Hebrejcem POGLAVJE 1 1 Bog, ki je nekoč in na različne načine govoril očetom po prerokih, 2 nam je v teh zadnjih dneh govoril po svojem Sinu, ki ga je postavil za dediča vsega, po katerem je tudi naredil svetove; 3 Ki je bil sijaj njegove slave in izrazita podoba njegove osebe ter je vse podpiral z besedo svoje moči, ko je sam očistil naše grehe, je sedel na desnico veličastva na višini; 4 Ker je postal toliko boljši od angelov, saj je po dedovanju dobil ime, ki je imenitnejše od njih. 5 Kajti kateremu od angelov je kdaj rekel: Ti si moj Sin, danes sem te rodil? In spet, jaz mu bom Oče in on meni Sin? 6 In spet, ko privede Prvorojenega na svet, reče: In vsi Božji angeli naj ga častijo. 7 In o angelih pravi: Ki dela svoje angele duhove in svoje služabnike ognjeni plamen. 8 Sinu pa pravi: Tvoj prestol, o Bog, je na veke vekov: žezlo pravičnosti je žezlo tvojega kraljestva. 9 Ljubil si pravičnost in sovražil krivico; zato te je Bog, tvoj Bog, pomazilil z oljem veselja bolj kot tvoje bližnje. 10 In ti, Gospod, si v začetku položil temelje zemlji; in nebesa so delo tvojih rok: 11 Poginili bodo; a ti ostaneš; in vsi se bodo postarali kakor oblačilo; 12 In kakor obleko jih boš zložil, in spremenjene bodo; toda ti si isti in tvoja leta ne bodo minila. 13 Toda kateremu od angelov je kdaj rekel: Sedi mi na desnici, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojim nogam? 14 Ali niso vsi službeni duhovi, poslani, da služijo tistim, ki bodo dediči odrešenja? POGLAVJE 2 1 Zatorej bi morali bolj resno paziti na to, kar smo slišali, da nam ne bi kdaj ušlo. 2 Kajti če je bila beseda, ki so jo govorili angeli, trdna in bi vsak prestopek in neposlušnost prejela pravično plačilo; 3 Kako bomo ušli, če zanemarjamo tako veliko zveličanje; ki ga je najprej začel govoriti Gospod in so nam ga potrdili tisti, ki so ga poslušali; 4 Ali jim Bog tudi pričuje z znamenji in čudeži, z različnimi čudeži in darovi Svetega Duha po svoji volji? 5 Kajti prihodnjega sveta, o katerem govorimo, ni podvrgel angelom. 6 Nekdo pa je na nekem mestu pričeval, rekoč: Kaj je človek, da se ga spominjaš? ali sin človekov, da ga obiskuješ? 7 Postavil si ga malo nižjega od angelov; okronal si ga s slavo in častjo in si ga postavil nad dela svojih rok. 8 Vse si podložil pod njegove noge. Kajti s tem mu je vse podredil, ničesar ni pustil, kar mu ni podvrženo. Toda zdaj vidimo, da mu še niso vse podložene. 9 Vidimo pa Jezusa, ki je bil nekoliko nižji od angelov zaradi trpljenja smrti, ovenčan s slavo in častjo; da bo po božji milosti okusil smrt za vsakega človeka.
10 Kajti njemu, za katerega je vse in po katerem je vse, je pripeljal mnoge sinove v slavo, da naredi poveljnika njihovega odrešenja popolnega skozi trpljenje. 11 Kajti tisti, ki posvečuje, in tisti, ki so posvečeni, so vsi od enega; zato se jih ne sramuje imenovati bratje, 12 Rekoč: Tvoje ime bom oznanjal svojim bratom, sredi cerkve ti bom pel hvalnico. 13 In spet bom zaupal vanj. In spet: Glej jaz in otroci, ki mi jih je dal Bog. 14 Ker so torej otroci deležni mesa in krvi, je bil tudi on sam deležen tega; da bi s smrtjo uničil tistega, ki ima moč smrti, to je hudiča; 15 In reši tiste, ki so bili zaradi strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi suženjstvu. 16 Kajti resnično si ni prevzel narave angelov; vendar je vzel nase Abrahamovo seme. 17 Zato je moral biti v vsem podoben svojim bratom, da bi lahko bil usmiljen in zvest veliki duhovnik v stvareh, ki se nanašajo na Boga, da bi delal spravo za grehe ljudstva. 18 Kajti v tem, da je sam trpel v skušnjavi, lahko pomaga tistim, ki so v skušnjavi. POGLAVJE 3 1 Zatorej, sveti bratje, udeleženci nebeškega klica, pomislite na apostola in velikega duhovnika našega poklica, Kristusa Jezusa; 2 Ki je bil zvest tistemu, ki ga je postavil, kakor je bil tudi Mojzes zvest v vsej njegovi hiši. 3 Kajti ta človek je bil vreden večje slave kot Mojzes, kolikor ima tisti, ki je zgradil hišo, večjo čast kot hiša. 4 Kajti vsako hišo zgradi nekdo; ampak tisti, ki je vse zgradil, je Bog. 5 In Mojzes je bil resnično zvest v vsej njegovi hiši, kot služabnik, za pričevanje o tem, kar je bilo govorjeno pozneje; 6 Kristus pa kot sin nad svojo hišo; čigava hiša smo mi, če trdno ohranimo zaupanje in veselje upanja do konca. 7 Zato (kot pravi Sveti Duh: Danes, če boste slišali njegov glas, 8 Ne zakrknite svojih src, kakor v dražljaju, na dan skušnjave v puščavi: 9 Ko so me vaši očetje skušali, me preizkusili in videli moja dela štirideset let. 10 Zato sem bil žalosten nad to generacijo in sem rekel: Vedno se motijo v svojem srcu; in niso poznali mojih poti. 11 Zato sem prisegel v svoji jezi, Ne bodo vstopili v moj počitek.) 12 Pazite, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobno neverno srce, ki bi odstopilo od živega Boga. 13 Opominjajte pa drug drugega vsak dan, dokler se še danes imenuje; da ne bi kdo izmed vas otrdel zaradi zvijačnosti greha. 14 Kajti postali smo deležni Kristusa, če ohranimo prvotno zaupanje trdno do konca; 15 Medtem ko je rečeno: Danes, če boste slišali njegov glas, ne zakrknite svojih src, kot v izzivanju. 16 Nekateri so namreč, ko so to slišali, razdražili; toda ne vsi, ki so po Mojzesu prišli iz Egipta. 17 S kom pa je bil žalosten štirideset let? ali ni bilo z njimi, ki so grešili, katerih trupla so padla v puščavi? 18 In komu je prisegel, da ne bodo vstopili v njegov počitek, kakor tistim, ki ne verujejo?
Hebrejcem
19 Vidimo torej, da zaradi nevere niso mogli vstopiti. POGLAVJE 4 1 Bojmo se torej, da se komu od vas ne bi zdelo, da je obljuba, da bomo vstopili v njegov počitek, manjka. 2 Kajti nam je bil evangelij oznanjen, kakor tudi njim; toda oznanjena beseda jim ni koristila, saj ni bila pomešana z vero tistih, ki so jo slišali. 3 Kajti mi, ki verujemo, pridemo v počitek, kakor je rekel: »Kakor sem prisegel v svoji jezi, če pridejo v moj počitek, čeprav so bila dela dokončana od nastanka sveta. 4 Na nekem mestu je namreč govoril o sedmem dnevu takole: In Bog je sedmi dan počival od vseh svojih del. 5 In spet na tem mestu, Če bodo vstopili v moj počitek. 6 Ker torej ostaja, da morajo nekateri vstopiti vanj, tisti, ki jim je bilo najprej oznanjeno, pa niso vstopili zaradi nevere: 7 Spet je omejil določen dan, ko je rekel v Davidu: Danes, po tako dolgem času; kakor je rečeno: Danes, če boste slišali njegov glas, ne zakrknite svojih src. 8 Kajti če bi jim Jezus dal počitek, potem ne bi pozneje govoril o drugem dnevu. 9 Božjemu ljudstvu torej ostane počitek. 10 Kajti kdor je vstopil v njegov počitek, je tudi on oddahnil od svojih del, kakor je Bog od svojih. 11 Prizadevajmo torej vstopiti v ta počitek, da ne bo kdo padel po istem zgledu nevere. 12 Kajti Božja beseda je hitra, močna in ostrejša od vsakega dvoreznega meča, prebada celo do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter razločuje misli in namene srca. 13 Prav tako ni nobene stvaritve, ki ne bi bila očitna pred njim; ampak vse je golo in odprto očem njega, s katerim imamo opraviti. 14 Ker torej imamo velikega velikega duhovnika, ki je prešel v nebesa, Jezusa, Božjega Sina, se trdno držimo izpovedi. 15 Nimamo namreč velikega duhovnika, ki ne bi čutil naših slabosti; bil pa je v vsem preizkušen kakor mi, vendar brez greha. 16 Pristopimo torej pogumno h prestolu milosti, da dobimo usmiljenje in najdemo milost za pomoč v času potrebe. POGLAVJE 5 1 Kajti vsak veliki duhovnik, ki je vzet izmed ljudi, je postavljen za ljudi v stvareh, ki se nanašajo na Boga, da lahko daruje darove in daritve za grehe. 2 Kdo se more usmiliti nevednih in tistih, ki so skreni s poti; ker je tudi sam obdan z boleznijo. 3 In zaradi tega bi moral, kakor za ljudstvo, tako tudi zase darovati za grehe. 4 In nihče si ne jemlje te časti zase, razen tisti, ki je poklican od Boga, kakor je bil Aron. 5 Tako tudi Kristus ni sam sebe poveličal, da bi postal veliki duhovnik; tisti pa, ki mu je rekel: Ti si moj Sin, danes sem te rodil. 6 Kakor tudi na drugem mestu pravi: Ti si duhovnik na veke po redu Melkisedekovem. 7 Ki je v dneh svojega mesa, ko je z močnim jokom in solzami daroval molitve in prošnje k njemu, ki ga je mogel rešiti smrti, in je bil uslišan v tem, da se je bal;
8 Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti; 9 In ko je postal popoln, je postal avtor večne odrešitve za vse, ki so mu poslušni; 10 Bog ga je poklical za velikega duhovnika po Melkisedekovem redu. 11 O njem imamo veliko povedati, a težko jih je izgovoriti, ker ste slabo slišali. 12 Kajti ko bi morali biti nekaj časa učitelji, potrebujete, da vas nekdo znova pouči, katera so prva načela Božjih prerokb; in postali so takšni, da potrebujejo mleko, ne pa močnega mesa. 13 Kajti vsak, ki uživa mleko, ni spreten v besedi pravičnosti, ker je dojenček. 14 Polnoletnim pa pripada močna hrana, tudi tistim, ki imajo zaradi uporabe čute izurjene za razločevanje dobrega in zla. POGLAVJE 6 1 Pustimo torej načela Kristusovega nauka in pojdimo k popolnosti; ne postavljati znova temelja kesanja od mrtvih del in vere v Boga, 2 O nauku o krstih, o polaganju rok in o vstajenju mrtvih ter o večni sodbi. 3 In to bomo storili, če Bog dovoli. 4 Kajti nemogoče je za tiste, ki so bili enkrat razsvetljeni in so okusili nebeški dar ter postali deležni Svetega Duha, 5 In okusili dobro Božjo besedo in moči prihodnjega sveta, 6 Če bodo odpadli, jih znova obnoviti v kesanje; ko vidijo, da si znova križajo Božjega Sina in ga javno osramotijo. 7 Kajti zemlja, ki pije dež, ki pogosto pada nanjo, in rodi zelišča, primerna za tiste, ki jo obdelujejo, prejema blagoslov od Boga. 8 Kar pa rodi trnje in šibje, je zavrženo in je blizu prekletstvu; katerega konec je sežgati. 9 Toda, ljubljeni, prepričani smo, da imate boljše stvari o vas in stvari, ki spremljajo odrešenje, čeprav tako govorimo. 10 Kajti Bog ni nepravičen, da bi pozabil na vaše delo in delo ljubezni, ki ste ju izkazali njegovemu imenu, ko ste služili svetim in služite. 11 In želimo, da bi vsak izmed vas izkazoval enako marljivost za popolno zagotovilo upanja do konca: 12 Da ne boste leni, ampak sledite tistim, ki po veri in potrpežljivosti podedujejo obljube. 13 Kajti ko je Bog obljubil Abrahamu, ker ni mogel priseči pri nobenem večjem, je prisegel pri sebi, 14 Rekoč: Resnično te bom blagoslovil in množil te bom pomnožil. 15 In tako je, potem ko je potrpežljivo zdržal, dosegel obljubo. 16 Kajti ljudje resnično prisegajo pri večjem: in prisega za potrditev je zanje konec vseh prepirov. 17 Pri čemer je Bog, ki je bil bolj pripravljen pokazati dedičem obljube nespremenljivost svojega nasveta, to potrdil s prisego: 18 Da bi z dvema nespremenljivima stvarema, v katerih je bilo Bogu nemogoče lagati, imeli močno tolažbo mi, ki smo pobegnili po zatočišče, da bi se prijeli za upanje, ki je pred nami:
Hebrejcem
19 Katero upanje imamo kot sidro duše, zanesljivo in trdno, in ki vstopa v tisto znotraj tančice; 20 Kamor je za nas vstopil predhodnik, Jezus, ki je za vedno postal veliki duhovnik po Melkisedekovem redu. POGLAVJE 7 1 Za tega Melkisedeka, kralja Salema, duhovnika Najvišjega Boga, ki je srečal Abrahama, ko se je vračal po poboju kraljev, in ga blagoslovil; 2 Temu je tudi Abraham dal desetino od vsega; najprej po razlagi kralj pravičnosti, nato pa tudi kralj Salema, kar je kralj miru; 3 Brez očeta, brez matere, brez porekla, brez začetka dni ne konca življenja; ampak narejen kot Božji Sin; vedno ostane duhovnik. 4 Zdaj razmislite, kako velik je bil ta mož, ki mu je celo patriarh Abraham dal desetino plena. 5 In resnično imajo tisti, ki so izmed Levijevih sinov, ki prejmejo službo duhovništva, zapoved, da jemljejo desetine od ljudstva po postavi, to je od svojih bratov, čeprav izhajajo iz Abrahamovih ledij : 6 Toda tisti, čigar potomstvo se ne šteje od njih, je prejel Abrahamovo desetino in blagoslovil tistega, ki je imel obljube. 7 In brez vsakršnega protislovja je manj blagoslovljen od boljšega. 8 In tu moški, ki umrejo, prejmejo desetino; toda tam jih sprejme, o katerih je priča, da živi. 9 In kot lahko tako rečem, je tudi Levi, ki prejema desetino, plačeval desetino v Abrahamu. 10 Kajti bil je še v očetovih ledjih, ko ga je srečal Melkisedek. 11 Če bi bila torej popolnost po levitskem duhovništvu (kajti pod njim je ljudstvo prejelo postavo), kakšna je še potreba po tem, da bi po Melkisedekovem redu vstal drug duhovnik in ne bil imenovan po Aronovem redu? 12 Ker se spreminja duhovništvo, se nujno spremeni tudi postava. 13 Kajti tisti, o katerem se to govori, pripada drugemu rodu, od katerega nihče ni prišel k oltarju. 14 Kajti očitno je, da je naš Gospod izšel iz Juda; o tem rodu Mojzes ni govoril ničesar o duhovništvu. 15 In to je še veliko bolj očitno: kajti po Melkisedekovi podobi se pojavi drug duhovnik, 16 Ki ni ustvarjen po postavi mesene zapovedi, ampak po moči neskončnega življenja. 17 Kajti pričuje: Ti si duhovnik na veke po redu Melkisedekovem. 18 Kajti prejšnja zapoved je resnično razveljavljena zaradi njene šibkosti in nekoristnosti. 19 Kajti postava ni naredila ničesar popolnega, temveč uvedba boljšega upanja. po kateri se približamo Bogu. 20 In ker ni brez prisege postal duhovnik: 21 (Kajti ti duhovniki so bili postavljeni brez prisege; toda to s prisego tistega, ki mu je rekel: Gospod je prisegel in se ne bo pokesal: Ti si duhovnik na veke po Melkisedekovem redu:) 22 Toliko je Jezus postal jamstvo za boljšo oporoko. 23 In resnično so bili številni duhovniki, ker jim smrt ni dovolila nadaljevati:
24 Toda ta človek, ker ostaja vedno, ima nespremenljivo duhovništvo. 25 Zato lahko do konca reši tudi tiste, ki po njem pridejo k Bogu, saj vedno živi, da posreduje zanje. 26 Kajti tak veliki duhovnik nam je postal, ki je svet, neškodljiv, neomadeževan, ločen od grešnikov in postavljen višji od nebes; 27 Ki mu ni treba vsak dan, kakor tistim velikim duhovnikom, darovati daritev najprej za lastne grehe, potem pa za grehe ljudstva: kajti to je storil enkrat, ko je daroval samega sebe. 28 Kajti postava postavlja za velike duhovnike ljudi, ki imajo slabost; ampak beseda prisege, ki je bila od postave, naredi Sina, ki je posvečen za vekomaj. POGLAVJE 8 1 Tole je torej vsota tega, kar smo povedali: imamo takega velikega duhovnika, ki sedi na desnici prestola veličastva v nebesih; 2 Služabnik svetišča in pravega šotora, ki ga je postavil Gospod in ne človek. 3 Kajti vsak veliki duhovnik je posvečen za darovanje darov in žrtev; zatorej je nujno, da ima tudi ta človek kaj darovati. 4 Kajti če bi bil na zemlji, ne bi bil duhovnik, ker so duhovniki, ki darujejo darove po postavi: 5 Ki služite zgledu in senci nebeških stvari, kakor je Mojzesa opominjal Bog, ko je nameraval narediti tabernakelj: kajti Glej, pravi, da narediš vse po vzorcu, ki ti je bil prikazan na gori. 6 Zdaj pa je dobil še toliko boljšo službo, kolikor toliko je tudi posrednik boljše zaveze, ki je bila vzpostavljena na boljših obljubah. 7 Kajti če bi bila tista prva zaveza brezhibna, potem ne bi bilo treba iskati mesta za drugo. 8 Ker jih graja, pravi: Glej, prihajajo dnevi, govori Gospod, ko bom sklenil novo zavezo z Izraelovo hišo in z Judovo hišo: 9 Ne po zavezi, ki sem jo sklenil z njihovimi očeti na dan, ko sem jih prijel za roko, da bi jih odpeljal iz egiptovske dežele; ker niso ostali v moji zavezi in se nisem menil zanje, govori Gospod. 10 Kajti to je zaveza, ki jo bom sklenil z Izraelovo hišo po tistih dneh, govori Gospod; Svoje postave jim bom položil v misli in jih zapisal v njihova srca. In jaz jim bom Bog in oni bodo meni ljudstvo. 11 In ne bodo učili vsak svojega bližnjega in vsak svojega brata, govoreč: Spoznaj Gospoda; kajti poznali me bodo vsi, od najmanjšega do največjega. 12 Kajti usmiljen bom do njihove nepravičnosti in njihovih grehov in krivic se ne bom več spominjal. 13 Ko pravi: Nova zaveza, je prvo naredil staro. Zdaj je tisto, kar propada in se stara, pripravljeno izginiti. POGLAVJE 9 1 Potem je prva zaveza res imela tudi uredbe božanske službe in posvetno svetišče. 2 Kajti narejen je bil tabernakelj; prva, v kateri je bil svečnik, miza in slovesni kruh; ki se imenuje svetišče.
Hebrejcem
3 In za drugim zagrinjalom tabernakelj, ki se imenuje Najsvetejše od vsega; 4 Imel je zlato kadilnico in skrinjo zaveze, okrog okrog prevlečeno z zlatom, v kateri je bil zlati lonec z mano in Aronova palica, ki je brstela, in plošče zaveze; 5 In nad njim kerubi slave, ki zasenčijo usmiljen sedež; o katerih zdaj ne moremo posebej govoriti. 6 Ko so bile te stvari tako odrejene, so duhovniki vedno hodili v prvi tabernakelj in opravljali božjo službo. 7 V drugo pa je šel enkrat na leto veliki duhovnik sam, ne brez krvi, ki jo je daroval zase in za pregrehe ljudstva. 8 Sveti Duh s tem označuje, da pot v najsvetejše od vsega še ni bila razkrita, medtem ko je prvi tabernakelj še stal: 9 Kar je bila slika za takratni čas, v katerem so bili ponujeni tako darovi kot žrtve, ki tistega, ki je opravljal službo, ni moglo narediti popolnega glede na vest; 10 Kar je veljalo le za meso in pijačo ter različna umivanja in mesene odredbe, ki so jim bile naložene do časa reformacije. 11 Toda Kristus je prišel kot veliki duhovnik prihodnjih dobrin po večjem in popolnejšem šotoru, ki ni narejen z rokami, se pravi, ni iz te stavbe; 12 Niti s krvjo kozlov in telet, ampak s svojo lastno krvjo je enkrat vstopil v svetišče in nam pridobil večno odrešenje. 13 Kajti če kri bikov in kozlov in pepel telice, ki škropijo nečistega, posvečuje za očiščenje mesa: 14 Koliko bolj bo kri Kristusa, ki se je po večnem Duhu daroval Bogu neomadeževanega, očistila vašo vest mrtvih del, da bi služili živemu Bogu? 15 In zaradi tega je posrednik nove zaveze, da bi poklicani prejeli obljubo večne dediščine s pomočjo smrti za odrešenje prestopkov, ki so bili pod prvo zavezo. 16 Kjer je namreč oporoka, mora biti nujno tudi smrt zapustnika. 17 Kajti oporoka je veljavna potem, ko ljudje umrejo; sicer nima nobene moči, dokler oporočitelj živi. 18 Pri čemer niti prva zaveza ni bila posvečena brez krvi. 19 Kajti ko je Mojzes povedal vse zapovedi vsemu ljudstvu po postavi, je vzel kri telet in kozlov z vodo, škrlatno volno in izopom ter poškropil tako knjigo kot vse ljudstvo, 20 Rekoč: To je kri oporoke, ki vam jo je zapovedal Bog. 21 Poleg tega je s krvjo poškropil tabernakelj in vse službene posode. 22 In skoraj vse je po postavi očiščeno s krvjo; in brez prelivanja krvi ni odpuščanja. 23 Zato je bilo potrebno, da se vzorci stvari v nebesih očistijo s temi; ampak same nebeške stvari z boljšimi žrtvami od teh. 24 Kajti Kristus ne pride v svetišče, narejeno z rokami, ki je podoba resničnega; ampak v sama nebesa, da bi se sedaj prikazal pred Božjim obličjem za nas: 25 Prav tako ne, da bi se pogosto daroval, kakor veliki duhovnik vsako leto vstopi v svetišče s krvjo drugih; 26 Kajti potem je moral velikokrat trpeti od ustanovitve sveta; zdaj pa se je prikazal enkrat na koncu sveta, da bi s samim žrtvovanjem odstranil greh. 27 In kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa sodba: 28 Tako je bil Kristus nekoč darovan, da nosi grehe mnogih; in tistim, ki ga pričakujejo, se bo prikazal drugič brez greha v zveličanje.
POGLAVJE 10 1 Kajti postava, ki ima senco prihodnjih dobrin in ne samo podobo stvari, nikoli ne more s tistimi žrtvami, ki so jih darovali leto za letom, ljudi, ki ji prihajajo, narediti popolne. 2 Ali se torej ne bi prenehale darovati? ker častilci, ki so bili enkrat očiščeni, ne bi smeli imeti več vesti o grehih. 3 Toda v teh žrtvah se vsako leto znova spominjajo grehov. 4 Kajti ni mogoče, da bi bikova in kozla kri odvzela grehe. 5 Zatorej, ko pride na svet, reče: Daritve in daritve nisi hotel, ampak telo si mi pripravil. 6 Žgalne daritve in daritve za greh ti niso bile všeč. 7 Tedaj sem rekel: Glej, prihajam (v zvezku knjige je zapisano o meni), da izpolnim tvojo voljo, o Bog. 8 Zgoraj, ko je rekel: Daritve in daritve, žgalne daritve in daritve za greh nisi hotel niti ti ni bilo všeč; ki jih ponuja zakon; 9 Nato je rekel: Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo, o Bog. Prvo odvzame, da bi postavilo drugo. 10 Po tej volji smo posvečeni z daritvijo telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej. 11 In vsak duhovnik vsak dan stoji in služi ter pogosto daruje iste žrtve, ki nikoli ne morejo odnesti grehov: 12 Ta človek pa je, potem ko je daroval eno žrtev za grehe za vedno, sedel na Božjo desnico; 13 Odslej pričakuje, dokler njegovi sovražniki ne bodo položeni v podnožje njegovih nog. 14 Kajti z eno daritvijo je za vedno izpopolnil tiste, ki so posvečeni. 15 O čemer nam priča tudi Sveti Duh, kajti po tem, ko je prej rekel, 16 To je zaveza, ki jo bom sklenil z njimi po tistih dneh, govori Gospod, svoje zakone bom položil v njihova srca in v njihove misli jih bom zapisal; 17 In njihovih grehov in krivic se ne bom več spominjal. 18 Kjer pa je odpuščanje teh, tam ni več daritve za grehe. 19 Imeti torej, bratje, pogum vstopiti v svetišče z Jezusovo krvjo, 20 Po novi in živi poti, ki nam jo je posvetil, skozi tančico, to je svoje meso; 21 Imeti velikega duhovnika nad Božjo hišo; 22 Približujmo se z resničnim srcem v polni gotovosti vere, s škropljenjem srca od hudobne vesti in s telesom umitim s čisto vodo. 23 Neomajno se držimo izpovedi vere; (ker je zvest, ki je obljubil;) 24 Pazimo drug na drugega, da spodbujamo k ljubezni in k dobrim delom: 25 Ne opustimo svojega skupnega zbiranja, kakor imajo nekateri navado; ampak spodbujajte drug drugega, in toliko bolj, kolikor vidite, da se bliža dan. 26 Kajti če namerno grešimo potem, ko smo prejeli spoznanje resnice, ne ostane več daritev za grehe, 27 Toda neko strašno pričakovanje sodbe in goreča jeza, ki bo požrla nasprotnike. 28 Tisti, ki je preziral Mojzesovo postavo, je brez milosti umrl pod dvema ali tremi pričami: 29 Koliko hujše kazni, domnevajte, se bo zdel vreden tisti, ki je pohodil Božjega Sina in štel kri zaveze, s katero je bil posvečen, za nesveto stvar in je storil kljub Duh milosti?
Hebrejcem
30 Kajti poznamo ga, ki je rekel: Maščevanje pripada meni, jaz bom povrnil, pravi Gospod. In spet: Gospod bo sodil svoje ljudstvo. 31 Grozljivo je pasti v roke živega Boga. 32 Toda spomnite se prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali velik boj nadlog; 33 Deloma, medtem ko ste bili zaradi sramotenj in nadlog narejeni za gledanje; in delno, medtem ko ste postali spremljevalci tistih, ki so bili tako uporabljeni. 34 Kajti usmilili ste se me v mojih okovih in ste z veseljem sprejeli plenjenje svojega premoženja, vedoč v sebi, da imate v nebesih boljšo in trajnejšo lastnino. 35 Ne zavrzite torej svojega zaupanja, ki ima veliko plačilo. 36 Potrpežljivosti namreč potrebujete, da bi, ko ste izpolnili Božjo voljo, prejeli obljubo. 37 Kajti še malo in tisti, ki pride, bo prišel in ne bo odlašal. 38 Sedaj bo pravični živel iz vere; če pa se kdo umakne, ga moja duša ne bo imela po volji. 39 Toda mi nismo izmed tistih, ki se umaknejo v pogubo; ampak tistih, ki verujejo v zveličanje duše. POGLAVJE 11 1 Vera pa je osnova tega, kar upamo, dokaz stvari, ki jih ne vidimo. 2 Kajti po tem so starešine dobili dobro poročilo. 3 Po veri razumemo, da je svetove oblikovala Božja beseda, tako da stvari, ki se vidijo, niso nastale iz stvari, ki se pojavljajo. 4 Z vero je Abel daroval Bogu boljšo žrtev kot Kajn, po kateri je dobil pričevanje, da je pravičen, Bog pa je pričal o njegovih darovih; in po njej, ko je bil mrtev, še govori. 5 Z vero je bil Enoh preseljen, da ne bi videl smrti; in ni bil najden, ker ga je Bog premestil; kajti pred premestitvijo je imel to pričevanje, da je ugajal Bogu. 6 Toda brez vere mu je nemogoče ugoditi: kajti kdor pride k Bogu, mora verovati, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga marljivo iščejo. 7 Po veri je Noe, ki ga je Bog posvaril o stvareh, ki jih še ni bilo videti, v strahu pripravljen pripravil barko za rešitev svoje hiše; s katerim je obsodil svet in postal dedič pravičnosti po veri. 8 Po veri je Abraham ubogal, ko je bil poklican, da gre ven v kraj, ki naj bi ga prejel v dediščino; in je šel ven, ne vedoč, kam je šel. 9 Z vero je prebival v obljubljeni deželi kakor v tuji deželi in prebival v tabernakljih z Izakom in Jakobom, dedičema iste obljube z njim. 10 Kajti iskal je mesto, ki ima temelje, katerega graditelj in stvaritelj je Bog. 11 Po veri je tudi sama Sara dobila moč, da je spočela seme, in je bila rojena, ko je bila že v starosti, ker je menila, da je zvest tisti, ki je obljubil. 12 Zato je nastalo od enega, in to tako kot mrtvega, toliko kakor zvezd na nebu v množici in kakor peska, ki je nešteto ob morski obali. 13 Ti vsi so umrli v veri, ne da bi prejeli obljube, ampak so jih videli od daleč in bili prepričani o njih, jih objemali in priznavali, da so tujci in romarji na zemlji. 14 Kajti tisti, ki govorijo take stvari, jasno povedo, da iščejo domovino.
15 In resnično, če bi bili pozorni na tisto deželo, od koder so prišli, bi morda imeli priložnost, da bi se vrnili. 16 Zdaj pa si želijo boljše dežele, to je nebeške; zato se Bog ne sramuje, da se imenuje njihov Bog: saj jim je pripravil mesto. 17 Po veri je Abraham, ko je bil preizkušan, daroval Izaka; in tisti, ki je prejel obljube, je daroval svojega edinorojenega sina, 18 O katerem je bilo rečeno, da se bo po Izaku imenovalo tvoje potomstvo. 19 Računanje, da ga je Bog mogel obuditi celo od mrtvih; od koder ga je tudi sprejel v podobi. 20 Po veri je Izak blagoslovil Jakoba in Ezava glede prihodnjih stvari. 21 Po veri je Jakob, ko je umiral, blagoslovil oba Jožefova sinova; in ga častil, naslonjen na vrh svoje palice. 22 Po veri je Jožef, ko je umrl, omenil odhod Izraelovih sinov; in dal zapoved glede njegovih kosti. 23 Po veri so Mojzesa, ko se je rodil, tri mesece skrivali njegovi starši, ker so videli, da je priden otrok; in niso se bali kraljevega ukaza. 24 Po veri je Mojzes, ko je prišel v leta, zavrnil, da bi se imenoval sin faraonove hčere; 25 raje se odločijo trpeti stisko z Božjim ljudstvom, kot da bi nekaj časa uživali užitke greha; 26 Kristusovo grajo je imel za večje bogastvo kot zaklade v Egiptu: kajti spoštoval je plačilo za plačilo. 27 Z vero je zapustil Egipt, ne da bi se bal kraljeve jeze; vztrajal je namreč, kakor bi videl nevidnega. 28 Z vero je obhajal pasho in škropljenje s krvjo, da se jih ne bi dotaknil tisti, ki je uničil prvorojence. 29 Z vero so šli skozi Rdeče morje kakor po suhem; kar so Egipčani poskušali storiti, so se potopili. 30 Z vero so se zidovi Jerihe podrli, potem ko so jih obkrožali približno sedem dni. 31 Po veri vlačuga Rahaba ni umrla z nevernimi, ko je v miru sprejela oglednike. 32 In kaj naj še rečem? saj bi mi zmanjkalo časa, da bi povedal o Gedeonu, o Baraku, o Samsonu in o Jefteju; tudi Davida in Samuela in prerokov: 33 ki si z vero podredil kraljestva, delal pravičnost, pridobil obljube, zamašil gobe levom, 34 Pogasili silovitost ognja, ubežali ostrini meča, zaradi slabosti so postali močni, postali hrabri v boju, obračali v beg vojske tujcev. 35 Ženske so prejele svoje mrtve obujene; drugi pa so bili mučeni, ne da bi sprejeli osvoboditev; da bi lahko dosegli boljše vstajenje: 36 In drugi so bili preizkušeni krutega zasmehovanja in bičanja, da, poleg tega vezi in ječe: 37 Kamenjani so bili, razžagani, skušani, pobiti z mečem: tavali so v ovčjih in kozjih kožah; biti ubog, prizadet, mučen; 38 (ki jih svet ni bil vreden:) tavali so po puščavah in po gorah ter po jamah in jamah zemlje. 39 In vsi ti, ki so po veri prejeli dobro priznanje, niso prejeli obljube. 40 Bog je poskrbel za nekaj boljšega za nas, da oni brez nas ne bi bili popolni.
Hebrejcem
POGLAVJE 12 1 Ker torej vidimo, da nas obdaja tolikšen oblak prič, odložimo vsako težo in greh, ki nas tako zlahka obsede, in potrpežljivo tecimo v tekmi, ki je pred nami, 2 Gledamo na Jezusa, začetnika in dokončatelja naše vere; ki je zaradi veselja, ki je bilo pred njim, prestal križ, zaničeval sramoto, in sedi na desnici božjega prestola. 3 Kajti premislite o njem, ki je prestal tako protislovje grešnikov proti sebi, da ne boste utrujeni in omedleli. 4 Niste se še uprli do krvi in se borili proti grehu. 5 In pozabili ste opomin, ki vam govori kot otrokom: Sin moj, ne zaničuj Gospodovega karanja in ne omedli, ko te grajajo: 6 Kajti kogar Gospod ljubi, tega kaznuje in biča vsakega sina, ki ga sprejme. 7 Če prestanete kazen, Bog ravna z vami kakor s sinovi; kajti kateri sin je tisti, ki ga oče ne kara? 8 Če pa ste brez kazni, katere so deležni vsi, potem ste barabe in ne sinovi. 9 Poleg tega smo imeli očete po svojem mesu, ki so nas opominjali, in smo jih spoštovali: ali se ne bomo veliko raje podrejali Očetu duhov in živeli? 10 Resnično so nas nekaj dni karali po svojem užitku; on pa nam v korist, da bi bili deležni njegove svetosti. 11 Nobena kazen za zdaj se ne zdi radostna, ampak težka; kljub temu pa pozneje obrodi miroljuben sad pravičnosti tistim, ki so jo vajeni. 12 Zato dvignite roke, ki so povešene, in šibka kolena; 13 In zravnajte steze svojim nogam, da se hromi ne skrene s poti; pa naj se raje pozdravi. 14 Sledite miru z vsemi ljudmi in svetosti, brez katere nihče ne bo videl Gospoda. 15 Skrbno pazi, da kdo ne ostane brez božje milosti; da vam ne bi vzgajala kakšna grenkobna korenina, ki bi vas motila in bi se s tem mnogi oskrunili; 16 Da ne bo nobenega nečistnika ali nečistnika, kot je Ezav, ki je za en grižljaj mesa prodal svojo prvorojenstvo. 17 Kajti veste, kako je bil pozneje, ko je hotel podedovati blagoslov, zavrnjen; ker ni našel mesta kesanju, čeprav ga je skrbno iskal s solzami. 18 Kajti niste prišli do gore, ki bi se je bilo mogoče dotakniti in ki gori v ognju, niti do črnine, teme in viharja, 19 In zvok trobente in glas besed; ta glas, ki so ga slišali, je prosil, naj se jim ne govori več beseda: 20 (Kajti tega, kar je bilo zapovedano, niso mogli prenesti. In če se kakšna zver dotakne gore, jo bodo kamenjali ali prebodli s strelo: 21 In tako grozen je bil prizor, da je Mojzes rekel: »Zelo me je strah in se tresem.« 22 Toda prišli ste na goro Sion in v mesto živega Boga, nebeški Jeruzalem, in k neštetim množicam angelov, 23 Splošnemu zboru in cerkvi prvorojencev, ki so zapisani v nebesih, in Bogu, sodniku vseh, in duhom pravičnih ljudi, ki so postali popolni, 24 In Jezusu, sredniku nove zaveze, in krvi škropljenja, ki govori boljše stvari kot Abelova. 25 Glej, da ne zavrneš tistega, ki govori. Kajti če niso ušli oni, ki so zavrnili tistega, ki je govoril na zemlji, toliko bolj ne bomo ušli mi, če se odvrnemo od njega, ki govori iz nebes.
26 Njegov glas je tedaj stresel zemljo; zdaj pa je obljubil, rekoč: Še enkrat ne stresem samo zemlje, ampak tudi nebo. 27 In ta beseda, Še enkrat, pomeni odstranitev tistih stvari, ki so se majale, kot stvari, ki so ustvarjene, da lahko ostanejo tiste stvari, ki se ne morejo majati. 28 Zatorej, ko prejmemo kraljestvo, ki ga ni mogoče premakniti, imejmo milost, s katero bomo Bogu sprejemljivo služili s spoštovanjem in božjim strahom: 29 Kajti naš Bog je ogenj, ki požira. POGLAVJE 13 1 Naj se bratska ljubezen nadaljuje. 2 Ne pozabite pogostiti tujcev: zakaj nekateri so tako nevede gostili angele. 3 Spominjaj se jih, ki so ukleščeni, kakor zvezani z njimi; in tiste, ki trpijo nadloge, kakor da ste tudi sami v telesu. 4 Poroka je pri vseh častna in postelja neomadeževana; vlačuge in prešuštnike pa bo sodil Bog. 5 Vaš pogovor naj bo brez pohlepa; in bodi zadovoljen s tem, kar imaš: kajti rekel je: Nikoli te ne bom zapustil in te ne bom zapustil. 6 Tako da lahko pogumno rečemo: Gospod je moj pomočnik in ne bom se bal, kaj mi bo človek storil. 7 Spominjajte se tistih, ki vam vladajo, ki so vam oznanjali Božjo besedo; katerih vera sledite, glede na konec njihovega pogovora. 8 Jezus Kristus je isti včeraj in danes in na veke. 9 Ne zavajajte se s potapljači in čudnimi nauki. Kajti dobro je, da je srce utrjeno z milostjo; ne z mesom, ki ni koristilo tistim, ki so bili tam zaposleni. 10 Imamo oltar, s katerega nimajo pravice jesti tisti, ki služijo tabernaklju. 11 Kajti trupla tistih zveri, katerih kri veliki duhovnik prinese v svetišče za greh, sežgejo zunaj tabora. 12 Zato je tudi Jezus, da bi s svojo krvjo posvetil ljudstvo, trpel zunaj vrat. 13 Pojdimo torej k njemu zunaj tabora, nosimo njegovo sramotenje. 14 Kajti tukaj nimamo obstojnega mesta, ampak iščemo prihodnjega. 15 Po njem torej Bogu vedno darujemo hvalno daritev, to je sad naših ustnic, ki se zahvaljujejo njegovemu imenu. 16 Ne pozabite pa na dobrodelnost in občevanje: kajti takšne žrtve so Bogu všeč. 17 Ubogajte tiste, ki vam vladajo, in se pokorite; kajti oni pazijo na vaše duše kot tisti, ki morajo odgovarjati, da bi to delali z veseljem in ne z žalostjo; kajti to vam ni v korist. 18 Prosi za nas: saj verjamemo, da imamo čisto vest, da smo v vsem pripravljeni živeti pošteno. 19 Vendar te še toliko bolj prosim, da storiš to, da bom čim prej vrnjen k tebi. 20 Bog miru pa je obudil od mrtvih našega Gospoda Jezusa, velikega pastirja ovac, s krvjo večne zaveze, 21 Naj vas izpopolni v vsakem dobrem delu, da bi izpolnjevali njegovo voljo, delajoč v vas, kar je njemu všeč, po Jezusu Kristusu. ki mu bodi slava na veke vekov. Amen. 22 In prosim vas, bratje, sprejmete besedo opomina; kajti napisal sem vam pismo v malo besedah. 23 Vedite, da je naš brat Timotej osvobojen; s katerim, če pride kmalu, te bom videl.
Hebrejcem
24 Pozdravite vse, ki vam vladajo, in vse svetnike. Pozdravljajo vas Italijani. 25 Milost z vami vsemi. Amen.