Jeremija POGLAVJE 1 1 Besede Jeremija, sina Hilkijájevega, izmed duhovnikov, ki so bili v Anatotu v Benjaminovi deželi: 2 K kateremu je prišla beseda GOSPODOVA v dneh Jošija, Amonovega sina, kralja Judovega, v trinajstem letu njegovega kraljevanja. 3 Zgodilo se je tudi v dneh Jojakima, sina Josijevega, kralja Judovega, do konca enajstega leta Zedekija, sina Josijevega, kralja Judovega, do odpeljanja jeruzalemskih ujetnikov v petem mesecu. 4 Tedaj mi je prišla GOSPODOVA beseda, rekoč: 5 Preden sem te oblikoval v materinem telesu, sem te poznal; in preden si prišel iz materinega telesa, sem te posvetil in te postavil za preroka narodom. 6 Tedaj sem rekel: »Ah, Gospod BOG! Glej, ne morem govoriti, ker sem otrok.« 7 Gospod pa mi je rekel: Ne reci: Otrok sem, kajti h vsem, kamor te pošljem, boš šel, in vse, kar ti bom zapovedal, boš govoril. 8 Ne boj se jih, kajti jaz sem s teboj, da te rešim, govori GOSPOD. 9 Tedaj je GOSPOD iztegnil roko in se dotaknil mojih ust. In GOSPOD mi je rekel: Glej, svoje besede sem položil v tvoja usta. 10 Glej, danes sem te postavil nad narode in kraljestva, da izkoreniniš in podiraš, uničuješ in podiraš, zidaš in sadiš. 11 Prišla mi je še beseda GOSPODOVA, rekoč: Jeremija, kaj vidiš? In rekel sem: Vidim mandljevo palico. 12 Tedaj mi je rekel GOSPOD: »Dobro si videl, kajti pospešil bom svojo besedo, da jo izpolnim.« 13 In beseda GOSPODOVA mi je prišla drugič, rekoč: Kaj vidiš? In rekel sem: Vidim vrelo posodo, in njena stena je obrnjena proti severu. 14 Tedaj mi je GOSPOD rekel: »S severa bo prišla nesreča nad vse prebivalce dežele.« 15 Kajti glej, poklical bom vse rodbine severnih kraljestev, govori GOSPOD, in prišle bodo in postavile vsak svoj prestol ob vhodu v jeruzalemska vrata in ob vsem njegovem obzidju krog in krog in ob vseh Judovih mestih. 16 Izrekel bom svoje sodbe nad njimi zaradi vse njihove hudobnosti, ker so me zapustili in zažigali kadilo drugim bogovom ter častili dela svojih rok. 17 Ti si torej opaši ledja, vstani in jim povej vse, kar ti zapovedujem. Ne boj se jih, da te ne osramotim vpričo njih. 18 Kajti glej, danes sem te postavil za utrjeno mesto, za železni steber in za bronasto obzidje zoper vso deželo, zoper kralje Judove, zoper njegove kneze, zoper njegove duhovnike in zoper ljudstvo dežele. 19 Bojevali se bodo proti tebi, a te ne bodo premagali, kajti jaz sem s teboj, govori GOSPOD, da te rešim. POGLAVJE 2 1 Prišla mi je še beseda GOSPODOVA, rekoč: 2 Pojdi in kliči na ušesa Jeruzalema: Tako pravi GOSPOD: Spominjam se tebe, prijaznosti tvoje mladosti, ljubezni tvojih zarok, ko si šla za menoj v puščavo, v deželo, ki ni bila posejana.
3 Izrael je bil svetost Gospodu in prvina njegovega pridelka; vsi, ki ga požirajo, bodo storili greh; nesreča jih bo zadela, govori Gospod. 4 Poslušajte besedo GOSPODOVO, hiša Jakobova in vse družine hiše Izraelove! 5 Tako pravi GOSPOD: Kakšno krivico so našli vaši očetje pri meni, da so se oddaljili od mene in hodili za ničemernostjo ter postali ničvredni? 6 Niso rekli: »Kje je GOSPOD, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil skozi puščavo, skozi deželo puščav in jam, skozi deželo suše in smrtne sence, skozi deželo, po kateri ni hodil nihče in kjer nihče ni prebival?« 7 In pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrote; toda ko ste vstopili, ste oskrunili mojo deželo in mojo dediščino spremenili v gnusobo. 8 Duhovniki niso rekli: »Kje je GOSPOD?« In tisti, ki poučujejo postavo, me niso poznali. Tudi pastirji so prestopili me in preroki so prerokovali v Baalovem imenu in hodili za tem, kar ni koristilo. 9 Zato se bom še vedno pravdal z vami, govori GOSPOD, in se bom pravdal z otroki vaših otrok. 10 Pojdite namreč čez Kitimske otoke in si oglejte; pošljite v Kedar in natančno preglejte ter preverite, ali je tam kaj takega. 11 Je li kakšen narod zamenjal svoje bogove, ki pa niso bogovi? Moje ljudstvo pa je zamenjalo svojo slavo za nekaj, kar ne koristi. 12 Zgrozite se, nebesa, nad tem in se silno prestrašite, bodite zelo obupani, govori GOSPOD. 13 Kajti moje ljudstvo je storilo dve zli stvari: zapustilo je mene, studenec žive vode, in si izkopalo vodnjake, razbite vodnjake, ki ne morejo držati vode. 14 Je Izrael suženj? Je suženj, rojen v hiši? Zakaj je razvajen? 15 Mladi levi so rjoveli nanj in vpili ter opustošili njegovo deželo; njegova mesta so požgana in brez prebivalcev. 16 Tudi sinovi Nofa in Tahapanesa so ti zlomili temenec. 17 Mar si tega nisi sam priskrbel s tem, da si zapustil GOSPODA, svojega Boga, ko te je vodil po poti? 18 Kaj pa imaš zdaj za egiptovsko, da piješ vode Sihorja, ali kaj pa imaš za asirsko, da piješ vode reke? 19 Tvoja lastna hudobija te bo pokarala in tvoji odpadniki te bodo grajali. Zato vedi in glej, da je hudo in grenko, da si zapustil GOSPODA, svojega Boga, in da se ne bojiš mene, govori Gospod, GOSPOD nad vojskami. 20 Kajti od nekdaj sem zlomil tvoj jarem in pretrgal tvoje vezi; in rekla si: Ne bom prestopila, ko si tavala po vsakem visokem griču in pod vsakim zelenim drevesom in se vlačugala. 21 Sadil sem ti plemenito trto, čisto pravo seme. Kako si se mi torej spremenila v izrodljeno sadico tuje trte? 22 Čeprav se umivaš s sojino soljo in si vzameš veliko mila, je tvoja krivica vseeno zaznamovana pred menoj, govori Gospod BOG. 23 Kako moreš reči: »Nisem oskrunjena, nisem hodila za Baali?« Poglej svojo pot v dolini, spoznaj, kaj si storila. Hitra dromedarka si, ki hodi po svojih poteh. 24 Divja oslica, vajena puščave, ki po mili volji duši veter; kdo jo more odgnati ob njeni priložnosti? Vsi, ki jo iščejo, se ne bodo utrudili; v njenem mesecu jo bodo našli.