Prvo pismo Klementa Korinčanom POGLAVJE 1 1 Božja Cerkev, ki je v Rimu, Božji Cerkvi, ki je v Korintu, izvoljeni, posvečeni po Božji volji po Jezusu Kristusu, našem Gospodu: milost in mir od Vsemogočnega Boga, po Jezusu Kristusu naj se vam pomnoži. 2 Bratje, bojimo se, da so nas nenadne in nepričakovane nevarnosti in nesreče, ki so nas doletele, naredile še bolj počasne pri premišljevanju o stvareh, o katerih ste nas spraševali: 3 Pa tudi zaradi tistega hudobnega in gnusnega upora, ki je tako neprimeren za Božje izvoljence, ki ga je nekaj svojeglavih in svojevoljnih mož podžgalo do takšne mere norosti, da se s tem močno oskrunja vaše častitljivo in slovesno ime, ki je tako vredno, da ga vsi ljudje ljubijo. 4 Kajti kdo, ki je bil kdaj med vami, ni preizkusil trdnosti vaše vere in njene rodovitnosti v vseh dobrih delih ter občudoval značaj in zmernost vaše pobožnosti v Kristusu, oznanjal veličastnost vaše gostoljubnosti in vas imel za srečne v vašem popolnem in zanesljivem poznavanju evangelija? 5 Vse ste namreč delali brez upoštevanja osebnosti in živeli po Božjih postavah, bili ste pokorni svojim vladarjem in ste izkazovali čast, ki se spodobi za starejše med vami. 6 Mladeničem ste ukazali, naj razmišljajo o stvareh, ki so skromne in resne. 7 Žene ste spodbujali, naj vse delajo z brezmadežno, spodobno in čisto vestjo, naj ljubijo svoje može, kakor se spodobi, in naj se držijo dolžne poslušnosti ter v svojih domovih strogo in z vso preudarnostjo urejajo. 8 Vsi ste bili ponižnega duha, niste se s čim bahali, temveč ste si raje želeli biti podložni kakor vladati, dajati kakor prejemati, zadovoljni ste bili z deležem, ki vam ga je Bog razdelil; 9 In ko ste vestno poslušali njegovo besedo, ste se v srcu razširili, saj ste imeli njegovo trpljenje vedno pred očmi. 10 Tako vam je bil dan trden, blagoslovljen in koristen mir; in nepotešljiva želja po dobrem; in obilno izlitje Svetega Duha je bilo na vas vse. 11 In ker ste bili polni dobrih načrtov, ste z veliko pripravljenostjo in pobožno zaupljivostjo iztegnili roke k Vsemogočnemu Bogu in ga prosili, naj vam bo milosten, če ste se v čem nehote pregrešili proti njemu. 12 Noč in dan ste se borili za vso bratovščino, da bi se z usmiljenjem in dobro vestjo rešilo število njegovih izvoljencev. 13 Bili ste iskreni in drug do drugega niste delali zamer; niste se zmenili za krivice; vsak upor in razkol sta vam bila gnusoba. 14 Vsak od vas je objokoval grehe svojega bližnjega in imel njihove napake za svoje. 15 Bili ste drug do drugega prijazni, brez zamere, pripravljeni na vsako dobro delo. Okrašeni z življenjem,
povsem krepostno in pobožno, ste vse delali v strahu pred Bogom, čigar zapovedi so bile zapisane na ploščah vaših src. POGLAVJE 2 1 Dana ti je bila vsa čast in rast; in tako se je izpolnilo, kar je pisano: Moj ljubljeni je jedel in pil, se je razširil in zredil ter brcal. 2 Od tod izvirajo sovraštvo, zavist, prepiri in upor, preganjanje in nered, vojna in ujetništvo. 3 Tisti, ki niso bili slovesa, so se dvigali proti častitljivim, tisti, ki niso bili ugledni, proti spoštovanim, neumni proti modrim, mladeniči proti starcem. 4 Zato sta se od vas umaknila pravičnost in mir, ker je vsakdo zapustil strah Božji in oslepel v svoji veri, ne hodi po Božjih zapovedih in ne živi, kakor se spodobi v Kristusu. 5 Vsak pa hodi za svojimi hudobnimi poželenji, saj je sprejel krivično in hudobno zavist, po kateri je smrt najprej prišla na svet. POGLAVJE 3 1 Kajti tako je pisano: »Čez čas je Kajn prinesel daritev Gospodu od sadu zemlje. Tudi Abel je prinesel od prvencev svoje črede in od njene tolšče.« 2 In Gospod se je ozrl na Abela in na njegovo daritev, na Kajna in na njegovo daritev pa se ni ozrl. Kajn se je zelo žalostil in njegov obraz se je zmrazil. 3 In Gospod reče Kajnu: Zakaj si žalosten? In zakaj je tvoj obraz mračen? Če daruješ prav, deliš pa ne, ali nisi grešil? Bodi tiho! Njegova želja bo do tebe, ti pa mu boš gospodoval. 4 In Kajn je rekel svojemu bratu Abelu: »Pojdiva na polje.« In ko sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil. 5 Vidite, bratje, kako sta zavist in zahrbtnost povzročila bratovo smrt. Zato je naš oče Jakob pobegnil pred svojim bratom Ezavom. 6 Zaradi tega so Jožefa preganjali celo do smrti in ga usužnili. Zavist je Mojzesa prisilila, da je zbežal pred faraonom, egiptovskim kraljem, ko je slišal svoje rojake, ki so ga spraševali: »Kdo te je postavil za sodnika in vladarja nad nami? Me boš ubil, kakor si včeraj ubil Egipčana?« 7 Aron in Mirjam sta bila zaradi zavisti sedem dni ločena od tabora, od preostale občine. 8 Datan in Abiram sta zaradi zahrbtnosti hitro padla v grob, ker sta se uprla Mojzesu, Božjemu služabniku. 9 Davida namreč niso samo sovražili tujci, ampak ga je preganjal celo Savel, kralj Izraelov. 10 Da pa ne bi vztrajali pri starodavnih zgledih, se posvetimo tistim, ki so nam bili najbližje, in vzemimo za primer pogumne ljudi našega časa. 11 Zaradi gorečnosti in zavisti so bili najbolj zvesti in pravični stebri cerkve preganjani celo do najhujše smrti. 12 Postavimo si pred oči svete apostole; Peter je zaradi nepravične zavisti pretrpel ne eno ali dve, ampak veliko trpljenja; dokler ni bil končno mučen in dosegel mesto slave, ki mu je pripadalo. 13 Zaradi istega vzroka je bil tudi Pavel nagrajen za svojo potrpežljivost. Sedemkrat je bil vklenjen, bičan, kamenjan;