Druga knjiga o Adamu in Evi POGLAVJE 1 1 Ko je Luluwa slišala Kajnove besede, je jokala in šla k očetu in materi ter jima povedala, kako je Kajn ubil svojega brata Abela. 2 Vsi so zavpili na ves glas in povzdignili glas, se loputali po obrazu, si metali prah na glave, si raztrgali oblačila in šli ven ter prišli na kraj, kjer je bil Abel umorjen. 3 Našli so ga ubitega ležati na zemlji in zveri okoli njega; jokali so in vpili zaradi tega pravičnika. Iz njegovega telesa se je zaradi čistosti širil vonj po sladkih začimbah. 4 Adam ga je nesel, solze so mu tekle po obrazu, in šel v Jamo zakladov, kjer ga je položil in ga povil s sladkimi začimbami in miro. 5 Adam in Eva sta ob njegovem pokopu živela v veliki žalosti sto štirideset dni. Abel je bil star petnajst let in pol, Kajn pa sedemnajst let in pol. 6 Kajn pa je, ko je bilo žalovanje za bratom končano, vzel svojo sestro Luluwo in se z njo poročil brez dovoljenja očeta in matere, saj ga zaradi težkega srca nista mogla odtrgati od nje. 7 Nato se je spustil do vznožja gore, stran od vrta, blizu kraja, kjer je ubil svojega brata. 8 In na tistem kraju je bilo veliko sadnega drevja in gozdnega drevja. Njegova sestra mu je rodila otroke, ki so se nato začeli postopoma množiti, dokler niso napolnili tistega kraja. 9 Adam in Eva pa se po Abelovem pogrebu nista šla skupaj sedem let. Potem pa je Eva spočela; in medtem ko je bila noseča, ji je Adam rekel: »Pridi, vzemiva daritev in jo darovajmo Bogu ter ga prosiva, naj nama da lepega otroka, v katerem bova našla tolažbo in ga lahko združiva z Abelovo sestro.« 10 Nato so pripravili daritev in jo prinesli k oltarju ter jo darovali pred Gospodom in ga začeli prositi, naj sprejme njihovo daritev in jim da dober potomec. 11 Bog je uslišal Adama in sprejel njegovo daritev. Adam, Eva in njihova hči so se poklonili in prišli v Jamo zakladov ter vanjo postavili svetilko, da bi gorela ponoči in podnevi pred Abelovim truplom. 12 Adam in Eva sta nato nadaljevala s postom in molitvijo, dokler ni prišel Evin čas, da bi rodila, ko je rekla Adamu: »Želim iti v skalno votlino, da bi v njej rodila.« 13 In rekel je: »Pojdi in vzemi s seboj svojo hčer, da ti bo stregla; jaz pa bom ostal v tej Jami zakladov pred truplom svojega sina Abela.« 14 Eva je poslušala Adama in šla s hčerko svojo. Adam pa je ostal sam v Jami zakladov. POGLAVJE 2 1 Eva je rodila sina, popolnoma lepega po postavi in obrazu. Njegova lepota je bila podobna lepoti njegovega očeta Adama, le še lepšega. 2 Eva se je potolažila, ko ga je zagledala, in ostala osem dni v jami. Nato je poslala svojo hčer k Adamu, da mu
sporoči, naj pride pogledat otroka in mu da ime. Hči pa je ostala na njegovem mestu ob truplu svojega brata, dokler se Adam ni vrnil. Tako je storila tudi ona. 3 Ko pa je Adam prišel in videl otrokovo lepoto, lepoto in popolno postavo, se je veselil nad njim in se potolažil za Abela. Nato je otroku dal ime Set, kar pomeni »Bog je uslišal mojo molitev in me rešil iz moje nadloge«. Pomeni pa tudi »moč in sila«. 4 Ko je Adam dal otroku ime, se je vrnil v Jamo zakladov; njegova hči pa se je vrnila k materi. 5 Eva pa je ostala v svoji jami, dokler ni minilo štirideset dni, ko je prišla k Adamu in s seboj pripeljala otroka in hčer. 6 In prišli so do reke, kjer sta se Adam in njegova hči umila zaradi žalosti za Abelom; Eva in dojenček pa sta se umila za očiščenje. 7 Nato so se vrnili, vzeli daritev in šli na goro ter jo darovali za dojenčka; in Bog je sprejel njihovo daritev in poslal svoj blagoslov nanje in na njunega sina Seta; in vrnili so se v Jamo zakladov. 8 Adam pa ni več poznal svoje žene Eve vse dni svojega življenja in ni se jima rodil noben potomec, ampak samo teh pet: Kajn, Luluva, Abel, Aklia in Set. 9 Set pa je postajal vse bolj v formi in moči ter se je začel goreče postiti in moliti. POGLAVJE 3 1 Kar se tiče našega očeta Adama, je Satan po sedmih letih od dneva, ko se je ločil od svoje žene Eve, zavidal njemu, ko ga je videl tako ločenega od nje, in si je prizadeval, da bi spet živel z njo. 2 Nato je Adam vstal in se povzpel nad Jamo zakladov; in tam je noč za nočjo spal. Vsak dan, takoj ko se je zdanilo, je prišel dol v jamo, da bi tam molil in prejel blagoslov. 3 Ko pa se je zvečerilo, se je povzpel na streho jame in tam spal sam, ker se je bal, da ga ne bi premagal satan. In tako je ostal na samem devetintrideset dni. 4 Ko je Satan, sovražnik vsega dobrega, videl Adama samega, kako se posti in moli, se mu je prikazal v podobi lepe ženske, ki je prišla in se postavila prednj v noči štiridesetega dne ter mu rekla: 5 »O Adam, odkar prebivaš v tej jami, smo od tebe izkusili velik mir in tvoje molitve so nas dosegle in tolažili smo se zaradi tebe.« 6 »Zdaj pa, o Adam, ko si šel spat čez streho jame, smo dvomili o tebi in zaradi tvoje ločitve od Eve nas je zadela velika žalost. Ko pa si na strehi te jame, se tvoja molitev izliva in tvoje srce tava sem ter tja.« 7 »Ko pa si bil v jami, je bila tvoja molitev kakor ogenj, zbran skupaj; prišel je k nam in našel si počitek.« 8 Žalosten sem bil tudi zaradi tvojih otrok, ki so ločeni od tebe; in moja žalost je velika zaradi umora tvojega sina Abela; kajti bil je pravičen; in za pravičnim človekom bo žaloval vsak. 9 »Veseli me rojstvo tvojega sina Seta, a malo kasneje sem se zelo razžalostil zaradi Eve, ker je moja sestra. Kajti ko te je Bog obupal in jo potegnil iz tvoje strani, je tudi mene potegnil ven z njo. Njo pa je dvignil, tako da jo je postavil k tebi, mene pa je spustil.« 10 »Veseli sem se svoje sestre, ker je bila s teboj. Toda Bog mi je že prej obljubil in rekel: 'Ne žaluj! Ko bo Adam šel na streho Jame zakladov in se ločil od svoje žene Eve,