Objokovanja POGLAVJE 1 1 Kako samotno stoji mesto, ki je bilo polno ljudi! kako je postala vdova! ona, ki je bila velika med narodi in princesa med pokrajinami, kako je postala davka! 2 Močno joka ponoči in njene solze so na njenih licih: med vsemi njenimi ljubimci nima nikogar, ki bi jo tolažil: vsi njeni prijatelji so jo izdajali, postali so njeni sovražniki. 3 Juda je šel v ujetništvo zaradi stiske in zaradi velikega suženjstva; med pogani prebiva, ne najde pokoja; vsi njeni preganjalci so jo dohiteli med ožinami. 4 Pota sionska žalujejo, ker nihče ne prihaja na slavnostne praznike; vsa njegova vrata so opustošena; njegovi duhovniki vzdihujejo, njegove device so potrte in on je v bridkosti. 5 Njeni nasprotniki so glavni, njeni sovražniki uspevajo; kajti GOSPOD jo je ponižal zaradi množine njenih prestopkov; njeni otroci so šli v ujetništvo pred sovražnikom. 6 In od hčere sionske je odšla vsa njena lepota: njeni knezi so postali kakor jeleni, ki ne najdejo paše, in brez moči so odšli pred zasledovalcem. 7 Jeruzalem se je v dneh svoje stiske in bede spomnil vseh svojih prijetnosti, ki jih je imel v starih dneh, ko je njegovo ljudstvo padlo v roke sovražnika in nihče mu ni pomagal: nasprotniki so jo videli in storili posmehujejo se njenim sobotam. 8 Jeruzalem je hudo grešil; zato je odstranjena: vsi, ki so jo častili, jo zaničujejo, ker so videli njeno nagoto; da, vzdihne in se obrne nazaj. 9 Njena nesnaga je v njenih suknjah; ne spominja se svojega zadnjega konca; zato se je čudovito spustila: tolažnika ni imela. O GOSPOD, glej mojo stisko, kajti sovražnik se je poveličal. 10 Nasprotnik je iztegnil svojo roko nad vsemi njenimi prijetnostmi; kajti videla je, da so pogani vstopili v njeno svetišče, katerim si zapovedal, da ne smejo vstopiti v tvojo občino. 11 Vse njeno ljudstvo vzdihuje, išče kruha; svoje prijetne stvari so dali za hrano, da bi olajšali dušo. Glej, o GOSPOD, in premisli; ker sem postal hudoben. 12 Ali vam ni nič, vsi, ki greste mimo? Glej in poglej, ali je kakšna žalost, podobna moji žalosti, ki se mi je zgodila, s katero me je GOSPOD prizadel na dan svoje goreče jeze. 13 Od zgoraj je poslal ogenj v moje kosti in premagal jih je; razpel je mrežo za moje noge, obrnil me je nazaj; naredil me je pustega in omedleval ves dan. 14 Jarem mojih grehov je zvezan z njegovo roko; ovenčani so in se dvigajo na moj vrat; on je pustil, da je padla moja moč; Gospod me je izročil v njihove roke, iz katerih ne morem vstati. 15 Gospod je poteptal vse moje junake sredi mene; sklical je zoper mene zbor, da bi zdrobil moje mladeniče; Gospod je poteptal devico, hčer Judovo, kakor v stiskalnici. 16 Zaradi teh stvari jokam; moje oko, moje oko teče z vodo, kajti tolažnik, ki bi olajšal mojo dušo, je daleč od mene; moji otroci so obupani, ker je sovražnik premagal. 17 Sion širi svoje roke, in nikogar ni, da bi ga potolažil. GOSPOD je zapovedal Jakobu, naj ga obkrožijo njegovi
nasprotniki: Jeruzalem je kakor menstrualna žena med njimi. 18 GOSPOD je pravičen; kajti uprl sem se njegovi zapovedi: poslušajte, prosim, vsi ljudje, in glejte mojo žalost: moje device in moji mladeniči so šli v ujetništvo. 19 Poklical sem svoje ljubice, a so me prevarali: moji duhovniki in moji starešine so umrli v mestu, medtem ko so iskali meso, da bi olajšali svoje duše. 20 Glej, o GOSPOD; kajti v stiski sem: moje črevesje je vznemirjeno; moje srce se je obrnilo v meni; ker hudo sem se uprl: na tujem meč žalosti, doma je kakor smrt. 21 Slišali so, da vzdihujem; nikogar ni, ki bi me potolažil; vsi moji sovražniki so slišali o moji stiski; veseli so, da si to storil: prinesel boš dan, ki si ga poklical, in meni bodo podobni. 22 Naj pride pred te vsa njihova hudobija; in stori jim, kakor si storil meni zaradi vseh mojih pregreh; POGLAVJE 2 1 Kako je Gospod prekril sionsko hčer v svoji jezi z oblakom in vrgel z neba na zemljo Izraelovo lepoto in se ni spomnil podnožja svojih nog na dan svoje jeze! 2 Gospod je pogoltnil vsa bivališča Jakobova in se mu ni usmilil; v svoji jezi je podrl trdnjave hčere Judove; spustil jih je na tla, oskrunil je kraljestvo in njegove kneze. 3 V svoji goreči jezi je odsekal ves Izraelov rog, svojo desnico je umaknil pred sovražnikom in zagorel je proti Jakobu kakor goreči ogenj, ki požira vse naokrog. 4 Napenjal je svoj lok kakor sovražnik; postavil se je s svojo desnico kot nasprotnik in pobil vse, kar je bilo očem prijetno v tabernaklju hčere sionske; izlil je svoj bes kakor ogenj. 5 Gospod je bil kakor sovražnik: pogoltnil je Izraela, pogoltnil je vse njegove palače, razdejal je njegove trdnjave in povečal hčeri Judovi žalovanje in objokovanje. 6 In s silo je uničil njegov šotor, kakor da bi bil vrt; uničil je kraje njegovih shodov; GOSPOD je povzročil, da so bili slovesni prazniki in sobote pozabljeni na Sionu, in je zaničeval v jezi svoji razjezi kralja in duhovnika. 7 Gospod je odvrgel svoj oltar, zasnubil se je svojemu svetišču, izročil je sovražniku v roke zidove njegovih palač; v hiši GOSPODOVI so delali hrup kakor na dan praznika. 8 GOSPOD se je odločil uničiti zid hčere sionske; raztegnil je vrvico, ni umaknil svoje roke, da ne bi uničil; skupaj sta obležala. 9 Njena vrata so pogreznjena v zemljo; uničil je in zlomil njene zapahe; njen kralj in njeni knezi so med pogani; postave ni več; tudi njeni preroki ne najdejo videnja od GOSPODA. 10 Starešine hčere sionske sedijo na tleh in molčijo; posuli so prah na svoje glave; opasali so se z raševino; jeruzalemske device visijo svoje glave do tal. 11 Oči moje izginejo od solz, črevesje se mi vznemiri, jetra moja se razlijejo na zemljo zaradi pogube hčere mojega ljudstva; ker otroci in dojenčki omedlijo po ulicah mesta. 12 Svojim materam pravijo: Kje sta žito in vino? ko so omedleli kot ranjenci na ulicah mesta, ko se je njihova duša izlila v materina naročja. 13 Kaj naj ti vzamem za pričo? kaj naj ti primerjam, hči jeruzalemska? s čim naj ti bom enak, da te tolažim, o devica, hči sionska? zakaj tvoja rana je velika kakor morje: kdo te more ozdraviti?