Jonah POGLAVJE 1 1 Tedaj je prišla GOSPODOVA beseda Jonu, Amitajevemu sinu, rekoč: 2 Vstani, pojdi v Ninive, to veliko mesto, in kriči proti njemu; kajti njihova hudobija je prišla pred me. 3 Toda Jona je vstal, da bi zbežal v Taršiš izpred Gospodovega obličja, in šel dol v Jopo; in našel je ladjo, ki je peljala v Taršiš; plačal je voznino zanjo in se spustil vanjo, da bi šel z njimi v Taršiš pred GOSPODOVIM obličjem. 4 Toda GOSPOD je poslal v morje močan veter in na morju je nastala močna nevihta, tako da je bila ladja kakor da bi se razbila. 5 Tedaj so se pomorščaki prestrašili in so vpili vsak k svojemu bogu in vrgli blago, ki je bilo v ladji, v morje, da bi ga olajšali. Toda Jona je šel dol v boke ladje; in legel je in je trdno zaspal. 6 Poveljnik ladje je prišel k njemu in mu rekel: »Kaj misliš, o zaspanec? vstani, pokliči svojega Boga, če bo tako, da bo Bog pomislil na nas, da ne poginemo. 7 In rekli so vsak svojemu sogovorniku: »Pridi, vrziva žreb, da bomo vedeli, zaradi koga nas je ta nesreča. Tako so vrgli žreb in žreb je padel na Jona. 8 Tedaj so mu rekli: »Povej nam, prosimo, zaradi koga nas je ta nesreča doletela? Kaj je tvoj poklic? in od kod prihajaš ti? kaj je tvoja država? in iz katerega naroda si? 9 In rekel jim je: Hebrejec sem; in bojim se GOSPODA, Boga nebes, ki je naredil morje in kopno. 10 Tedaj so se možje silno prestrašili in so mu rekli: Zakaj si to storil? Kajti možje so vedeli, da je pobegnil pred GOSPODOVIM obličjem, ker jim je povedal. 11 Tedaj so mu rekli: Kaj naj ti storimo, da bo morje za nas mirno? zakaj morje je delalo in je bilo burno. 12 In rekel jim je: Vzemite me in me vrzite v morje; tako bo morje mirno za vas: kajti vem, da je ta velika nevihta nad vami zaradi mene. 13 Kljub temu so možje močno veslali, da bi ga pripeljali do kopnega; vendar niso mogli, kajti morje se je razburkalo in je bilo nevihtno proti njim. 14 Zato so vpili h GOSPODU in rekli: »Prosimo te, o GOSPOD, rotimo te, naj ne poginemo zaradi življenja tega človeka in ne naloži nam nedolžne krvi: kajti ti, o GOSPOD, si storil, kar je hotel. ti. 15 Tako so vzeli Jona in ga vrgli v morje; in morje je prenehalo divjati. 16 Tedaj so se možje silno bali GOSPODA in so darovali GOSPODU ter izrekli zaobljube. 17 GOSPOD je pripravil veliko ribo, da bi pogoltnila Jona. In Jona je bil v trebuhu ribe tri dni in tri noči. POGLAVJE 2 1 Tedaj je Jona iz ribjega trebuha molil h GOSPODU, svojemu Bogu, 2 In rekel: V svoji stiski sem klical h GOSPODU in me je uslišal; iz trebuha pekla sem zavpil, in ti si slišal moj glas. 3 Kajti ti si me vrgel v globino, sredi morja; in povodnji so me obdajale: vsi tvoji valovi in tvoji valovi so šli čez mene.
4 Tedaj sem rekel: Vržen sem izpred tvojih oči; vendar bom spet pogledal proti tvojemu svetemu templju. 5 Vode so me obkrožile do duše: globina me je zaprla, plevel je ovil mojo glavo. 6 Šel sem doli do podnožja gora; Zemlja s svojimi zapahi me je obkrožala na veke, vendar si rešil življenje moje iz trohljivosti, GOSPOD, moj Bog. 7 Ko je moja duša omedlela v meni, sem se spomnil GOSPODA in moja molitev je prišla k tebi, v tvoj sveti tempelj. 8 Tisti, ki opazujejo lažnivo nečimrnost, zapustijo svoje usmiljenje. 9 Jaz pa ti bom daroval z glasom hvaležnosti; Plačal bom, kar sem obljubil. Odrešitev je od GOSPODA. 10 In GOSPOD je rekel ribi, in ta je izbljuvala Jona na suho. POGLAVJE 3 1 In GOSPODOVA beseda je drugič prišla Jonu, rekoč: 2 Vstani, pojdi v Ninive, to veliko mesto, in mu pridigaj, kar ti naročam. 3 Jona je torej vstal in šel v Ninive po Gospodovi besedi. Ninive pa so bile nadvse veliko mesto treh dni potovanja. 4 In Jona je začel vstopati v mesto, oddaljeno en dan vožnje, in je zavpil in rekel: »Še štirideset dni in Ninive bodo podrte.« 5 Tako so Ninivljani verovali Bogu, razglasili post in se oblekli v raševino, od največjega do najmanjšega. 6 Kajti novica je prišla do kralja Niniv in vstal je s svojega prestola, odvrgel svojo obleko s sebe, ga ogrnil z raševino in sedel v pepelu. 7 In dal je, da se to razglasi in objavi po Ninivah z odlokom kralja in njegovih plemičev, rekoč: Ne človek ne živina, čreda ne čreda naj ne okusijo ničesar; naj ne pasejo in ne pijejo vode. 8 Toda človek in žival naj se pokrijeta z raševino in naj močno vpijeta k Bogu: da, vsak naj se obrne od svoje hudobne poti in od nasilja, ki je v njihovih rokah. 9 Kdo ve, ali se bo Bog obrnil in se pokesal in odvrnil od svoje goreče jeze, da ne bomo poginili? 10 In Bog je videl njihova dela, da so se obrnili s svoje hudobne poti; in Bog se je pokesal za zlo, ki ga je rekel, da jim bo storil; in tega ni storil. POGLAVJE 4 1 Toda Jonu je bilo to zelo nejevolje in bil je zelo jezen. 2 In molil je h GOSPODU in rekel: »Prosim te, o GOSPOD, ali nisem to govoril, ko sem bil še v svoji deželi? Zato sem prej zbežal v Taršiš, ker sem vedel, da si milostljiv in usmiljen Bog, počasen za jezo in zelo dobrotljiv, in se ti pokesaš hudega. 3 Zato zdaj, o GOSPOD, vzemi, prosim te, moje življenje od mene; kajti bolje mi je umreti kot živeti. 4 Tedaj je rekel GOSPOD: Ali je dobro, da se jeziš? 5 Jona je torej šel iz mesta in sedel na vzhodni strani mesta ter si tam naredil šotor in sedel pod njim v senci, dokler ni videl, kaj se bo zgodilo z mestom. 6 In GOSPOD Bog je pripravil bučo in jo dal dvigniti nad Jona, da bi bila senca nad njegovo glavo in ga rešila njegove žalosti. Tako se je Jona zelo razveselil buče.