Izgubljena ovca, izgubljeni kovanec in izgubljeni sin Luka 15:1–32 1 Približevali so se mu vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. 2 Farizeji in pismouki pa so godrnjali: »Ta človek sprejema grešnike in jé z njimi.« 3 In povedal jim je tole priliko: 4 Kateri človek med vami, če ima sto ovac in izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in ne gre za izgubljeno, dokler je ne najde? 5 In ko jo najde, si jo z veseljem naloži na ramena. 6 In ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: Veselite se z menoj, kajti našel sem svojo izgubljeno ovco. 7 Povem vam, da bo tudi v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se pokesa, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo pokesanja. 8 Ali katera ženska, ki ima deset srebrnikov in enega izgubi, ne prižge sveče, ne pomete hiše in ne išče skrbno, dokler ga ne najde? 9 In ko jo najde, skliče prijateljice in sosede ter reče: Veselite se z menoj, kajti našla sem drobiž, ki sem ga bila izgubila. 10 Prav tako vam povem: Veselje je v navzočnosti Božjih angelov nad enim grešnikom, ki se pokesa. 11 In rekel je: Neki človek je imel dva sina. 12 Mlajši izmed njiju pa je rekel očetu: »Oče, daj mi delež imetja, ki mi pripada.« In razdelil jima je svoje premoženje. 13 Nedolgo zatem je mlajši sin zbral vse in se odpravil v daljno deželo ter tam zapravil svoje premoženje z razuzdanim življenjem. 14 Ko pa je vse porabil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je pomanjkati. 15 Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele; ta pa ga je poslal na svoja polja pasti svinje. 16 Rad si je bil napolnil trebuh z ovčjim ovnom, ki so ga jedle svinje, pa mu ga nihče ni dal. 17 Ko pa se je zavedel, je rekel: »Koliko najetih služabnikov mojega očeta ima kruha v izobilju, jaz pa umiram od lakote!« 18 Vstal bom, šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. 19 Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega svojih najemnikov.
1
20 Vstal je in prišel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil. Stekel je, se mu oklenil vratu in ga poljubil. 21 Sin mu je rekel: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj in nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.« 22 Oče pa je rekel svojim služabnikom: »Prinesite najlepšo obleko in ga oblecite, dajte mu prstan na roko in čevlje na noge.« 23 Pripeljite pitano tele in ga zakoljite, pa jejmo in se veselimo! 24 Kajti ta moj sin je bil mrtev in je spet oživel, bil je izgubljen in je najden. In začeli so se veseliti. 25 Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko je prišel in se bližal hiši, je zaslišal glasbo in ples. 26 Poklical je enega od služabnikov in ga vprašal, kaj to pomeni. 27 In mu je rekel: »Tvoj brat je prišel in tvoj oče je zaklal pitano tele, ker ga je sprejel zdravega.« 28 Razjezil se je in ni hotel iti noter. Zato je prišel ven njegov oče in ga prosil. 29 On pa odgovori in reče očetu: »Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvoje zapovedi, pa mi nisi nikoli dal kozliča, da bi se lahko poveselil s prijatelji svojimi.« 30 Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki ti je z vlačugami požrl premoženje, si mu zaklal pitano tele. 31 In mu je rekel: Sin, ti si vedno z menoj in vse, kar imam, je tvoje. 32 Prav je bilo, da se veselimo in veselimo, kajti ta tvoj brat je bil mrtev in je spet oživel, bil je izgubljen in je najden.
2