Ruth POGLAVJE 1 1 In zgodilo se je v dneh, ko so sodili sodniki, da je v deželi vladala lakota. In neki mož iz Betlehema Judovega se je odpravil na popotništvo v deželo Moab, on, njegova žena in njegova dva sinova. 2 In možu je bilo ime Elimeleh, njegovi ženi Naomi pa ime njegovima sinovoma Mahlonu in Kilionu, Efratema iz Betlehema Judovega. In prišli so v moabsko deželo in tam ostali. 3 In Elimeleh Naomin mož je umrl; in ostala je ona in njena dva sinova. 4 In vzeli so si žene iz Moabk; eni je bilo ime Orpa, drugi pa Ruta; in prebivali so tam približno deset let. 5 Mahlon in Kilion sta umrla tudi oba; in žena je ostala od svojih dveh sinov in svojega moža. 6 Tedaj je vstala s svojimi snahami, da bi se vrnila iz moabske dežele; kajti slišala je v moabski deželi, da je GOSPOD obiskal svoje ljudstvo in jim dal kruha. 7 Zato je odšla iz kraja, kjer je bila, in njeni snahi z njo; in šli so na pot, da bi se vrnili v deželo Judovo. 8 In Naomi je rekla svojima snahama: Pojdita, vrnita se vsaka v hišo svoje matere; GOSPOD naj vam ravna dobro, kakor ste ravnali z mrtvimi in z menoj. 9 GOSPOD naj vam da, da najdete počitek vsaka v hiši svojega moža. Potem jih je poljubila; in so povzdignili svoj glas in jokali. 10 Rekli so ji: Zagotovo se bomo vrnili s teboj k tvojemu ljudstvu. 11 In Naomi je rekla: »Vrnite se, hčere moje; zakaj bi šle z menoj? ali je še kaj sinov v mojem telesu, da bi bili vaši možje? 12 Vrnite se, hčere moje, pojdite svojo pot; saj sem prestara, da bi imela moža. Če rečem, imam upanje, če bi imela moža tudi to noč in rodila tudi sinove; 13 Ali bi čakali nanje, dokler ne odrastejo? bi ostala zaradi njih, da ne bi imela moža? ne, moje hčere; kajti zelo me žalosti zaradi vas, da je šla roka GOSPODOVA zoper mene. 14 Povzdignili so svoj glas in spet zajokali; Orpa je poljubila svojo taščo; vendar se je Ruth oprijela. 15 In rekla je: Glej, tvoja svakinja se je vrnila k svojemu ljudstvu in k svojim bogovom; vrni se za svojo svakinjo. 16 In Ruth je rekla: Ne roti me, naj te zapustim ali naj se vrnem od zasledovanja tebe: kajti kamor greš ti, bom šel tudi jaz; in kjer boš ti prenočil, bom prenočil tudi jaz. Tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog moj Bog. 17 Kjer boš ti umrl, bom umrl tudi jaz in tam bom pokopan: GOSPOD naj mi stori tako in še več, če bi le smrt ločila tebe in mene. 18 Ko je videla, da se je trdno odločila iti z njo, je prenehala govoriti z njo. 19 Tako sta šla, dokler nista prišla v Betlehem. In zgodilo se je, ko so prišli v Betlehem, da se je vse mesto zganilo okoli njih in so rekli: Je to Naomi? 20 In rekla jim je: Ne kličite me Naomi, kličite me Mara, kajti Vsemogočni mi je ravnal zelo bridko.
21 Šel sem ven poln in GOSPOD me je vrnil domov praznega; zakaj me torej imenujete Naomi, ko je GOSPOD pričal zoper mene in me je Vsemogočni ponižal? 22 Tako se je Naomi vrnila in z njo njena snaha Moabka Ruta, ki se je vrnila iz moabske dežele; in prišli so v Betlehem na začetku ječmenove žetve. POGLAVJE 2 1 In Naomi je imela sorodnika svojega moža, bogatega moža iz Elimelekove družine; in ime mu je bilo Boaz. 2 In Moabka Ruta je rekla Naomi: Naj grem zdaj na polje in nabiram klasje za tistim, v čigar očeh bom našla milost. In ona ji reče: Pojdi, hči moja. 3 In šla je in prišla ter pabirala na polju za žanjicami; in srečala se je na delu polja, ki je pripadalo Boazu, ki je bil iz Elimelekovega rodu. 4 In glej, Boaz je prišel iz Betlehema in rekel žanjicam: GOSPOD z vami! In odgovorili so mu: GOSPOD naj te blagoslovi. 5 Nato je Boaz rekel svojemu služabniku, ki je bil postavljen nad žanjicami: Čigava je ta deklica? 6 In služabnik, ki je bil postavljen nad žanjicami, je odgovoril in rekel: To je moabitska deklica, ki se je vrnila z Naomi iz moabske dežele. 7 In rekla je: »Prosim, naj pabiram in nabiram za žanjci med snope.« Tako je prišla in ostala od jutra do danes, tako da se je malo zadržala v hiši. 8 Nato je Boaz rekel Ruti: »Ali ne slišiš, hči moja? Ne hodi pabirat na drugo polje, niti ne hodi od tod, ampak ostani tukaj pri mojih dekletih: 9 Oči naj bodo tvoje na njivi, ki jo žanjejo, in pojdi za njimi. Ali nisem zapovedal mladeničem, naj se te ne dotikajo? in ko si žejen, pojdi k posodam in pij, kar so začrpali mladeniči. 10 Potem je padla na obraz, se priklonila do tal in mu rekla: Zakaj sem našla milost v tvojih očeh, da me spoznaš, ko sem tujka? 11 In Boaz je odgovoril in ji rekel: Popolnoma mi je bilo razkrito vse, kar si storila svoji tašči od smrti svojega moža: in kako si zapustila svojega očeta in svojo mater in deželo svojega rojstva. , in prišel si k ljudstvu, ki ga do zdaj nisi poznal. 12 GOSPOD naj povrne tvoje delo in polno plačilo ti bo dal GOSPOD, Izraelov Bog, pod čigar peruti si se zaupala. 13 Nato je rekla: Naj najdem milost v tvojih očeh, moj gospod; ker si me potolažil in ker si prijazno govoril s svojo služabnico, čeprav nisem podobna eni izmed tvojih dekel. 14 In Boaz ji je rekel: »Ob času jedi pridi sem, jej kruha in pomoči svoj zalogaj v kis. In sedla je zraven žanjic: in dosegel je njeno praženo žito, in je jedla, in bila je dovolj, in je odšla. 15 In ko je vstala, da bi pabirkovala, je Boaz ukazal svojim mladeničem, rekoč: Naj paberkira tudi med snopi in je ne zasramujte! 16 In naj ji pade tudi nekaj prgišč namena in jih pusti, da jih lahko nabere, in je ne grajajte. 17 Tako je nabirala na njivi do večera in izmlatila, kar je nabrala; bilo je približno efo ječmena. 18 In vzela ga je in šla v mesto; in njena tašča je videla, kaj je nabrala; in prinesla je ter ji dala, kar je prihranila, potem ko je bila dovolj.