Sodobna teoretska kitajščina je jezik, ki se v marsičem razlikuje od jezika, uporabljenega v drugih tipih besedil oziroma žanrih. Jezik sodobne kitajske humanistike in družboslovja vsebuje vrsto tipičnih struktur, primernih za izražanje kompleksnejših teoretskih miselnih zvez in abstrakcij. Poleg tega uporablja vrsto strokovnih terminov, ki so delno splošne narave in se uporabljajo v vseh vrstah teoretskih besedil s področja družboslovja in humanistike, delno pa gre pri njih za izraze, specifične za disciplino, ki jo določen članek, razprava ali študija obravnava.
Ti izrazi so delno prevedeni iz indoevropskih jezikov; praviloma gre pri njih za pomenske, in ne za fonetične prevode. Glede na stopnjo časovne aktualnosti posameznega besedila jih razdelimo na "klasične", tj. tiste, ki so bili v kitajščino uvedeni že v poznem devetnajstem in na pragu dvajsetega stoletja, in na "sodobne", pri katerih gre za prevode najnovejših evropskih in ameriških terminologij.
