Nehemija POGLAVJE 1 1 Besede Nehemija, Hahalijevega sina. Zgodilo se je v mesecu kislevu, v dvajsetem letu, ko sem bil v gradu Susanu, 2 Da je prišel Hanani, eden mojih bratov, on in nekateri možje iz Jude; in vprašal sem jih o Judih, ki so pobegnili, ki so ostali od ujetništva, in o Jeruzalemu. 3 In rekli so mi: »Ostanek ujetnikov, ki je tam v pokrajini še ostal, je v veliki stiski in sramoti. Tudi jeruzalemsko obzidje je podrto in njegova vrata so požgana z ognjem.« 4 Ko sem slišal te besede, sem sedel in jokal ter žaloval nekaj dni, se postil in molil pred Bogom nebes, 5 In rekel: »Prosim te, GOSPOD, Bog nebes, veliki in strašni Bog, ki hraniš zavezo in milost tistim, ki te ljubijo in izpolnjujejo njegove zapovedi!« 6 Naj bo tvoje uho pozorno in tvoje oči odprte, da boš slišal molitev svojega služabnika, ki jo zdaj molim pred teboj, podnevi in ponoči, za Izraelove sinove, tvoje služabnike, in priznal grehe Izraelovih sinov, ki smo jih grešili proti tebi; grešil sva jaz in hiša mojega očeta. 7 Zelo smo se pokvarili proti tebi in nismo izpolnjevali zapovedi, postav in sodb, ki si jih zapovedal svojemu služabniku Mojzesu. 8 Spomni se, prosim, besede, ki si jo zapovedal svojemu služabniku Mojzesu, rekoč: Če boste prestopili, vas bom razkropil med narode. 9 Če pa se obrnete k meni in se boste držali mojih zapovedi ter jih izpolnjevali, četudi bi bili med vami izgnani do skrajnega konca neba, jih bom zbral tudi od tam in jih pripeljal na kraj, ki sem ga izbral, da tam prebiva moje ime. 10 To so tvoji služabniki in tvoje ljudstvo, ki si jih odkupil s svojo veliko močjo in s svojo močno roko. 11 Prosim te, GOSPOD, naj bo tvoje uho pozorno na molitev tvojega služabnika in na molitev tvojih služabnikov, ki se hočejo bati tvojega imena. Prosim, daj svojemu služabniku danes srečo in daj mu usmiljenje v očeh tega moža! Bil sem namreč kraljev točaj. POGLAVJE 2 1 V mesecu nisanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa, je bilo pred njim vino. Vzel sem vino in ga dal kralju. Nisem pa bil prej žalosten v njegovi prisotnosti. 2 Kralj mi je rekel: »Zakaj je tvoj obraz žalosten, ko nisi bolan? To ni nič drugega kot žalost v srcu.« Tedaj sem se zelo prestrašil. 3 In rekel je kralju: »Naj kralj živi na veke! Zakaj ne bi bil moj obraz žalosten, ko je mesto, kraj grobov mojih očetov, opustošeno in njegova vrata so požgana z ognjem?« 4 Kralj mi je rekel: »Za kaj prosiš?« Molil sem k Bogu nebes. 5 In rekel sem kralju: Če je kralju všeč in če je tvoj služabnik našel milost v tvojih očeh, me pošlji v Judo, v mesto grobov mojih očetov, da ga pozidam. 6 Kralj mi je rekel (kraljica pa je sedela poleg njega): »Kako dolgo bo trajalo tvoje potovanje in kdaj se boš vrnil?« Kralju se je torej zdelo ugodno poslati me; določila sem mu čas.
7 Nadalje sem rekel kralju: Če je kralju všeč, naj mi dajo pisma upraviteljem onkraj reke, da me bodo prepeljali, dokler ne pridem v Judo; 8 In pismo Asafu, oskrbniku kraljevega gozda, da mi da les za izdelavo tramov za vrata palače, ki pripadajo hiši, in za mestno obzidje in za hišo, v katero bom vstopil. In kralj mi je dal, ker je bila nad menoj dobrotljiva roka mojega Boga. 9 Nato sem prišel k upraviteljem onkraj reke in jim izročil kraljeva pisma. Kralj je z menoj poslal poveljnike vojske in konjenike. 10 Ko sta to slišala Sanbalat, Horonec, in Tobija, hlapec Amonec, ju je zelo razžalostilo, da je prišel mož, da bi skrbel za dobro Izraelovih otrok. 11 Prišel sem torej v Jeruzalem in tam ostal tri dni. 12 Ponoči sem vstal jaz in nekaj mož z menoj; nikomur nisem povedal, kaj mi je Bog vložil v srce, da storim v Jeruzalemu; in nobene živali ni bilo z menoj razen živali, na kateri sem jezdil. 13 Ponoči sem šel skozi vrata doline, celo pred zmajev vodnjak, in do gnojišča, in si ogledal jeruzalemsko obzidje, ki je bilo porušeno in njegova vrata so bila požgana v ognju. 14 Nato sem šel k vratom studenca in do kraljevega ribnika, a ni bilo prostora, da bi zver, ki je bila pod mano, mogla iti. 15 Potem sem šel ponoči gor ob potoku in si ogledal obzidje, se obrnil nazaj in vstopil skozi vrata doline ter se tako vrnil. 16 In oblastniki niso vedeli, kam sem šel ali kaj sem počel; niti tega še nisem povedal Judom, duhovnikom, plemičem, oblastnikom in drugim, ki so opravljali delo. 17 Tedaj sem jim rekel: »Vidite, v kakšni stiski smo, kako je Jeruzalem opustošen in njegova vrata so požgana. Pridite, pozidajmo jeruzalemsko obzidje, da ne bomo več v sramoto.« 18 Tedaj sem jim povedal o roki svojega Boga, ki je bila dobra nad mano, in o kraljevih besedah, ki mi jih je govoril. Rekli so: »Vstanimo in gradimo!« Tako so si okrepili roke za to dobro delo. 19 Ko pa so to slišali Sanbalat Horonec, Tobija, hlapec Amonec, in Gešem Arabec, so se nam posmehovali in nas zaničevali ter rekli: »Kaj počnete? Se boste uprli kralju?« 20 Tedaj sem jim odgovoril in jim rekel: Bog nebes nam bo prinesel srečo; zato bomo mi, njegovi služabniki, vstali in gradili; vi pa nimate deleža, ne pravice, ne spomina v Jeruzalemu. POGLAVJE 3 1 Tedaj se je véliki duhovnik Eljašib dvignil s svojimi brati duhovniki in so sezidali Ovčja vrata; posvetili so jih in postavili njihova vrata; posvetili so jih do stolpa Mea, do stolpa Hananeel. 2 Poleg njega so zidali možje iz Jerihe. Poleg njih je zidal Zakur, Imrijev sin. 3 Ribja vrata pa so zgradili Hasenajevi sinovi, ki so položili tudi tramove in vgradili vrata, ključavnice in zapahe. 4 Poleg njih je popravljal Meremot, sin Urija, sinu Kozovega. Poleg njih je popravljal Mešulam, sin Berekjája, sinu Mešezabeélovega. Poleg njih je popravljal Zadok, sin Baanov. 5 Poleg njih so popravljali Tekojčani, toda njihovi velikaši niso naslonili svojih vratov na delo svojega Gospoda.