Drugo pismo Klementa Korinčanom POGLAVJE 1 1 Bratje, tako moramo misliti na Jezusa Kristusa kot na Boga: kot na sodnika živih in mrtvih; niti ne smemo manj misliti na svoje odrešenje. 2 Če namreč o njem mislimo slabo, bomo od njega upali le na nekaj malega. 3 In če bomo tako storili, bomo grešili, ne da bi premislili, od kod smo bili poklicani in od koga in kam; in koliko je Jezus Kristus dal pretrpeti za nas. 4 Kakšno povračilo mu bomo torej dali? Kakšen sad, ki bi bil vreden tega, kar nam je dal? 5 Kako velike so namreč te prednosti, ki mu jih dolgujemo v odnosu do naše svetosti? Razsvetlil nas je, kot oče nas je imenoval svoje otroke, rešil nas, ki smo bili izgubljeni in pogubljeni. 6 Kakšno hvalo mu bomo dali ali kakšno nagrado, ki bo ustrezala temu, kar smo prejeli? 7 Bili smo pomanjkljivi v svojem razumevanju; častili smo kamne in les, zlato, srebro in bron, dela človeških rok; in vse naše življenje ni bilo nič drugega kot smrt. 8 Ker nas je obdajala tema in imamo pred očmi takšno meglico, smo pogledali gor in po njegovi volji odgnali oblak, ki nas je obdajal. 9 Sočustvoval je z nami in se nas je razjezil ter nas rešil, saj je v nas videl veliko pregreh in pogubo ter videl, da nimamo nobenega upanja na rešitev, razen po njem. 10 Poklical nas je namreč, ki jih ni bilo, in nam je iz ničesar hotel dati bit. POGLAVJE 2 1 Veseli se, nerodovitna, ki ne rodiš, vzklikaj in vzklikaj ti, ki ne rodiš, kajti veliko več otrok ima osamljena kakor tista, ki ima moža. 2 Ko je rekel: »Veseli se, nerodovitna, ki ne rodiš«, je govoril o nas, kajti naša cerkev je bila nerodovitna, preden so ji bili dani otroci. 3 In spet; ko je rekel: Vpij ti, ki ne rodiš, je mislil tole: Da bi po navadi porodnic ne nehali obilno moliti k Bogu. 4 In kaj sledi, ker ima zapuščena več otrok kakor tista, ki ima moža: zato je bilo dodano, ker je naše ljudstvo, ki se zdi, da ga je Bog zapustil, zdaj pa vanj veruje, postalo večje kakor tisto, ki se je zdelo, da ima Boga. 5 In drugo Sveto pismo pravi: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike k spreobrnjenju. To pomeni, da se morajo tisti, ki so bili izgubljeni, rešiti. 6 Kajti to je resnično veliko in čudovito, ne potrjuje tistega, kar še stoji, ampak tistega, kar pada. 7 Tako se je tudi Kristusu zdelo prav rešiti, kar je bilo izgubljeno; in ko je prišel na svet, je mnoge rešil in poklical nas, ki smo bili že izgubljeni.
8 Ker nam je izkazal tako veliko usmiljenje, predvsem zato mi, ki smo živi, ne žrtvujemo več mrtvim bogovom niti jih ne častimo, ampak smo po njem spoznali Očeta resnice. 9 S čim naj pokažemo, da ga resnično poznamo, če ne s tem, da ne zanikamo tistega, po katerem smo ga spoznali? 10 Saj tudi sam pravi: Kdor me bo priznal pred ljudmi, ga bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom. To je torej naša nagrada, če bomo priznali tistega, po katerem smo bili odrešeni. 11 S čim pa ga moramo priznati? S tem, da delamo, kar pravi, in ne kršimo njegovih zapovedi: da ga častimo ne samo z ustnicami, ampak z vsem srcem in z vsem razumom. Kajti v Izaiju pravi: To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene. 12 Ne kličimo ga torej samo Gospod, kajti to nas ne bo rešilo. Pravi namreč: Ne bo rešen vsak, kdor mi pravi Gospod, Gospod, ampak kdor dela pravičnost. 13 Zato, bratje, izpovedujmo ga po delih, tako da se ljubimo med seboj, da ne prešuštvujemo, da ne govorimo drug proti drugemu krivice, da ne zavidimo drug drugemu, ampak da smo zmerni, usmiljeni, dobri. 14 Bodimo tudi mi sočutni do trpljenja drug drugega in ne bodimo pohlepni po denarju, ampak izpovedujmo Boga s svojimi dobrimi deli in ne s tistimi, ki so drugačni. 15 Tudi se ne bojmo ljudi, ampak Boga. Če bi torej delali takšne hudobne stvari, je Gospod rekel: »Če bi se me pridružili v mojem naročju in ne bi izpolnjevali mojih zapovedi, bi vas zavrgel in vam rekel: Pojdite od mene; ne vem, od kod ste, vi, ki delate krivico.« POGLAVJE 3 1 Zato, bratje, zaradi vesti prostovoljno zapustimo svoje bivanje na tem svetu in izpolnjujemo voljo tistega, ki nas je poklical, in se ne bojmo oditi iz tega sveta. 2 Gospod namreč pravi: »Kakor ovce sredi volkov.« Peter je odgovoril in rekel: »Kaj pa, če bodo volkovi raztrgali ovce?« Jezus je rekel Petru: »Ovce naj se po smrti ne bojijo volkov. Tudi vi se ne bojte tistih, ki vas ubijejo in vam potem ne morejo storiti ničesar več. Bojte se tistega, ki ima po vaši smrti oblast vreči dušo in telo v peklenski ogenj.« 3 Pomislite, bratje, da je bivanje tega mesa na sedanjem svetu le kratko in kratkotrajno, a obljuba Kristusova je velika in čudovita, celo preostanek prihodnjega kraljestva in večnega življenja. 4 Kaj moramo torej storiti, da bi to dosegli? – Svoje življenje moramo urediti sveto in pravično ter na vse stvari tega sveta gledati, kot da niso naše, in si jih ne želeti. Kajti če si jih želimo imeti, odpademo s poti pravičnosti. 5 Kajti tako pravi Gospod: Noben služabnik ne more služiti dvema gospodarjema. Če torej hočemo služiti Bogu in mamonu, nam to ne bo koristilo. Kajti kaj bo koristilo, če kdo pridobi ves svet, svojo dušo pa pogubi? 6 Ta in prihodnji svet sta dva sovražnika. To govori o prešuštvu in pokvarjenosti, o pohlepu in prevari, a se teh stvari odpoveduje. 7 Ne moremo torej biti prijatelji obeh, ampak se moramo odločiti, da enega opustimo in uživamo v drugem. In mislimo, da je bolje sovražiti sedanje stvari, kot majhne, kratkotrajne in minljive, in ljubiti tiste, ki bodo prišle, ki so resnično dobre in neminljive. 8 Kajti če bomo izpolnjevali Kristusovo voljo, bomo našli pokoj; če pa ne, nas nič ne bo rešilo večne kazni, če ne