Pridigar POGLAVJE 1 1 Besede pridigarja, Davidovega sina, kralja v Jeruzalemu. 2 Nečimrnost nečimrnosti, pravi pridigar, nečimrnost nečimrnosti; vse je nečimrnost. 3 Kakšno korist ima človek od vsega svojega truda, s katerim se ukvarja pod soncem? 4 Ena generacija mine in druga generacija pride, a zemlja ostane vekomaj. 5 Tudi sonce vzhaja in sonce zahaja ter hiti na svoje mesto, kjer je vzšlo. 6 Veter gre proti jugu in se obrne proti severu; neprestano se vrtinči in veter se zopet vrača po svojih krogih. 7 Vse reke tečejo v morje; vendar morje ni polno; do kraja, od koder prihajajo reke, tja se spet vračajo. 8 Vse je polno dela; človek tega ne more izreči: oko se ne nasiti z gledanjem in uho se ne napolni s poslušanjem. 9 Kar je bilo, je to, kar bo; in kar se je zgodilo, se bo zgodilo; in nič novega ni pod soncem. 10 Ali obstaja kaj, o čemer bi lahko rekli: Glej, to je novo? bilo je že od starega časa, ki je bil pred nami. 11 Ni spomina na prejšnje stvari; niti ne bo nobenega spomina na stvari, ki bodo prišle s tistimi, ki bodo prišle pozneje. 12 Jaz, pridigar, sem bil kralj nad Izraelom v Jeruzalemu. 13 In dal sem svoje srce, da z modrostjo išče in preiskuje vse, kar se dogaja pod nebom: to hudo delo je Bog dal človeškim sinovom, da se z njim vadijo. 14 Videl sem vsa dela, ki se delajo pod soncem; in glej, vse je nečimrnost in trpljenje duha. 15 Kar je ukrivljeno, se ne da zravnati, in česar manjka, se ne da prešteti. 16 Govoril sem s svojim srcem, rekoč: Glej, prišel sem do velikega položaja in pridobil sem več modrosti kot vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu: da, moje srce je imelo veliko izkušnjo modrosti in znanja. 17 In dal sem svoje srce, da bi spoznal modrost in spoznal norost in nespametnost; spoznal sem, da je tudi to vznemirjenost duha. 18 Kajti v veliki modrosti je veliko žalosti; in kdor množi znanje, povečuje žalost. POGLAVJE 2 1 Rekel sem v svojem srcu: Pojdi zdaj, preizkusil te bom z veseljem, zato uživaj v užitku; in glej, tudi to je nečimrnost. 2 Za smeh sem rekel, da je nor, in za veselje, da kaj naredi? 3 V svojem srcu sem iskal, da bi se predal vinu, vendar svoje srce seznanil z modrostjo; in da se držim neumnosti, dokler ne vidim, kaj je tisto dobro za sinove človeške, kar naj delajo pod nebom vse dni svojega življenja. 4 Naredil sem si velika dela; Zgradil sem svoje hiše; Zasadil sem svoje vinograde: 5 Naredil sem si vrtove in sadovnjake in v njih zasadil drevje vseh vrst sadja: 6 Naredil sem si bazene vode, da bi z njimi namakal les, ki rodi drevesa:
7 Dobil sem si hlapce in deklice in imel hlapce, rojene v moji hiši; imel sem tudi veliko premoženje velike in male živine nad vsem, kar je bilo v Jeruzalemu pred menoj: 8 Zbral sem si tudi srebro in zlato ter posebne zaklade kraljev in pokrajin; pridobil sem si pevce in pevke in užitke sinov človeških kot glasbila, in to vseh vrst. 9 Tako sem bil velik in sem rasel bolj kot vsi, ki so bili pred menoj v Jeruzalemu; tudi moja modrost je ostala pri meni. 10 In česar koli so moje oči želele, jim nisem zatajil, svojemu srcu nisem zadržal nobenega veselja; zakaj moje srce se je veselilo v vsem mojem trudu: in to je bil moj delež od vsega mojega truda. 11 Nato sem pogledal vsa dela, ki so jih opravile moje roke, in trud, ki sem ga opravil: in glej, vse je bilo nečimrnost in vznemirjenje duha in ni bilo dobička pod soncem. 12 In obrnil sem se, da bi videl modrost, norost in neumnost: kajti kaj lahko stori človek, ki pride za kraljem? tudi tisto, kar je bilo že narejeno. 13 Potem sem videl, da je modrost boljša od neumnosti, tako kot luč pred temo. 14 Oči modrega so v njegovi glavi; norec pa hodi v temi; in sam sem zaznal tudi, da se en dogodek zgodi vsem. 15 Tedaj sem rekel v svojem srcu: Kakor se zgodi neumnemu, tako se zgodi tudi meni; in zakaj sem bil potem bolj moder? Tedaj sem rekel v svojem srcu, da je tudi to nečimrnost. 16 Kajti ni večnega spomina na modrega kakor na neumnega; ko vidim, da bo to, kar je zdaj, v prihodnjih dneh vse pozabljeno. In kako umre modrec? kot norec. 17 Zato sem sovražil življenje; kajti delo, ki se vrši pod soncem, mi je hudo, kajti vse je nečimrnost in trpljenje duha. 18 Da, sovražil sem ves svoj trud, ki sem ga opravil pod soncem: ker bi ga moral prepustiti človeku, ki bo za mano. 19 In kdo ve, ali bo moder ali neumen? vendar bo vladal nad vsem mojim trudom, v katerem sem se trudil in v katerem sem se pokazal moder pod soncem. Tudi to je nečimrnost. 20 Zato sem hotel spraviti svoje srce v obup nad vsem trudom, ki sem ga opravil pod soncem. 21 Kajti obstaja človek, katerega delo je v modrosti, v znanju in pravičnosti; vendar človeku, ki se ni trudil, ga bo pustil za svoj delež. Tudi to je nečimrnost in veliko zlo. 22 Kajti kaj ima človek od vsega svojega truda in stiske svojega srca, s čimer se je trudil pod soncem? 23 Kajti vsi njegovi dnevi so žalost in njegov porod žalost; da, njegovo srce ne vzame miru ponoči. Tudi to je nečimrnost. 24 Nič ni boljšega za človeka, kot da jé in pije in da njegova duša uživa dobro v svojem delu. Tudi to sem videl, da je bilo iz božje roke. 25 Kajti kdo more jesti ali kdo drug lahko hiti k temu bolj kot jaz? 26 Kajti človeku, ki je v njegovih očeh dober, daje Bog modrost in spoznanje in veselje; grešniku pa daje trud, da nabira in kopiči, da bi dal tistemu, ki je pred Bogom dober. Tudi to je nečimrnost in vznemirjenost duha. POGLAVJE 3 1 Vsaka stvar ima svoj čas in čas za vsak namen pod nebom: