Izgubljeni evangelij po Petru 1 Nihče od Judov pa si ni umil rok, ne Herod ne nihče od njegovih sodnikov. Ker si jih niso hoteli umiti, je vstal Pilat. Tedaj je kralj Herod ukazal, naj zgrabijo Gospoda in jim rekel: »Storite vse, kar sem vam zapovedal, da mu storite.« 2 Tam pa je stal Jožef, Pilatov in Gospodov prijatelj. Ker je vedel, da ga bodo križali, je prišel k Pilatu in prosil za Gospodovo telo za pokop. Pilat je poslal k Herodu in prosil za njegovo telo. Herod pa je rekel: »Brat Pilat, čeprav nihče ni prosil zanj, smo ga sklenili pokopati, še posebej, ker se bliža sobota; kajti v postavi je pisano, da sonce ne zaide nad usmrčenim.« 3 In izročil ga je ljudstvu dan pred praznikom opresnikov, njihovim praznikom. Ti pa so zgrabili Gospoda, ga med tekom porivali in rekli: »Odvlecimo Božjega Sina, ki smo si pridobili oblast nad njim!« Oblekli so ga v škrlatna oblačila in ga posadili na sodni stol ter rekli: »Sodite pravično, kralj Izraelov!« Eden izmed njih je prinesel trnovo krono in jo položil Gospodu na glavo. Drugi so se ustavili in mu pljuvali v oči, drugi so ga udarjali po licih, drugi so ga zbadali s trstom, nekateri pa so ga bičali in govorili: »S to častjo počastimo Božjega Sina.« 4 Pripeljali so dva hudodelca in križali Gospoda med njima. On pa je molčal, kakor da ga nič ne boli. Ko so dvignili križ, so napisali naslov: »To je Izraelov kralj.« Položili so prednj njegova oblačila, jih razdelili med seboj in zanje vrgli žreb. Eden od teh hudodelcev jih je grajal: »Mi smo to pretrpeli zaradi hudobij, ki smo jih storili, toda ta, ki je postal Odrešenik ljudi, kaj vam je storil krivice?« Razjezili so se nanj in ukazali, naj mu ne zlomijo nog, da bi umrl v mukah. 5 Bilo je poldne in tema je obdala vso Judejo. Bili so vznemirjeni in prestrašeni, da sonce ni zašlo, ko je bil še živ; kajti pisano jim je, da sonce ni zašlo nad usmrčenim. Eden izmed njih je rekel: »Dajte mu piti žolč s kisom!« Zmešali so ga in mu dali piti ter izpolnili vse in storili svoje grehe zoper svojo glavo. Mnogi so hodili naokoli s svetilkami, misleč, da je noč, in so padli. Gospod pa je zavpil: »Moja moč, moja moč, zapustila si me!« In ko je to rekel, se je dvignil. In v tisti uri se je zagrinjalo jeruzalemskega templja raztrgalo na dvoje. 6 In izvlekli so žeblje iz Gospodovih rok in ga položili na zemljo. Vsa zemlja se je stresla in nastal je velik strah. Tedaj je posijalo sonce in našla se je deveta ura. Judje so se razveselili in dali njegovo telo Jožefu, da ga je pokopal, ker je videl, koliko dobrih del je storil. In vzel je Gospoda in njega, ga zavil v laneno prtičko in ga prinesel v svoj grob, ki se je imenoval Jožefov vrt. 7 Judje, starešine in duhovniki so tedaj, ko so spoznali, kakšno hudo so si storili, začeli jokati in govoriti: »Gorje nam zaradi grehov! Približala se je sodba in konec Jeruzalema.« Jaz in moji tovariši smo bili žalostni in ranjeni v srcu smo se skrili, ker so nas iskali kot hudodelce in kot tiste, ki so hoteli zažgati tempelj. In ob vsem tem smo se postili, sedeli v žalovanju in jokali noč in dan do sobote.
8 Ko so se pismouki, farizeji in starešine zbrali drug z drugim, so slišali, da vse ljudstvo godrnja in se tolče po prsih, rekoč: »Če so se po njegovi smrti zgodila ta mogočna znamenja, poglejte, kako pravičen je!« Starešine so se prestrašili in prišli k Pilatu, ga prosili: »Daj nam vojake, da bomo tri dni stražili njegov grob, da ne pridejo njegovi učenci in ga ne ukradejo, in ljudstvo ne misli, da je vstal od mrtvih, in nam stori hudo.« Pilat jim je dal stotnika Petronija z vojaki, da stražijo grob. Z njimi so prišli h grobu starešine in pismouki. Skupaj s stotnikom in vojaki so privalili velik kamen in ga vsi, ki so bili tam, postavili k vratom groba. Pritrdili so sedem pečatov in tam postavili šotor ter ga stražili. Zgodaj zjutraj, ko se je bližala sobota, je prišla množica iz Jeruzalema in okolice, da bi si ogledali zapečaten grob. 9 In v noči, ko se je bližal Gospodov dan, ko so vojaki dva za drugim stražili, se je v nebu zaslišal močan glas; in videli so, kako se je odprlo nebo, in dva moža sta se spustila od tam z veliko svetlobo in se bližala grobu. In kamen, ki je bil pri vratih, se je odvalil sam od sebe in se razdrl; in grob se je odprl in oba mladeniča sta vstopila noter. 10 Ko so torej vojaki to videli, so zbudili stotnika in starešine, kajti tudi oni so bili trdovratni pri straži. In ko so pripovedovali, kaj so videli, so spet videli tri može, ki so prišli iz groba, in dva od njih sta podpirala enega, in križ, ki jim je sledil. In glava obeh je segala do neba, glava tistega, ki sta ga vodila, pa je presegla nebesa. In zaslišali so glas iz nebes, ki je rekel: »Oznanil si spočim.« In s križa se je zaslišal odgovor: »Da.« 11 Med seboj so se torej premišljevali, ali naj gredo in to povedo Pilatu. Medtem ko so še o tem razmišljali, se je spet odprlo nebo in neki človek se je spustil in vstopil v grob. Ko je stotnik in tisti, ki so bili z njim, to videli, so ponoči odhiteli k Pilatu, zapustili grob, ki so ga stražili, in povedali vse, kar so videli, zelo pretreseni in rekoč: »Resnično je bil Božji Sin.« Pilat je odgovoril in rekel: »Jaz sem čist krvi Božjega Sina, toda vi ste to odločili.« Vsi so se mu približali in ga prosili ter ga prosili, naj ukaže stotniku in vojakom, naj nič ne govorijo o tem, kar so videli. »Kajti bolje je,« so rekli, »da smo krivi največjega greha pred Bogom in ne da bi padli v roke judovskega ljudstva in bili kamenjani.« Pilat je torej stotniku in vojakom ukazal, naj nič ne govorijo. 12 Ob zori Gospodovega dne se je Marija Magdalena, Gospodova učenka, bala Judov, ki so bili v jezi, in ni storila pri Gospodovem grobu tistega, kar ženske počnejo za tiste, ki umirajo, in za tiste, ki jih ljubijo. Vzela je s seboj prijateljice in prišla h grobu, kjer je bil položen. Bale so se, da jih Judje ne bi videli, in rekle so: »Čeprav tistega dne, ko je bil križan, nismo mogle jokati in žalovati, zdaj pa to storimo pri njegovem grobu. Kdo pa nam bo odvalil kamen, ki je bil položen na vrata groba, da bi lahko vstopile, sedele poleg njega in storile, kar je treba? Kamen je bil namreč velik in bojimo se, da nas kdo ne bi videl. Če pa ne moremo, bomo le pri vratih postavile stvari, ki jih prinašamo v njegov spomin, jokale in žalovale, dokler ne pridemo domov.« 13 Šle so in našle grob odprt. Ko so se približale, so pogledale vanj in zagledale nekega mladeniča, ki je sedel sredi groba, lepega in oblečenega v zelo svetlo obleko. Ta jim je rekel: »Kaj ste prišli? Koga iščete? Križanega? Vstal je in odšel.« Če pa ne verjamete, poglejte noter in poglejte