v Tacnu Jurij Šilc

Zgodovina sodarske obrti

Vrste in oblike sodov

Izdelava soda

Prostornina in cena soda

Sodarska obrt v Tacnu do začetka 20. stoletja

Ustanovitev Sodarske zadruge v Tacnu

Tacenski sodarji poznani po vsej kraljevini

Postavitev skupne delavnice

Reorganizacija zadruge in zaton sodarstva v Tacnu

Opombe

Literatura

Postreščki ali kako je odšla romantika Anka Zuljan

Članstvo

Disciplina in poštenost

Pestro življenje na ulici

Delovna sredstva

Izumiranje poklica

Staranje in umiranje članov

Opombe

Viri in literatura

Uvodnik

Uvodnik Revija Ljubljana med nostalgijo in sanjami praznuje v letu 2017 pet let od izida prve številke. Lahko bi rekli, da je še mlada, vendar je v teh nekaj letih ponudila kar pestro paleto vsebin s področja proučevanja domoznanstva in zgodovine Ljubljane ter tudi drugih ved, ki so povezane s to tematiko. V letošnji prvi številki šestega letnika smo se tako posvetili nekdanjim moškim poklicem v Ljubljani, od katerih sta dva praktično izginila, eden pa je kot samostojni poklic dandanes zelo redek. K sodelovanju smo povabili tri avtorje, ki so proučevali in odkrivali zanimivi svet krojačev, sodarjev in postreščkov pri nas. Vsak s svojim prispevkom so nam dr. Estera Cerar, dr. Jurij Šilc in Anka Zuljan predstavili celoten razvoj krojaške obrti, sodarstva in postreščkov oziroma komisijonarjev v Ljubljani. Avtorji so v letu 2016 o tem tudi predavali na treh zelo zanimivih in odlično obiskanih domoznanskih filmskih večerih v Slovanski knjižnici s tematiko Samostojni poklici nekdaj. Tako se nam v prvem zvezku LMNS ponuja priložnost, da preberemo prispevek dr. Estere Cerar o Razvoju ljubljanske oblačilne obrti. Avtorica nam je predstavila dobro organiziranost krojačev v Ljubljani, ki so že sredi 14. st. imeli svojo bratovščino, nato pa so dobili še pravico do ceha. To je pomenilo, da noben tuj krojač ni smel izvrševati obrti brez privoljenja ljubljanskih krojaških mojstrov. Poklic krojača je lahko opravljal le, če je bil član bratovščine in je plačeval davke. Proti koncu 17. st. se je število krojačev v Ljubljani spreminjalo od 10 do 27. Izvemo tudi, da je bila krojaška obrt dolgo časa domena moških. Poklic šivilje kot obrtnice se je v avstrijskem cesarstvu pojavil šele v drugi polovici 19. st. Velik napredek v krojaštvu pa je povzročila iznajdba šivalnega stroja v 2. polovici 19. st. Ta je doprinesel tudi k razvoju konfekcije, s katero so se krojači bolj ali manj uspešno kosali približno do 50-ih let 20. st. Po tem obdobju pa je število zasebnih krojačev in šivilj začelo upadati. Članek dr. Jurija Šilca Sodarstvo v Tacnu nam prikaže celotno zgodovino te obrti v Tacnu pod Šmarno goro, kjer se je začel razcvet sodarstva ali »pintarstva« od 18. st. naprej. Sodarstvo je bila večinoma dopolnilna dejavnost kajžarskih slojev kmečkega prebivalstva. Sprva so imeli manjše domače delavnice, v 20. st. pa so odprli skupni obrat, kjer so izdelovali različne velikosti sodov. Mojstri so izdelovali večje sode s prostornino celo do 35.000 litrov. Poslovanje podjetja pa je cvetelo do sedemdesetih let 20. st., ko so se na tržišču pojavile plastične in kovinske posode. S temi je tacensko sodarstvo začelo izgubljati boj za prevlado na trgu in v nekaj letih tudi dokončno usahnilo. Skozi zadnji prispevek v tej številki pa nas popeljejo ljubljanski postreščki, o katerih piše Anka Zuljan v prispevku Postreščki ali kako je odšla romantika. Postreščkov se še spominjajo starejše generacije Ljubljančanov. Vendar marsikdo ne ve, da je bil ta poklic 5

Uvodnik

pri nas prvič omenjen 25. aprila 1864, ko je bilo v Kmetijskih in rokodelskih novicah objavljeno, da so svojo službo začeli opravljati postreščki. Izvemo tudi, kakšna je razlika med izvoščki, ki so bili predhodniki današnjih taksijev in so svoje stranke prevažali, ter postreščki, ki so se ukvarjali le s prenosom prtljage, tovora in raznovrstnimi uslugami. Njihova konkurenca so bili komisijonarji, ki so opravljali podobne naloge. Postreščki so imeli celo svoje društvo, ki se je imenovalo Društvo prvih ljubljanskih postreščkov. Skozi vzpone in padce jih je v drugi polovici 20. st. doletela podobna usoda kot njihove kolege drugod po Evropi. Z razvojem prometa je tudi njihov poklic začel izumirati in po podatkih, ki so predstavljeni v članku, so bili v Ljubljani leta 1991 le še trije. Pred vami je torej številka, s katero želimo bralcem ponuditi vpogled v zanimivo dediščino poklicev, ki jih današnje generacije komaj še poznajo. Vabljeni k zanimivemu branju! Maša Šipič, Slovanska knjižnica, Center za domoznanstvo in specialne humanistične zbirke MKL

Razvoj ljubljanske oblaÄ?ilne obrti Besedilo in izbor gradiva: Estera Cerar

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Prvi prebivalci Ljubljane so bili podobno kot v ostalih srednjeveških mestih trgovci, rokodelci in obrtniki, ki so se tam stalno naselili. Poleg meščanov so v mestu prebivali še plemiči, duhovščina in fevdalni podložniki. Dninarji in služabniki so bili svobodni, a brez meščanskih pravic. Prve omembe rokodelcev in obrtnikov v Ljubljani so sorazmerno pozne, zaradi skopih in pomanjkljivih podatkov pa tudi ne vemo, koliko jih je bilo. Prvi rokodelec, omenjen v neki listini iz leta 1301, je zlatar Herman der Goltzsmid. Do srede 14. stoletja se v virih najde zapise o petih mesarjih, štirih kovačih, treh čevljarjih, treh usnjarjih, dveh iglarjih, dveh pekih in enem watmangerju, skrinjarju, speiserju, krznarju, zlatarju, rezbarju in zidarju. Tako se leta 1329 pojavi kot priča v eni od listin suknar “Jensel der Watmanger”, v drugi polovici 14. stoletja pa se omenjata ljubljanska meščana Nikolaj in Primož Watmanger. “Watmangerji” so se v srednjem veku ukvarjali s končno obdelavo in prodajo večinoma uvoženega sukna. Ker je bilo sukno grobo, debelo in kosmato, ga je bilo treba pred izdelavo oblek še striči in valjati. Valjalnica za sukno (walkstampf) se omenja v Kamniku, verjetno pa je bila tudi v Ljubljani. Suknarji so bili precej premožni, kajti striženje in prodaja sukna je bila v tisti dobi donosen posel. V 15. stoletju watmangerji izginejo iz ohranjenih virov, pojavijo pa se suknostrižci (tuchscherrer, schrerrer). Prvi ljubljanski krojač, Primos der Sneyder, je omenjen leta 1365. Verjetno pa ni bil edini, kajti krojači so v tem stoletju že imeli svojo bratovščino, s sedežem na oltarju sv. Rešnjega telesa v Šenklavžu. Leta 1399 ji je deželni knez, avstrijski vojvoda Viljem, podelil pravice ceha. Noben tuj krojač ni smel izvrševati obrti brez privoljenja ljubljanskih krojaških mojstrov, če ni bil član bratovščine in ni plačeval davkov. Krojaške cehovske privilegije so nato deželni knezi vedno znova potrjevali, ceh pa si je kot eden najstarejših pridobil z darovi tudi ogromno posest.1

Cehi in njihova pravila Cehi so bila združenja obrtnikov, ki so imela monopol opravljanja obrti na mestnem področju ter zagotavljanja kakovostnih izdelkov in storitev po enotnih cenah. V cehovski skrinji so hranili vse pomembne dokumente, kot so bile ustanovna listina ter potrditve cehovskih privilegijev, originalna učna pisma in blagajna. Zaklenjena je bila z več ključavnicami in odpirali so jo le v prisotnosti članstva. Krojači so v svojih cehovskih pravilih imeli zapisane tudi določbe glede pogojev dela, kot je npr. danes Zakon o delovnih razmerjih. Mezde so bile fiksno določene. Delavci so morali pozimi in poleti začeti delati ob 4h zjutraj ter leči k počitku ob 9h zvečer. Dodano je bilo, da jim ni potrebno delati dlje. Vsakih 14 dni so imeli kopalni dan. Takrat so lahko zapustili 9

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

delo in šli na kopanje, ki pa so ga morali plačati sami. Mojster jim je bil dolžan plačati kopel le za velikonočne, binkoštne in božične praznike. Spoštovati so morali počitek ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Pravila so določala tudi dolžnosti in pravice učencev in pomočnikov, kot je bila dolžina učne dobe, odpovedni roki, mojstrski izpiti, posredovanje dela in podobno. Stanovanje in hrano so imeli pri mojstrih, število pomočnikov in vajencev je bilo predpisano.2 Do 16. stoletja se vstopa v ceh ni preveč oteževalo ali omejevalo. V Ljubljani je bilo v tem času sedem cehov in nekaj meščanskih bratovščin. V ostalih obrteh ni bilo večjega števila mojstrov, ki bi iz ekonomskih razlogov čutili potrebo po taki organiziranosti, saj so delno zaščito že uživali kot meščani. Od pomočnikov so v tem obdobju edino čevljarji imeli poseben red, sestavljen leta 1478. Krojaški pomočniki so svoj red dobili šele leta 1579.3 V 15. stoletju je število rokodelcev močno narastlo. Prevladovali so čevljarji, krojači in krznarji, od tekstilnih in oblačilnih obrtnikov se omenjajo tudi klobučarji, tkalci, suknjarji idr.

Učni kroj za obleko Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Največjo veljavo so imeli krznarji, ki jih je bilo skoraj za četrtino vseh rokodelcev, tako da ni presenetljivo, da je bil njihov ceh (1370) najstarejši v Ljubljani. Z naraščajočo gospodarsko močjo pa je rasla tudi politična veljava rokodelcev v okviru mestne avtonomije, tako da je mestna uprava vedno bolj zastopala koristi obrtnikov. Zelo malo podatkov je o klobučarjih. V srednjem veku je edini omenjeni klobučar v virih med letoma 1467 in 1482 neki Jurij, ki je bil več let mestni svetovalec. Ohranjen je njegov pečat, ki kaže klobuk po tedanji modi. Verjetno se je ta obrt razvila močneje šele od 16. stoletja naprej, ko se omenja tudi klobučarski ceh, ki je imel leta 1552 spore s trgovci zaradi uvoza tujih klobukov. Valvasor poroča, da so bili ljubljanski klobučarji zelo znani in da so svoje izdelke prodajali celo na Kreto. Šušmarji Obrtniki so izdelovali izdelke za potrebe mesta in bližnje okolice. V samem mestu so se morali boriti proti šušmarjem, ki iz raznih vzrokov niso bili meščani in člani cehov, medtem ko so imeli še hujšo konkurenco v podeželskih rokodelcih, s katerimi so prihajali v nenehne spore. Vladarji, ki so od mest dobivali številne davke in pristojbine, so jih ščitili z različnimi predpisi, ki so kmetom prepovedovali trgovino in omejevali podeželsko obrt. Zemljiški gospodje so bili nasprotno zainteresirani za obrt in trgovino svojih podložnikov, ker so s tem krepili svojo gospodarsko moč. V Krakovem, Trnovem in Gradišči je bilo mnogo rokodelcev – šušmarjev, zlasti čevljarjev in krojačev, ki so bili podložniki komende nemškega viteškega reda. Dokler so delali za Trnovce, Krakovce in kmete na sploh, je bilo vse v redu, problem je nastal, ko je ljubljanska zadruga meščanskih rokodelcev izvedela, da sprejemajo dela in naročila tudi od meščanov. Spor se je končal leta 1492 s pogodbo med mesti in deželnimi stanovi, ki je določala, da na Kranjskem nobena fara v razdalji ene milje od Ljubljane, Kranja, Kamnika in Novega mesta oziroma pol milje od drugih mest in trgov ne sme imeti več kot enega kovača, čevljarja, krojača in gostilničarja. Podeželski tedenski sejmi so bili prepovedani, medtem ko so tuji rokodelci in trgovci lahko prodajali na letnih sejmih.4 Stanovske razlike Razlika med stanovi se je morala videti že na zunaj. Vsakemu stanu (plemiču, meščanu, obrtniku, pomočniku, vajencu, duhovniku, redovniku, dijaku in vojaku) je pripadala posebna obleka, da se je takoj vedelo, kam spada. Ob prehodu v novi vek je imela Ljubljana precej razvito meščansko obrt, s krepitvijo gospodarstva je naraščal tudi ugled in vpliv meščanstva, ki je že v 15. stoletju poleg prelatov, gospodov in vitezov vstopilo med 11

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

kranjske deželne stanove. To pa je vplivalo tudi na navade in način oblačenja. Mnogo meščanov je obogatelo, zato so se po oblačenju in navadah zmeraj manj ločevali od plemičev. Plemstvo je želelo s predpisi omejiti meščane; tako je policijski deželni red iz leta 1517 določal, kakšna so primerna oblačila in okrasje za pripadnike posameznih družbenih slojev ter iz kakšnega materiala so lahko narejena. Rokodelci so bili lahko oblečeni le v oblačila iz blaga, ki ni stalo več kot goldinar za vatel, navadnim meščanom npr. ni bilo dovoljeno nositi zlata, dragih kamnov, žameta, škrlata, svile, soboljevine in hermelina.5 Spori med rokodelci Znani so tudi številni spori med rokodelci različnih obrti, ki so se pritoževali nad poseganjem v njihove pravice. Leta 1594 so se vrvarji pritožili nad jermenarji, ki so na sejmih prodajali vrvi. Deset let kasneje so tkalci tožili trgovce, da uvažajo in prodajajo v mestu platnene prte in robce ter jim s tem delajo škodo. Zagovarjali so svojo pravico, da lahko prte in robce izdelujejo in prodajajo le oni. Leta 1609 se je znašel v ječi krakovski krojač, ki je spadal pod Nemško Komendo. Magistrat je odločil, da se mora z mestnimi krojači poravnati, ker je delal za nižje plačilo tudi za meščane. Barvarji so se pritoževali, da jim drugi rokodelci prevzemajo barvanje žameta, svile in platna.6 Sčasoma so cehi zaradi vedno večje konkurence vedno bolj omejevali število mojstrov, pomočnikov in vajencev, ter skušali obdržati obrt v družini. Vrhovec je v 19. stoletju to opisala takole: »Ljudi, ki so hoteli uvesti kako novo, v Ljubljani doslej še nepoznano rokodelstvo, odrivali so mojstri na vse žile, zlasti se je to godilo proti koncu minulega stoletja. V prejšnjih časih tega ni bilo treba, ker se pač ni prigodilo, da bi bil spravil kdo kaj novega na dan. Drugače pak je bilo v minulem stoletji. Leta 1794. je želel neki Gerber, ki je dejal, da bi odprl rad tiskarno za „cic« in platno, naj ga vsprejmo barvarji v zadrugo. Ta stroka barvarije je bila takrat v Ljubljani še nepoznana. A barvarji mu niso hoteli prodati barv, s tujega jih pa ni smel naročati, ker so si ljubljanski barvarji delali barve sami in to, kakor so djali, odkar svet pomni. Na to skrivnost jim je dal cesar privilegij. Gerber torej ni mogel stopiti v zadrugo, toda mož se ni dal tako hitro ugnati v kozji rog. Pri shodu barvarjev, ki so ga sklicali v ta namen, očital jim je Gerber, da nekaterih barv še ne poznajo ne, kajti ni se še slišalo, da bi bil barval kakšen ljubljanski barvar kdaj škrlatasto ali rožasto rudeče, tudi nikdar ne „chamois«. To je bila istina, ali barvarski mojstri so si pomagali iz zadrege, češ, da ljubljansko občinstvo ni še nikdar rado povprašalo po tem. A naj bi bilo tudi potrebno uvesti take barve, Gerber le ne more postati barvar, in sicer zaradi „monge« ne. „Monga« je bila privilegovano barvarsko orodje, ki ga ni smelo rabiti nobeno drugo rokodelstvo. Če more tiskati brez „monge«, delali mu ne bodo nobenih težav, „monge« mu pa ne dado nikakor. Gerberju ni pomagalo nič, da je ugovarjal češ, 12

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

povsod drugod po svetu prinašajo platnarji-tiskarji svoje blago barvarjem „mongat«, storil bo to tudi on. A barvarji so dejali, da njegovega blaga ne bodo jemali. Da pa ne bo mislil, češ, nagajajo mi zgolj iz hudomušnosti, zato mu dovolijo, naj si omisli holandsko „mongo«, barvarske mu pak ne morejo nikakor dovoliti. Gerber bi bil to rad storil, ali holandski „monga« je stala 800 gld., toliko denarja pak ni imel in moral je odjenjati.«7 Zaton cehov Cehi in njihove omejitve pa so se vedno manj skladali z državno merkantilistično politiko, zato je država leta 1732 sprejela patent o rokodelstvu, ki so se mu morala prilagoditi vsa cehovska pravila. Država je od takrat naprej cehe nadzorovala s komisarji, kar je pomenilo konec cehovske avtonomije. Komisarji so nadzorovali tudi cehovske prihodke in odhodke. Ko je leta 1784 krojaški ceh za pojedine in malice porabil 75 goldinarjev in 43 krajcarjev, jim je magistrat ukazal znesek vrniti in jim zgrozil s kaznijo. A funkcija komisarjev je kmalu zvodenela.8 Dokončno je cehe ukinila francoska oblast v času Ilirskih provinc. Po povrnitvi avstrijske oblasti so delovanje obnovili v okviru cerkvenih bratovščin in dobrodelnih društev, vendar članstvo ni bilo več obvezno.9 Po ukinitvi cehov so si krojaški mojstri sicer razdelili cehovsko premoženje, a so se še vedno držali starih navad. Obrtniški predeli Nekateri deli Ljubljane so bili za obrtnike bolj, drugi manj privlačni. Največ jih je bilo na Starem trgu, kjer so bile zastopane tudi skoraj vse obrtne panoge. Kasneje so se npr. mesarji preselili drugam, medtem ko so se krznarji in vrvarji tam zbrali v celoti. Na Mestnem in Novem trgu je bilo število panog omejeno. Tkalci so bili najprej v različnih predelih mesta, nato pa so se naselili v glavnem v Hrenovi ulici, kjer je bil tudi sedež njihovega ceha. V 17. stoletju se je število krojačev gibalo med 10 (1670) in 27 (1690), medtem ko je bilo vseh tekstilnih in oblačilnih obrti med 21 (1620) in 59 (1690). Številčni so bili tudi klobučarji, med 5 (1610) in 12 (1640). Največ tekstilnih obrtnikov je bilo leta 1610 na Starem trgu (9), na Mestnem trgu pet, po štirje na Novem trgu ter v Rožni in Hrenovi ulici, po trije pred Vicedomskimi vrati in v Šentjanževem predmestju in en v Trnovem. Leta 1651 jih je bilo še vedno največ na Starem trgu (11), osem na Hrenovi ulici, sedem na Mestnem trgu, po štirje na Novem trgu in v Šentjanževem predmestju, dva v Rožni ulici in po eden pred Starotrškimi in Vicedomskimi vrati ter v Trnovem. V začetku 18. stoletja pa jih je 20 na Hrenovi ulici, 12 na Starem trgu, štirje na Mestnem trgu in v Rožni ulici, po dva na Novem trgu in pred Vicedomskimi vrati ter po en v Šentjanževem predmestju in pred Samostanskimi vrati.10

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Ljubljana je imela sredi 18. stoletja približno 9400 prebivalcev, od katerih se jih je le približno 30 % ukvarjalo z gospodarskimi dejavnostmi (trgovci in obrtniki s pomočniki in vajenci, rokodelci, gostilničarji, ribiči, prevozniki, čolnarji ipd). Približno 10 % je bilo plemstva, duhovščine in uradnikov, medtem ko je več kot polovica prebivalstva pripadala gostačem, dninarjem in hišni služinčadi. Prebivalstvo je začelo hitreje naraščati v 19. stoletju, kar je posledica industrijske revolucije in gospodarskega razvoja v mestu. Razvijejo se prve tovarne, na račun povečevanja števila industrijskih delavcev se začne spreminjati tudi socialna struktura.11

Obrtni zakon 1859 Krojaška obrt je bila dolgo časa domena moških, ženske pa so morale znati šivati, plesti, vesti in skrbeti za domače perilo, krpanje oblek, prekrojevanje itd. Poklic šivilje kot obrtnice se v avstrijskem cesarstvu pojavi šele v drugi polovici 19. stoletja. Do takrat ženske niso smele imeti svojih delavnic s pomočnicami ali vajenkami.12 Magistrat je npr. neki prosilki zavrnil podelitev dovoljenja za izdelovanje in prodajo modnega blaga in ko se je pritožila, jo je gubernij zavrnil z obrazložitvijo, da je opravljanje obrti le osebna pravica in po zakonu dopustna le moškim. Kljub temu se je kar nekaj žensk ukvarjalo z obrtjo, med katerimi je bilo leta 1837 v Ljubljani 12 šivilj, ena krojačica, štiri izdelovalke modnega galanterijskega blaga in ena pletilka. Po podatkih je bilo tega leta 47 krojačev, 20 jih je delalo samih, pri ostalih pa je bilo zaposlenih 48 pomočnikov in 29 vajencev.13 Leta 1856 so v Kmetijskih in rokodelskih novicah zapisali: »Hvale vredna je nova postava, ki se pričakuje za obertnike in rokodelce, tudi v tem, da tudi ženstvu se bojo svobodno prepustile vse take rokodelstva, od kterih se po ti postavi ne bo terjalo, da se ima obertnik ali rokodelec s posebnimi spričbami skazati, da se jih je izučil. Po tem takem bojo mojškre in šivarice vprihodnje rešene tega jarma, da so mogle dozdaj le za majhno dnino na dan šivariti in si včasih svoj kruh še na drugo nepošteno vižo služiti. Po novi postavi bo zamogla vsaka ženska ravno tako krojačica (žnidarica), rokovičarica itd. biti kakor moški, in če bo odrajtala predpisani davek, bo ravno tako očitno svojo delavnišnico imeti smela kakor dozdaj krojači, rokovičarji in izdelovavci vsake druge šivane robe.«14 V tem času so namreč snovali nov obrtni red, ki je stopil v veljavo 1. maja 1860 in prinesel pomembne spremembe v obrtni zakonodaji. Vpeljana je bila skoraj popolna obrtna svoboda, torej se je z obrtjo lahko ukvarjal vsak, ne samo tisti, ki je bil za to usposobljen. Le za malo obrti je bilo potrebno posebno vladno dovoljenje. Posledično pa so mali obrtniki vedno težje konkurirali podjetjem, zato jim je grozil propad. V naslednjih desetletjih so obrtno svobodo ponovno omejili, zmanjšali konkurenco in vsaj nekoliko izboljšali obrtniški položaj. Obrtni zakon iz leta 1883 je vpeljal zadruge kot obvezna združenja obrtnikov, 14

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

ki se ukvarjajo z enakimi ali podobnimi obrtmi. Njihov namen je bil ustanavljanje in podpiranje obrtnih šol in pomoč obrtnikom do boljših razmer. Obrti so bile razdeljene na proste, s katerimi se je lahko ukvarjal vsakdo, in na rokodelske, za katere je bilo potrebno spričevalo o usposobljenosti. Od tekstilnih obrti so med slednje uvrščali rokavičarje in izdelovalce obvez, klobučarje, izdelovalce oblek, čepičarje, pozamenteriste, vrvarje, izdelovalce sončnikov in dežnikov, izdelovalce prešitih odej, blazin in žimnic.

Ovojni papir krznarja J. Waneka Vir: Tehnični muzej Slovenije

Zakon je dopuščal nekaj olajšav pri dokazovanju sposobnosti pri rokodelskih obrteh, ki so jih ponavadi opravljale ženske (npr. šivilje). Zadostovalo je, da se je prosilka naučila obrti v družinskem krogu, pri domači obrti ali v ženski obrtni šoli.15 Konkurenca konfekcije

Knjiga Ženska ročna dela za pouk na ženskih učiteljiščih, 1897 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Med obrtniki je večkrat prihajalo do sporov glede poseganja v obrtne pravice druge stroke. Ti spori so lahko prerasli v dolgotrajne razprave in tožbe. Še bolj pa je krojače prizadel razvoj tovarniške konfekcije. Nekateri so se zato začeli tudi sami ukvarjati s konfekcijo in prodajo kupljenih oblek, kar pa ni bilo v njihovi pristojnosti. Magistrat jim je zagrozil s kaznijo, a so s početjem nadaljevali, ker drugače niso mogli konkurirati tujim trgovcem, ki so na sejmih ponujali moško konfekcijo po ugodnejših cenah. Krojači so se pritoževali tudi nad vojaškimi krojači, ki so sprejemali naročila tudi od civilistov.16 V rokodelskih novicah zasledimo več člankov na temo pravice krojačev do jemanja mere, ki so polemizirali izsledke ankete, opravljene med obrtniki. Temeljili so na prispevkih krojaškega mojstra Matije Kunca v Allgemeine 15

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Oesterreichische Schneiderzeitung in so bili aktualni predvsem zaradi priprave novega obrtnega zakona. Krojači so menili, da je to vprašanje temeljnega pomena za oblačilne stroke. Če bi priznali pravico do jemanja mere vsakemu, bi to hitro izkoristili trgovci in konfekcionarji. Dokler so konfekcionarji ponujali le izdelano blago, se krojači niso vznemirjali, kajti še vedno so imeli dovolj strank, ki so želele imeti po meri narejene obleke. Razburila pa jih je sodba upravnega sodišča, ki je jemanje mere označila kot sredstvo ali predpogoj za trgovino.

Reklamni letak krojača Ivana Erklavca, začetek 20. stoletja Vir: Tehniški muzej Slovenije

Račun krojača Antona Ravnikarja iz leta 1897, ki je imel delavnico na Rožni ulici 29 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

V rokodelskih novicah so zapisali: »Ker ima oblačilni obrt že sam na sebi povsod baš že toliko rokodelcev, da se po številu noben drugi ž njim meriti ne more, bilo bi popolno podjarmljenje tega obrta velikemu kapitalistu najhujši udarec, ki bi se prizadejal rokodelstvu, kajti na stotisoče ljudem bi več ne bilo mogoče samostojno izvrševati obrta. To ni nobena prazna fraza, če se znana razsodba upravnega sodišča označuje za žebelj krsti tega obrta in to tembolj, ker ni pričakovati, da bi avstrijska velika industrija se ozirala na malega producenta. Saj vidimo, da bogati tovarnarji in konfekcijonarji pošiljajo v najoddaljenejše vasi svoje agente, da odtrgajo poslednji kos kruha od ust rokodelcu navezanemu na svojo domačijo! … Reklama za proslavljanje njih izdelkov ne pozna več nobene meje, nobenega ozira in nobene dostojnosti! Na časopisih, plakatih, zrakoplavih, zadnji strani jedilnih listkov, klinčkih za trebljenje zob z jedno besedo na primernih in neprimernih krajih se hvalijo in ponujajo oblačila po nizki ceni. Z vabljivimi razstavami na ogled in zvijačnimi cenami se prebivalstvo vabi, da polni nikdar polne žepe konfekcijonarjev.« Krojači so poudarjali, da če bodo konfekcionarji sami jemali mero, bodo s tem rokodelcu vzeli še zadnje naročnike. Menili so, da je jemanje mere podlaga in predpogoj rokodelskemu delu, in to v vseh rokodelskih in tehničnih strokah, ne samo krojaški. Ali kot so zapisali v nadaljevanju: »In danes v veku napredka in omike se morajo rokodelci prepirati in pravdati za pravico, katero so imeli stoletja, ne da bi jo bil jim kdo odrekal ali jemal, za tako naravno pravico, katero so jim priznale vse instance razen upravnega sodišča. Res se more stara pravica zgubiti, včasih je to potrebno iz državnih ali socijalnih ozirov. Lahko se tudi napravi zakon, da se vsakemu dovoli jemati mero, ne le krojaču, da potem naroči obleko pri krojači, — toda jedno trditev se nam zdi nesmiselna, to namreč, da se jemlje mera, da bi se obleka prodala. Ko se jemlje mera, obleke še ni! Zdrava pamet nam pove, da se mera jemlje za to, da se more obleka prikrojiti in narediti. Pravico jemati mero, ako to pravica še sploh velja, more imeti le krojač, nikakor pa ne trgovec.«17 Reklamni letak trgovca C. J. Hamanna, ki je imel od leta 1870 trgovino na Mestnem trgu 8 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Vprašali so se še: »Naj li zakonito varstvo rokodelstva obstoji le v tem, da sme delati za druge, ki se rokodelstva niso učili, davek plačevati in vajence učiti. Kakšen zmisel pa ima po tem še omejitev z dokazom zmožnosti? Pravo delovanje rokodelčevo pač ni samo šivanje! Zato ima pomočnike; njegovo pravo delo je to, da jemlje naročila, kar dovršuje z merjenjem in oddajanjem dela pomočniku. Ravno to sme pa tudi trgovec, le s tem razločkom, da mora prvi za pomočnika plačevati davek in donesek bolniški blagajnici, trgovec pa nima te „prijetnosti«, ker imajo njegovi pomočniki pridobitkarinski list. To je le igranje z besedami, samovoljno zavijanje stvarij in izogibanje zakonov, če se zmatrajo za konfekcijonarje delajoči krojači za zakonito opravičene mojstre, v resnici so le obdačeni pomočniki prodajalcev z obleko, s čemer konfekcijonar popolnoma naravnost izvršuje posel samostojnega, izučenega krojaškega mojstra.«19

Krojni vzorci iz knjige Alojzija Knaflja, 1937 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Navodilo za krojenje iz knjige E. Arkove, Prikrojevanje perila po životni meri, 1927 Vir: Tehniški muzej Slovenije

A kljub črnim napovedim konfekcija še dolgo časa ni izpodrinila krojačev in šivilj. Vse do 50. let 20. stoletja konfekcijska obleka ni bila tako kvalitetna, da bi zadovoljila pričakovanja kupcev. Njena velika prednost je bila nizka cena, zato je imela odjemalce med delavci, medtem ko so jo srednji in višji sloji nosili izjemoma. Običajno so nosili le konfekcijske moške srajce, kravate, klobuke, nogavice in robce ter delno perilo. Ženske so kupovale konfekcijske nogavice, robce in spodnje perilo.20

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Pojav šivalnega stroja Dolga leta so ljudje šivali obleke in druge izdelke na roke, kar je bilo težavno in zamudno opravilo. Iznajdba šivalnega stroja v 2. polovici 19. stoletja je zato pomenila velik napredek v izdelavi oblačil. Šivalni stroji so se hitro širili in postajali nepogrešljiv del vsakdanjega življenja, o čemer pričajo številni članki, objavljeni v tedanjih časopisih, in pa številni oglasi, ki so propagirali prodajo vseh najbolj znanih (predvsem ameriških, nemških, avstrijskih in italijanskih) šivalnih strojev pri nas. Veliko člankov je bilo posvečenih tudi negi in mazanju šivalnega stroja. Kdaj točno so se pojavili pri nas, ni znano. V Novicah je bilo leta 1863 objavljeno, da so šivalni stroji na ogled na Starem trgu.21 Vemo tudi, da je imel Vincenc Vošnjak v Ljubljani od leta 1866 depo šivalnih strojev in da je imel v svoji tovarni perila (ustanovljena leta 1872) stroje znamke Wheeler in Wilson.22

Reklama za šivalne stroje trgovca Ign. Voka, 1932 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Za pridne roke, knjiga za ročna dela, 1932 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Nov izum je prihranil ogromno dela in časa v obrtniškem in vsakdanjem življenju. V Naši gospodinji so se zavzemali, da naj bi se šivalni stroj udomačil v vsaki kmečki hiši in s tem prihranil ženskam mučno in dolgotrajno ročno šivanje.22 Statistični podatki, koliko časa porabi šivilja za izdelavo določenih izdelkov na šivalni stroj oziroma na roke:23 NA STROJ

ROČNO

čas izdelave

minut

moška srajca tenka suknja jopič platnen oprsnik volnene hlače poletne hlače svilena obleka bombažna obleka ženska srajca

1 2 1 − − − 1 − 1

16 38 14 48 51 38 13 57 1

14 16 7 5 5 2 8 6 10

26 35 19 14 10 50 27 37 31

Izobraževanje in moda Pred prvo svetovno vojno je bilo v Ljubljani več kot 80 šiviljskih in čez 70 krojaških delavnic ter pet učilnic za prikrojevanje in izdelovanje oblek, medtem ko lahko o številu tistih, ki so delali na črno, le ugibamo.24 Prvo šolo za prikrojevanje z imenom Ljubljansko obrtno učilišče, kjer so poučevali po učnem načrtu znane akademije v Nemčiji, je ustanovil krojaški mojster Matija Kunc. Tečaji krojenja moških in ženskih oblačil, ki so trajali 3 do 4 tedne za moške oziroma 2 do 3 tedne za ženske, so se začeli leta 1890. Šola je bila leto kasneje javno priznana. Poleg Kunca, ki je napisal tudi prvi slovenski učbenik za krojaško stroko, sta bila pomožna učitelja Marija Kunc za žensko in Alojzij Kunc za moško stroko.25 Alojzij Knafelj, Krojna knjiga za moška oblačila Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Krojači in šivilje so svoje stranke seznanjali tudi z vsakokratnimi modnimi smernicami. V ta namen so naročali modne revije in kataloge iz tujine, lastniki boljših salonov pa so se sami odpravili na pot, se poučili o najnovejši modi, nakupili blago ter unikatne modele za obleke. Pred prvo svetovno vojno in tudi še leta po njej je prevladovala dunajska moda, nato pa se začnejo modne novosti širiti tudi iz Italije in Francije. Večji trgovci so naročali blago iz Francije, Anglije, Holandije in Češke. Dvakrat na leto so pošiljali salonom kolekcije, kajti običajno so imeli krojači in šivilje na izbiro tudi blago, ne samo kroje. Med obema vojnama sta Slovenke seznanjali z modo ženski reviji Žena in dom ter Ženski svet, ki sta v prilogi redno objavljali modne novosti, krojne pole, modne oglase ipd. Poleg teh dveh revij je bila še cela vrsta mesečnikov (Mladika, Vesna), tednikov (Domači prijatelj, Roman, Svoboda) in dnevnikov (Slovenec, Jutro), ki so prav tako bralstvu sporočali modne smernice in novosti.

Ženski svet, Modna priloga, 1928 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Stanovske razlike so se izrazito odražale v načinih oblačenja še v 19. in tudi v prvih desetletjih 20. stoletja. Kmečki in delavski sloji si niso smeli privoščiti oblačil višjih slojev, če niso hoteli doživeti javnega posmehovanja. Npr. tovarniška delavka ni smela biti oblečena kot gospodična. Prav tako so morali člani uradniških družin vzdrževati določeno oblačilno raven ne glede na dohodke.26 Poleg obleke in blaga je bil statusni simbol tudi izdelovalec. Bogatejši so kupovali blago pri Souvanu, Mayerju, Krišperju ter obiskovali salone v »boljši« četrti, ki je obsegala Vegovo, Gosposko, Wolfovo, Židovsko in Gregorčičevo ulico, Križanke ter Kongresni trg. Tu je bilo pred 1. svetovno vojno 13 šiviljskih salonov, med katerimi so bili znani saloni Šarc, Lukež, Šega. Med obema vojnama so bile dobre lokacije današnja Slovenska, Cankarjeva in Miklošičeva cesta.

Račun manufakture Souvan, 1906 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Ženski svet, Modna priloga, 1926 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Preprostejši sloji so kupovali v trgovinah na Sv. Petra cesti ali Vodnikovem trgu in naročali obleke v salonih na Mestnem in Gornjem trgu, v Hrenovi ulici, na obrežjih Ljubljanice med Šuštarskim mostom in Grubarjevo palačo ter od Tromostovja proti Zoisovi palači. Veliko obrtnikov je bilo tudi v Gradišču.27

Krojači, šivilje in posamezniki so modne časopise naročali iz tujine. Deutsche Moden-Zeitung, 1936 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Modni časopis La Toilette Moderne Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Nakup obleke je bil vezan na različne priložnosti. Za dobre stranke so veljali taki, ki so naročali najmanj štiri moške obleke na leto. To so bili v glavnem podjetniki in višji uradniki, ki pa jih ni bilo veliko. Krojači in šivilje so imeli malo dela v prvi četrtini leta, nato pa so imeli veliko naročil vse do velike noči, ko so začela upadati do binkošti. Najmanj dela je bilo v avgustu, nato pa so se že začela naročila za vse svete in zimsko garderobo.28

Račun manufakture Skaberne, ki je imela prostore na Mestnem trgu 10 v Ljubljani, 1906 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Obdobje med obema vojnama Med prvo svetovno vojno se je položaj obrtnikov zelo poslabšal zaradi splošnega pomanjkanja surovin in ovir pri pošiljanju blaga. Kronično je primanjkovalo tudi delovne sile, kajti številni obrtniki, vajenci in pomočniki so bili vpoklicani v vojaško službo. Vedno slabše so postajale tudi prehranjevalne razmere, zato so pomočniki pogosto zahtevali poleg plače tudi hrano. Položaj se je začel izboljševati po letu 1922, kljub konkurenci uvoženega blaga.29 26

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Pismo z informacijami o prikrojevalnem tečaju damskega krojenja, ki ga je napisal ustanovitelj Krojnega učilišča Ljubljana, F. Potočnik, 1926 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Ženski svet, Modna priloga, 1925, in Krojna pola 1926 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Prva leta po vojni so se obrtniki zgražali nad ravnanjem države, ki je namesto domačim obrtnikom posle dajala tujcem. Ko je poštna uprava potrebovala veliko število uniform za svoje uslužbence, se je na razpis javila tudi ljubljanska krojaška zadruga, a uniforme so naročili na Češkoslovaškem. Enako se je zgodilo z naročilom kap za južno železnico, ki so jih nabavili iz Avstrije. V časopisu Jugoslovanski obrtnik so se spraševali, ali jih res nikjer v Jugoslaviji ne morejo izdelati?30 Zadruga krojačev in krojačic ter sorodnih obrtov v Ljubljani je konec leta 1924 štela 198 krojačev, 132 krojačic, 8 krznarjev, 31 modistinj, 11 izdelovalk perila, 2 izdelovalki steznikov. Krojači so zaposlovali 172 pomočnikov in 148 vajencev, krojačice 113 pomočnic in 217 vajenk, krznarji 9 pomočnikov in 15 vajencev, modistinje 56 pomočnic in 42 vajenk ter izdelovalke perila 11 pomočnic in 22 vajenk. Iz Zadružnih pravila je razvidno, da je bilo za vstop v zadrugo treba plačati 500 din. Zaradi posebne narave dela so krojačicam in modistinjam, če ponavadi niso delale s pomočnicami, dovolili zaposlovati dve vajenki. Za vsake tri pomočnice so smele imeti še po dve vajenki, če so imele manj pomočnic, pa za vsako pomočnico po eno vajenko.31 Iz Adresarja za mesto Ljubljana je razvidno, da je bilo leta 1928 že 127 krojačev, 151 šivilj, 16 izdelovalcev perila in 21 izdelovalcev konfekcije. V Ljubljani pa so bile tudi tri krojne šole. Zaposlovali so približno še enkrat toliko pomočnikov in vajencev. Druge tekstilne obrti so bile daleč za njimi (45 pletilcev, 11 klobučarjev, 34 modistk). Velik porast obrtnikov je bil posledica konjunkture in obilice razpoložljivih denarnih sredstev. Vedno večja konkurenca konfekcijskega blaga je obrtnike prisilila k modernizaciji delavnic.32 Znani krojač Alojzij Paulin, ki se je šolal tudi na Dunaju, je imel salon na Kongresnem trgu in delavnico na Šelenburgovi 1. Bil je eden redkih pri nas, ki je poleg oblačil po meri izdeloval in prodajal tudi unikatno konfekcijo. Po pripovedovanju njegove nečakinje je imel veliko šivalnico in prikrojevalnico z mnogo zaposlenimi krojači. Sam je krojil in izdeloval kroje, zanj pa so delali tudi številni drugi obrtniki (modistke, klobučarji, rokavičarji). Svoje izdelke je reklamiral v časopisih, leta 1933 pa je slikar Božidar Jakac zanj posnel reklamni film Pomladna moda, ki je prvi tovrstni in edini ohranjeni modni film pri nas.33

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Oblačilo »dečva«, ki si ga je zamislila ga. Šarec, šivilja ali modistka v Ljubljani, Kongresni trg 4/1 kot nekakšno moderno slovensko nošo z elementi kranjske noše in dirndla. Tovarna Jugočeška iz Kranja je začela izdelovati metrsko blago zanjo, vendar se med potrošniki ni prijelo. Vir: Fotodokumentacija TMS

Obrtni zakon 1931 V prvi Jugoslaviji je do leta 1931, ko so izdali nov zakon o obrteh, veljal avstrijski obrtni red. Novi zakon ni prinesel bistvenih novosti, je pa po vsej državi poenotil položaj obrti in poslovanje obrtnikov na osnovi predpisanih dokazil o strokovni usposobljenosti. Kljub bojazni, da bodo obrtniki zaradi naraščajoče industrializacije in nekonkurenčnosti podjetjem propadli, se to ni zgodilo. Leta 1939 je bilo v Sloveniji 21.632 obrtnih obratov, v katerih je bilo zaposlenih 35.000 ljudi, kar pomeni ena četrtina vseh zaposlenih. Največ je bilo krojačev, šivilj in pletilj (skupaj 6.900).34

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Gospodarska kriza Svetovna gospodarska kriza med leti 1929 in 1933 je z enoletno zamudo prišla tudi v naše dežele in zelo prizadela gospodarstvo. V obrtništvu se je za tretjino zmanjšalo število obrtnih delavnic, še bolj je upadlo zaposlovanje pomočnikov in vajencev, dohodek obrtništva je padel za 60 %.35 Zaradi krize so padale tudi cene oblačilnih izdelkov. Dodatno je položaj poslabševal prodor konfekcije. V šiviljski stroki je konkurenca potisnila zaposlenost in ceno na minimum, da je delo postajalo že nerentabilno. Dodatno breme so predstavili novi davki in povečanje prispevkov za zavarovanje. Obrtniki v Ljubljani so trpeli tudi zaradi pomanjkanja naročil in posla. Poznal se je upad kupne moči uradništva in delavstva, tudi plačila za opravljeno delo so bila neredna. V redkih tekstilnih strokah so imeli delo vsaj za pol leta, večina mojstrov in mojstric pa ni bila stalno zaposlena niti 20 tednov. V ostalem času niso zaslužili niti za kritje režijskih stroškov.36 Zato so mojstri množično odpuščali pomočnike, ki pa so nato odprli svojo obrt ali še pogosteje šušmarili. Krojači so namesto pomočnikov zaposlovali vse več vajencev, ki so bili poceni delovna sila. Če je bilo leta 1932 pri krojačih 219 pomočnikov, je njihovo število do leta 1936 upadlo na 152. Povečalo pa se je število vajencev, s 95 na 122. Krizo so čutili tudi krznarji in modistinje, slednje predvsem zato, ker je moda uvedla trikotažo tudi za klobuke, teh pa niso prodajale modistinje, temveč modne trgovine. Zbornica za trgovino, obrt in industrijo je sprejela številne ukrepe proti šušmarjem in nelegalni konkurenci. Za povečanje obrtniške konkurenčnosti je prirejala razne strokovno izpopolnjevalne tečaje in predavanja, ki so jih opravljali v okviru Zavoda za pospeševanje obrta.37 Obrtniki so morali poleg modernizacije delavnic tudi racionalizirati delo. Število obrtnikov je bilo preveliko. Predsednik združenja krojačev in sorodnih obrtov v Ljubljani je leta 1933 na skupščini povedal, da se je v zadnjih desetih letih število krojačev povečalo za 60, krojačic za 71, krznarjev za 3, modistinj za 14 in izdelovalk perila za 12. Ta porast ni bil sorazmeren s porastom prebivalstva, temveč je bil posledica dejstva, da se je zaposlovalo preveč vajencev, ki so se hoteli čim prej osamosvojiti, saj drugače niso našli zaposlitve. Vsa leta so tudi opozarjali mojstrice, da zaposlujejo preveč vajenk in si s tem delajo škodo.38 Posledice krize so se poznale še v naslednjih letih. Položaj krojaške in šiviljske stroke se je le počasi izboljševal in šele tik pred drugo svetovno vojno je število zaposlenih v tekstilni obrti doseglo predkrizno raven. V Ljubljani je bilo leta 1938 201 krojač in krojačica, 151 šivilj, 50 pletilj ter 69 manufakturnih in 20 konfekcijskih trgovin, 10 trgovin s klobuki, po 5 s pleteninami in perilom ter 6 z vezeninami.39

Razvoj ljubljanske oblačilne obrti

Pomočniško spričevalo, 1941 Vir: Tehniški muzej Slovenije

Prva leta po drugi svetovni vojni so imeli krojači in šivilje še dosti dela. Zaradi splošnega pomanjkanja tekstilnih predmetov so dobivali prebivalci blago na karte, poleg tega pa so morali biti krojači obvezno vključeni v zadruge. Te so jim razdeljevale državna naročila, predvsem uniforme. Proti koncu 50. let pa se začne vse večji prodor konfekcije, kar je vplivalo na precejšen upad zasebnih krojačev in šivilj.40

Opombe

Opombe: 1

Otorepec, B. (1972). Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani. Ljubljana: Mestni arhiv Ljubljanski, str. 4–54.

Slokar, I. (1960). Delovne norme pri ljubljanskih rokodelcih ob koncu 16. stoletja. V: Zgodovinski časopis 14, str. 193–195.

Otorepec, B. (1972). Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani. Ljubljana: Mestni arhiv Ljubljanski, str. 4–54.

Vrhovec, I. (1886). Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih : kulturhistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva [na spletu]. Matica Slovenska. [Dostopano 6. junij 2017]. Pridobljeno od: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-EAMTNJCB.

Mal, J. (1957). Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana.

Slokar, I. (1977). Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4, Ljubljana, str. 20.

Blaznik, P. (1940). O cehih na Slovenskem, Ljubljana: Muzejsko društvo v Škofji Loki.

Valenčič, V. (1972). Pregled ljubljanskega obrtništva v 17. stoletju. Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, Razprave zv. 3, Ljubljana.

Žontar, J. (1981). Problemi zgodovine mest na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848 s posebnim ozirom na Ljubljano. Kronika 29 (2), str. 91–95.

Baš, A. (1992). Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju, Ljubljana, str. 85.

Valenčič, V. (1977). Pregled ljubljanske obrti od začetka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gospodarski in družbeni razvoj. Publikacije zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4, Ljubljana, str. 164–165.

Nova postava za obertnike in rokodelce še od druge strani (16.01.1856). Kmetijske in rokodelske novice, letnik 14, številka 5. URN:NBN:SI:DOC-SNJF3VCS from https://www.dlib.si.

Kralj, A. (1903). Obrtni red. Zbirka in razlaga najvažnejših obrtnih zakonov, ukazov in razsodb upravnega sodišča, Ljubljana.

Slokar, I. (1977). Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4, Ljubljana, str. 64–65.

Kmetijske in rokodelske novice (26. 10. 1894), 52 (43). URN:NBN:SI:doc-EBL6K3ZN from https://www.dlib.si.

Kdo naj ima pravico jemati mero? (09. 11. 1894). Kmetijske in rokodelske novice 52 (45). URN:NBN:SI:DOC-5BAT5H9H from https://www.dlib.si.

Opombe

Žagar, J. (1994). Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno, Ljubljana, str. 52.

“Šivni stroji ali šivne mašine.” (19. 12. 1863), Kmetijske in rokodelske novice 21 (51). http:// www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VGCC2VA2.

Kobe Arzenšek, K. (1986), str. 133.

Nekaj o ženskih ročnih delih. (27. 10. 1910). V: Naša gospodinja, glasilo slovenskih gospodinj in deklet, 1 (2), str. 91–92.

Šivanje (1926). Domoljub 21, str. 747.

Adresar, 1. splošna knjiga za Kranjsko (1912).

Serše, A. (1995). Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941, Ljubljana, str. 59–61.

Tomažič, T. (1983). Ljubljana po predzadnji modi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej.

Tomažič, T. (1983). Ljubljana po predzadnji modi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, str. 27–28.

Tomažič, T. (1983). Ljubljana po predzadnji modi. Ljubljana: Slovenski etnografski muzej, str. 19–20.

SI AS 448, TOI, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, tiskani zapisniki sej 1884-1935, Razprave trgovske in obrtniške zbornice za Kranjsko v Ljubljani, 1917, I, str. 5–16.

Jugoslovanski obrtnik (15. 2. 1921), 3 (2). URN:NBN:SI:DOC-G6KQ7AN1 from https://www. dlib.si.

Občni zbor Zadruge krojačev in krojačic ter sorodnih obrtov v Ljubljani. (15. 4. 1925) Obrtni vestnik, strokovni list za povzdigo in napredek slovenskega obrtništva. Štev. 8, str. 61–62.

Adresar mesta Ljubljane in okolice (1928).

Gombač M. (2005). Pomladna moda. Alojzij Paulin in prvi slovenski reklamni modni film, V: Arhivi 28 (2), str. 375–380.

Kresal, F. (1995). Gospodarska politika v Sloveniji v okviru prve Jugoslavije. V: Arhivi 18, str. 39; Melik, J. (1981). Pravna ureditev gospodarstva na Slovenskem od srede 19. st. do konca stare Jugoslavije. V: Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 4 (1-2), str. 77.

Kresal, F. (1999). Gospodarska kriza 1929-1933. V Gospodarske krize in Slovenci, str. 78–87.

SI AS 448, TOI, Okrožni odbor obrtnih združenj v Ljubljani, fasc. 3/5, zapisnik 1933, str. 1–2.

SI AS 448, TOI, tiskani zapisniki sej, 1932. 1, str. 35–41.

SI AS 448, TOI, Okrožni odbor obrtnih združenj v Ljubljani, fasc. 3/5, zapisnik 1933, str. 1–3.

Žagar, J. (1994). Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno, str. 54.

Tomažič T. (1983). Ljubljana po predzadnji modi. Ljubljana: SEM, str. 20.

Viri in literatura

Viri in literatura: Viri: SI AS 448, TOI, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, tiskani zapisniki sej 1884-1935. Časopisi in revije: Arhivi (1981, 1995, 2005) Domoljub (1926) Jugoslovanski obrtnik (1921) Kmetijske in rokodelske novice (1856, 1863, 1894) Kronika (1981) Naša gospodinja (1910) Obrtni vestnik (1925) Tekstilec (1986) Monografije: Adresar, 1. splošna knjiga za Kranjsko (1912). Adresar mesta Ljubljane in okolice (1928). Baš, A. (1992). Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. stoletju. Ljubljana. Blaznik, P. (1940). O cehih na Slovenskem. Ljubljana: Muzejsko društvo v Škofji Loki. Kralj, A. (1903). Obrtni red. Zbirka in razlaga najvažnejših obrtnih zakonov, ukazov in razsodb upravnega sodišča, Ljubljana. Mal, J. (1957). Stara Ljubljana in njeni ljudje. Ljubljana: Mestni muzej Ljubljana. Otorepec, B. (1972). Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani. Ljubljana: Mestni arhiv Ljubljanski.

Viri in literatura

Serše, A. (1995). Strokovno šolstvo v osrednji Sloveniji do leta 1941. Ljubljana. Slokar, I. (1977). Zgodovina rokodelstva v Ljubljani od leta 1732 do leta 1860. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4. Ljubljana. Tomažič, T. (1983). Ljubljana po predzadnji modi. Ljubljana: SEM. Valenčič, V. (1972). Pregled ljubljanskega obrtništva v 17. stoletju. Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega, Razprave zv. 3. Ljubljana. Valenčič, V. (1977). Pregled ljubljanske obrti od začetka 18. stoletja do obrtnega reda iz leta 1859 ter njen gospodarski in družbeni razvoj. Publikacije zgodovinskega arhiva Ljubljana, Razprave zv. 4. Ljubljana. Vrhovec, I. (1886). Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih : kulturhistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Ljubljana: Matica Slovenska. [Na spletu, dostopano 6. junij 2017] http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:docEAMTNJCB Žagar, J. (1994). Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med prvo in drugo svetovno vojno, Ljubljana. Članki: Gombač, M. (2005). Pomladna moda. Alojzij Paulin in prvi slovenski reklamni modni film, V: Arhivi 28 (2), str. 375–380. Jugoslovanski obrtnik (1921). V: 15. 2. 1921, 3 (2). URN:NBN:SI:DOC-G6KQ7AN1 from https://www.dlib.si Kdo naj ima pravico jemati mero? (1894). V: Kmetijske in rokodelske novice, 9. 11. 1894, 52 (45). URN:NBN:SI:DOC-5BAT5H9H from https://www.dlib.si Kmetijske in rokodelske novice (1894). V: 26. 10. 1894, 52 (43). URN:NBN:SI:docEBL6K3ZN from https://www.dlib.si Kobe Arzenšek, K. (1986). Ponudba šivalnih strojev v oglasih časopisa Slovenski narod v drugi polovici 19. stoletja (1868–1900). V: Tekstilec 29 (4), str. 132–140. Kresal, F. (1995). Gospodarska politika v Sloveniji v okviru prve Jugoslavije. V: Arhivi 18.

Viri in literatura

Kresal, F. (1999). Gospodarska kriza 1929-1933. V: Gospodarske krize in Slovenci, str. 78–87. Melik, J. (1981). Pravna ureditev gospodarstva na Slovenskem od srede 19. st. do konca stare Jugoslavije. V: Arhivi, glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 4 (1–2). Nekaj o ženskih ročnih delih (1910). V: Naša gospodinja, glasilo slovenskih gospodinj in deklet, 27. 10. 1910, 1 (2), str. 91–92. Nova postava za obertnike in rokodelce še od druge strani (1856). V: Kmetijske in rokodelske novice, 16. 1. 1856, letnik 14, številka 5. URN:NBN:SI:DOC-SNJF3VCS from https://www.dlib.si Občni zbor Zadruge krojačev in krojačic ter sorodnih obrtov v Ljubljani (1925). V: Obrtni vestnik, strokovni list za povzdigo in napredek slovenskega obrtništva, 15. 4. 1925, št. 8, str. 61–62. Šivanje (1926). V: Domoljub 21, str. 747. “Šivni stroji ali šivne mašine.” (1863). V: Kmetijske in rokodelske novice, 19. 12. 1863, 21 (51). http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VGCC2VA2 Žontar, J. (1981). Problemi zgodovine mest na Slovenskem od srede 18. stoletja do leta 1848 s posebnim ozirom na Ljubljano. V: Kronika 29 (2), str. 91–95.

Sodarstvo v Tacnu Besedilo in izbor gradiva: Jurij Ĺ ilc

Sodarstvo v Tacnu

Zgodovina sodarske obrti Sodarstvo sodi med starejše lesne obrti na Slovenskem. Prve omembe mestnih sodarjev v Piranu in v Stari Loki segajo skoraj 850 let nazaj, v čas ob koncu 13. stoletja.1 V Ljubljani se mestni sodar prvič omenja slabih sto let pozneje, in sicer 17. aprila 1365. Takrat sta ljubljanski meščan Martin, ki je bil po poklicu sodar (der Pinter), in njegova žena Katarina prejela od gospodov Turjaških v fevd desetino na Pijavi Gorici.2

Listina iz leta 1365 z najstarejšo omembo ljubljanskega mestnega sodarja Vir: Koroški deželni arhiv v Celovcu, AT-KLA 871 Turjaški grofovski fidejkomisni arhiv, B-123 St.

Med letoma 1520 in 1570 so v glavnem mestu dežele Kranjske delovali trije sodarski mojstri. Mestni svet jim je leta 1545 predpisal sodarski red, kjer so bile določene tudi cene sodarskih izdelkov. Po letu 1600 se je tudi v Ljubljani sodarstvo bolj razcvetelo. V začetku 20. stoletja se je s sodarsko obrtjo v mestih in trgih na Kranjskem ukvarjalo 116 sodarskih mojstrov, na Štajerskem pa 110. Sodarji so izdelovali leseno posodje, ki so ga uporabljali za različne namene. Posode so bile različnih velikosti in oblik: veliki in majhni sodi, škafi, čebri, brente, kadi, korci, deže, golide ipd. Velike kadi in čebre so uporabljali za shranjevanje vode, za tedensko kopel in pranje, pokrite čebre za maslo, mast in testo, stoječe sode za zelje in prekajeno meso. V ovalnih sodih so hranili in prenašali mošt, vino, kis, žganje in pivo. Sode so pri 41

Sodarstvo v Tacnu

trgovanju uporabljali za prevoz živil in drobnih predmetov, npr. vina, žganja, medu, rib, kislega zelja, sadja, žita, sladkorne moke, žebljev, cementa, kolomaza, celo natisnjenih knjižnih pol. Torej je bilo leseno posodje uporabno povsod, da le ni prišlo v stik z ognjem. Poleg sodarjev obrtnikov, ki so imeli v mestih, trgih in večjih vaseh svoje delavnice, so se s sodarstvom (»pintarijo«), podobno kot s tesarstvom (»cimprarijo«) in mizarstvom (»tišlarijo«), sezonsko ukvarjali tudi prenekateri kajžarji brez zemlje, saj je lesna dejavnost vedno pomenila najbolj pomembno gospodarsko panogo, ki je dopolnjevala njihove dohodke. Kot podeželska domača obrt se je sodarstvo močno razširilo na Črnovrški planoti s središčem v Črnem Vrhu nad Idrijo,3 v Selški dolini s središčem v Češnjici pri Železnikih4 in v Tacnu pod Šmarno goro,5 kjer je pomenilo pomembno dopolnilno dejavnost revnejših slojev kmečkega prebivalstva. Tako kot za sodarstvo je še za mnoge druge obrti znano, da so se marsikje strnile v posamezen kraj: čevljarstvo v Tržič in Žiri, žebljarstvo v Kropo, sitarstvo v Stražišče pri Kranju, lončarstvo v Komendo, slamnikarstvo v Mengeš, lesni izdelki v Ribnico in Sodražico, čipkarstvo v Žiri in Idrijo, mizarstvo v Šentvid pri Ljubljani in Vižmarje, puškarstvo v Kranj itd. Vrste in oblike sodov Sodarji so izdelovali tako manjše transportne sode, pa tudi večje kletne sode. Sodi so imeli različne oblike. Kletni so bili okrogli in ovalni, transportni pa so se po obliki in velikosti zelo razlikovali. Transportni sodi za tekočine, kot so vino, mošt ali kis, so bili običajno v pet štihov, to pomeni, da je bila doga na koncu za peti del širine doge ožja kot na sredini, »vampu«, kot so rekli sodarji. Transportni sodi za suhe snovi so bili najpogosteje izdelani iz bukovine in niso imeli izreza oziroma tanjše doge na trebuhu. Bili so tudi daljši in ožji, izdelani na način treh štihov ter običajno niso imeli ne vehe ne špinca. Veha je glavna luknja za natakanje tekočine v sod, špinec, kamor se običajno zabije pipa, pa je namenjen za iztakanje. Transportni sodi, veliki do 500 litrov, so bili izključno okrogli. Tisti za vino pa skoraj obvezno parafinirani, z notranje strani obliti s parafinom, kar je preprečilo izločanje tanina iz lesa in s tem nezaželeno barvanje vina. Večje (500-litrske) so imenovali »četrtini«, manjše (300-litrske) pa »polovnjaki«. Od kod ta imena, ni znano. Gostilničarji so največkrat naročali manjše sode, med 50 in 300 litri, pač glede na letino in povpraševanje pivcev. Manjši sodi so držali od 5 litrov naprej. Ti manjši sodi za 42

Sodarstvo v Tacnu

prenašanje vina, običajno okrog 15-litrski, so bili ovalni, da so jih lažje natovorili na konja ali mulo in so se imenovali putrihi ali barigle.

V času, ko je bil prevoz blaga odvisen od človekove in živalske moči, je bila iznajdba soda velik korak naprej. Vir: Valvasor, J. V. (1689), II. knjiga, str. 220 (levo), VI. knjiga, str. 280 (desno).

Sodi za vinske kleti pa so imeli običajno precej večje prostornine. Po prvi svetovni vojni so izdelovali predvsem okrogle kletarske sode, kasneje pa je prevladala ovalna oblika, ki je bolje zapolnila prostor v vinski kleti. Velikih sodov pred uporabo niso parafinirali, temveč so jih izparili, tako da so vanje spustili paro in se je iz lesa vsaj delno izločil tanin. Izdelava izredno velikih hrastovih sodov, za npr. 35.000 litrov, je zahtevala sodelovanje izkušenih sodarjev ter kakovosten hrastov les brez grč. Tak sod je namreč tehtal kar 2.500 kg. Njegova vsebina bi dobremu pivcu (litrček na dan) zadostovala za skoraj sto let. Da so si olajšali delo, so uporabljali različne priprave, kot so razni vitli in vinte, odri za dosego višine, pa tudi razni vzvodi oziroma »kontrapeze«, kot so jih imenovali sodarji. Morda bo sedaj bolj razumljivo, zakaj so sodarji radi rekli, da je pintarija šintarija, saj je bilo delo težko in tudi umazano. Izdelava soda Sodeč po upodobitvah na lesorezih in bakrorezih iz 16. stoletja se izdelava sodov ni kaj dosti spreminjala. Morda so se še najbolj spremenili obroči, ki držijo doge. Včasih so bili ti leseni in so jih izdelovali specializirani obrtniki – obročarji. Pozneje so te izpodrinili kovinski obroči iz tračnega ploščatega valjanca. 43

Sodarstvo v Tacnu

Hrast je najkakovostnejši in najtrpežnejši les za izdelavo lesenega posodja. Uporabljali pa so tudi les drugih listavcev, npr. lipe, jesena, leske, topola, češnje in akacije, zaradi ugodne (nižje) cene in razširjenosti pa tudi les iglavcev, predvsem smreke in jelke, pa tudi bora in macesna. Najprej je treba pripraviti doge. Sodar izreže iz desk ustrezno število dog (na sredini širše kot na obeh koncih) in jih zloži v skladovnico v tri in pol vrste, tako da širina doseže premer soda. Na tnalu doge nato na notranji strani izvotli s posebno sekiro na dve tretjini prvotne debeline. To pozneje olajša njihovo upogibanje. Doge najprej obdela na notranji strani: na grobo z upognjenim rezilnikom, ki ima na obeh straneh ročaj, in na fino z obličem z izbočenim nastavkom. Nato oblikuje zunanjo stran dog: dati jim mora ustrezno oblino. Uporablja običajni oblič, oblino pa sproti preverja s srpastim pripomočkom iz lesa, ki ima vrisano mersko skalo. Dogo nato s posebnim šestilom na palici odmeri na pravo dolžino in označi. Nato oblikuje vzdolžni rob pod kotom tako, da je doga na zunanji strani širša kot na notranji. To dela na spehalniku, ki je podoben velikemu obrnjenemu obliču. Pri dogah za velike sode pa te pričvrsti in premika spehalnik. Ko so doge pripravljene, začne sodar postavljati sod. Prvo dogo zgoraj s spono pričvrsti na ustrezno velik pomožni obroč. Nato polaga dogo ob dogo, dokler ni obroč poln. Ko se to zgodi in doge podpirajo druga drugo, odstrani spono in vse skupaj utrdi še z drugim, nekoliko širšim pomožnim obročem. Sod ima sedaj na tej strani že konično obliko, na drugi pa doge še štrlijo narazen. Na zaprtem delu soda sodar izmeri potrebno dolžino obročev: prvega na zoženem delu soda, drugega, ki je od njega oddaljen nekaj centimetrov, in tretjega nekje na tretjini soda. Obroče začasno zakoviči in jih na eni strani potolče, da se prilagodijo koničasti obliki soda. Sledi upogibanje dog. Les mora sodar navlažiti in ogreti. Z zoženo stranjo navzgor povezne sod na železno posodo, v kateri zakuri lesne odpadke. Sod znotraj in zunaj vlaži, da je les napet in prožen. Na razprti del namesti jekleno vrv z vijakom za zatezanje dog. Vrv postopoma zateguje, dokler niso doge tesno druga ob drugi. To traja kako uro. Nato namesti in nabije s kladivom in tolkačem še tri že pripravljene obroče. Ko se sod ohladi, doge ohranijo obliko. Nato uravna oba konca soda, da so vse doge enako dolge. Sodar z obličem z izbočenim nastavkom zgladi tudi notranjost soda, saj včasih izstopa prek druge tudi kaka doga v sodu. Zdaj lahko sodar na obeh straneh izreže še utor za dno soda. Ker mora tega vrezati prečno na lesna vlakna, uporablja poseben oblič s tremi rezili: pred rezilom obliča sta še dve rezilci, ki na robu bodočega utora prerežeta lesna vlakna. Mojster se tedaj lahko loti izdelave dna. Iz več desk sestavi ploščo; sredinska deska mora biti širša od ostalih, ker bodo v njej vratca. Robovi desk se morajo natančno prilegati drug drugemu, stična mesta pa obloži s suhimi listi rogoza, da dno ne bi puščalo. Šele nato lahko odmeri dno. V šestilo vzame približni polmer dna in ta razpon šestkrat 44

Sodarstvo v Tacnu

nanese v utor soda. Šestilo prilagaja, dokler se mera ne ujema in nato začrta obris dna na sestavljeno ploščo. Ker upošteva, da je les mogoče stisniti in da se ob sušenju krči v prečni smeri, je dno v smeri, ki se stiska, malo širše. Dno izžaga tako, da drži žago malo postrani navzven. Dno je treba na robu še stanjšati na debelino utora. Sodar uporablja poseben oblič na kovinski palici z več luknjami. Od obliča odmeri na palici polmer dna in skozi ustrezno luknjico zabije žebljiček v središče dna soda. Z obličem nato na enakomerni oddaljenosti od središča v krožnih potegih tanjša rob dna do širine utora. Zunanji rob dna zgladi z obličem z vbočenim nastavkom. Ob zunanjem robu zariše slepi krog, ki mu je pozneje za orientacijo pri vstavljanju dna. Za vstavljanje dna mora sodar odstraniti ožja dva ali celo vse tri obroče. Ko dno sede v utor, slepi krog je skrit v utoru, sodar vnovič navleče obroče. Predno vstavi drugo dno, izreže vanj vratca. Ta ne smejo preseči središča dna. Sodar jih izžaga pošev pod kotom, tako da je odprtina znotraj večja kot zunaj: vratca bodo tako vzdržala notranji pritisk. Z vijakom in prečnim zapahom z matico sodar pritrdi vratca v dno. Zunanjo stran soda sodar zgladi z obličem »amerikancem«. Nato vnovič zategne in prekoviči obroče na sodu. Doge na koncu soda z obličem poravna z dnom. V na boku ležeč sod izvrta zgoraj luknjo – veho, ki jo zapre s konusnim čepom. V dno izvrta še luknjo – špinec, kamor se običajno zabije pipa za iztakanje. Prostornina in cena soda Sodarji so običajno določili ceno sodom in drugim izdelkom po njegovih litražah. Seveda to ni veljajo za tiste sode, kadi, škafe in lajte, za katere je dal naročnik svoj les. Tokrat so ceno določili po dogovoru. Cena po litru soda pa ni bila stalna, vnaprej določena. Najnižja je bila za 400-litrske sode, večji in tudi manjši pa so bili dražji. Izdelava manjših je bila zaradi natančnosti zahtevnejša in zamudnejša, s povečevanjem prostornine soda pa se je večala tudi zahtevnost izdelave; potrebnih je bilo več delavcev in tudi izbor hrastovine je bil zahtevnejši. Seveda so bili dražji tudi ovalni sodi. Samo kot zanimivost naj omenimo, da so v začetku leta 1939 majhni sodi stali okrog 3 din po litru prostornine. Preden je lahko sodar določil sodu ceno, je moral torej poznati njegovo prostornino. Prostornine sodov tja do 1.000 litrov so ugotavljali s tako imenovano faziro. To je bila palica kvadratastega prereza, izdelana iz češnjevega ali jesenovega lesa, ker se ti dve vrsti lesa zelo malo raztezata in krčita. Fazira je bila dolga približno meter, na njej pa so bile vgravirane ali vdelane kovinske črtice, ki so določale litražo. Sodar je potisnil 45

Sodarstvo v Tacnu

faziro v sod pri vehi diagonalno proti najnižji točki na dnu pri špincu ter odčital na faziri litražo. S faziro so lahko zelo natančno ugotovili prostornino, vendar le za okrogle sode. Večjim, pa tudi ovalnim sodom, so izmerili volumen tako, da so jih napolnili z vodo in šteli koliko škafov, za katere so vedeli koliko litrov držijo, je izteklo iz soda. Posamezni kupci so zahtevali tudi uradno meritev, ki so jo opravili zastopniki Merosodnega urada iz Ljubljane. Tudi ti so napolnili sod z vodo in jo iztakali v škafe ali banje, za katere so poprej uradno izmerili, koliko litrov držijo. Večkrat so uradno določili prostornino tudi tako, da so izmerili dimenzije soda in na osnovi posebnih formul izračunali njegovo prostornino. Te meritve in izračune je opravil g. Fridolin Lenart, znani finančni strokovnjak iz Šentvida, ki je izdal tudi potrdilo o uradnem atestu. Litražo ali prostornino so označili na sod tako, da so vžigosali poleg litraže tudi uradno oznako. Ta način označevanja so imenovali siment ali simentiranje. Sodarska obrt v Tacnu do začetka 20. stoletja Z lesom bogati gozdovi, bližina mesta in lega ob pomembnih kopenskih in vodnih prometnicah so prispevali k razvoju lesnih obrti na severnem obrobju Ljubljane. Med lesnimi obrtmi sta izstopala mizarstvo (Vižmarje, Šentvid, Brod, Trata, Podgora, Gunclje, Stanežiče, Tacen) in sodarstvo (Tacen, Vižmarje, Brod, Dravlje).6 Sodarstvo, kot podeželska obrt, je bilo nekoč v Tacnu zelo razširjeno. Z njim sta bili povezani tudi domači hišni imeni »Pri Pintarju« (iz nem. der Fassbinder oz. der Binder, kar pomeni sodar) in »Pri Sodarju«. Leta 1900 je bila v kraju močno zastopana lesna obrt, saj je v Tacnu delovalo osem sodarjev, pet tesarjev in dva mizarja. Sodarsko obrt je v Tacen sredi tridesetih let 18. stoletja prinesel kajžar Štefan Medved iz Smlednika, ki se je takrat poročil z Uršo Knapič, Kramarjevo iz Tacna. Jugozahodno, pod cerkvijo sv. Jurija, v ženini soseščini, je zgradil hišo s sodarsko delavnico, ki se je je prijelo hišno ime pri Pintarju (danes Tacenska cesta 169). Po nekaterih domnevah naj bi Štefanovi predniki izvirali iz okolice Črnega Vrha nad Idrijo, kjer je še danes več domačij s hišnim imenom Medved. Sodarsko obrt je nadaljeval Štefanov najstarejši sin Aleš (1741–1821). Alešev prvorojenec Matija (1764–1842) je šel od doma, se oženil in nadaljeval očetov poklic pri Mežanu v Tacnu, kjer mu je v poklicu sledil sin Urban (1799–1877). Urban je pozneje v Tacnu zgradil novo hišo in sodarsko delavnico, ki se je je prijelo ime pri Vrbanu (danes Pločanska ulica 18). Mlajši Alešev sin Janez (1769– 1844) pa je nadaljeval sodarsko obrt doma pri Pintarju. Sodarske obrti sta se izučila tudi njegova sinova Jernej in Peter. Starejši Jernej se je preselil v Graben pri Kamniku, se 46

Sodarstvo v Tacnu

tam poročil in iz njegovega številnega potomstva je tudi vnuk Anton Medved, duhovnik, pesnik in dramaturg. Doma pa je sodarstvo nadaljeval mlajši Peter (1807–1888). Od njegovih devetih otrok so se sodarstva oprijeli štirje sinovi, a nihče od njih ni ostal doma, tako da je domačijo prevzela hči Ivanka (1843–1907), ki je ostala samska. Najstarejši Janez (1830–1909) je nadaljeval sodarsko obrt pri Vrbanu, saj je očetov bratranec Urban ostal brez nasledstva na novozgrajeni domačiji in sodarski delavnici. Drugi sin Jože (1832–1910) si je zgradil novo hišo, ki se je imenovala pri Pintarjevemu Jožu (danes Pločanska ulica 7). Tretji sin Franc (1846–1925) se je poročil na domačijo pri Bedini (danes Pločanska ulica 22), ki se je je takrat prijelo hišno ime pri Francetu. Četrti sin Matija (1849–1929) se je poročil in naselil na bližnji domačiji pri Martinovcu (danes Ulica bratov Novak 1), ki se je od takrat po njem imenovala pri Matiju.

V Tacnu se je sodarska obrt začela sredi 18. stoletja na domačiji pri Pintarju v bližini cerkve sv. Jurija. Vir: osebni arhiv avtorja

V osemdesetih letih 19. stoletja so v Tacnu izdelovali sode na petih domačijah in pri vseh so bili sodarji s priimkom Medved, saj so bili potomci Štefana Medveda, ki se je približno 150 let prej naselil v Tacnu. Kaj je bil vzrok, da se je takrat Štefan v Tacnu oprijel sodarske obrti, lahko le ugibamo. Je v okolici rasla kakovostna hrastovina, so baroni Schweigerji v bližnjem dvorcu Rocen potrebovali sodarja, ali pa so Medvedi le prenašali to obrt iz roda v rod, še iz časov, ko so domnevno živeli na Črnovrškem. 47

Sodarstvo v Tacnu

Okoli leta 1880 so v Tacnu na petih domačijah izdelovali sode potomci Štefana Medveda. Vir: Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, SI AS 181 Reambulančni kataster za Kranjsko, 1867–1882, L290.

Ob prehodu v 20. stoletje so za razmah sodarstva v Tacnu poskrbele tudi hčere sodarjev Medvedov, ki so obrt z možitvami razširile po vasi. V to zgodbo so bili vpleteni sinovi Janeza Čižmana (1945–1908), po domače Šimnovčevega iz Tacna (danes Ulica Ivice Pirjevčeve 22). Bratje Janez, Franc in Jože, prvi tesar, druga dva sodarja, so se oženili s hčerami iz sodarskih družin Medved. Za nameček se je tudi njihova edina sestra Ivanka omožila s sodarjem Medvedom. Pri Pintarju je v začetku 20. stoletja gospodarila neporočena Ivanka Medved (1843– 1907). Kmalu po njeni smrti je prevzel domačijo in sodarsko delavnico njen nečak Martin Medved (1881–1965) s sosednje domačije pri Matiju. Tam je sodarsko obrt nadaljeval Alojzij Krušec (1877–1955) iz Šentvida, mož Martinove polsestre Urše (1885–1972).

Sodarstvo v Tacnu

Na Marijinem mostu v Tacnu ok. leta 1900, desno sodar Janez Medved (1830–1909), Vrbanov in levo njegov sin Valentin Medved (1876–1917), prvi načelnik Sodarske zadruge v Tacnu Vir: osebni arhiv avtorja

Pri Vrbanu je sodarsko tradicijo očeta Janeza Medveda (1830–1909) nadaljeval najmlajši sin Valentin (1876–1917), ki pa je umrl že v 41. letu starosti. Pri Francetu so se sodarstvom ukvarjali trije sinovi Franca Medveda (1846–1925): doma je obrt nadaljeval najstarejši sin Franc (1877–1947), Anton (1879–1923) se je zaposlil v Centralni vinarni v Ljubljani, najmlajši Ivan (1890–1978) pa je leta 1917 prevzel za pokojnim bratrancem Valentinom sosednjo delavnico pri Vrbanu, leta 1939 pa je preselil obrt na Brod, kjer si je zgradil novo hišo s sodarsko delavnico (danes Tacenska cesta 116). Njihova sestra Ivanka (1888–1965) se je poročila s sodarjem Jožetom Čižmanom (1883–1972), Šimnovčevim, ki si je v Tacnu zgradil novo hišo in sodarsko delavnico, imenovano s hišnim imenom pri Jožku (danes Pločanska ulica 19). Pri Pintarjevemu Jožu se je sodarske obrti po očetu Jožetu Medvedu (1832–1910) izučil tudi sin Janez (1869–1909), ki si je leta 1898 v bližini zgradil novo hišo in sodarsko delavnico, ki se je je prijelo domače ime pri Sodarju (danes Pločanska ulica 13). Poročil se je z Ivanko Čižman (1875–1937), z že omenjene domačije pri Šimnovcu. Tudi Janezovi sestri Marjana (1885–1930) in Francka (1879–1940) sta se poročili z bratoma svakinje Ivanke. Marjana se je omožila s tesarjem Janezom Čižmanom (1877–1968) in se priselila na njegov dom k Šimnovcu. Sestra Francka pa se je omožila z bratom sodarjem Francem Čižmanom (1880–1975), ki je zgradil novo hišo in sodarsko delavnico pri Francnu (danes Tacenska cesta 145). 49

Sodarstvo v Tacnu

Pri Sodarju v Tacnu ok. leta 1906. Levo sedi Jože Medved (1832–1910) in desno njegov sin Janez (1869–1909). Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 20-21

Ustanovitev Sodarske zadruge v Tacnu V prvem desetletju 20. stoletja je v Tacnu delovalo šest sodarskih mojstrov: Martin Medved (1881–1965) pri Pintarju, Valentin Medved (1876–1917) pri Vrbanu, Franc Medved (1877–1947) pri Francetu, Janez Medved (1869–1909) pri Sodarju, Jože Čižman (1883– 1972) pri Jožku in Franc Čižman (1880–1975) pri Francnu. Tacenski sodarji so postali znani daleč naokoli, saj so izdelovali vinske sode in drugo posodo za Štajersko, Dolenjsko, Primorsko in tudi druge kraje takratne avstro-ogrske monarhije, celo za Dunaj in Moravsko. V tem času se je na pobudo dr. Janeza Ev. Kreka na Slovenskem razmahnilo zadružništvo in ustanavljale so se številne obrtne zadruge z omejeno zavezo. Do leta 1910 so bile vpisane v zadružni register deželnega sodišča v Ljubljani tudi tri sodarske zadruge: »Sodarska zadruga za Selško dolino na Češnjici« leta 1902,7 »Sodarska zadruga v Tacnu pod Šmarno goro« leta 19098 in »Sodarska zadruga v Železnikih« leta 1910.9 Sodarska zadruga v Tacnu pod Šmarno goro je bila v zadružni register vpisana 13. februarja 1909.10 Sedež je imela v Tacnu in je delovala v skladu s pravili, sprejetimi 25. januarja 1909. Njen namen je bil: 50

Sodarstvo v Tacnu

1.) sodarske izdelke svojih udov razpečavati; 2.) oskrbovati svojim udora gospodarske potrebščine v kolikor so te potrebne pri sodarstvu; 3.) ustanavljati in vzdržavati zadružna skladišča v dosego pod 1.) in 2.) navedenih smotrov; 4.) pospeševati sploh sodarstvo svojih udov, zlasti s tem, da: a) snuje naprave in naredbe v povzdigo sodarstva svojih udov, b) daje v teh zadevah svojim članom svete. Načelstvo obstoji iz načelnika, njegovega namestnika in dveh odbornikov, katere izvoli občni zbor za tri leta. Tačasni udje načelstva so: Načelnik: Medved Valentin, sodarski mojster iz Tacna št. 56; Načelnika namestnik: Medved Franc, sodarski mojster iz Tacna št. 29; Odbornika: Medved Martin, sodarski mojster iz Tacna št. 12, Čižman Franc, sodarski mojster iz Tacna št. 68. Načelstvo podpisuje v imenu zadrugo tako, da se podpišeta dva uda pod firmo zadruge, katera naj bode pisana ali s pečatom natisnjena. Javna razglasila zadruge so vršijo po jednokratnem objavljenju v glasilu »Naroden gospodar«. Dan, ura, kraj in dnevni red občnega zbora razglasiti je osem dni prej v »Narodnem Gospodarju«, izhajajočem v Ljubljani.

Dne 14. marca 1909 so ustanovni člani Sodarske zadruge v Tacnu, registrirane kot zadruga z omejeno zavezo, vplačali pristopnino in deleže. Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 106 (osebni arhiv Štefana Medveda)

Sodarstvo v Tacnu

Ustanovni občni zbor, ki se ga je udeležilo vseh šest tacenskih sodarskih mojstrov, je potekal 14. marca 1909. Vseh šest je vplačalo pristopnino v znesku 5 kron in delež v znesku po 50 kron, razen načelnika Valentina Medveda, ki je vplačal dvojni delež, torej 100 kron. Tako povezani mojstri so lažje sprejemali tudi večja in zahtevnejša naročila. Zadruga je že po nekaj mesecih izgubila svojega najstarejšega člana Janeza Medveda, ki je umrl 25. julija 1909, star še ne 40 let. Vdova Ivanka se je nato poročila s Pavletom Kovičem (1882–1945) iz Spodnje Šiške, ki je bil pomočnik pri pokojnem možu in je pri Sodarju tudi nadaljeval sodarsko obrt. Sodarjem so pri prevozih materiala in izdelkov, predvsem od železniške postaje v Vižmarjah do Tacna in nazaj, priskočili na pomoč kmetje, ki so imeli ustrezno konjsko vprego. V prvem letu delovanja zadruge so bili ti prevozi še dodatno obremenjeni s plačilom brodnine, namreč od 17. oktobra 1907 do 18. avgusta 1910 je pri porušenem lesenem mostu vozil čez Savo brod. Na občnem zboru, ki je potekal 23. januarja 1910 pri prvem načelniku Valentinu Medvedu,11 so izvolili za načelnika Franca Čižmana. Že 27. februarja 1910 so se pridružili Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani, 21. decembra 1914 pa so postali tudi člani Kranjske kmetijske družbe.12 Leta 1911, ko je potekal občni zbor 21. maja,13 je postal načelnik ponovno Valentin Medved, na naslednjem občnem zboru, 22. februarja 1912, pa je načelstvo prevzel Jože Čižman.14 V začetku so občni zbori običajno potekali v delavnici načelnika, leta 1913 pa so imeli občni zbor 22. junija v gostilni Košir v Tacnu.15 Zadnji občni zbor pred prvo svetovno vojno je potekal 21. junija 1914 v delavnici pri Vrbanu.16 V septembru 1915 sta iz zadruge izstopila Valentin Medved in Franc Čižman.17 Po koncu prve svetovne vojne so se člani Sodarske zadruge zbrali na občnem zboru, 2. marca 1919 v delavnici pri Jožku.18 Kot je razvidno iz dnevnega reda, se med vojno niso zbirali na občnih zborih, saj so šele leta 1919 obravnavali poročilo načelstva o poslovnih letih 1915, 1916, 1917 in 1918 ter potrjevali letne račune za to obdobje. Sodarji so se strokovno izobraževali že pred prvo svetovno vojno. Tedaj je bilo obrtno šolanje organizirano le ob nedeljah. Med obema vojnama pa so se šolali na obrtni šoli mešanih strok v Ljubljani. Tacenski sodarji poznani po vsej kraljevini Še bolj se je sodarstvo razmahnilo po prvi svetovni vojni, ko so velike kletne sode in druge izdelke prodajali v banovine tedanje Kraljevine Jugoslavije, zlasti v Srbijo, s sodi pa so zalagali še Istro, Dalmacijo in dalmatinske otoke. 52

Sodarstvo v Tacnu

Po prvi svetovni vojni so se zadrugi pridružili še nekateri sodarski mojstri. Najprej 19. septembra 1920 Ivan Medved (1890–1978) iz Tacna (pozneje se je preselil na Brod), najmlajši brat ustanovnega člana Franca Medveda in župan občine Šmartno pod Šmarno goro med letoma 1927 in 1936. Leta 1921 so se včlanili Anton Mohar z Viča, Ivan Pirc iz Dravelj in Alojzij Krušec (1877–1955), ki se je iz Šentvida priženil k Matiju v Tacen. Leta 1937 Franc Pirc iz Dravelj, leta 1939 Franc Krušec (1913–1983) iz Tacna in Vincenc Kreč (1891–1970) iz Zgornjih Gameljn ter leta 1940 še Alojz Obaha iz Tacna. Predvojni člani so bili vsaj še Jože Čižman ml. (1912–1944), Pavle Kovič, ki se je iz Sp. Šiške priženil k Sodarju, in Jože Zupan s Hudega, ki je od leta 1926 delal pri mojstru Francu Medvedu in si je po letu 1941 v Mošah postavil svojo sodarsko delavnico.

Najstarejša ohranjena fotografije članov Sodarske zadruge v Tacnu je nastala 17. maja 1921 pri Francetu (danes Pločanska ulica 22). Z leve stojijo: brata Ivan (1890–1978) in Franc Medved ml. (1877–1947), Martin Medved (1881–1965) in Jože Čižman (1983–1972). Spredaj sedi domači gospodar in sodar Franc Medved st. (1846–1925). Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 24-25

Sodarstvo v Tacnu

Da so bili tacenski sodarji res mojstri svojega poklica, priča tudi 50.000 litrska kad, ki jo je izdelal Franc Medved za tovarno špirita v Goričanah. O tem dosežku je leta 1926 poročal tudi Ilustrirani Slovenec.19 V Trgovskem listu pa je leta 1924 M. Savič v sestavku »Naša industrija in obrt« med drugim zapisal: »V Tacnu pod Šmarno goro izdeluje sodarska zadruga sode iz hrastovega lesa in sicer na leto 10 komadov sodov po 50 hl, 300 komadov od 80 do 400 l, 6 kadi po 80 hl, eno kad s 30 hl in en sod s 500 hl. Zadruga ima 7 članov, 2 pomočnika in 7 učencev.«20

Pri vaškem vodnjaku v Tacnu (danes Pot na goro) malo pred drugo svetovno vojno. V ozadju domačija in sodarska delavnica pri Pintarju. Vir: osebni arhiv Francke Artelj

Delo v delavnicah tacenskih sodarskih mojstrov je trajalo pozimi od šeste ure zjutraj do mraka, poleti pa od prvega svita do mraka. Delali so vse dni v tednu, z izjemo nedelje. Vajenci in pomočniki so stanovali v mojstrovi hiši in so odhajali na svoje domove le ob cerkvenih praznikih. Domačini pa so vsak dan hodili domov. Vsak mojster je imel v povprečju po tri vajence in dva pomočnika. Med zaposlenimi v delavnicah so vladala posebna razmerja in odnosi. Odmore med delom je določal mojster. Vajenci in pomočniki so malicali kar v delavnici, mojster pa v svoji hiši. Za pripravo hrane je skrbela mojstrova žena ali hči. Najbolj običajna hrana sta bila bela kava in kruh za zajtrk, za 54

Sodarstvo v Tacnu

kosilo ali malico pa kisel krompir, fižol, močnik, kaše, zabeljen krompir ipd. Za večerjo je bilo najbolj pogosto tisto, kar je ostalo od kosila. Nihče izmed zaposlenih ni smel po nepotrebnem zapuščati delavnice. Vajenci in pomočniki se med delom niso smeli pogovarjati o stvareh, ki niso bile v zvezi z delom. Mojster je poskrbel, da so šli vajenci in pomočniki po končanem delu čimprej v posteljo. Če je bil mojster zunaj delavnice, je imel glavno besedo pomočnik z najdaljšo delovno dobo. Najbolj brezpravni so bili seveda vajenci, ki so se v obrti šele privajali. Pozimi so morali vstajati pred drugimi zato, da so v delavnici zakurili. Vajenci so tudi zadnji zapuščali delavnice, saj so morali po končanem delu vsak dan pomesti in pospraviti orodje na svoja mesta. Mojstra in pomočnike so morali vikati in jih vedno vnaprej pozdravljati. Niso smeli zahajati v gostilne ali se družiti na vasi z drugimi. Zlasti v zimskem času so se po končanem delu pogosto dobivali v delavnicah, kjer je bilo toplo. Tu so lahko igrali karte, se pogovarjali in prepevali. Če mojster ni bil zadovoljen z vajencem, ga je lahko odpustil. Znani so tudi primeri, ko so vajenci samovoljno zapustili sodarsko delavnico zaradi prenapornega dela in nevzdržnih razmer. Vajeniško obdobje je trajalo tri leta. V tem času je moral sodarski vajenec poleg dela v delavnici obiskovati še lesno šolo v Šentvidu.

Eden največjih sodov, izdelanih v Tacnu, je bil tisti, za Vinarsko zadrugo Ptuj iz leta 1940, ki je držal 35.000 litrov. Fotografija je nastala na »cesarjevemu« mostu, zgrajenem 1910. Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 58

Sodarstvo v Tacnu

Svoje velike sode, tudi do 35.000 litrov, so tacenski sodarji izdelovali za vinorodna področja Slovenije, pa tudi za v Srbijo (Beograd, Jagodina, Negotin, Niš, Vlasotinci, Vršac), Vojvodino (Novi Sad), Bosno (Bosansko Krupo, Doboj, Prijedor), Hrvaško (Vaganac) in Makedonijo (Kičevo, Skopje). O tem je ohranjena tudi zanimiva anekdota: »Vinarstvo Vlasotinci v Srbiji je nameravalo v Tacnu naročiti 15 velikih ovalnih hrastovih sodov s prostornino po 12.000 litrov. Nekega dne so od tam prišli štirje zastopniki, oblečeni v šumadijske narodne noše, tudi z značilnimi nepogrešljivimi opanki. Pri pogajanjih so sodarji zahtevali 1 dinar po litru prostornine soda. Sprva naročniki niso hoteli plačati več kot 90 par za liter. Po napornih pogajanjih so bili pripravljeni pridati še 5 par, torej 95 par za liter, vendar se sodarji niso omehčali. Šumadijci so se razočarani peš odpravili v Šentvid proti tramvaju. Res je, da sodarji v tistem trenutku niso imeli dovolj hrastovine, ki so jo sicer nabavljali pri tvrdki Filip Deuche v Turopolju pri Zagrebu, vendar so hitro dognali, da bi potreben les lahko kaj hitro dobili. Ali je vredno izgubiti tako veliko večmesečno delo? Na hitro so se odločili, da pristanejo na ponujeno ceno. Nekdo med njimi je zapregel konja, se pognal za naročniki in jih ujel še preden so prišli do tramvaja. Razložil jim je, da so si premislili in jih z vozom pripeljal nazaj v Tacen. Sklenili so pogodbo, takoj prejeli nekaj akontacije in vse skupaj tudi primerno proslavili.«21

»Sodi iz Tacna pod Šmarno goro. Sodarska zadruga v Tacnu je izgotovila v zadnjem času že preko 60 sodov – velikanov za vsebino 1200 hl, in sicer za razne vinarske zadruge. Ta zadruga je prva v državi, ki izdeluje tako velike sode. Sodi so ovalni in okrogli. Gornja slika kaže sode, naložene na železniških vozovih na postaji v Št. Vidu-Vižmarjah. Spredaj stoje sodarski mojstri z načelnikom Ivanom Medvedom (1890–1978) in svojimi pomočniki. – Sodi so zares strokovnjaško in odlično izdelani, da jih je ljudstvo kar občudovalo, ko so jih vozili na postajo. Sodi omenjene zadruge so bili tudi razstavljeni na državni obrtni razstavi ter so bili prodani vinarski zadrugi Sićevo-Niš. Tako je dobila sodarska zadruga v Tacnu popolno priznanje za odlično delo, kakršnega ne zmore kmalu kako drugo sodarsko podjetje izven Slovenije.«22 Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 40-41

Sodarstvo v Tacnu

Sodarji pa so poleg velikih hrastovih kletnih in transportnih sodov izdelovali tudi velike macesnove kadi za pivovarne. Največje tudi do 80.000 litrov. Macesnov les se namreč po kakovosti lahko meri s hrastovino. To pa še ni bilo vse; izdelovali so tudi valovke za usnjarsko industrijo, banje za barvanje v tekstilni industriji ipd. Za potrebe tovarne celuloze v Goričanah so izdelali 16 metrov visok vodni stolp iz macesnovega lesa. Postavitev skupne delavnice Naročil za velike kletne sode je bilo še posebno po letu 1935 vedno več, zato so se sodarji odločili, da postavijo skupno delavnico. Za to so se odločili 30. julija 1940, ko so na seji sprejeli sklep za postavitev take delavnice. Za gradnjo se jim je zdel primeren travnik v Jurjovi dolini ob Savi (danes Židankova ulica). O tem lahko beremo v župnijskih arhivih naslednje: »Čižman Jožef, sodar v Tacnu, ima v najem travnik Jurjova dolina, ki je last podružne cerkve sv. Jurija. On je tudi član Sodarske zadruge v Tacnu. Poslednja nima svojega lokala. Tu bi radi postavili lopo, kjer bi sode zbijali.« Šmarski župnik Janez Lesar se je s tem strinjal in 22. avgusta 1940 je pisal na škofijo, da dovoljuje, da se za šest let postavi lopa in zato zviša najemnina za 100 din. Škofijski ordinariat se je 24. avgusta 1940 s tem strinjal.23 Sodarji so tu postavili leseni provizorij. Nakupili so tudi stroje, da bi lahko ugodili številnejšim naročnikom. Morda so prav zaradi vse več dela opustili izdelavo smrekovih škafov, a so imeli na zalogi tiste, ki so jih izdelali ribniški škafarji. Na kratko poglejmo še, kako so bile organizirane predvojne zadruge. Mojstri so sami plačevali svoje delavce, bolniško blagajno, davek na promet in dohodnino. V zadružno blagajno so plačevali 2 % od skupnega zneska računa. Iz tako zbranega denarja so krili stroške administracije in plačevali tajnika. Tik pred drugo svetovno vojno je bil tajnik Leopold Tomšič iz Tacna. Včasih so lahko z denarjem iz zadružne blagajne kupili tudi kak stroj, leta 1940 npr. poravnalni stroj. Delovanje Sodarske zadruge v Tacnu je kmalu po nemški okupaciji skoraj zamrlo. Zadnja seja upravnega odbora je bila 20. februarja 1941. V vložnem zapisniku in blagajniškem dnevniku lahko zasledimo, da je zadruga še nekako delovala v letu 1942, tedaj pod nemškim imenom Fassbindergenossenschaft, m. b. H., Tazen – St. Veit a. d. Save. Pozneje pa je le tu in tam še kakšen sodar izdelal kmetom lajto, kad, škaf, golido ali dežo.

Sodarstvo v Tacnu

Delavnica Sodarske zadruge Tacen pri Vrbanu v prvih povojnih letih Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije, foto Božo Štajer

Po vojni je sodarstvo v Tacnu ponovno oživelo. Zasluge za to je imela Sodarska zadruga Tacen pod Šmarno goro, zadruga z omejenim jamstvom, kjer so se zaposlili skoraj vsi sodarji iz Tacna. 1. julija 1945 ob treh popoldan so se zbrali v gostilni Košir v Tacnu. Sestanka se je udeležil tudi zastopnik Zveze slovenskih zadrug. Po takratni navadi jih je pozdravil podpredsednik narodnoosvobodilnega odbora Ivan Novak - Očka. Obnovili so članstvo, izbrali pripravljalni upravni odbor in do šestih so se o vsem uspešno sporazumeli v zadovoljstvo vseh. V obnovljenem imeniku je bilo 20 članov. Iz Tacna Peter Brank, Franc Čižman, Ivan Čižman, Jože Čižman, Anton Kovič, Alojzij Krušec, Franc Krušec, Franc Medved, Janez Medved, Martin Medved, Štefan Medved in Franc Žgalin, z Broda Ivan Medved in Franc Novak, iz Dravelj Ivan Kušar in Franc Pirc, Anton Koderman iz Sp. Gameljn, Vinko Kreč iz Zg. Gameljn in Franc Bizjan iz Vižmarij. Jeseni istega leta se je zadrugi pridružil še Nikolaj Lampič iz Šmartna. Upravnik (direktor) zadruge je postal Franc Novak z Broda, brat Ivana Novaka - Očka iz Tacna. V upravni odbor pa so bili imenovani: Franc Bizjan, Franc Krušec, Janez Medved, Franc Pirc in od leta 1946 še Nikolaj Lampič. Nadzorni odbor so sestavljali: Anton Koderman, Anton Kovič, Franc Medved in Ivan Medved. Upravni odbor je v tej sestavi deloval do leta 1950. 58

Sodarstvo v Tacnu

Leta 1947 so spremenili zadružna pravila. Takrat so razpravljali tudi o lesenem provizoriju in skupnih strojih ter ugotovili, da je to privatna lastnina. Ostane naj zadrugi, takratnim članom pa naj se izplača odškodnina v znesku 95.000 din. S polno paro so stekla tudi dela. Z državnim podjetjem Vino in Sadje iz Ljubljane so sklenili dogovor, da bodo za njih v letu 1947 izdelali tri okrogle 25.000 litrske sode, 500 sodov za sokove in 3000 transportnih 700 litrskih sodov. Kot zanimivost naj omenimo le, da so za izdelavo sodov porabili skoraj 1400 m3 kakovostnega suhega lesa in 92 ton železa. Kmalu pa je zadruga začela sprejemati v svoje vrste nove delavce, ne le sodarje, ampak tudi delavce drugih poklicev. Tako se je konec leta 1946 članstvo v zadrugi povečalo. Pristopili so sodarji Franc Jarc in Slavko Kovič iz Tacna ter Franc Oražem iz Ljubljane. Spremenjena pravila so omogočala tudi sprejetje članov, ki niso bili sodarji: Anton Bizjak (mizar, Pržan), Alojz Boljka (ključavničar, Ljubljana), Franc Burnik (delavec, Tacen), Andrej Jamnik (delavec, Pirniče), Miroslav Jereb (kolar, Dravlje), Ivan Korošec (mizar, Tacen), Cilka Medved, (knjigovodja, Tacen), Stanko Rotar (uradnik, Gunclje) in Štefan Studen (delavec, Vižmarje). 13. avgusta 1947 se jim je pridružil še sodar Janko Medved z Broda, leta 1948 pa še sodarski pomočnik Nande Lah iz Suhadol in pomočnica knjigovodje Marija Novak z Broda. Delali so tako v Tacnu (v provizoriju in delavnici pri Vrbanu), kjer je bil obratovodja Franc Pirc in delovodja Franc Krušec, kakor tudi v Dravljah, kjer je bil delovodja Franc Bizjan. V draveljski delavnici so do septembra leta 1950, ko je bila ukinjena, delali še: Anton Bizjak, Alojz Bolka, Miroslav Jereb, Ivan Kušar in Franc Oražem. O gradnji večje delavnice so začeli razmišljati že leta 1946. Zeleno luč so dobili 5. maja 1947, ko je okrajna komisija za agrarno reformo v Ljubljani dodelila ves svet cerkve sv. Jurija v Tacnu (4396 m2) za zidavo zadružne delavnice. Spomladi leta 1948 so začeli zidati. V začetku leta 1950 je bilo v Sodarski zadrugi zaposlenih že več kot 40 delavcev. Upravni odbor so sestavljali Anton Koderman, Franc Krušec, Nikolaj Lampič, Janez Medved, Franc Pirc in Franc Žgalin; v nadzornem odboru pa so bili Franc Bizjan, Ivan Čižman, Ivan Korošec in Anton Kovič. Tega leta so se v zadrugo včlanili še naslednji delavci: Jože Grad (Tacen), Justin Martinjak (Dravlje), Ivan Rahne (Bukovica) in Franc Kreč (Rašica). Pri gradnji novih delavnic so tedaj nujno potrebovali tudi dva zidarja. Zato so med člane sprejeli Ivana Ingliča in Franca Rožiča iz Šmartna ter šoferja Ivana Intiharja z Broda. V upravnem odboru je leta 1952 Antona Kodermana zamenjal Franc Kreč, leta 1953 pa Janeza Medveda še Anton Kovič. V začetku leta 1954 so med člane zadruge sprejeli še naslednje sodarje in delavce: Franca Jamnika, Jožeta Krmelja, Franca Mraka, Feliksa Robido in Karla Zeilmanna. Počasi pa se je že bližalo leto 1954 in v novem gospodarskem sistemu je bil pomen obrtnih zadrug precej drugačen. 59

Sodarstvo v Tacnu

Delavnica Sodarske zadruge Tacen, zgrajena 1947 Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 102 (osebni arhiv Ane Kovič)

Seveda je imela zadruga v prvih povojnih letih redne letne občne zbore (kasneje imenovane skupščine), običajno februarja in to bodisi v Gostilni Košir ali Grad v Tacnu, po letu 1951 pa v Gasilskem domu. Prav za obnovo in povečanje slednjega so zaslužni tudi številni sodarji. Reorganizacija zadruge in zaton sodarstva v Tacnu 21. julija 1954 je bil ustanovljen delavski svet in za prvega predsednika je bil ob ponovljenem tajnem glasovanju na naslednji seji izvoljen Franc Pirc. Njemu so sledili Alojz Medved v letih 1955 in 1956, Franc Žgalin v letih med 1956 in 1961, Anton Bizjak po letu 1961 itd. Tega leta, torej 1954, ko se je Sodarska zadruga preoblikovala v podjetje, je začel delovati tudi nov upravni odbor v naslednji sestavi: Anton Kovič, Franc Kreč, Franc Krušec, Štefan Medved in Franc Žgalin. 60

Sodarstvo v Tacnu

Člani Sodarske zadruge Tacen spomladi 1955 pred gostilno Grad. Spodnja vrsta (z leve): Martin Medved, Franc Žgalin, Marija Novak (por. Jakus), Franc Krušec, Franc Novak, Franc Mravlje, Franc Pirc, Cilka Medved, Nikolaj Lampič; 2. vrsta (z leve): Ivan Kušar, Franc Čižman, Slavko Kovič, Janko Medved, Franc Kreč, Franc Bizjan, Stanko Rotar, Anton Kovič; 3. vrsta (z leve): Lojze Medved, Štefan Medved, Anton Bizjak, Franc Intihar, Franc Jamnik, Franc Burnik, Janez Medved, Ivan Čižman; zgornja vrsta (z leve): Franc Jarc, Nande Lah, Anton Koderman, Ivan Inglič, Štefan Studen, Franc Rožič, Miro Jereb in Jože Grad Vir: Tacenski sodarji (2001). Tacen: Turistično društvo Šmarna Gora, str. 94

Leta 1955 so nameravali proslaviti 10-letnico ustanovitve zadruge; za dan ustanovitve so pač šteli 1. julij 1945, čeprav bi bilo nemara natančneje, da bi se spomnili 14. marca 1909. Res pa je, da so se še do konca leta 1948 s priložnostnim izletom na Šmarno goro spomnili 40-letnice ustanovitve zadruge. Kakorkoli že, prav takrat je umrl upravnik Franc Novak, zato so opustili zamisel o slovesnem praznovanju jubileja. Po smrti upravnika so 16. avgusta 1955 izvolili novega, in sicer Franca Kreča iz Rašice. Obratovodja je postal Franc Krušec, delovodja delavnice kletnih sodov Anton Kovič in delovodja delavnice transportnih sodov Franc Žgalin. 61

Sodarstvo v Tacnu

Tedaj tudi upravni odbor že ni imel več tako pomembne vloge kot nekdaj. Samoupravljanje je poskrbelo, da je imel veliko vlogo v podjetju tudi delavski svet, ki je nadomestil nekdanjo skupščino (oz. občni zbor). Če so bili do takrat v upravnem odboru skoraj isti ljudje, se je to spremenilo 5. maja 1956, ko je bil izvoljen nov upravni odbor, v sestavi Anton Bizjak, Franc Bizjan, Anton Kovič, Franc Krušec, Alojz Medved in Ivan Rahne; že naslednji, izvoljen 25. aprila 1959, je imel povsem drugo sestavo: Štefan Čebašek, Marija Novak, Andrej Oselj, Franc Krušec, Janez Medvešek in Franc Vrtačnik. Konec petdesetih let so se pojavile tudi prve težave. Zasledimo jih lahko v zapisniku 18. seje upravnega odbora, z dne 15. decembra 1958, ki so se je udeležili tudi predstavniki občinskega ljudskega odbora iz Šentvida. Zanimalo jih je seveda, kako zadruga dosega načrt za tekoče leto. Upravnik Franc Kreč jim je pojasnil, da opravljeno delo presega načrt, finančni načrt pa žal ni bil dosežen. Razlogov za to je več. Prvič, načrtovanih 65 milijonov, ki si jih je zastavila zadruga, je občinski ljudski odbor povečal na 75 milijonov. Nadalje so bila vprašljiva tista velika naročila, kjer so naročniki zamujali s plačili. Opremljanje vinskih kleti v Brdih in Mariboru, za kar so se dogovorili že leta 1952 – in takrat določili tudi ceno – so zaradi zamud pri gradnji kleti končali šele leta 1958. Vse večji problem so bile tudi surovine, saj so potrebovali suh hrastov les. Takšnega pa takrat ni bilo na domačem trgu, ker so vsega izvozili. Zato so bili v zadrugi prisiljeni kupovati svežo hrastovino, jo žagati in sušiti, s tem pa so jih bremenile velike zaloge. Vodstvo, ki je želelo uresničiti postavljeni načrt, je pritiskalo na delavce, naj povečajo storilnost, ti pa so jim vračali z očitki o premajhnih plačah. Leta 1959 se je Sodarska zadruga organizirala kot podjetje Sodarstvo Tacen. Število zaposlenih se je še povečevalo in leta 1960 so bili tu zaposleni naslednji delavci: Lojze Bitenc, Anton Bizjak, Justin Božič, Franc Bratina, Franc Burnik, Štefan Čebašek, Ivan Čižman st., Ivan Čižman ml., Stane Gašpirc, Janez Golob, Franc Intihar, Marija Novak, Franc Jamnik, Franc Jarc, Jože Kerin, Frida Kimovec, Jože Kermelj, Franc Knapič, Ivan Korošec, Anton Kovič, Slavko Kovič, Franc Kreč, Franc Krušec, Franc Lampič, Alojz Medved, Janez Medved, Janko Medved, Janez Medvešek, Slavko Mlakar, Franc Mrak, Jože Oblak, Andrej Oselj, Ivan Rahne, Feliks Robida, Janez Snoj, Štefan Studen, Lojze Suban, Janko Štirn, Franc Tomšič, Milan Tomšič, Franc Vrtačnik, Viktor Zaletel in Franc Žgalin. Leta 1961 je upravnika Franca Kreča zamenjal vršilec dolžnosti Franc Oven, ki je bil na tem mestu do 15. avgusta 1962, ko se je upokojil. Ves čas si je prizadeval za povezovanje in združevanje Sodarstva Tacen z drugimi podjetji. Že konec leta 1961 se je začelo govoriti o združitvi podjetij lesnih strok, in sicer naj bi se združili: Oprema Šentvid, Mizarstvo Dravlje, Mizarstvo Vižmarje in Sodarstvo Tacen, vendar iz te moke ni bilo kruha. A le začasno. 62

Sodarstvo v Tacnu

Jeseni leta 1963 so se priključili Komunali Šiška v Stanežičah, spomladi naslednjega leta pa podjetju za komunalne in obrtne storitve Tlak v Šentvidu. Poslovanje in delovanje podjetja je cvetelo, vse dokler se po letu 1965 niso pojavile plastične in kovinske posode. Takrat je vodenje podjetja ponovno prevzel Franc Kreč, zaposleni pa so bili naslednji sodarji: Štefan Čebašek, Ivan Čižman, Zdravko Golobič (mojster), Jože Kerin, Janko Medved, Štefan Medved, Slavko Mlakar, Franc Mrak, Milan Tomšič, Franc Vrtačnik in Janko Zavašnik. Tudi nenehne reorganizacije niso obetale nič dobrega. Leta 1973 je prešla zadruga pod Komunalno podjetje Ljubljana, z začetkom leta 1975 pa pod okrilje Slovenijavina. Kljub številnim organizacijskim spremembam (npr. Slovin – TOZD Vinarstvo, Slovin – Slovenijavino, Slovenijavino itd.) so zadnji sodarji, Ivan Čižman, Zdravko Golobič, Franc Mrak in Janko Zavašnik, do leta 1995 izdelali še kakšen sod. V zadnjih dveh letih pa še tega ne več. Do leta 1989 so nekako še vztrajali, potem pa se je sodarstvo v Tacnu končalo. Morda bi se le morali vprašati, kdo ima »zasluge«, da je propadla ta večstoletna obrt v Tacnu? Še vedno velja, da se najkakovostnejših vin ne da donegovati brez hrastovih sodov. Zakaj potem drago uvažamo tako opevane zorilne sode za vino, dopuščamo pa, da propada tradicija, ki so jo s kakovostjo svojih izdelkov začeli in zaznamovali tacenski sodarji? Za tacenske sodarje bi bil še vedno prav gotovo velik izziv izdelava barik (fr. barrique) sodov, ki jih uporabljajo pri zorenju vin. Tako donegovana vina doživljajo vse večji razmah. V hrastovih sodih zorijo vina od pol leta do leto in pol, vendar vsakič v na novo izdelanem 225 litrskem sodu. Vina, negovana v novih sodih, namreč izlužijo iz hrastovega lesa taninske snovi, ki delujejo v ustih sladko, žametasto in vsebujejo zelo kakovostne aromatične snovi, ki spominjajo na vaniljo, čokolado, kavo ali cimet. Zelo pomembni sta izdelava in priprava lesa za sode. Klan les je boljši kot žagan, naravno sušenje boljše kot industrijsko, najboljše je daljše sušenje v naravnih razmerah.

Opombe

Opombe: 1

Mihelič 1999, str. 670; Blaznik 1959, str. 95–96.

Preinfalk in Bizjak 2008, štev. 150.

Bajec Rupnik 2013.

Trojar in Demšar 2008.

Šilc in Medved 2001.

Brodnik 2007.

Šter 1967, str. 118.

Šilc in Medved 2001, str. 12.

Šter 1967, str. 121.

Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 16. 2. 1909, št. 37, str. 321.

Narodni gospodar, 10. 1. 1910, št. 1, str. 16.

Kmetovalec, 31. 12. 1914, št. 20, str. 214.

Narodni gospodar, 25. 4. 1911, št. 8, str. 127.

Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 2. 10. 1912, št. 226, str. 2162.

Narodni gospodar, 10. 6. 1913, str. 189.

Narodni gospodar, 10. 6. 1914, št. 11, str. 132.

Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 16. 9. 1915, št. 212, str. 1533.

Narodni gospodar, 10. 2. 1919, št. 3-4, str. 35.

Ilustrirani Slovenec, 24. 1. 1926, št. 4, str. 7.

Trgovski list, 28. 8. 1924, št. 102, str. 2.

Šilc in Medved 2001, str. 105.

Tedenske slike, 3. 11. 1938, štev. 44, str. 1.

Nadškofijski arhiv Ljubljana ŠAL-Ž, fasc. 400.

Literatura

Literatura: •

Časopisi n revije:

Dom in svet (1903) Drevesa (2001) Loški razgledi (1959, 1967) Slovenski etnograf (1988/1990) Železne niti (2008) •

Monografije:

Bajec Rupnik, U. (2013). Pintarji, pletarji, grabljarji, kosjarji, neškarji, žličarji. Dediščina lesnih obrti na Črnovrški planoti. Idrija: Idrijsko-Cerkljanska razvojna agencija. Bogataj, J. (1989). Domače obrti na Slovenskem. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Preinfalk, M., Bizjak, M. (2008). Turjaška knjiga listin I. Listine zasebnih arhivov kranjske grofovske in knežje linije Turjaških (Auerspergov) 1 (1218–1400). Thesaurus memoriae. Fontes 6. Ljubljana: ZRC SAZU. Šilc, J., Medved, M. (2001). Tacenski sodarji. Ljubljana: Turistično društvo Šmarna gora - Tacen. Valvasor, J. V. (1689). Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach. •

Članki:

Blaznik, P. (1959). O podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stoletja. V: Loški razgledi 6 (1), str. 91–97. Bras, L. (1988/1990). Rokodelstvo in obrt. (Sprehod skozi čas). V: Slovenski etnograf 33/34, str. 207. Brodnik, V. (2007). Lesne obrti v Šentvidu in okolici s poudarkom na mizarstvu. V:Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor. Ljubljana: Župnija Šentvid, str. 484–499. Jovan, J. (1903). Domači obrti na Kranjskem. II. Lesni obrt. V: Dom in svet 16 (10), str. 476–480.

Literatura

Mihelič, D. (1999). Zgodovina sodarske obrti na Slovenskem. V: Vilfanov zbornik. Ljubljana: ZRC SAZU, str. 659–679. Šilc, J. (2001). Tacenske sodarske rodbine. V: Drevesa 8 (4), str. 13–19. Šter, J. (1967) Nastanek in razvoj lesne industrije v Selški dolini (Ob 30-letnici LIP Češnjica). V: Loški razgledi 14, str. 114–133. Trojar, M., Demšar, F. (2008). Sodarji sklenili, sodarji nar’dili, sodarji popili. V: Železne niti 5, str. 205–214.

PostreĹĄÄ?ki ali kako je odĹĄla romantika Besedilo in izbor gradiva: Anka Zuljan

Postreščki ali kako je odšla romantika

Poklic postreščka, človeka, ki nekomu nekaj naredi ali zanj opravi pot, danes malokdo pozna, v preteklosti, ko še ni bilo poštne službe, pa je bila takšna kurirska ali hotelska usluga običajna. Razumljivo, da je morala biti taka oseba vredna zaupanja in prepoznavna. Evropska mesta, po katerih smo se v drugi polovici 19. stoletja, ko je k nam prisopihal vlak južne železnice, zgledovali tudi Slovenci, so poznala tovrstnim storitvam namenjena poklicna združenja, prepoznavna po oblačilu in pokrivalu. V nemških in avstrijskih mestih so bili poimenovani Diennstmann. Pred zgradbo železniške postaje in hoteli so čakale kočije s kočijaži – izvoščki, z enim ali dvema konjema, ki so prevažali svate, birmance, bolj ali manj imenitne potnike. Josip Suchy jih v knjigi Ljubljanskih tipi, iz leta 1924, opiše kot zdrave, rdečelične, hudomušne in šegave, obzirne in nenevarne do potnikov. Mestna oblast Ljubljane je v razglasu z dne 8. septembra 1849 izdala navodila, po katerih naj bi uvedli kočijaže s kočijami, da bi peljali potnike, ki so prišli z železnico v mesto. Eni bi stali na trgu pred mestno hišo, drugi pa na kapucinskem prostoru. Kočijaži bi se morali lepo obnašati, ne bi smeli prehitevati drugih vozov in potnike peljati po lepih širokih cestah, za enotno ceno 40 krajcarjev, ne glede na prtljago, letni čas, vreme, uro in število potnikov (do štiri). Potniki so za pomoč pri prevozu prtljage potrebovali človeka, ki jim je po potrebi odnesel prtljago s perona, pomagal poiskati prenočišče ali razkazal mesto. Mestni magistrat je o tovrstnih storitvah leta 1862 opravil poizvedbo in se zgledoval po Insbrucku in Lindauu. V Lindauu so postreščki nosili rjavo suknjo, rdeč ovratnik z zlato obrobo, črno kapo, usnjeno torbo s številko in lastno legitimacijo. Izvoščki, predhodniki današnjih taksijev, so svoje stranke prevažali, postreščki pa so se ukvarjali s prenosom prtljage, tovora in raznovrstnimi uslugami. Postreščki so se pojavili na Slovenskem v času, ki je prinašal nove možnosti udejstvovanja samostojnih poklicev in storitev na področju gospodarstva, predvsem prometa. Vir zaslužka jim ni omogočal samo razvoj železniškega prometa, ampak tudi snovanje industrijskih podjetij, povečana tovarniška proizvodnja in sprostitev obrtniške dejavnosti. Slovenci so prevzemali položaje, ki jih je do takrat v svojih rokah držal tuj gospodar. Zgodovinski opis prvih začetkov tega poklica nam prinašajo »Novice«, ki meščane obveščajo, da so v ponedeljek, 25. aprila 1864, svojo službo začeli postreščki, katere opiše kot potrpežljive in zanesljive domače ljudi. »Kakor današnji 'Oglasnik' pripoveduje, se bode začela v Ljubljani nova naprava. Po več krajih mesta in podmestij bodo stali postreščeki, ktere vsak hip lahko najameš, da 71

Postreščki ali kako je odšla romantika

ti nesό to ali uno stvar sem in tjѐ ali ti opravijo kako delo. Kolikor mu po tarifi plačaš za to, kar ti storí, ti on zagotovi s posebno marko, ktero od njega vselej vzemi, ker to je priča (kontrola), da ni kake sleparije. Ta naprava je po več mestih navadna in res prav dobra, da zanesljivega človeka ni treba križem po mestu iskati, ampak ga vselej najdeš na odločenem mestu...«1 Raziskavo in ozadje poklica nam s pomočjo časopisnih zapisov nazorno predstavi novinar Alojzij Potočnik v časopisu Jutro, z dne 18. maja 1943, v članku Ljubljanski postreščki. Prve je zbral v Šleziji rojen, ljubljanski hišni posestnik Ivan Müller, ki je ustanovil Zavod postreščkov Dienstmanninstitut. Vodil ga je do svoje smrti, januarja 1883. Po njem ga je prevzela ovdovela žena Marija, rojena Reiner, doma iz Gradca. Očitno pa je v zavodu nekaj zaškripalo in 17. aprila 1872 so se nekateri uglednejši člani odločili ustanoviti lastno društvo pod imenom komisionarji. Notarski zapis Ivana Plantana št. 733, z dne 15. januarja 1893, priča o ustanovitvi Društva komisionarjev, registrirane zadruge z omejenim poroštvom v Ljubljani. Prvi načelnik društva je postal Matija Potočnik, komisionar št. 23. Mestni svet jim je 25. aprila izdal potrdilo, odobril zadružna pravila in odredil dolžnosti. Trgovinska in obrtna zbornica jim je izdala službeni list in jih tako vključila v svoje vrste. Ko je ugasnila koncesija Müllerjevega Dienstmanninstituta, se postreščki niso pridružili komisionarjem, ampak so uspeli 29. maja 1899 ustanoviti lastno telo, Društvo prvih ljubljanskih postreščkov, vpisano zadrugo z omejenim poroštvom. Prvi predsednik je postal Franc Sitar, postrešček št. 19. Prvi dan so se zbrali pred Magistratom in odkorakali k skupni maši k frančiškanom. Tradicija obiskovanja maše, s katero so izkazali čast in zahvalo ustanovitvi, se je ohranila skoraj sto let. Zanimiva beseda, ki se ponuja v naslovu, nakazuje njihovo prvenstvo in konkurenčni boj za stranke. O ustanovitvi tega društva je poročal Slovenski narod 29. maja 1899, predstavil pa je tudi videz postreščkov. Oblečeni so bili v modro suknjo in črno čepico s trakovi mestnih barv (belo in zeleno). Tako so se ločili od komisionarjev, ki so imeli na pokrivalih rdeč trak. Obe društvi sta imeli na kapi napis v slovenskem jeziku in številko člana.2

Postreščki ali kako je odšla romantika

Druga obletnica delovanja postreščkov (Dienstmänner) Vir: Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 25. 4. 1866, str. 140.

Filip Smrekar, rojen 1859, je bil med ustanovitelji Društva komisionarjev, slikan ob 40-letnici društva. Vir: Jubilej starega veterana, Slovenec, 12. 2. 1933, str. 3.

Jakob Alešovec v Ljubljanskih slikah leta 1911 takole opiše njihov videz: »Od drugih ljudi se loči postrešček po svoji obleki in po številki, ki jo nosi na prsih. Za njegovo ime se nihče ne briga. To je znano večji del njegovim tovarišem, med občinstvom pa je znana le njegova številka…..Deli se na »komisionarje« z belkasto in »dienstmanne« v višnjevo skupino«. Ne glede na to, kje je bila številka, na prsih ali na kapi, je postreščkom omogočala stalne, z njihovo uslugo zadovoljne stranke. Številka 13 je bila po vraževernosti nepriljubljena. Na občnem zboru 2. 6. 1937, ko je izstopil obnemogli postrešček št. 13, je 73

Postreščki ali kako je odšla romantika

nasledstveno članstvo dobil Mihael Urankar. Ta prav tako kot mnogi pred njim ni maral nositi nesrečne številke 13, zato so jo obrnili v 31. Takrat so že začeli opuščati uniforme, nositi lastna delovna oblačila, za opravljanje poklica so jim zadostovala pokrivala. Članstvo Komisionar ali postrešček ni mogel postati kdorkoli. V društvo je po nekakšnem cehovskem pravilu novinec vstopil po smrti katerega od članov. Da je prevzel številko umrlega, je moral imeti odslužen vojaški rok, ni smel biti kaznovan, niti osumljen. Upravni odbor je pred imenovanjem in potrditvijo zahteval potrdila s policije, sodišča, različna priporočila, opravil pa je tudi poizvedbo. Ko je novi kandidat vse začetne pogoje uspešno izpolnil in potem, ko je »zaklical«,3 prevzel kapo, cenik in člansko knjižico, ni nastopil službe v smislu enakovrednega člana. Celo leto je moral opravljati manj priljubljena dela, nemalokrat so se starejši člani na njegov račun tudi pošalili tako, da so ga pošiljali opravljati nepotrebna dela. Ob nastopu dela je moral sprejeti in podpisati društveni pravilnik in odvajati redno mesečno, neobrestovano članarino. Najpomembnejši dogodek je bil vsakoletni občni zbor društva (zadruge). Tam so razreševali člane upravnega odbora in disciplinske komisije, imenovali nove, podeljevali nagrade načelnikom in najzaslužnejšim. Vsakoletno zborovanje so organizirali v priljubljenih gostiščih in včasih povabili tudi zunanje goste. Prisotnost postreščkov v gostilnah, kot so bile Stari Tišler, Sokol, Olup, Logar, Pri kaplanu in mnoge druge, je bila pokazatelj dobrih časov tega poklica. V kriznih časih jih tam nisi mogel srečati. Število članov iz zgodnjega obdobja ni znano, v 20. letih 20. stoletja je bilo članstvo omejeno na trideset komisionarjev in prav toliko postreščkov. Z omejitvijo sta si društvi zagotovili enakovredno možnost zaslužka. Pozimi in med gospodarsko krizo, ko je bilo dela manj, se je dogajalo, da so se pojavili posamezniki izven njihovih vrst, ki so hoteli na podoben način kaj zaslužiti. Proti vmešavanju hotelskih slugov, brezposelnih rokodelcev, delavcev Narodnega gledališča, članov gospodinjske šole Mladika in drugih so se v 30. letih večkrat pritožili županu Dinku Pucu in mestnemu načelniku dr. Frölichu. Hudo se jim je zamerila neka oseba, ki je na glavi nosila čepico z napisom Prevoznik, postrani so gledali tudi zapornike, katere je imelo sodišče pravico občasno zadolžiti za selitve državnih nameščencev, njihovih vdov in sirot. Društvo je jamčilo za škodo, ki jo je pri delu naredil član. Službeni red je narekoval vljudno in spodobno obnašanje. Med seboj so morali gojiti prijateljske vezi, se izo74

Postreščki ali kako je odšla romantika

gibati vsakega prepira in hujskanja. Kakšne so bile splošne lastnosti postreščkov in komisionarjev, spoznamo iz člankov in zapisov. Sodobniki jih opisujejo kot priljubljene, ljudem potrebne, delovne, vljudne, poštene, vredne zaupanja, primerne za sitna pota, zdrave, rdečelične, dobre jedce in pivce, hudomušne (npr. do žensk), nenevarne in nepolitične. Njihove osnovne naloge so bile naštete v cenikih. Prve znane tarife je deželna vlada izdala 17. aprila 1909, leto kasneje jih je policijski nadkomisar Ivan Robida objavil v knjigi Ljubljana – kažipot za glavno mesto Kranjske. Cenika iz leta 1915 in leta 1925 se po videzu bistveno ne razlikujeta, le da so krone zamenjane v dinarje. Med lažja dela je štelo raznašanje sporočil, naznanil, pisem, šopkov, časopisov, računov, razkazovanje mesta, iskanje ulic in trgovin, čuvanje predmetov, nadzorovanje, varovanje, čuvanje koles, dežnikov, odpiranje in zapiranje prodajaln, hišnih vrat, prenašanje in prevažanje premičnin, prenašanje blaga, pakiranje stekla, čiščenje stanovanj, obleke, likanje, nadomeščanje biljeterjev, pobiranje članarin, naročnin, prispevkov… Težja dela so bila hišne in pisarniške selitve, deložacije, prenos blagajn in klavirjev… Cena se je gibala glede na številko nadstropja, težo tovora in število za delo potrebnih mož. Vsak postrešček je moral imeti pri sebi cenik in ga ob dogovoru na željo stranke pokazati. “Zadrugo moramo sami vzdrževati, ravno tako sami plačujemo davke in prispevke za socialno. Sem je treba še prišteti stroške orodja in članarino…. Vse mora do dinarja štimati.« 4 Leta 1948 je v Uradnem vestniku izšel nov cenik in oblast je zahtevala, da ga mora vsak član zadruge imeti pri sebi in ga na zahtevo stranke pokazati. Ker je bilo tiskanje cenikov povezano z novimi stroški, so kupili 24 vestnikov. Tako je vsak član dobil svoj »tiskan« izvod, kakor so od njega zahtevali predpisi. Status postreščkov je bil vedno nekoliko poseben. Sami so si s pomočjo članarine do leta 1957 vplačevali prispevke za zdravstveno blagajno in zavarovanje. Leta 1966 so po prošnjah, ki so jih poslali v Beograd, dosegli, da so jim oblasti uredile status, priznale zdravstveno ter invalidsko zavarovanje, in glede na pokojninsko dobo določile višino zneska.5 Dokler so bili pod okriljem društva, jim ni bilo treba izstavljati računov. Oblast jih je uvrščala nekam med župnike in služkinje, vse dokler jih ni uspela umestiti med obrtnike in jih obdavčiti. Iz osebnega cenika Janeza Novaka iz leta 1979 je razvidno, da so opravljali pavšalno obrt in izstavljali račune. Imeti so morali svoj žig. Če je pri nekem opravilu sodelovalo več postreščkov, bi bil račun lahko požigosan z vsemi žigi, če med njimi ne bi veljala domena, da vsakič drug pritisne žig.6

Postreščki ali kako je odšla romantika

Cenik Društva prvih ljubljanskih postreščkov iz leta 1925 Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, str. 42.

Disciplina in poštenost »Ljudje jih vidijo, le ko se za trenutek naslonijo na prisojno steno, ko se pokrepčajo s šilcem, nihče pa ko s petsto kilogrami na »gurtnah« rinejo proti četrtemu nadstropju.«7 Disciplina je bila v zgodnjem obdobju na splošno stroga, z zmanjševanjem števila članov so se pravila omilila in kršitelja se je dalj časa spodbujalo k izboljšanju vedenja. Vedno so morali biti dobre volje, niso se smeli upirati zakonu, z ljudmi so morali biti prijazni, niso smeli pijančevati, preklinjati, kaj šele zmerjati. 6. člen pravilnika je v takem primeru predsedniku združenja dovoljeval odvzem službenega pokrivala. Z vsakim kršiteljem je disciplinska komisija opravljala pogovore in opominjala. V času gospodarske krize, ko je število kandidatov za vstop v društvo močno naraslo, so s kršitelji opravili po hitrem postopku. V okrožnici iz leta 1931 so, poleg drugega, zapisali, da morajo člani ponovno prebrati društvena pravila, da k delu ne smejo vključevati znancev in da morata v baraki vladati popoln red in čistoča. Leta 1932 se je nad postreščkom št. 9 pritožil postrešček št. 12, češ da društvu dela sramoto, ker pijančuje, berači, vsakega klienta pa nahruli. Obtoženi je dobil ukor. Leta 1937 je odbor zanj določil kazen tritedenskega pospravljanja barake od jutra do večera. Član je svoje dejanje obžaloval, s kaznijo je soglašal in jo podpisal. Ker pa svojega vedenja ni izboljšal, je moral leta 1940 spet pospravljati. 76

Postreščki ali kako je odšla romantika

Junija 1946 so člani disciplinske komisije obravnavali primer postreščka št. 1. Ta je pred kavarno Evropa našel uro, ki je na pobudo predsednika ni nesel na policijo. Odbor mu je naložil »milostno« kazen: deset dni ni smel nositi kape in celodnevno delo v baraki, kot je mazanje voz in stepanje krp ter vse, kar so si postreščki izmislili. Če pa bi se kaj pritoževal glede krivičnosti kazni ali obrekoval člane upravnega odbora, bi ga čakala izključitev. Kršitelj je vse to podpisal, toda kasneje se je izkazalo, da je vseeno nekoliko obrekoval, zato mu je odbor zvišal kazen za nadaljnje tri dni. Tudi novo kazen je podpisal. V zapisu odbora z dne 30. 9. 1949 zasledimo skrb in opozorilo zaradi prekomernega pijančevanja, in to celo podnevi, zaradi zmerjanja ljudi na cesti ali v lokalih, spanja s službeno kapo na glavi v gostilnah in javnih prostorih. Kdor je tako kvaril ugled, je moral odslužiti sedemdnevno že omenjeno kazen brez kape ob delu v baraki, ob ponovnem kršenju pa je sledila kazen celega meseca. Avgusta 1951 so se postreščki pritožili zadrugi komisionarjev zaradi vedenja njihovega člana, ki je v pijanosti prišel zmerjat ljudi pred Emono in napadel postreščka št. 1. Kasneje ga je stražnik aretiral, predsednik zadruge komisionarjev mu je odvzel službeno pokrivalo in ga konec meseca izključil. Naslednje leto so ga na prvem občnem zboru 27. januarja ponovno sprejeli medse in mu na veliko ogorčenje postreščkov določili mesto kar pred Emono. Ti so se pri načelniku komisionarjev pritožili, češ naj svojega kolega obdržijo na kolodvoru, če jim je že tako pri srcu. Kako so se disciplinski ukrepi zavlekli za več let, nam prikaže ukrepanje proti postreščku št. 21, ki je veljal za dolgoletnega kršitelja. Nad njim se je bralka F. M. pritožila v časopisu. Iz trgovine Slovenijales v nebotičniku naj bi ji s triciklom do železniške postaje, na razdalji krajši od kilometra, pripeljal mizico za televizor. Težo mizice je ocenila na manj kot 15 kg. Nemalo je bila začudena, ko je za uslugo zahteval 1000 dinarjev. To je predstavljalo precejšen dodatek k ceni tega artikla. Ko je mož naslednji dan o visoki ceni povprašal istega postreščka, mu je le-ta odgovoril: »Kaj pa takrat, ko me nihče ne išče in nič ne zaslužim? Kdo naj mi plača za tisti čas čakanja? Zaradi tega pa zaračunam takrat, ko imam priložnost.«8 21. 9. 1968 je bil poklican na razgovor, saj je na delo hodil močno pijan, do strank in sodelavcev se je vedel nespodobno in žaljivo. Pred izključitvijo je bil večkrat opozorjen, osem let nazaj tudi pisno. Čeprav je takrat obljubil, da bo z nespodobnimi dejanji prenehal, tega ni storil. Nečastno obnašanje se je nadaljevalo. Predsednik društva ga je v juliju našel tako pijanega, da ni mogel stati normalno, zato ga je pozval, naj se prostovoljno umakne z delovnega mesta. Ker pa kršitelj tega ni bil voljan storiti, mu je prvič odvzel pokrivalo. Že naslednji dan si je nadel drugo pokrivalo in z veliko malomarnostjo opravljal delo še mesec dni. V avgustu je zadrugo postavil v posmeh, ko 77

Postreščki ali kako je odšla romantika

je pijan obležal pred SNG Drama. Takrat so mu pokrivalo odvzeli že drugič in sklicali izredno sejo, kjer so mu zagrozili z odvzemom tretjega pokrivala, če bo tako nadaljeval. Po obljubi, da se bo poboljšal, so ga za šest mesecev premestili k Čevljarskemu mostu. Že naslednji dan je delal sitnosti na Prešernovem trgu in odvzeli so mu še tretje pokrivalo. Dan po odvzemu je delal nered pred Emono, tako da se je vodstvo na prvem občnem zboru januarja 1969 odločilo, da ga suspendira in dokončno odpusti. Člani zadrugi niso namerno povzročali težav. Ravno obratno, vsi so svojo službo jemali kot častno, svoja slaba dejanja in spodrsljaje so odkrito obžalovali. O poštenosti priča tudi članek o obisku tujega novinarja v uredništvu časopisa Jutro. »Na ljubljanskem kolodvoru sem plačal nosača, ki mi je prinese prtljago iz vagona v hotelski avtobus. Nosač je vedel, da sem tujec. Pohitel je za menoj in mi vrnil 10 din rekoč: 'Gotovo ste se zmotili, dali ste mi preveč.' Mnogo potujem po svetu, a kaj takega se mi še ni zgodilo. Ljubljana mi je tako že po prvih korakih postala simpatična Slovenci morate biti res solidni in pošteni ljudje.«9 Zelo neprijetno je bilo, če je bil kršitelj discipline oseba, ki je nekoga priporočila v službo, priporočeni pa je sedel v disciplinski komisiji. Ob izstopu iz zadruge so člani podpisali izstopno izjavo in navedli razlog izstopa. Večinoma je šlo za razloge, ki niso bili povezani z disciplino. Kljub temu da je med obema društvoma prihajalo do občasnih nesoglasij in tekmovalnosti v pridobivanju strank, so v javnosti raje nastopali složno in skrbeli za ugled poklica. V njihovi zgodovini ni niti enega postreščka niti komisionarja, ki bi se ukvarjal s kriminalom. Skozi stoletje njihovega dela so obstajale različne države od Avstro-Ogrske, Države SHS, Kraljevine Jugoslavije, pred SFRJ tudi italijanska in nemška oblast in ob njihovem koncu Republika Slovenija. V različnih režimih so se po najboljših močeh znašli in ohranjali nepolitično držo. »Tudi postreščki so bili aktivisti OF. Prenašali so različno gradivo, ki je bilo namenjeno za partizane. Italijanom niso bili sumljivi. Tudi oni so jih najemali. Ko so zasedli Ljubljano, so jih najeli, da so v banki iz sodov raztovarjali denar«.10 Različne organizacijske oblike so menjale svoje nazive, načela delovanja, valuto, pogoji vstopa so se sčasoma omilili, sestava organov in sedež pa se niso drastično spreminjali. Iz Društva prvih ljubljanskih postreščkov, ki je bilo leta 1899 vpisano kot zadruga z omejenim poroštvom, so se leta 1937 spremenili v Zadrugo prvih ljubljanskih postreščkov z omejenim jamstvom.

Postreščki ali kako je odšla romantika

Povojni čas je bil čas udarništva. Tudi v zadrugi so ga obeležili tako, da so temeljito pospravili barako, pobarvali pohištvena vozova, pritrdili vijake in pregledali vozičke. Nova oblast jih je zasipala z govori raznih odbornikov, ki naj bi jih politično osvestili in vključili v vse mogoče organizacije, jih vabili v sindikat in jim predlagali združitev obeh zadrug. Pri prvi ponudbi so si postreščki vzeli en teden za premislek, združitev pa so takoj zavrnili. Po tednu premišljevanja so prvo ponudbo sprejeli. Leta 1956 so se preimenovali v Zadrugo prvih ljubljanskih postreščkov s sedežem v Ljubljani, leta 1970 pa v Društvo prvih ljubljanskih postreščkov. Število članov pa se je s časom spreminjalo in zmanjševalo. Kljub trdni organizaciji si postreščki ves čas svojega postajanja pred Emono ali na Tromostovju niso uspeli urediti strehe nad glavo. Dopustili so, da so jim oblasti odstranile klop in prometni znak. Izgubili so tudi prostore na Trubarjevi. Leta 1980 jim je Imos, na zahtevo mestnih oblasti, podrl šupo v Trnovem. Niso imeli lastnega telefona, ne tajnice, naročila so šla včasih kar preko recepcije hotela Slon. Dopusta si niso privoščili, njihovo družabno življenje pa je bilo omejeno na vsakoletno mašo 29. maja na Rožniku ali pri frančiškanih ter slovesno praznovanje 1. maja z odhodom na Rožnik. Komisionarji so praznovali 17. aprila. Pestro življenje na ulici »Mesto je postreščku znano kot policaju, prav tako njegovi prebivalci, skoraj od 16 let naprej«.11 Delovno mesto komisionarjev je bilo na železniški postaji. Zadrževali so se v bližini zapornice, stranke so iskali med potniki, ki so pri izstopu z vlaka morali ponovno pokazati vozno karto. Ob slabem vremenu jim je bila v prostorih železnice na voljo nezračna sobica, brez oken. »Na ljubljanski železniški postaji je skromna sobica, ki je skromno opremljena. Na mizi je ležal časopis, igralne karte poleg pepelnika, peč v kotu, ki je slabo grela, omara na kateri je bil prilepljen cenik, tri gole stene, na četrti pa so visele slike izpred 50- ih let, plan mesta.«12

Postreščki ali kako je odšla romantika

Ob 50 letnici komisionarjev leta 1942 Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, str. 63.

Postreščki niso imeli svojega prostora, v katerega bi se zatekli pred sončno pripeko, dežjem, snegom ali nizkimi temperaturami. Postajališča so bila na prostem. Začetniki so stali pod Trančo, na Šuštarskem mostu ali na Tromostovju, kjer so bile njihove glavne stranke branjevke, katerim so vozili zelenjavo na trg in nazaj domov. Stari člani so stali pred hoteli in pred Pošto, od koder so se leta 1923 preselili čez cesto, pred kavarno Emona. Takrat je bila na praznem prostoru zgrajena petnadstropna zgradba Ljubljanske kreditne banke s poslovnimi in stanovanjskimi prostori. Nasproti je poleg trgovine Bata, današnje Name, stal Hotel Malič, slaven zaradi filmskih projekcij. Mimo je vozil tramvaj, tudi po Cankarjevi ulici je potekal živahen promet. To je bilo nedvomno najboljše mesto za pridobivanje strank in možnost zaslužka. Pred njihovimi očmi so se odvijali veseli in žalostni dogodki, pijanske norčije, kakšen ulični pretep. Tu so se ozirali za strankami, tujci ali mladimi dekleti. Opazovanje mimoidočih jih je v času, ko ni bilo strank, zamotilo in pritegnilo, da jim je postajanje lepše in hitreje minilo.

Postreščki ali kako je odšla romantika

Tudi počitek je potreben. Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče (Foto M. Kranjec).

»Ni ga skoraj pota ali dela, da bi ti ga postrešček ne opravil z rokami ali nogami - če ni po postavi prepovedano ali človeku nemogoče. Pošlješ lahko postreščka kamorkoli, le v nebesa ali pekel ne, tudi krast ne bo šel zate, ravno tako ne koga pretepat.«13 Med nenavadna opravila sodi tudi pridobitev potrdila o spovedi, ki ga je na zahtevo župnika Frana Seliškarja leta 1946 za nekega Ljubljančana pred poroko, za primerno plačilo, pri frančiškanih opravil kar postrešček. Občasno so kot pogrebniki delali tudi na Žalah, ker pogrebni zavod ni imel dovolj zaposlenih. Opravljali so prenos umrlih iz bolnišnic, krste in vence so nosili od doma do pokopališča tudi do petkrat na dan. Člani zadruge so morali pogrebe sprejemati po zaporednih številkah. Kdor se je delu izogibal, je bil kazensko premeščen na urejanje barake. Delo, ki je bilo slabo plačano in nepriljubljeno, so ob pomanjkanju drugega zaslužka z veseljem sprejemali v kriznih časih. Ko je podjetje Žale leta 1962 zaposlilo več svoje delovne sile, so postreščki izvajali le še pogrebe svojih članov. 81

Postreščki ali kako je odšla romantika

Delovna sredstva

Ljubljanski postreščki pri prevozu blaga na Stritarjevi ulici leta 1966. Za prevoz težke kase (blagajne) s posebnimi sanmi so izkoristili svež sneg. Vir: Muzej novejše zgodovine Slovenije, foto Marjan Ciglič

Svoje orodje in skrinjo z društvenimi dokumenti so hranili v baraki na Rimski cesti, katero so kupili s sredstvi, ki so se nabirala z mesečno članarino. Med orodjem so bila dleta, klešče, kladiva, vzvodi in oprtniki za prenos klavirjev, ključavničarsko kladivo, pleteni oprtni koši, grablje, lopate, les, verige, krpe, krama in podobno. Z oprtniki so posamezniki lahko prenesli težo 200 do 250 kg, po dva ali trije pa tudi 600 kg. Pozimi so si pomagali z visokimi ali nizkimi sanmi. Za selitev blagajn so uporabljali nizke sani z valji, visoke so jim služile, kadar je bilo veliko snega in se s tricikli in vozovi ni dalo voziti. Zaradi hude zime leta 1951 in 1952 so si postreščki omislili nove sani. V »šupi« je bilo po pripovedovanju postreščka št. 30, Franca Škofica, sedem voz na štirih kolesih, katere so vlekli sami, saj svojih konj niso imeli. Po potrebi so jih najeli pri Turku na Trubarjevi ulici ali Rojcu v Mostah. Širina koles je bila prilagojena za vožnjo po tramvajskih tirnicah in prav po njih so maja 1945 peljali partizane skozi mesto. Imeli so dva znotraj mehko obložena selitvena pohištvena (möbel) voza. Tak voz je imel leseno ogrodje z okovano osnovno ploskvijo, vzmetenje in parizirana kolesa ter pločevinasto kritino. Dolg je bil sedem metrov, v širino in višino je meril po dva metra. Na obeh vozovih je bil reklamni napis, postreščki pa so ju redno vzdrževali in pleskali. Opravljali so tudi selitve v oddaljene kraje, kot so Idrija, Vipava, Ajdovščina, Mokronog, Kočevje in po pripovedovanju Franca Škofica tudi v tujino. Napolnjen möbel voz se je dalo pripeljati na vlak. 82

Postreščki ali kako je odšla romantika

Naročnik, ki je sklenil pogodbo s postreščki, jim je moral za vožnjo plačati še železniško karto za tretji razred. S postreščki in železnico se je v Beograd tako selil ljubljanski župan Urban Dermastja. Vozova, ki sta stala na prostem, je sčasoma načela rja, zato so ju v 50 letih začeli oddajati podjetju Špedicija. V njih so celo stanovali sezonski delavci. Postreščki pa so ju leta 1955 in 1956 prodali odpadu in podjetju Globus.

Möbel voz je v širino in višino meril dva metra. Tak selitveni voz je imel leseno ogrodje z okovano osnovno ploskvijo, vzmetenje, parizirana kolesa in pločevinasto kritino. Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče (Glava dopisa Društva ljubljanskih postreščkov, ZAL).

Tudi komisionarji so opravljali selitve. Imeli so kar štiri selitvene vozove različnih velikosti, katere so hranili ob baraki, na najetem zemljišču, za Gospodarskim razstaviščem. Poleg cize so v prvi polovici 20. stoletja začeli uporabljati tricikle. Cize so opuščali, več so jih pokupile trnovske branjevke. V zgodnjih 60. letih, ko so bili vozovi že izločeni iz prometa, je Ludvik Rozman kolo na triciklu nadomestil z motorjem in kmalu so njegovemu zgledu sledili tudi drugi. Mehanik je odžagal sprednji del, kamor je kasneje namestil prikolico. Njihova nosilnost je bila kar 400 kg. Ludvik Rozman, postrešček št. 1.: »Član sem postal leta 1957. Prvi sem imel motorni tricikel, bil je prava senzacija.«14 Karel Pangerc: »Zame ni dovolj dela, saj nimam na svojem triciklu motorja. Blago lahko peljem le v en del Ljubljane, kjer je prevoz dovoljen.«15 Janez Starman: »Moje najljubše opravilo je popravljanje trikolesa. Vedno je treba kaj postoriti in skoraj vse postorim sam.«16 83

Postreščki ali kako je odšla romantika

»S takim motociklom se je dalo peljati tudi kam bolj daleč, v Medvode ali Škofjo Loko…« Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

»Na mojem triciklu lahko peljem naenkrat 20 vrtiljakov (vrtljivih stolov), do 30 kosov navadnih stolov, 2 do 3 pisalne mize ali nekaj organizacijskih sredstev za več strank.«17

Na Cankarjevi cesti so dobili več rezerviranih parkirnih mest in prometni znak Ljubljanski postreščki. Po zavrnitvi na tehničnem pregledu leta 1970 so morali motocikle opremiti še s prednjo zavoro. Vir: Skupščina mesta Ljubljane, Komite za promet in zveze, odločba o obnovitvi prometnih znakov, 24. 4. 1989. (Foto J. Zrnec)

Postreščki ali kako je odšla romantika

Izumiranje poklica Staranje in umiranje članov Časi prinašajo tudi spremembe in težave. V kako obupnem položaju so bili v času gospodarske krize, je poročal tudi časopis Slovenec, v katerem je avtor zapisal: »Stanu postreščkov, ki je bil med prvimi poklici, ki so začutili krizo, je že dolgo kazalo, da bo doživel bedo, toda, da bo tako slabo, si ni nihče predstavljal. Čeprav nam ni nihče obetal lepše bodočnosti, vendar so se zadnja leta naše vrste celo pomnožile, mesto, da bi se skrčile. To je povzročilo pomanjkanje dela v drugih poklicih. Kjer je v debelih letih stal samo eden naših, stoje sedaj navadno trije in vsi trije ne zaslužijo niti tretjine tistega, kar je včasih samo eden. Naše družine so lačne….včasih smo bili gospodje in smo si mogli privoščiti kosilo v gostilni, dandanes ali vidite koga kje? Nekoliko imamo še ponosa in se ne postavimo v vrsto pred mestni socialni urad kakor brezposelni…«18 Članstvo se je do leta 1945 gibalo v okviru do dovoljenih 30. Delovni čas postreščka se je začel ob 7. uri zjutraj in je trajal pogosto več kot 12 ur. Delo s strankami je največkrat prinašalo zadovoljstvo, občasno pa težave. S povečanjem prometa v 60. letih so se povečali onesnaženost zraka, hrup in gneča. Težko delo in napori, izpostavljenost vremenskim pogojem, pozimi v snegu, poleti v znoju, nevarnostim, prometnim nesrečam in poškodbam so jim krajšali življenje in dajali skromen zaslužek. Posebno nevarne so bile deložacije, kjer so bili nedolžna tarča. Janez Starman: »Nabavil sem si ovčarja Ciga.«19 Franc Škofic: »Spominjam se dogodka za Bežigradom, ko sem komaj ušel sekiri razjarjenega stanovalca, ki se je moral izseliti.«20 Ludvik Rozman: »Vsakomur je jasno, da nam napori krajšajo življenjsko dobo, da smo vsi bolni, da naše delo in zaslužek reže sezona in slučaj.«21 Prenašanje sporočil, s katerimi so služili v zgodnjem obdobju poklica, je po širitvi telefonskih priključkov postalo neaktualno. Velik del zaslužka so jim odvzeli prevozi s tramvaji, avtomobili, avtobusi in taksiji. V 70. letih so trgovine zmanjšale naročila postreščkom in začele same dostavljati blago kupcem na dom. Pogrebni zavodi, ki so zaposlili svoje delavce, jih niso več naročali. Postreščkom so delo odvzemali tudi študentski servis, varovalne službe in selitveni servisi. Pojavili so se kovčki na koleščkih. Želja po hitrem zaslužku je novince v zadrugi zadržala le kratek čas. Starejši člani pa so delo opravljali do visoke starosti in se na svoje delovno mesto vračali celo po upokojitvi. »Moj oče je začel delo komisionarja leta 1918, star 34 let, in ga je opravljal do smrti leta 1962,«22 se je svojega očeta Toneta Haclerja spominjal njegov sin Albin. Načelnik zadruge komisionarjev, brkati Martin Jontaz, s številko 29 je delal od 1906 do 1964 in dočakal več kot 90 let. 85

Postreščki ali kako je odšla romantika Komisionar Fran Šobak (na sliki desno) pri prevozu živali Poleg prevozov prtljage z železniške postaje do hotelov in selitev so komisionarji zaslužili s prevozom blaga na tržnico. Njihove stranke so bile Vojvodinke in Dalmatinke. Gostincem in mesarjem pa so dostavljali živali za zakol. Vir: Družinski album Zofije Šobak

Danes postreščka najdete kot posamično obrtno storitev, kurirsko-storitveno službo ali kot muzejskega vodiča v Malem muzeju polpretekle zgodovine.23

Leto 1946 1947 1950 1951 1952 1960 1963 1964 1966 1970 1980 1991 Pred Emono, čakajoč na stranke. V sredini Franc Škofic, desno Janez Starman. Vir: Zasebni album Franca Škofica. (Hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana)

Število postreščkov 20 23 24 25 24 16 12 11 13 14 8 3

Število postreščkov v Ljubljani po drugi svetovni vojni Vir: Postrešček, kje si? (1992). Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče.

Postreščki ali kako je odšla romantika

Doletela jih je podobna usoda kot njihove dunajske, beneške ali rimske kolege. Nedvomno se je z usahnitvijo poklica poslovila romantika nekega časa in pomena, ki so ga mestom predstavljali priljubljeni postreščki. Zaslužili bi si, tako kot kje drugje, vsaj spominsko sobico, ki je v času svojega stoletnega delovanja niso imeli. V Ljubljani se bo gradila nova avtobusna postaja, obnavljala se bo železnica. Kdo ve, morda bi se še našel spominski prostor v poslopju železnice ali vizualna umestitev njihove podobe pred nekdanjo Emono, kjer ima danes prostore trgovina Zara.

Johannes Fries (1837–1905), znan kot priljubljeni postrešček Muck, s številko 73. V Nemčiji so mu meščani Heidelberga leta 2001 pred glavno železniško postajo postavili spomenik. Vir: http://www.weststadt-online.de/?page_id=1402

Opombe

Opombe: 1

Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 13. 4. 1864, str. 123.

Opomba avtorice, povzeto po članku.

Zaprisegel.

Franc Škofic, postrešček št. 30, predsednik Zadruge. Ljubljanski dnevnik, 21. 10. 1967, str. 5.

Uradni list SRS, št. 26, 4.7. 1966, str. 241.

Raziskovalna naloga Ulični prtljažni nosači, OŠ Borisa Ziherla, 1991, zasebni arhiv Zofije Šobak.

Intervju Marjana Skumavca s predsednikom Društva ljubljanskih postreščkov Ludvikom Rozmanom, Delo, 1. 4. 1980.

Drag prevoz, Ljubljanski dnevnik, rubrika N. N., časopisni izrezek brez datuma.

Malenkost, ki vendar ni malenkost, Jutro, 26. 3. 1935, str. 4.

Nedeljski dnevnik, 1983.

Jakob Alešovec, Ljubljanske slike, 1911.

Gasar, Vaso: Roka, ki ponuja pomoč : postrešček – poklic, ki izumira, Dnevnik, 7. 2. 1975, str. 10.

Jakob Alešovec, Ljubljanske slike, 1911.

Ljubljanski dnevnik, 21. 10. 1967, str. 5.

Ljubljanski dnevnik, 3. 6. 1965.

Ljubljanski dnevnik, 5. 3. 1959, str. 2.

Pogovor s postreščkom Janezom Starmanom, glasilo podjetja Stol, novinarka Sonja Zorn, marec/april, 1981.

Postreščki stradajo, Slovenec, 24. 3.1934, str. 4.

Med ljubljanskimi rdečimi in zelenimi, Ljubljanski dnevnik, 5. 3. 1959, str. 2.

Poštenost zlato pravilo postreščkov, Ljubljanski dnevnik, 21. 10. 1967.

Delo, april 1980.

Postrešček, kje si?, Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče, 1992, str. 57.

http://www.muzejpolpreteklezgodovine.si/o-muzeju/

Viri in literatura

Viri in literatura: •

Časopisi in revije:

Delo (1980) Dnevnik (1975) Jutro (1935, 1943) Ljubljanski dnevnik (1959, 1965, 1967) Nedeljski dnevnik (1983) Novice gospodarske, obertnijske in narodske (1864, 1866) Slovenec (1933, 1934, 1942) Slovenski dom (1938) Uradni list SRS (1966) •

Monografije:

Alešovec, J. (1911). Ljubljanske slike, Ljubljana: Katoliška bukvarna. Suchy, J. (1924). Ljubljanski tipi, Ljubljana: samozaložba. Zuljan, A. in učenci Bežan, B., Boškovič, T., Grosman, P., Jesenko, M., Keržar, K., Koželj, M., Legen, K., Mrkajič, T., Soklič, A., Vitman, M., Vuk, T. Zajc, G. (1991). Raziskovalna naloga OŠ Borisa Ziherla Ulični prtljažni nosači. Ljubljana: OŠ Borisa Ziherla. Zuljan, A. [et al.] (1992). Postrešček, kje si? Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. •

Članki:

Delo in življenje ljubljanskih postreščkov (1942). V: Slovenec, 11. 4. 1942, str. 3. Guček, V. (1967). Poštenost zlato pravilo postreščkov. V: Ljubljanski dnevnik, 21. 10. 1967, str. 5. Jubilej starega veterana (1933). V: Slovenec, 12. 2. 1933, str. 3. Ljubljanske avtobusne zveze (1938). V: Slovenski dom, 30. 5. 1938, str. 3. 89

Viri in literatura

Ljubljanski postreščki (1943). V: Jutro, 18. 5. 1943, str. 3. Med ljubljanskimi rdečimi in zelenimi (1959). Ljubljanski dnevnik, 5. 3. 1959, str. 2. Oglasnik (1864). V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 13. 4. 1864, str. 123. 18. dan t. m. so obhajali ljubljanski postrežčeki … (1866). V: Novice gospodarske, obertnijske in narodske, 25. 4. 1866, str. 140. Postreščki stradajo (1934). V: Slovenec, 24. 3. 1934, str. 4. •

Internetni viri:

http://www.weststadt-online.de/?page_id=1402 http://www.muzejpolpreteklezgodovine.si/o-muzeju