Joshua POGLAVJE 1 1 Po smrti Mojzesa, GOSPODOVEGA služabnika, se je zgodilo, da je GOSPOD govoril Jozuetu, Nunovemu sinu, Mojzesovemu služabniku, rekoč: 2 Mojzes, moj služabnik, je mrtev; zdaj torej vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jim jo dajem, sinovom Izraelovim. 3 Vsak kraj, na katerega stopi podplat vaše noge, sem vam ga dal, kot sem rekel Mojzesu. 4 Od puščave in tega Libanona do velike reke, reke Evfrat, vsa dežela Hetitov in do velikega morja proti sončnemu zahodu bo vaša obala. 5 Nihče ne bo mogel obstati pred teboj vse dni tvojega življenja: kakor sem bil z Mojzesom, tako bom s teboj: ne bom te zapustil in te ne bom zapustil. 6 Bodi močan in pogumen: zakaj temu ljudstvu boš razdelil v dediščino deželo, ki sem jo prisegel njihovim očetom, da jim jo dam. 7 Samo bodi močan in zelo pogumen, da boš pazil, da delaš po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal moj služabnik Mojzes: ne obračaj se od nje ne na desno ne na levo, da ti bo uspelo, kamor koli greš. 8 Ta knjiga postave naj ne odide iz tvojih ust; toda premišljeval boš o njem podnevi in ponoči, da boš pazil, da delaš po vsem, kar je zapisano v njem; kajti takrat boš naredil svojo pot uspešno in tedaj boš imel dober uspeh. 9 Ali ti nisem ukazal? Bodi močan in pogumen; ne boj se in ne straši se, zakaj GOSPOD, tvoj Bog, je s teboj, kamor koli greš. 10 Nato je Jozue ukazal nadzornikom ljudstva, rekoč: 11 Pojdite skozi vojsko in ukažite ljudstvu, rekoč: Pripravite si živila! kajti v treh dneh boste šli čez ta Jordan, da bi šli v posest dežele, ki vam jo GOSPOD, vaš Bog, daje v posest. 12 In Rubenovcem, Gadovcem in polovici Manasejevega rodu je rekel Jozue, rekoč: 13 Spominjajte se besede, ki vam jo je zapovedal Mojzes, hlapec GOSPODOV, rekoč: GOSPOD, vaš Bog, vam je dal počitek in vam je dal to deželo. 14 Vaše žene, vaši otroci in vaša živina naj ostanejo v deželi, ki vam jo je dal Mojzes onstran Jordana; vi pa pojdite pred svojimi brati oboroženi, vsi hrabri junaki, in jim pomagajte; 15 Dokler GOSPOD ne da počitka vašim bratom, kakor je dal vam, in tudi oni ne zavzamejo dežele, ki jim jo daje GOSPOD, vaš Bog; tedaj se vrnite v deželo svoje posesti in jo uživajte, ki vam jo je Mojzes, hlapec GOSPODOV, dal onstran Jordana proti sončnemu vzhodu. 16 In odgovorili so Jozuetu, rekoč: Storili bomo vse, kar nam boš naročil, in kamor koli naju pošlješ, bomo šli. 17 Kakor smo poslušali Mojzesa v vsem, tako bomo poslušali tebe: samo GOSPOD, tvoj Bog, naj bo s teboj, kakor je bil z Mojzesom. 18 Vsak, ki se upira tvoji zapovedi in ne bo poslušal tvojih besed v vsem, kar mu zapoveduješ, bo obsojen na smrt: le močan in pogumen bodi.
POGLAVJE 2 1 In Jozue, Nunov sin, je poslal iz Šitima dva moža, da bi naskrivaj vohunila, rekoč: Pojdita, oglejta si deželo, celo Jeriho. In sta šla in prišla v hišo vlačuge, ki ji je bilo ime Rahaba, in tam prenočila. 2 In kralju Jerihe je bilo povedano, rekoč: Glej, ponoči so sem prišli možje izmed Izraelovih sinov, da bi raziskali deželo. 3 In kralj Jerihe je poslal k Rahabi, rekoč: »Spelji može, ki so prišli k tebi in so vstopili v tvojo hišo, kajti prišli so, da preiščejo vso deželo. 4 In žena je vzela dva moža in ju skrila ter rekla takole: Moški so prišli k meni, a nisem vedela, od kod sta. 5 In zgodilo se je ob času, ko so se vrata zaprla, ko se je zmračilo, da so možje odšli ven: kam so možje šli, nisem vedel: hitro jih zasledujte; saj jih boste prehiteli. 6 Vendar jih je prinesla na streho hiše in jih skrila z lanenimi stebli, ki jih je položila na streho. 7 In možje so jih zasledovali po poti do Jordana do mostov; in takoj ko so tisti, ki so jih zasledovali, odšli ven, so zaprli vrata. 8 In preden sta legla, se je povzpela k njima na streho; 9 In rekla je možem: »Vem, da vam je GOSPOD dal deželo in da nas je zajela vaša groza in da vsi prebivalci dežele omedlevajo zaradi vas. 10 Slišali smo namreč, kako vam je GOSPOD izsušil vodo Rdečega morja, ko ste prišli iz Egipta; in kaj ste storili obema kraljema Amorejcev, ki sta bila na drugi strani Jordana, Sihonu in Ogu, ki ste ju popolnoma uničili. 11 In kakor hitro smo to slišali, se je naše srce stopilo, niti v nobenem človeku ni ostalo več poguma zaradi vas: kajti GOSPOD, vaš Bog, on je Bog v nebesih zgoraj in na zemlji spodaj. 12 Zdaj pa vas prosim, prisezite mi pri GOSPODU, ker sem vam izkazal dobroto, da boste tudi vi izkazali dobroto hiši mojega očeta in mi dali pravo znamenje: 13 In da boste rešili pri življenju mojega očeta, mojo mater, moje brate in moje sestre in vse, kar imajo, ter rešili naša življenja pred smrtjo. 14 In možje so ji odgovorili: Naše življenje za tvoje, če ne izrečeš tega našega posla. In ko nam bo GOSPOD dal deželo, bomo s teboj ravnali dobro in po pravici. 15 Nato jih je spustila po vrvi skozi okno: kajti njena hiša je bila na mestnem obzidju in ona je prebivala na obzidju. 16 In rekla jim je: Pojdite na goro, da vas ne srečajo zasledovalci; in skrivajte se tam tri dni, dokler se zasledovalci ne vrnejo; potem pa lahko greste svojo pot. 17 In možje so ji rekli: Neoporečni bomo pri tej tvoji prisegi, s katero si nas prisilil. 18 Glej, ko pridemo v deželo, priveži to škrlatno vrvico na okno, skozi katero si nas spustil: in pripeljal boš svojega očeta, svojo mater, svoje brate in vso družino svojega očeta domov k sebi. 19 In zgodilo se bo, da bo vsak, ki bo šel skozi vrata tvoje hiše na cesto, njegova kri na njegovi glavi in mi bomo nedolžni; in kdorkoli bo s teboj v hiši, bo njegova kri na naši glavi, če bo katera roka nad njim. 20 In če izrečeš to našo zadevo, potem bomo oproščeni tvoje prisege, s katero si nas prisilil, da prisežemo. 21 Ona pa je rekla: Po tvojih besedah naj bo tako. In poslala jih je proč, in so odšli; škrlatno vrvico je privezala na okno.