Issuu

Iz knjige: Rehabilitacija

Kristusa Boga

Božji sinovi in hčere, po naročilu Boga, v povezavi s tretjo osnovno močjo Boga, božansko modrostjo, rehabilitirajo Kristusa Boga.

Izvlečki iz poglavja: Tradicija cerkve: Nespoštovanje in zatiranje žensk

1. izdaja v slovenščini, decembra 2016

Licenčna izdaja z dovoljenjem izdajatelja © Gabriele-Verlag Das Wort GmbH

Max-Braun-Str. 2, 97828 Marktheidenfeld, Nemčija

Tel. +49 (0) 9391/504135, Fax +49 (0) 9391/504133

www.rehabilitacija-kristusa.de

Brošurica ima v izvirniku naslov: Die Rehabilitation des Christus Gottes, Auszüge aus dem Kapitel: Die Tradition der Kirche: Missachtung und Unterdrückung der Frau slovensko – slowenisch

Za smisel besedila je odločilen izvirnik v nemščini. Avtoriziran prevod.

Založnik za Slovenijo: Zavod Beseda

Tisk: KlarDruck GmbH, Marktheidenfeld, Nemčija

Naklada: 1500 izvodov

Tradicija cerkve: nespoštovanje in zatiranje žensk

Jezus iz Nazareta ni bil “otrok Svojega časa” –in tudi ni sledil duhu časa. Živel je kot duhovni revolucionar, ki je utelešal božanske principe, h katerim spada tudi enakost. Jezus, Kristus Boga, ljubi vse ljudi. Ne dela razlik, tudi ne med moškim in žensko – v nasprotju s cerkvenimi institucijami, ki so cela stoletja v imenu Kristusa Boga zaničevale ženske, jih podcenjevale, zatirale, izkoriščale, poniževale in ubijale. Ta zaničljiva drža cerkvenih mož do žensk nima z naukom in življenjem pogumnega mladega moža Jezusa iz Nazareta nič skupnega.

V toku cerkvene zgodovine so pogosto poudarjali, da je Bog najprej ustvaril Adama in oblikoval Evo iz Adamovega rebra, kot lahko beremo v bibliji. Tam pa najdemo še eno poročilo o stvarjenju človeka: “Bog je torej ustvaril človeka kot Svojo podobo, kot podobo Boga ga je ustvaril. Kot moža in ženo ju je ustvaril.” (Geneza1, 27)

Kaj je torej pravilno? Je Bog v enaki meri ustvaril moža in ženo – ali pa je naredil Evo iz Adamovega rebra in s tem žensko iz moškega?

Predvsem za mnogo žensk je osvobajajoča vest, da je Jezus iz Nazareta učil in živel enakost.

Moških ni poviševal nad ženske, ampak je celo prelomil takrat veljavni družbeni red: govoril je z ženskami, se pri ženskah ustavljal, zdravil ženske in reševal njihova življenja.

Ko so mu na primer pismouki in farizeji privedli žensko, ki so jo zgrabili pri prešuštvu in bi jo zato morali kamenjati, je ne le pustil ženo, da gre domov, ampak je ob tem še razkril hinavstvo mož, ki so jo obtoževali, ko je rekel: “Kdor od vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.” (Janez 8,7)

Odprtost Jezusa iz Nazareta v druženju z ženskami so opazili tudi Njegovi učenci. To se je pokazalo na primer, ko je pri vodnjaku prosil Samarijanko, naj mu da piti in se je z njo pogovarjal, čeprav so bile Samarijanke takrat v rangu socialnega reda povsem spodaj. Reakcija učencev na to je bila naslednja: “Čudili so se, da je govoril z ženo, toda nihče ni rekel: Kaj hočeš? Ali: Kaj govoriš z njo?” (Janez 4, 27)

Bile so tudi učenke

Enako kot so cerkvene institucije stoletja dolgo forsirale podobo Evinega stvarjenja iz Adamovega rebra, so oblikovale tudi sliko apostolov kot povsem moško družbo. To napačno predstavo so prav tako cela stoletja vtepali v glave cerkvenih vernikov in od tedaj prinaša ustrezne sadove. In ker iz cerkvenega vidika ne more biti, česar ne sme biti, so na primer neko žensko z imenom Junia, ki je bila po Pavlovem Pismu Rimljanom (16, 7) “apostol”, kratkomalo spremenili v moža z imenom Junias.

Jezus iz Nazareta naj bi domnevno imel samo učence, ne učenk, kar še do danes navajajo kot argument za zapostavljanje in diskriminacijo žensk v katoliški cerkvi. V katekizmu katoliške cerkve še piše, da je Jezus izbral “može, da bi sestavil kolegij dvanajstih apostolov”. Čeprav ti apostoli zanesljivo niso bili duhovniki in pojma “apostol” niso uporabljali samo za skupino dvanajstih, vatikanska cerkev zlorablja imenovanje učencev za svoje duhovniške posvetitve in sklene: “Iz tega razloga ni možno posvetiti žena.” (št. 1577)

Kje je Jezus iz Nazareta učil kaj takega? Takšne izjave katoliške cerkve ne izhajajo od Jezusa, Kristusa – ne, kar zadeva ženske, ne, kar zadeva duhovništvo. Kajti: Jezus iz Nazareta ni ustanovil nobene cerkve in ni posvečal duhovnikov. Jezus iz Nazareta je spodbujal vse ljudi: “Sledite Mi!”

Jezus iz Nazareta torej ni imel okrog Sebe samo učencev, ampak tudi učenke, ki so Mu resno in dosledno sledile. Kako naj si sicer razlagamo, da so bile predvsem ženske tiste, ki so ostale zveste Jezusu do Njegove smrti na križu na Golgoti? Kje so bili “močni” apostoli pod križem? Pri Petru pa je petelin že kikirikal, ker je Jezusa iz Nazareta trikrat zatajil.

Ne nazadnje so bile tudi ženske prve, ki so razglasile Njegovo vstajenje. V bibliji piše: “In vrnile so se od groba v mesto ter vse poročale enajsterici in drugim učencem. Bile so Marija Magdalena, Johana in Marija, Jakobova mati; tudi ostale žene, ki so bile pri njih, so to pripovedovale apostolom. Apostoli pa so vse to imeli za govoričenje in jim niso verjeli.” (Luka 24, 9-11)

Ali ni značilno, da je Peter zatajil Jezusa iz

Nazareta in da Peter ni verjel ženskam, ki so prinesle vest o Njegovem vstajenju? Kdo pa se vidi kot Petrov direktni naslednik in sedi še danes na “Petrovem stolu”?

Od Jezusa iz Nazareta vsekakor ni ohranjena niti ena beseda, ki bi lahko nudila oporo za zatiranje žensk ali za njihovo izključitev od katerekoli naloge.

V prakrščanstvu so ženske še sodelovale v velikem številu in na najrazličnejše načine: V prakrščanskih skupnostih so služile kot prakrščanske zdravilke, delovale kot apostolke in podajale kot prerokinje Božjo Besedo. Nalog, ki so jih ženske opravljale v času življenja Jezusa iz Nazareta in v praskupnostih, pa niso smele dolgo izvajati. V prvem in na začetku drugega stoletja je iz svobodne skupnosti bratov in sester, v kateri je vsak hrepenel po Bogu v svoji notranjosti, vse bolj nastajala zunanja religija z obredi in ceremonijami, ki je v mnogih ozirih prevzela rimsko tradicijo. Iz svobodne, bratske skupnosti enakopravnih mož in žena je nastala – kot je bilo v takratnem rimskem cesarstvu običajno – patriarhalna hierarhija in na njenem vrhu je še danes kot absolutističen monarh papež v Rimu.

Ženske naj

“na shodih molčijo”

Cerkveno nespoštovanje in zatiranje žensk izhaja od Pavla oz. iz mest v tekstih njegovih pisem, poslanih skupnostim, pri čemer odgovorni cerkvenih institucij niso enotni, kaj res izvira od Pavla in kaj od njegovih učencev.

Vsekakor pa imajo vsa ta mesta v Bibliji za domnevno “Božjo Besedo”. V 1. pismu Korin-

čanom piše:

“Mož ne sme zagrinjati svoje glave, ker je podoba in odsev Boga; žena pa je odsev moža. Mož namreč ne izvira iz žene, ampak žena iz moža.

Mož tudi ni bil ustvarjen za ženo, ampak žena za moža.” (1. Korinčanom 11, 7-9)

To je imelo tudi praktične posledice. Tam piše:

“Kot je običaj v vseh skupnostih svetnikov, naj ženske na shodu molčijo; ni jim dovoljeno govoriti. Podrejajo naj se, kot zahteva tudi zakon. Če hočejo kaj vedeti, naj doma vprašajo svoje može; kajti za ženo se ne spodobi govoriti pred skupnostjo.” (1. Korinčanom, 14, 33-35)

Efežanom je Pavel, ali eden od njegovih učencev, pisal:

“Ve žene, podredite se vašim možem kot gospodu; kajti mož je glava žene, kot je tudi Kristus glava cerkve; on jo je rešil, kajti ona je njegovo telo. Kot se cerkev podreja Kristusu, naj se žene v vsem podrejajo možem.” (Efežanom 5, 22-24)

Pavla, v njegovem imenu so se te izjave razširile, katoliška cerkev ne časti le kot “svetnika”, ampak tudi kot avtorja “božje besede”.

Le zakaj? Ali je Jezus iz Nazareta kaj takega učil?

Jezus, Kristus, ni ustanovil cerkve in ni zahteval podrejanja kogarkoli. Učil je preprosto: “Sledite Mi!” To velja za žene, za može, za vse ljudi.

Kako lahko te diskriminatorne izjave, na katere so se sklicevali cerkveni možje vsa ta stoletja, uskladimo z izjavo, ki jo prav tako pripisujejo Pavlu:

“Vi vsi ste torej sinovi in hčere Boga, ker verujete v Jezusa, Kristusa, in ste z njim povezani. (…) Tu ni več razlike med Judi in Grki, med sužnji in svobodnimi ljudmi, med moškim in žensko.” (Galačanom 3, 26-28)

Kateri Pavel je torej za cerkev katoliško “svet”?

Pavel, ki je zahteval podrejanje žene in je žene obsodil na molčanje? Ali Pavel, ki se je zavzemal za enakost moških in žensk? Na to vprašanje odgovarja cekvena zgodovina sama. Nobena od zaničujočih izjav o ženskah, ki jih pripisujejo Pavlu, ne izhaja od Jezusa iz Nazareta. Ta mesta v bibliji pa so od takrat vseeno služila neštetim cerkvenim očetom, cerkvenim učiteljem, eminencam, ekselencam, škofom in duhovnikom, da so ženske potisnili na rob in jih pripravili do molčanja.

Te izjave so podlaga za neenako obravnavanje moških in žensk, ki vlada še danes. Cela stoletja so služile za zatiranje, izkoriščanje, poniževanje in zaničevanje žensk, kar je nekoč tudi pogosto povzročalo njihovo preganjanje in grozljive umore.

Nauk cerkvenih mož: Ženske naj se pokorijo za “Evin greh”

Po biblijah institucionalnih cerkva se je prva žena Eva dala zapeljati “hudiču” v neposlušnost, ko je pokusila nedovoljen sadež in ga dala

jesti tudi Adamu. (Geneza 3) Na podlagi tega poglavja v bibliji cerkveni možje krivijo Evo za vse zlo, ki se je od tedaj zgodilo na svetu. Drzno so vedno znova trdili: Žene bi se morale

pokoriti za Evin “greh”, čeprav tega niso nikoli učili ne Božji preroki ne Kristus Boga. Od Pavla dalje je bila ženska pod vladavino cerkve vse bolj zaničevana in zatirana. Cerkveni učenjak Tertullian (160-225) je v svojem spisu “O ženski gizdavosti” sramotil ženske:

“V bolečinah in bojaznih moraš roditi, o ženska, držati se moraš moža in on je tvoj gospod. In ti ne bi hotela vedeti, da si Eva? Še vedno živi

kazenska sodba Boga nad tvojim spolom na tem svetu; torej mora tudi tvoja krivda živeti še naprej. Ti si tista, ki je hudiču omogočila vstop.”

(De Cultu Feminarum, knjiga 1, 1. poglavje, odstavek 1)

“Ali ima ženska dušo?”

Nekateri cerkveni možje so resno ugibali o vprašanju, ali ženske sploh lahko pridejo v nebesa.

V svojem delu “Križ s cerkvijo” Karlheinz Deschner piše:

“Zloglasen je postal primer na Maconski sinodi (585), kjer so razpravljali o vprašanju, ali ne bi morale biti zaslužne žene ob ponovnem vstajenju mesa najprej spremenjene v može, preden bi lahko vstopile v raj. (…) In še v zgodnjem 19. stoletju so se pojavljali spisi na temo zloglasne sholastične razprave (…) Ali ima ženska dušo?” (str. 209, 213)

Kako si duhovniki drznejo odločati o tem, ali imajo ženske dušo ali ne?

V začetku 13. stoletja se je izkazal križarski pridigar in znani cerkveni učitelj Albertus Magnus, ki je menil, da bi pravzaprav smeli biti rojeni samo popolni ljudje, se pravi –možje. “Da se delo narave ne izniči popolnoma, ta izoblikuje žensko.” (De Animalibus, knjiga 16, poglavje 1 in 2, cit. po Deschnerju, str. 210)

Albertusa Magnusa so l.1931 proglasili za “svetega”, torej v 20. stoletju, in v vatikanski cerkvi velja za patrona teologov, filozofov in naravoslovcev. Torej se bodo ti tudi v 21. stoletju prednostno “opirali” nanj. Kdor uči kaj takega kot ti cerkveni možje, naj se ne čudi,

če ljudje sledijo besedam Janeza iz Patmosa, ki je rekel: “Pojdite iz nje, ljudstvo moje, da ne boste sokrivi pri njenih grehih in vas ne zadenejo njene nadloge!” (Razodetje 18, 4) Tako piše v bibliji, na katero se cerkveni možje vselej sklicujejo.

Na vrhu zaničljivih izjav o ženskah je cerkveni učitelj Tomaž Akvinski (1225-1275), proglašen za “svetega“, ki je bil poleg tega povzdignjen v patrona vseh katoliških šol in katoliške vzgoje. Tudi po njegovem nazoru mora biti zakonska žena podložna možu, kajti on je njena glava ter na telesu in duši popolnejši od nje. Tako Tomaž Akvinski. Zahteval je poslušnost ženske v domačem in javnem življenju ter razglasil:

“Ženska se obnaša do moškega kot nepopolno in defektno do popolnega.” Zanj je ženska komaj “napaka narave”, neke vrste “pohabljen”, “zgrešen”, “ponesrečen moški”. “Ženska je po naravi obdarjena z manj kreposti in časti kot moški. Vedno je bolj častno, kar deluje, kot to, kar prenaša, kot pravi Avguštin.”

(Summa Theologia 1. del, 92; cit. po Deschnerju, str. 211)

To je samo nekaj izvlečkov iz sramotilnih izjav, s katerimi so cerkveni možje cela stoletja

poniževali, podcenjevali in zlorabljali ženske.

V katoliški cerkvi pa so ti možje še danes ugledni cerkveni učitelji, deloma celo proglašeni za svete.

Duhovniki so proglasili ženske za stvar, ki se jo lahko uporablja.

Zanesljivo je eno: Nobena, niti ena od teh besed ne temelji na Jezusu, Kristusu, Božjem Sinu, ki je prišel na Zemljo in je ljudi učil ljubezni do Boga in do bližnjega ter jo živel za zgled. Nauki, ki zaničujejo ženske, niso Božja Beseda, ampak izraz nevrotičnih moških fantazij.

Nespoštljive izjave o ženskah vsekakor niso predpravica katoliških “dostojanstvenikov”.

Lutrovo zaničevanje žensk v ničemer ne zaostaja za tistim od njegovih katoliških uradnih kolegov.

Za Lutra so ženske “najšibkejše orodje”. “Ženska je uborna zadeva. Največja čast, ki jo ženska ima, je, da smo vsi po vrsti rojeni iz žensk.” (cit. po Walchu, Lutrova celotna izdaja 1734, XXII, 43, 16)

V tem smislu je Luter razglasil: “Če pa se utrudijo in navsezadnje tudi umrejo, to nič ne škodi; samo pusti jih, naj se trudijo do smrti, zato so tu.” (cit. Po Hubertusu Mynareku, Luter brez mita, str. 43)

Razen tega naj bi se po Lutru žena pred možem “sklonila kot pred svojim gospodom, kajti boji naj se, podrejena naj mu bo in poslušna”. (Pridiga o zakonskem stanu, 1525)

Z Jezusom, Kristusom, vse to nima nobenega opravka. Če bi Jezus hotel, da žene služijo možem, zakaj tega ni rekel?

Če bi Jezus izhajal iz tega, da so ženske obdarjene z manj kreposti in časti kot moški, zakaj tega ni učil?

In če bi Jezus verjel, da so ženske “manjvredna bitja”, da je njihova “največja čast” roditi moške in naj molčijo itd., zakaj je potem govoril z njimi, z njimi jedel, se ustavljal pri njih?

Jezus, Kristus, je dal vsem ljudem enako zapoved: “Ljubite se med seboj, tako kot vas ljubim Jaz, Kristus.” (Janez 15, 12)

Cerkveni možje: pripravljalci blodenj o čarovnicah

Razvrednotenje in zaničevanje ženske s strani cerkvenih dostojanstvenikov ne predstavlja

samo duševne grozote, ampak je imelo pogosto tudi telesno brutalne in krvave posledice.

Avguštin velja za “teologa blodenj o čarovnicah”, čigar teze sta pozneje prevzela Tomaž Akvinski in Heinrich Kramer, avtor “Fenomena čarovnic”. Za dominikanskega meniha Heinricha Kramerja ženske niso bile le bolj neumne in nerazumne kot moški, ampak: “Torej ženska je slaba po naravi, ker hitreje dvomi v vero, tudi hitreje zataji vero, kar je podlaga za čarovništvo.” (Fenomen čarovnic iz l. 1487, ponatis, 1980, str. 100)

“Bula o čarovnicah” papeža Inocenca VIII. (1484) in “Fenomen čarovnic” (1486) tega dominikanskega meniha sta bila temeljni kamen za preganjanje čarovnic v katoliških predelih.

Protestantski predeli so bili za ženske vsekakor enako nevarni, saj je Luter rekel o “čarovnicah in čarovnikih”: “S temi ne smemo imeti usmiljenja; sam bi jih hotel sežgati.” (cit. po Rainerju Deckerju, Čarovnice –magija, miti in resnica, str. 48)

Skupaj naj bi postalo približno 60.000 ljudi – predvsem žensk – žrtev te blaznosti, ki so jo povzročili cerkveni možje. To so sadovi cerkve, ki je to zasejala s svojimi zaničljivimi izjavami o ženskah.

Cerkveni nauk zatiranja žensk je stoletja dolgo pogojeval družbo. Skozi ves srednji vek so imeli možje – pravno potrjeno – tako imenovano kaznovalno pravico do svojih zakonskih žena. To je pomenilo, da so smeli tepsti svoje žene, smeli so jih bičati, jih zbadati z ostrogami, dokler ni tekla kri iz stotih ran, dokler se niso skoraj kot mrtve zgrudile.

Tega ni dovoljevalo samo posvetno pravo, tudi v katoliškem zakoniku, v Codex Iuris Canonici, je bilo do l. 1918 zapisano:

“Možje smejo svoje žene tepsti, jih zapreti, zvezati in jih pustiti stradati.”

(cit. po Deschnerju, Križ s cerkvijo, str. 225)

Kdo je dal možem to pravico? Jezus, Kristus, zagotovo ne!

Da si danes v mnogih deželah prizadevajo za enakopravnost moških in žensk, to ni zasluga cerkva.

Nasprotno: Ta samoumevnost velja kot moralni napredek le, ker so si ga morali – kot še mnogokaj – izboriti ob odporu cerkvenih institucij.

H knjigi Rehabilitacija Kristusa Boga

Kristusa Boga, nekoč v Jezusu iz Nazareta, na Zemlji rehabilitiramo, kajti institucionalne oziroma konfesionalne strukture moči so na najsramotnejši način izkoriščale in izkoriščajo Kristusa Boga in Mu jemljejo dobro ime. V tem delu avtorji poglobljeno osvetjujejo različne fasete zlorabe imena Jezusa, Kristusa – zlasti še izkrivljanje in ponarejanje Njegovega prvotnega nauka, s poraznimi posledicami za človeštvo in za celotno Zemljo, ki rezultirajo iz tega.

Izvedite več o...

- boju zunanjih religij proti prakristjanskemu toku, - nasilju, vojnah in zločinih pod krinko “krščansko”,

- cerkvenih dogmah in tezah, - stalni bojni napovedi Kristusu, - krvavi cerkveni sledi, - pogubnosti nauka Martina Lutra, - zaničevanju in zatiranju žensk, - zločinih cerkve nad otroki, - vojni proti živalim in zločinu nad stvarstvom.

Ker nebeški nauk Jezusa iz Nazareta ni bil sprejet in je deloma ponarejen, je poslal Bog, Večni, v ta prelomni čas Tolažnika, ki ga je kot Jezus iz Nazareta obljubil z besedami: “Še veliko bi vam imel povedati, toda sedaj tega še ne morete nositi. Ko pa bo prišel On, Duh resnice, vas bo uvedel v vso resnico.” (Janez 16, 12-13)

Kristus Boga je Svojo obljubo uresničil. Po Gabriele, prerokinji in poslanki Boga v našem času, je ljudem današnjega časa dana vsa resnica, neponarejen nebeški nauk Svobodnega Duha. Več o tem najdete v preko 100 knjigah in spisih, za ljudi vseh kultur in ljudstev.

Rehabilitacija Kristusa Boga

»Rehabilitacija Kristusa Boga« je obsežna dokumentacija. Izvedite o obsežnosti prevar nauka Jezusa, Kristusa – in kaj je On, svobodni Duh, ljudem resnično prinesel in danes spet prinaša: nauk ljubezni do Boga in do bližnjega, ljudem, naravi in živalim, ter pot nazaj v Božje kraljestvo, k našemu večnemu Očetu.

Knjiga v slovenščini se pripravlja.

Radi vam pošljemo brezplačne brošure z izvlečki iz nadaljnjih tem iz knjige

»Rehabilitacija Kristusa Boga«.

INFORMACIJE

Prodajno mesto in sprejem naročil: Multimedijski center Beseda

Tel. 05 901 67 35, GSM 031 325 712

Celovška c. 87, 1000 Ljubljana

www.rehabilitacija-kristusa.de

Rehabilitacija Kristusa Boga

BOŽJI SINOVI IN HČERE, PO NAROČILU BOGA, V POVEZAVI

S TRETJO OSNOVNO MOČJO BOGA,

BOŽANSKO MODROSTJO, REHABILITIRAJO KRISTUSA

BOGA.

Prišel je čas: Kristus Boga, nekoč v Jezusu iz Nazareta, ki je ljudem prinesel nauk nebes, nauk miru, enosti, vseobsegajoč, neizpodbiten zakon ljubezni, bo na Zemlji rehabilitiran. Kristus Boga je bil in je s strani institucionalnih oblastnih struktur na sramoten način zlorabljen in diskreditiran.