3 Makabejci POGLAVJE 1 [1] Ko je Filopator od tistih, ki so se vrnili, izvedel, da je Antioh zavzel območja, ki jih je nadzoroval, je dal ukaze vsem svojim silam, tako pehoti kot konjenici, s seboj vzel svojo sestro Arsinojo in se odpravil v območje blizu Rafije, kjer so taborili Antiohovi podporniki. [2] Toda neki Teodot, odločen, da bo izvedel načrt, ki ga je zasnoval, je s seboj vzel najboljše ptolemajsko orožje, ki mu je bilo prej dano, in ponoči prečkal Ptolemajev šotor, z namenom, da ga sam ubije in s tem konča vojno. [3] Toda Dozitej, znan kot Drimilov sin, Jud po rodu, ki je kasneje spremenil vero in odpadel od predniških izročil, je kralja odpeljal in uredil, da je v šotoru spal neki nepomembni mož; in tako se je izkazalo, da si je ta mož nakopal maščevanje, ki je bilo namenjeno kralju. [4] Ko je prišlo do hudega boja in so se stvari obračale precej v Antiohovo korist, je Arsinoja z jokom in solzami, z razmršenimi lasmi, odšla k vojakom in jih spodbujala, naj pogumno branijo sebe, svoje otroke in žene, ter jim obljubila, da jim bo dala dve mini zlata, če bodo zmagali v bitki. [5] In tako se je zgodilo, da je bil sovražnik v boju premagan in da je bilo ujetih tudi veliko ujetnikov. [6] Ko je Ptolemaj preprečil zaroto, se je odločil obiskati sosednja mesta in jih spodbuditi. [7] S tem in z obdarovanjem njihovih svetih ograjenih prostorov je okrepil moralo svojih podložnikov. [8] Ker so Judje poslali nekaj svojih svetnikov in starešin, da bi ga pozdravili, mu prinesli darila dobrodošlice in mu čestitali za to, kar se je zgodilo, si je še toliko bolj želel, da bi jih čim prej obiskal. [9] Ko je prispel v Jeruzalem, je daroval žrtvovanje najvišjemu Bogu in opravljal zahvalne daritve ter storil, kar se spodobi za sveti kraj. Nato je vstopil vanj in bil navdušen nad njegovo odličnostjo in lepoto, [10] Čudil se je dobri urejenosti templja in si zaželel vstopiti v najsvetejše. [11] Ko so rekli, da to ni dovoljeno, ker niti pripadniki njihovega naroda ne smejo vstopiti, niti vsi duhovniki, ampak le veliki duhovnik, ki je bil nad vsemi na čelu, in to le enkrat na leto, kralja to nikakor ni prepričalo. [12] Tudi potem, ko so mu prebrali zakon, ni nehal vztrajati, da bi moral vstopiti, rekoč: »Tudi če bi bili ti možje prikrajšani za to čast, jaz ne bi smel biti.« [13] In vprašal je, zakaj ga nihče ni ustavil, ko je vstopil v vsak drug tempelj. [14] In nekdo je nepremišljeno rekel, da je narobe jemati to samo po sebi kot znamenje. [15] »Ker pa se je to že zgodilo,« je rekel kralj, »zakaj ne bi vsaj vstopil, pa če si to želijo ali ne?« [16] Nato so se duhovniki v vseh svojih oblačilih poklonili in prosili vrhovnega Boga, naj pomaga v trenutni situaciji in prepreči nasilje tega zlobnega načrta, in tempelj so napolnili z jokom in solzami; [17] Tisti pa, ki so ostali v mestu, so se vznemirili in so hiteli ven, saj so domnevali, da se dogaja nekaj skrivnostnega.
[18] Device, ki so bile zaprte v svojih sobah, so stekle ven s svojimi materami, si posule lase s prahom in napolnile ulice s stokanjem in žalostinkami. [19] Ženske, ki so bile pred kratkim pripravljene za poroko, so zapustile poročne sobe, pripravljene za poročno zvezo, in se, zanemarivši primerno spodobnost, v neurejenem navalu zbrale v mestu. [20] Matere in dojilje so tu in tam pustile celo novorojenčke, nekatere v hišah, druge na ulicah, in se brez oziranja nazaj zbrale pri najvišjem templju. [21] Zbrani so se zaradi kraljevega bogokletnega načrta obračali na različne načine. [22] Poleg tega pogumnejši državljani niso tolerirali dokončanja njegovih načrtov ali izpolnitve njegovega predvidenega namena. [23] Svojim tovarišem so zavpili, naj primejo za orožje in pogumno umrejo za zakon prednikov, in povzročili precejšen nemir na svetem kraju; in ker so jih starci in starešine komaj zadržali, so se zatekli k isti prošnji kot drugi. [24] Medtem je množica, kakor prej, molila, [25] medtem ko so starešine blizu kralja na različne načine poskušale odvrniti njegovo arogantno odločitev od načrta, ki si ga je zamislil. [26] Toda on se v svoji prevzetnosti ni zmenil za nič in se je začel približevati, odločen, da bo prej omenjeni načrt pripeljal do konca. [27] Ko so tisti, ki so bili okoli njega, to opazili, so se skupaj z našimi obrnili k njemu, ki ima vso moč, da jih brani v sedanji stiski in naj ne spregleda tega nezakonitega in ošabnega dejanja. [28] Nenehno, silovito in enotno vpitje množice je povzročilo ogromno razburjenje; [29] Zdelo se je namreč, da odmevajo ne le možje, ampak tudi obzidje in vsa zemlja naokoli, saj so takrat vsi imeli raje smrt kot pa oskrunitev kraja. POGLAVJE 2 [1] Tedaj je veliki duhovnik Simon, obrnjen proti svetišču, pokrčil kolena in z mirnim dostojanstvom iztegnil roke ter molil takole: [2] »Gospod, Gospod, kralj nebes in vladar vsega stvarstva, svet med svetimi, edini vladar, vsemogočni, bodi pozoren na nas, ki hudo trpimo zaradi brezbožnega in brezbožnega človeka, ki se pretvarja v svoji predrznosti in moči.« [3] Kajti ti, stvarnik vsega in upravitelj vsega, si pravični Vladar in sodiš tiste, ki so storili karkoli v predrznosti in bahavosti. [4] Uničil si tiste, ki so v preteklosti zagrešili krivico, med katerimi so bili celo velikani, ki so zaupali v svojo moč in pogum, katere si uničil tako, da si nadnje priklical neizmerno poplavo. [5] Z ognjem in žveplom si požrl sodomske može, ki so se prevzetno vedli in so bili na glasu zaradi svojih pregreh, in si jih postavil za zgled tistim, ki bodo prišli pozneje. [6] Svojo mogočno moč si pokazal s tem, da si nad predrznim faraonom, ki je zasužnjil tvoje sveto ljudstvo Izrael, naložil številne in različne kazni. [7] Ko jih je zasledoval z vozovi in množico vojakov, si ga premagal v globinah morja, a si rešil tiste, ki so zaupali vate, Vladarja vsega stvarstva.