Monografija predstavlja študij romanskih jezikov na Filozofski fakulteti, od ustanovitve Univerze v Ljubljani v letu 1919 dalje. Delo daje v uvodu zgoščeno sliko romanskega sveta, poudarja odstopanja od latinske norme in razhajanja med romanskimi jeziki, končuje pa s predstavitvijo znanstvenega gledanja pomembnih romanistov (tu je predstavljen romanistični pomen Jerneja Kopitarja), ki so dali svoj pečat filološki rasti generaciji povojne dobe. Najbolj prepričljiv je zgoščen pregled jezikoslovnih tém, ki so pritegnile mlajši rod zadnjih desetletij, ravno tako pa seznami uspešno zagovarjanih doktorskih disertacij in magistrskih del z romansko jezikoslovno tematiko, ob tem pa tudi objave v domačih in tujih jezikoslovnih revijah.
